Žigana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Žigana
Vitan Mal
Izdano pod psevdonimom: Ivan E. Tič.
Spisano: Na Wikivir vnesel Uporabnik:Smihael
Izdano: Vitan Mal. »Žigana«. Ljubljana : Prešernova družba, 2003 (COBISS)
Viri: Dokument programa Word
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina


ZAČETEK S KONCEM[uredi]

Ana se ni umirila niti med kosilom. Noževo rezilo ji je kar naprej

spodrsavalo po krožniku in se oglašalo z neprijetnim cviljenjem;

zrezek je bolj cefrala kot rezala, grahki pa so ji uhajali z vilic nazaj

na krožnik. Dva sta se ji zakotalila po prtu.

»Osmi razred končuješ in še ne znaš jesti, kot se spodobi! Goltaš,

namesto da bi hrano dobro prežvečila,« je zagodrnjala mama.

Ana je nadaljevala po svoje. Mamine nasvete je jemala z določenim

pridržkom. Kako jo je lahko učila jesti, ko pa se ji je kar naprej

mudilo v laboratorij, brez katerega bi se po njenem prepričanju podrl

svet?! Celo jutranjo kavico je popila stoje ...

»Razumi, Magda, ne dobimo vsak dan sina v družino!« se je oče

zavzel za Ano.

Mamina roka s polnimi vilicami je obstala na pol poti med

krožnikom in usti.

»Tudi tebi je poba zmešal glavo! Enkrat samkrat si ga videl, pa že

noriš. Kakšen sin, za božjo voljo! Takšne klatiš samo zato, ker si si

od nekdaj želel fanta, pa se ti ni posrečil!«

Kljub pikri pripombi je oče ostal miren in vljuden:

»Samo enega otroka imava, najino Ano. Srčno jo ljubim. Torej

nisva veliko poskušala. Odkar te poznam, živiš za tisto svojo kemijo

in plastiko!«

»Kemija in plastika nam rešujeta življenje. Kdo pa nas hrani? Tvoja

služba je šla rakom žvižgat. Pod častjo ti je, da bi mi pomagal pri

delu, samo po hiši se prekladaš, kot kak betežen starček!«

»Lepo prosim, menjajta ploščo,« se je vmešala Ana. »Kaj si bo Žiga

mislil o nas, če bosta pred njim zganjala teater?«

»Teater gor ali dol! Pa ja ne misliš, da se bom ozirala na smrkavca,

kaj lahko počnem in česa ne. Vidva sta me pregovorila, da ga

vzamemo pod streho. Najprej njegovega psa, zdaj pa še njega!

Seveda začasno, dokler se ne vrne njegova mama iz bolnice. Jaz si

ne morem privoščiti živčnih izbruhov, tako kot si jih lahko ona, in

tudi nič naj me ne skrbi, ker bosta s pobom skupaj spala v sobi!«

Ani se je ustavil grižljaj.

»Mami, Žiga je šele šestošolec. To, na kar misliš ti, mu še

ne hodi po glavi!«

»Fant je fant! Sama si rekla, da je čeden.«

Ana je ostala resna.

»Prosim, da se vpričo njega vzdržiš takšnih pripomb! In ne sprašuj

ga o očetu!«

»To sem si zapomnila,« je vzdihnila mama naveličano. »Pred

poldrugim letom je oče zapustil njegovo mamo in njega. Pogosto

slišana zgodba ...«

»Sploh pa ne omenjaj prijatelja njegove mame! Po tem, kar je storil

Žigu, bi ga najraje ubila. In čisto vseeno mi je, če bi me zaradi tega

vtaknili v zapor,« se je Ani zlomil glas.

Oče je objel njeno roko, iztegnjeno ob krožniku. Nežno jo je stisnil,

kot bi ji s tem skušal odgnati žalostne misli.

Njegov trud je pokvarila soproga. S prtičkom si je obrisala usta in

zaprosila hčerko, naj se izogne podrobnostim o tem, kaj si je mamin

prijatelj privoščil z njenim sinom. Zdaj so vendar pri kosilu!

Ani je prekipelo. Odvrgla je nož, da je z glasnim zvenom odskočil

po mizi.

»Ti in tvoja finost! Žigovo trpljenje ti kvari tek! Otrok je še, šele

šesti razred končuje. Tudi če bo tisti tip obsojen, ga bo plašil še leta

in leta. Tu v glavi ...«

Potolkla se je po čelu, oče pa je vzdihnil:

»Kako moreš, Magda ...«

Mama se je povlekla nazaj. Najbrž se je celo njej sami zazdelo, da

je šla predaleč.

»Preveč vzkipljiva si, Ana. Nisem marala žaliti poba. Tudi meni se

smili ...«

»Poba ima svoje ime. Še njegovega psa kličeš z imenom,« ji je Ana

segla v besedo.

»Res nisem imela namena žaliti tvojega mladega prijatelja. Če bi mi

bilo zanj vseeno, bi se uprla vajini ideji in tudi po torto za njegovo

dobrodošlico ne bi šla,« je rekla mama. »Z očkom ti obljubljava –

niti besede o tem, kar je doživel! Dogovorjeno? Zdaj pa se že enkrat

pomiri in pojej kosilo do konca, tako kot se spodobi!«

Z mamino obljubo, spominjajočo že kar na prisego, se je za mizo

vrnilo znosnejše vzdušje. Vendar pa spokojnost ni dolgo trajala.

Prekinil jo je Muri s svojim bevskanjem. Majhen pasji mešanček, še

najbolj podoben maltežanu, je pridirkal iz dnevne sobe. Zaprašil se

je pod mizo, kjer je izbral Anin copat in ji ga zvlekel z noge.

»Ven bi šel rad,« se je Ana spomnila Žigove razlage o pasji

govorici.

S prepričljivim opravičilom je brž pogoltnila zadnji grižljaj.

»In ne potepajta se predolgo!« je mama zaklicala za njo. »Raje bi

videla, da ti sprejmeš poba!«

»Pobu je ime Žiga,« ji je odgovorila Ana s stopnic.

Namesto maminega godrnjanja je zaslišala glasove izza vhodnih

vrat. Muri je skoraj ponorel. Še glasneje je zabevskal in se kot iz

uma pognal h kljuki.

S praga se je razlegel Ani tako ljubi glas:

»Muri, moj Muri!«

»Oči, mami, Žiga je že tu!« je zavpila Ana in odrinila vrata.

Na pragu je stal bledoličen deček. Nekaj časa jo je brez besed

opazoval, nato pa je razširil roke in jo objel.

Ana se je morala za spoznanje skloniti, da je lahko s poljubom

dosegla njegovo lice. Slaboten stisk rok na zatilju ji je izdajal

prijateljevo slabotnost od ležanja in vseh tistih zdravil, ki so jih v

bolnici stlačili vanj. Dišal je po mehčalcu za perilo, pa tudi lase je

imel sveže oprane, mehke in nagajive. Komaj je čakala, da se je z

obrazom za spoznanje oddaljil. Le tako je spet jasneje razločila

njegove poteze. Zazdelo se ji je, da jo skuša razveseliti s svojim

čarobnim nasmeškom. In res sta se mu na licih prikazali jamici.

Veliko manj otožni sta bili kot v bolnici; vanju se je vračala stara

navihanost. Kako zelo ju je Ana pogrešala! Bili sta najlepši jamici

na svetu!

»Hvaležen sem ti, ker sem lahko prišel k tebi,« ji je šepnil v uho.

Tudi Ana je bila srečna. Tako zelo, da je komaj zadrževala solze.

»Moj Žiga,« je rekla, več pa ni spravila iz sebe.

Kdo ve, kako dolgo bi še trajalo snidenje, ko ne bi na vrt stopila

starejša ženska z Žigovo potovalko v rokah. Ana je v njej

prepoznala gospo Holerjevo, šolsko socialno delavko.

»Pozdravljena, Ana, pripeljala sem ti junaka! Seveda se moram

pogovoriti še s tvojimi starši. Upam, da je vsaj eden od njiju doma,«

je spregovorila s prijaznim glasom, kot da si nikoli nista bili v laseh.

»Oba sta vam na razpolago,« je prikimala Ana.

Holerjevi med vstopanjem ni zmanjkalo besed:

»Na poti iz bolnice je Žiga doma pobral nekaj najnujnejših stvari.

Sicer pa ima ključ od stanovanja pri sebi. Če bo karkoli potreboval,

pojdita iskat, saj pod nobenim pogojem ne sme sam tja! Tudi cvetja

ne pozabita zaliti! Njegova mama vama bo gotovo hvaležna, če med

njeno odsotnostjo ne bo ovenelo.«

»Obljubim, da se bova potrudila,« je rekla Ana in pospremila

socialno delavko v dnevno sobo.

Potem se je vrnila k dečku. Ta je ob snidenju s svojim kužkom

pozabil na vse ostalo. Božal je živalco in ji prigovarjal, da bosta za

zmerom ostala skupaj.

Tudi Ana je počepnila k njima.

»In zakaj si mu dal ime Muri? Pričakovala bi, da je ves črn kot

murenček, on pa je bel ko sneg!«

Žiga je skomignil z rameni. Po pravici povedano ni nikoli razmišljal

o povezanosti imena z barvo dlake.

Ana je postajala nestrpna. Kar najhitreje je želela dečka predstaviti

mami, da bi slišala še njeno mnenje. Skoraj prepričana je bila, da ne

bo več tako hladna do njega, ko ga bo spoznala na lastne oči.

Vseeno ga je opozorila, naj se ne ustraši njenih domačih.

»Očka te je že videl. O tebi ima najlepše mnenje. Mogoče se ti bo

zdel malce preveč zagrenjen, ampak tega mu ne štej za slabo. Mama

pa ima svoje štose. Večkrat kaj zine, ne da bi prej premislila. Vsaj

trikrat boš slišal, kako ti je izkazala posebno čast, ker se bo zaradi

tebe vrnila na delo dve uri kasneje kot običajno ...«

Potem je utihnila. Zdelo se ji je, da je deček sploh ni poslušal.

Še naprej je čohal kužka, zato ga je z odločnejšim glasom povabila

za seboj.

»Tudi sobo ti bom razkazala. No, ne boš ravno sam v njej ...«

Šele ob tej novici se je dečku ponovno razjasnil obraz.

»Bova skupaj v sobi? Kul! Tako kot v bolnici! Zdaj sem že pri sebi.

Vso noč se bova lahko pogovarjala. Zjutraj nama itak ne bo treba v

šolo.«

»Kaj pa moji testi? Učenja imam čez glavo,« se je skremžila Ana.

»Pomagal ti bom, ne boj se!«

Nasmehnil se je, Ana pa je pripomnila, da je presrečna, ker bo

lahko odslej dan in noč občudovala njegovi jamici na licih. To je

čast, ki je dana le redkim!

»Res si otročja,« je rekel deček.

Ker niti ob tej pripombi ni umaknila pogleda z njegovega obraza, je

priprl usta in prhnil vanjo »škisfris«. Besedi je pridružil kapljice

sline ...

V odgovor ga je Ana odrinila, da je skoraj padel.

»Ne delaj mi tega, Žiga! Si pozabil, da sva sklenila dogovor:

vsakemu, ki predolgo bulji vate v šoli, na cesti ali ob bazenu –

»škisfris«. Samo meni ne! Jaz te lahko gledam, kolikor me je volja!«

»In kaj bom dobil v zameno?« se je nasmehnil Žiga.

Takšen ji je bil že bolj všeč.

»Torto! Mama jo hrani v hladilniku.«

Skoraj povlekla ga je pred dnevno sobo. Nič čudnega, da je deček

okleval. Hiša mu je bila tuja! Doslej je z Ano samo enkrat vstopil

vanjo, pa še takrat so ga zaposlovale povsem drugačne misli in se ni

oziral, kod hodi.

Ana mu je ustregla in prva stopila v sobo.

Očka je v družbi socialne delavke počasi srebal kavo. Sedela sta za

mizico v baročnem stilu, in to na foteljih, ki so bili že na oko vse

prej kot udobni.

»Mama, to je Žiga!« je Ana potisnila prijatelja v kuhinjo. »Rada bi

te opozorila, da si z njim dobila posebno darilo.«

»Kaj sta mi pa napletla?« jo je z določeno mero nezaupljivosti

pogledala mama.

»Vprašaj Žiga, katerega predmeta se najbolj veseli v sedmem

razredu!«

Mama se je pričakujoče ozrla k dečku.

»No, povej!«

»Kemije,« je izvrgel komaj slišno, saj ni bil pripravljen na takšno

vprašanje.

»Ja, kemik bo. Po tvojih stopinjah bo šel,« je poudarila Ana.

»Njegova mama še zdaj odplačuje škodo. Kemijsko učilnico je

zažgal. Toliko da ni pognal šole v zrak.«

Žigu dekletovo pretiravanje ni bilo po volji. Skromno je razložil,

kako je zmešal črni smodnik z aluminijevim prahom.

Solitra pač ni imel pri roki. Zmes je zavil v papir in pritaknil

vžigalico. Veliko bolj je zagorelo, kot je pričakoval. Iz ognjevarne

posode je plamen buhnil v zaveso. Preden je pritekel hišnik z

gasilnim aparatom, je zagorela šolska miza ...

Mami ni bilo do smeha.

»To mi je bolj v skrb kot pa v veselje, poba. Nobenih poskusov tu v

hiši, si razumel?«

Žiga je pokimal.

»Če ti je kemija res pri srcu, si boš ogledal moj laboratorij.«

Deček ni vedel, kaj bi odgovoril, zato je Ana pohitela s

prikimavanjem. Bala se je namreč, da si bo mama napačno razlagala

njegovo oklevanje. Že to, da ga je povabila v svetišče, kamor še ni

stopila otroška noga, je pomenilo veliko več od hinavskega

poljubljanja in objemanja!

»Zdaj pa odnesita torto v dnevno sobo! Ko že nimamo Zalke, mi

bodita vsaj malo v pomoč!"

Ana je razložila prijatelju, da je Zalka njihova kuharica. Zaradi

gripe je ostala doma. Pravzaprav je ni že ves teden ...

»To ste pa res nobel,« je ušlo dečku.

Mama se je zasmejala:

»Nobel pa nobel! Ali sem jaz kriva, če imata moj mož in moja

hčerka štiri leve roke? Vsega tudi ne zmorem sama.«

Žiga je zabarval v lica. Rad bi se opravičil, da se res ni mislil vtikati

v njihove družinske stvari, pa ga je zaposlila Ana. V roke mu je

potisnila jedilni pribor in ga s pogledom napotila k servirni mizici.

Sama je pograbila pladenj s torto.

»To je pa res lepo,« je gospa Holerjeva s pogledom pobožala dečka.

»Si vesel? Pripravili so ti kraljevski sprejem!«

Žiga je pokimal, čeprav so se mu zdela takšna vprašanja povsem

odveč.

»Saj si ga tudi zasluži,« je rekel očka.

Ana je mislila enako, mama pa ni rekla nič.

Pogovor je počasi zašel v slepo ulico. Niso si imeli več kaj

povedati, zato se je Holerjeva zahvalila za ponujeno torto. Kavica ji

je povsem zadostovala, poleg tega pa se ji je mudilo domov.

Tudi ona je imela družino, ki je danes še ni videla.

Glavni del poslovilnih besed je namenila Žigu:

»Fant moj, upam, da ne boš delal mami sramote in se boš lepo

vživel v novo okolje. Sam si si izbral to družino. Iz izkušenj ti lahko

povem, da te je kljub hudim izkušnjam sreča končno le našla.

Popolna pa bo, ko se bo mama vrnila iz bolnice. Do takrat se bova v

šoli še večkrat srečala. Dovolj priložnosti bova imela za klepet!«

Ponudila mu je roko. Deček jo je sprejel, čeprav se mu je na obrazu

poznalo, da bi se takšnim obredom najraje izognil.

»Pospremila vas bom do izhoda,« se je mama ponudila obiskovalki.

Hkrati je svojim pomignila, naj začno pojedino brez nje.

»Tebe je doletela čast, da torto razrežeš na kose!« je očka potisnil

Žigu nož v roko.

Deček je z zmajanjem glave nazorno pokazal, da ni vajen takšnih

opravil. Poleg tega se mu je tresla roka, zato je Ana prevzela

njegovo delo. Med rezanjem je ugotavljala, da mama in socialna

delavka nista prišli do vhodnih vrat, ampak sta se že na hodniku

zapletli v pogovor.

Očka je kljub nasitnemu kosilu s tekom zasadil vilice v biskvitno

testo, pod katerim so se rumenile sladke marelice.

Med žvečenjem je s pogledom pobožal otroka pred seboj.

»Rad bi vedel, ljubčka moja, kako sta se spoprijateljila.«

»To je dolga zgodba,« je odgovorila Ana.

»Ja, res dolga,« je dodal Žiga.

»Pa mi povejta vsak svojo. Znam poslušati. Ne bom vaju

prekinjal!«

»Lahko govorim s polnimi usti?« je vprašal Žiga.

Mama je kljub polglasnemu pogovoru z gospo Holerjevo ujela

njegovo vprašanje. Žilica ji ni dala, da se ne bi vmešala z

medklicem:

»Glej, glej, Ana, kje si našla tega poba? Za zgled si ga vzemi!

Lepše je vzgojen od tebe, čeprav se z očkom tako trudiva.«

»Saj ne prihaja iz džungle!« je odgovorila Ana.

Jezno je pograbila kozarec z limonado in med krokodilje velikimi

požirki glasno srknila.

»Piti se pa poba le ni naučil,« se je razlegla mamina

zmagoslavna ugotovitev. »Kot pujsek sreba!«

Vsi trije za mizico so se spogledali in se nasmehnili. Tudi vsevedna

mama se je včasih zmotila!

Med čakanjem, da se bo gospa Holerjeva dokončno poslovila, je

Ana za silo uredila misli in prva začela.

Anina zgodba



Anina zgodba: KRIVA JE BILA IRA[uredi]

Glasno zvonjenje šolskega zvonca je naznanilo začetek prve šolske

ure. Vpitje učencev je upadlo na raven klepeta. Živahno je ostalo le

v avli tretjega nadstropja, v katerem so kraljevali osmaši. Ti so bili

gospoda zase. Lahko so si privoščili več od šolarjev iz nižjih

razredov, saj jih je čakalo samo še nekaj dni pouka, potem pa se

bodo za vedno poslovili od osnovnošolskih klopi. Ko bi ne visela

nad njihovimi glavami zaključni preizkus znanja in skrb za zadostno

število točk, ki še omogoča vpis na izbrano srednjo šolo, bi bili zdaj

v devetih nebesih. Tako pa se je večine polaščal nemir. Kazal se je v

pretirani živahnosti in razdražljivosti, medtem ko je pri nekaterih

posameznikih dosegel ravno nasprotni učinek – postali so

nerazpoloženi, skoraj otopeli. To ni niti malo pripomoglo k

zavzetejšemu učenju, čeprav so jih učitelji skušali po svojih

najboljših močeh spodbuditi k delu. Glasno so poudarjali, da jih je

škoda, saj so odprtih glav, a jih je v najbolj kritičnem trenutku

napadla pubertetniška muhavost. Kritike so veljale tudi tistim

učencem, ki so se prehitro zadovoljili s povsem povprečnimi

ocenami in si niso zastavili zahtevnejših ciljev.

Ana se je napotila h gruči vrstnikov na koncu avle. Tičali so v črnih

oblačilih in že od daleč vzbujali zgražanje vseh tistih, ki so prezirali

klape. Ane njihova drugačnost ni motila. Morda je k temu prispeval

v črno usnje odeti Klemen. Že od sedmega razreda se je veselila

njegove bližine. Na izletih sta tičala skupaj, in kadar je kdo od njiju

zbolel, sta si nosila učno snov v prepisovanje. Zato se ni nihče čudil,

ko je Klemen počasi prevzel vlogo Aninega zaščitnika. Branil jo je

pred zoprneži vseh vrst. Poleg tega je bil eden redkih fantov, nad

katerimi se njena mama ni zmrdovala.

K strpnosti je verjetno pripomoglo poznanstvo s Klemenovim

očetom, ki je tako kot ona veljal za uspešnega podjetnika.

Zaradi prijateljevanja s Klemenom so sošolci o Ani govorili kot o

članici klape. Ano je zabaval naziv, ki jim ga je na račun videza

podelila neka filozofsko razpoložena oseba. Na tla njihovega

zbirališča je zapisala s kredo: »Ste gnojna bula prihodnosti, ste vse,

kar mi nočemo biti, ste en in edini dead end.« Zaradi zloglasnega

imena klape in mračnega videza njenih privržencev so se drugi

učenci izogibali tretjega nadstropja. Tako je bil »dead end« edini

kraj v šoli, kjer so lahko med odmori poslušali glasbo po svojem

okusu, ne da bi koga motili ali da bi kdo motil njih. Še dežurni

učitelji so le poredko zašli mednje.

»Hej!« je Ana glasno pozdravila člane klape.

Bili so preveč zaposleni s čvekanjem, da bi opazili njen prihod.

Tudi Klemen se ni zganil in je dekletu še naprej kazal hrbet, medtem

pa nekaj zavzeto razlagal za glavo višjemu Fižolčku. Pravzaprav je

bila Ira edina, ki ji je namenila pozornost. Po stari navadi je slonela

ob stebru, od koder je iz nekakšne oddaljenosti spremljala dogajanje

okrog sebe, hkrati pa izžarevala nezanimanje in naveličanost, ki so si

ju nekateri posamezniki razlagali kot tih prezir. Prezir nad njimi in

prezir nad življenjem nasploh. Zdelo se je, da je prirasla k stebru. Ko

se je nazadnje le ločila od njega, so bili njeni gibi počasni, kot da bi

ne bila s tega sveta.

Dotaknila se je Anine rame:

»Hej, Ana, tvojemu Klemenu pokadi z mulčkom iz šestega c!

Naravni blondinček, z jamicama na licih. Pravi cukrček! Baje

fantastično densa. Klemena bo čez leto, dve, dal v koš, tvoj butelj pa

te ignorira, kot da se ves svet vrti samo okrog njega! Če ga ne boš

naredila ljubosumnega, si oplela!«

Ana se je zahvalila za nasvet, čeprav je bila prepričana, da jo je

Klemen spregledal zgolj po naključju.

Klepet je prekinil prihod Nevihte, učitelja telesne vzgoje. Pot si je

utrl med Ano in Iro in odločno zaklical:

»Alo, deadendovci, gremo v razrede! Odzvonilo je tudi za vas!«

Nihče iz klape ni pozdravil učitelja, pa tudi nobene pikre na njegov

račun ni nihče izustil. Najbrž zato, ker so ga poznali kot odločnega

in poštenega človeka, ki jih nikoli ni žalil na račun njihove

drugačnosti.

V črno oblečene postave so se počasi zganile in se napotile v

učilnice. Ani se je zdelo, da drug drugega varujejo pred posmehom,

opaznem v pogledih tistih, ki so spremljali ta čudni sprevod. To se je

dogajalo iz dneva v dan in tudi današnji ni bil izjema.

Ani so vso prvo uro hodile po glavi Irine besede o prikupnem

šestošolčku. Želela si ga je ogledati na lastne oči, čeprav je bila

prepričana, da je pobič premlad za resnejše druženje. Kaj pa naj bi

počela s takšnim zelenčkom?! Če bi se poljubljala z njim, Klemena

ne bi razjezila, kvečjemu v smeh bi ga spravila. Morda bi dosegla

več, če bi Žiga povabila na ples! Potem bi prisilila fanta, rojenega

neplesalca, da bi prvič v življenju stopil na šolsko plesišče in

zaplesal z njo. Oprostila bi mu neznanje, pa tudi pohojenih nog mu

ne bi očitala!

Tako zelo se je zatopila v razmišljanje, da je začela prepisovati

zgodovinske letnice šele takrat, ko je stari Gabrijel ugasnil

grafoskop. Takoj po zvonjenju je zamujeno nadoknadila s

prepisovanjem iz sosedinega zvezka. Pozabila je na lepopis, saj se ji

je mudilo v avlo. Jadrno se je spustila nadstropje niže. Obstala je

šele pred zaprtimi vrati šestega c. Položila je roko na kljuko, to pa je

bilo tudi vse. Vzrok njenega oklevanja je bilo nezapisano pravilo, po

katerem osmošolci niso imeli kaj početi v razredih nižješolcev. K

sreči se je iz učilnice prikazal črnolasec. Kar takoj je navalila nanj z

vprašanjem:

»Rada bi vedela, kako je ime tvojemu sošolcu, ki se zna lepo

smehljati! Hočem reči, ki ima jamici na licih in zelo dobro densa.

Povabila bi ga v plesni klub ...«

Nekaj si je morala izmisliti! Že tako se je zdela trapasta sama sebi,

ker je zalezovala mlečnozobega mulca.

Črnolasec je pridržal vrata in ji tako omogočil boljši pregled po

razredu.

»Misliš tistega v rumeni majici in zelenih telovadkah?«

Ana se je ozrla za njegovim prstom.

Res je plavolas deček v fluorescentno zelenih hlačkah slonel ob

radiatorju. V oči so ji padla njegova kolena brez odrgnin in

podplutb, kar je za fante v tem letnem času nekaj izjemnega.

»Da, njega sem mislila,« je brž pokimala Ana.

»Kar sama ga vprašaj!« je navihano vzkliknil črnolasec in se takoj

za tem na ves glas zadrl: »Žiga, obisk imaš!«

Ana bi mu najraje primazala eno okrog ušes, a se je poba med

hihitanjem še pravi čas pognal na hodnik. Tudi sama je pohitela k

stopnicam, kar najdlje od šestih razredov. Mulc salamenski, kako jo

je potunkal! Dečka si je želela le ogledati, izpadlo pa je, kot da ga je

prišla snubit!

V nadstropju osmašev je naletela na Iro. Punca ji je s pomenljivim

nasmeškom naznanila, da jo je iskala socialna delavka.

»Očitno Holerjeva ne zdrži niti en teden brez mojega obiska.

Ampak prava reč, bom vsaj prešpricala kemijo!« si je Ana priklicala

zadovoljen izraz, čeprav so ji šla predavanja socialne delavke že

močno na jetra; Holerjeva in njena mama sta bili dobri prijateljici,

zato je vedela, kdo stoji za njenimi nasveti ...

Potrkala je na vrata pisarne. Čeprav se ji ženska ni odzvala, je

vseeno pritisnila na kljuko. Odklenjena soba, torbica na stolu in

naočniki na pisalni mizi so skupaj s prižganim računalniškim

zaslonom več kot zgovorno pričali o kratkotrajni odsotnosti socialne

delavke. Po pravici povedano je Ana čutila njeno bližino. Morda

tudi zato, ker se je v njeni pisarni počutila čisto domače. Z leti je

postala del sobnega inventarja!

Tudi zdaj se je brez povabila spustila na stol, namenjen

obiskovalcem. Prekrižani nogi je stegnila predse, roki pa je pustila

mrtvo viseti ob telesu. Prisluškovala je glasovom učiteljev in

učiteljic, ki so skozi tanke stene vdirali iz sosednje zbornice. Pred

oči si je priklicala njihove obraze. Priljubljene in osovražene. Več

osovraženih kot priljubljenih. Morda so prav zdaj razpravljali o

njeni usodi. Ob misli nanje je namesto v umivalnik pljunila na lepo

vodenko, ki je pridno pridelovala kisik na klubski mizici. Naj crkne,

rastlina butasta! Konec čaka vsa živa bitja. Toliko besed, toliko

dejanj, na hektolitre solz in vatle smeha, vse to za kupček sprhnelih

kosti ...

Niti misel na prikupnega dečka iz šestega c ji ni povrnil dobre volje.

Samo še na učitelje mučitelje je mislila. Spominjali so jo na

mrhovinarje, ki čakajo na zadnji izdihljaj žrtve in se prepirajo,

kateremu bo pripadel kateri del. Če je bo po čudnem naključju še kaj

ostalo, jo bo doma do konca oglodala mama. Očetu bo zaradi tega

težko pri

srcu, vseeno pa bo kakor noj zakopal glavo v pesek. Zavoljo ljubega

miru v hiši!

Pa ne samo odrasli, tudi nekateri sošolci in sošolke so ji šli na živce.

Še preden jih je začela naštevati, so jo zmotile grožnje na hodniku.

»V razred, Golej in Topoličnik! Kaj se pa to pravi? Make up si

urejajta po pouku!«

Ana je prepoznala glas socialne delavke. Ukaze je spremljalo

topotanje njenih čeveljcev. Hodila je na svojstveno glasen način in

tudi njen glas je deloval strogo. Ni čudno, da so se je učenci bali.

Zlasti tisti iz nižjih razredov!

Topotu se je pridružilo šelestenje papirja in že se je vdala kljuka na

vratih.

»O, kdo me je obiskal! Glej, glej, ali ni to moja stara gostja, Ana

Lokar? Že od nekdaj so mi stalne stranke najbolj pri srcu!«

To je bila neke vrste dobrodošlica. Vendar ženska še ni utihnila:

»Tolikokrat si bila že pri meni, da bi me lahko v miru tikala. Ali

veš, da praznujeva danes jubilej? Da, petdesetič v tem letu! Že

zdavnaj si porušila vse rekorde. No, in kaj si pripravila za tokratno

presenečenje?«

Ana je molčala. Izkušnje so ji velevale, naj ne odpira ust, preden

Holerjeva sama ne pride z obtožnico na dan. Prav lahko se bo vse

skupaj nanašalo na mamino željo ali bolje zahtevo, da mora zbrati

dovolj točk za vpis na gimnazijo. Zato je še naprej molče gubala

čelo in opazovala socialno delavko, kako je zbrano listala po notesu

z zgovornim napisom Pripombe učiteljev.

»Hm, dragi deklič, veliko hitreje bi se pretolkli skozi, če bi tukaj

pisalo, česa nisi storila! Tako pa ... Poškodba učiteljeve lastnine. Kaj

si naredila? Si mu razbila nos?«

Tudi posiljeni humor pri Ani ni deloval. Molčala je in buljila v

preprogo. Razmišljala je o starčku za fiziko. Sploh mu ni nalašč

izbila nalivnika iz roke. Zadela je obenj, ko jo je vanj porinil eden

izmed sošolcev.

»Če ne zlepa, pa zgrda,« je vztrajala socialna delavka. »Kaj hudiča

si mislila, ko si gospe Lapajne zabrusila, da je koza, sošolki Jani pa

si obljubila apavrin, češ da je duševno motena osebnost?

Kaj se dogaja s teboj, Ana? Ne čudim se, da so se te začeli izogibati

tudi najbližji prijatelji ...«

To so izmišljotine, je pomislila Ana. Kaj pa Klemen? Res, da se ga

včasih napije in bi ga že zdavnaj izključili iz šole, ko ne bi njegov

stari s svojim denarjem kupoval dresov šolskim športnim ekipam in

financiral avtobusnih prevozov za šolo v naravi ... Tu so bili še drugi

člani klape, ki ji niso obračali hrbta. Pa mali Žiga iz šestega c! On

res še ni vedel nič o njej, prav lahko pa se bosta kmalu spoznala, saj

se zna tako lepo smehljati in je nasploh faca! Konec koncev sta

prijateljici tudi z Iro, čeprav si ne padata v objem. Ira je preveč

samozavestno dekle in Ana jo obožuje in sovraži hkrati. Sovraži, ker

se Ira nikogar ne boji in se požvižga na to, kaj si o njej mislijo drugi,

obožuje pa zato, ker bi ji bila rada podobna, pa ji primanjkuje

poguma za posnemanje.

Ampak o tem ni imelo smisla razpravljati s Holerjevo. Preprosto je

ne bi razumela, pa še mami bi vse skupaj nesla na ušesa, da bi se

potem skupaj zgražali o današnji mladini.

»Ne boš odgovorila? Tudi prav! Bom pač prisiljena ponoviti najino

običajno strategijo: jaz govoriti, ti molčati! Ne vem, zakaj potem

sploh prihajaš k meni, ko pa ne sodeluješ? In kaj hudiča vidiš

zanimivega na tej stari preprogi, da brez prestanka buljiš vanjo?«

Ana je težko obdržala resen obraz.

Holerjeva je ponovila vprašanje, le da si je tokrat sama pripravila

odgovor:

»Pozabljam, da si prišla pod prisilo. Hočem reči, na moje

povabilo!«

Za trenutek je posvetila pozornost Aninim šolskim ocenam, drsečim

po ekranu računalnika.

»Lahko bi bilo bolje,« je zamrmrala.

»Ne vem, kaj bi lahko bilo bolje,« je Ana končno odprla usta.

»Sovražim kemijo, mama pa vztraja, da se po končani gimnaziji

vpišem na univerzo.«

»Poznam tvojo zgodbo,« je pokimala socialna delavka in dodala, da

sta s kolegico Martljevo, to je šolsko psihologinjo, prišli do

zaključka, da se Ana prav zaradi materinega vztrajanja obnaša tako

nemogoče, saj želi pokvariti vse, kar je dosegla v osmih letih

šolanja. S premajhnim številom točk in z neuspešnim preizkusom

znanja je ne bodo sprejeli na nobeno gimnazijo, brez gimnazije pa

bo mamina želja ostala neizpolnjena.

»Ampak to ni pametna odločitev, deklič nesrečni! S tem si boš

zaprla pot do poklica in s tem do človeka vrednega življenja ...«

Ana je v odgovor nemočno skomizgnila. Kako naj se pri trinajstih,

štirinajstih letih odloči za poklic, tistega pravega, ki ga bo opravljala

z veseljem do upokojitve, ko pa je o življenju vedela tako malo?

Njeni sošolci niso bili dosti na boljšem. Le dobra peščica je trdno

vedela, kaj bodo v prihodnosti počeli. Sama bi najraje pomagala

ljudem, morda celo vrstnikom. Nekoč je razmišljala o poklicu

zdravnice, potem pa se je ustrašila zahtevnega in dolgotrajnega

študija. Preprosto se ji je zdelo, da mu ne bi bila kos. Morda bi lahko

izpolnila svoje življenjsko poslanstvo v vlogi medicinske sestre?

Holerjevo in njeno mamo bi kap, če bi brali njene misli ...

»Starši želijo svojim otrokom le najboljše,« je rekla socialna

delavka. »Vendar pa se mi zdi, da pri tem pogosto gledajo na svoje

koristi ali pa skušajo preko otroka uresničiti svoje neizpolnjene

sanje. Tega nisem zaupala še nikomur. Bodi ti izjema, čeprav me ne

prištevaš med svoje prijateljice.«

Zelo bledo se je nasmehnila.

Ana si je mislila: prijateljici res nisva, vseeno pa se mi zdite

znosnejši od moje mame. Zlasti po tej pripombi, s katero mi

nakazujete, da moja mama bolj misli na prihodnost svojega podjetja

kot pa na mojo srečo ...

»Predlagam, da z mamo in očetom sedete za mizo in vse skupaj še

enkrat predebatirate. Voda ti teče v grlo, zato ni časa za odlašanje.

Če misliš, da doma ne bo šlo, storimo to v moji pisarni!«

Gospa Holerjeva se je dvignila izza mize in s tem pokazala, da se

Anin obisk približuje koncu.

»Obljubi mi, da boš resno vzela preizkus znanja. Tudi če bo tvoja

mama popustila pri svojih zahtevah, si moraš pustiti nekaj vrat

odprtih. Zdaj pa boš prostor odstopila učencu, ki je za razliko od

tebe rojen kemik. Če še ne veš, je naša šola včeraj skoraj pogorela!«

Ana ni imela pojma, o čem je govorila Holerjeva. O požaru ni nič

slišala, še bolj pa je bila presenečena, ko je na hodniku prepoznala v

prestrašenem »požigalcu« plavolasca iz šestega c.

Ni še izgovorila »ubogi fant, že pri dvanajstih boš začel hoditi k

Holerici«, ko je deček pokazal zobe, priprl ustnice in z besedo

»škisfris« prhnil vanjo nekaj kapljic sline.

Ani se je zazdelo, da jo je skušal s tem prestrašiti in jo odvrniti od

nadaljnjega ogledovanja in ogovarjanja. Vendar pa nenavadno

vedenje ni pokvarilo njegove ljubkosti. Že Ira ji je namignila, kako

sošolke silijo vanj. Zdaj, ko je revež moral k socialni delavki in ga je

čakala kdo ve kakšna kazen, se je vanj vtaknila še ona in ga

ogovorila kot stara znanka ... Najraje bi se mu opravičila in ga

opozorila, da Holerica med učenci sicer velja za zmajevko, vendar

pa noben pes, ki bevska, ne grize. Žal so se prehitro odprla vrata

pisarne in Holerjeva je lastnoročno odpeljala »svežo« žrtev v svojo

mučilnico.

Ani ni preostalo drugega, kot da je dečku v mislih zaželela vso

srečo. Potem se je prav počasi odpravila proti kemijskemu

laboratoriju, v katerem jo je čakalo še najmanj petindvajset minut

dolgočasnega predavanja ...


Žigova zgodba: ZLA SLUTNJA GOSPE HOLER[uredi]

Socialna delavka je zasedla prostor za mizo. Žiga je obstal pred njo

vdano in ponižno, dokler mu ni pokazala na prazen stol ob klubski

mizici.

»Sem te zmotila pri uri telesne vzgoje?«

Deček je odkimal.

»Mama mi je naročila, naj oblečem telovadne hlače, ker je zunaj že

vroče. Drugih kratkih hlač nimam. Kupila mi bo nove, ko bo dobila

plačo.«

Holerjeva je umaknila pogled z njegovih golih nog in prešla k

stvari.

»Žiga, verjetno že slutiš, v kateri smeri bo tekel najin razgovor.

Kako ti je prišlo na misel, da si v popoldanskem času, ko na šoli ni

pouka, vstopil v kemijski laboratorij in se lotil nevarnega poskusa?«

Deček je zajel zrak in zgrbančil čelo, saj je skušal socialni delavki

ustreči s podrobnim odgovorom.

»Popoldne sem pospremil Roka k tabornikom. Ker med

njihovim sestankom nisem imel česa početi, sem se potikal po avli.

Opazil sem, da so vrata v kemijski laboratorij priprta ...«

»Ne laži! Pri sebi si imel vendar vrečko z umetnim gnojilom. Torej

ni šlo za nobeno naključje!« je vzkliknila socialna delavka, da se je

deček kar stresel.

Še ena takšna krivična obsodba, pa mu bodo solze napolnile oči!

Ni prenesel, da so ga odrasli obkladali z lažnivcem, ker to v resnici

ni bil!

»Med tistim sestankom sem samo prišel na idejo, da bi si lahko

pomagal v laboratoriju, ker doma nimam vseh teh pripomočkov. Do

včeraj sem imel dovolj časa, da sem se na poskus pripravil. Saj

veste, za črni smodnik zmešate oglje, žveplo in soliter v prahu.

Čeprav je soliter v kristalih zaradi hitrejše reakcije boljši, ga je težko

kupiti. Zato je primeren tudi tisti v kroglicah. Uporabljajo ga kot

gnojilo, in ker ga prodajajo samo v velikih vrečah, sem šel ponj k

nekemu kmetu. Lahko bi si sicer pomagal še z aluminijevim

prahom, ki je močno gorljiv. Ampak tudi tega nimamo v

laboratoriju. Moral bi obrusiti kakšen aluminijast predmet ...«

»Dovolj bo,« ga je za spoznanje mirneje prekinila gospa Holerjeva.

»Ne mislim pisati doktorata na tvojo témo. Strinjaš se torej z menoj,

da si brez dovoljenja vstopil v kemijsko učilnico?«

Žiga je skesano pokimal.

»Nič ne bi bilo narobe, če bi zmes ovil z manj papirja. Plamen je bil

prevelik, zajel je zaveso, jaz pa sem stekel po hišnika ...«

»K sreči si pametno ukrepal! Če bi se ustrašil in bi skušal gasiti kar

sam, bi lahko prišlo še do veliko večje škode,« je rekla Holerjeva.

»Predvsem pa si imel srečo, da si ostal cel. Če bi se namesto zavese

vnel ti, potem se danes tukaj ne bi pogovarjala ...«

Žiga si ni belil glave z vprašanjem, kaj bi lahko bilo, če bi bilo, pa

ni bilo. Bolj ga je skrbelo poplačilo škode, ki jo je povzročil s

ponesrečenim poskusom.

Holerjeva je udarila po nekaj tipkah na tipkovnici in globoko

vzdihnila:

»Očka in mamica ne bosta navdušena nad tvojim podvigom!«

Žiga se je zastrmel v tla; le da ni buljil v preprogo kot malo pred

njim Ana, ampak v konice svojih superg. Čeprav mu ni bilo do

razlaganja o svoji razbiti družini, je Holerjevo vseeno vprašal, ali bo

mama lahko poravnala znesek v nekaj mesečnih obrokih.

»Najbrž ne bo treba. Tako visoka številka tudi ni,« se je skušala

nasmehniti socialna delavka.

»Za naju je,« je komaj slišno priznal Žiga. »Na očeta ne moreva

računati. Že leto dni ne živi z nama.«

S podatkom je presenetil socialno delavko. Ni bilo prvič, da jo je

obšla slaba vest, kako slabo je poznala življenjske razmere nekaterih

učencev. Žiga se je dobro učil, bil je priljubljen tako pri učiteljih kot

pri sošolcih, podatki v računalniku so ga beležili kot člana majhne,

urejene družine. Očitno je bila resnica manj idealna!

»Če misliš, da se bo mama preveč razjezila, bom račun za škodo

zadržala jaz, ona pa naj pride k meni na pogovor.«

Žiga se je zahvalil za ljubeznivo ponudbo. Bolj kot mame se je bal

njenega prijatelja. Saj ne da bi ga možakar pretepal, le kar naprej se

mu je vsiljeval s pretirano prijaznostjo, ki je mejila že na težko

prebavljivo osladnost. Jasno mu je dajal čutiti, da se bo brez njegove

dobrote svet ustavil. Zanj in tudi za njegovo mamo!

Holerjeva se je prizanesljivo nasmehnila Žigovi kritiki.

»Premlad si še, da bi lahko sodil odrasle. Zdaj ko je mama ostala

brez moža, ji še kako prav prideta denarna pomoč in moralna opora

prijatelja. Če vama želi pomagati, še ne pomeni, da ima slabe

namene.«

Deček je obžaloval, ker je sploh omenil Aleša. Lahko bi pričakoval,

da odrasli potegnejo skupaj.

»Ti si torej prepričan, da ti je bilo lepše, ko si bil sam z mamo?« mu

je Holerjeva pogledala v oči.

»Najlepše je bilo, ko je bil z nama še očka,« je odkritosrčno priznal

Žiga. »Res je veliko delal in mu je zmanjkovalo časa za druženje.

Ampak vseeno ... Vse se mi je sesulo, ko mi je mama povedala, da

je odšel in ga najbrž ne bo več nazaj ...«

Utihnil je. Socialni delavki ne bo pravil, koliko noči je prejokal.

Potolažil se je šele, ko ga je mama vzela k sebi v posteljo. Z

objemanjem, božanjem in tolažbo mu je počasi vračala občutek tako

potrebne varnosti.

»Vse mi lahko zaupaš, Žiga!« ga je Holerjeva skušala spodbuditi

h govorjenju. »Takšne reči se ne dogajajo samo tebi. Če se o njih

izpoveš, ti je potem laže pri srcu.«

Deček je pokimal, razgovoril pa se ni.

Holerjeva je nehala siliti vanj, čeprav se ji je zdelo, da fanta nekaj

teži. Prirojeni notranji čut, ki ji je dal slutiti, s katerimi učenci in

učenkami se bo pogosteje srečevala pri svojem delu, ji je prišepnil,

da bo Žiga postal stalni član njene velike družine. Zato bi bilo

mogoče dobro, da bi se o njem že zdaj pogovorila s šolsko

psihologinjo ...

»Med glavnim odmorom se vrni po pismo za mamo. Potolaži jo, da

ne boš dobil ukora, le učiteljica kemije se te bo morda spomnila na

začetku sedmega razreda z velikim minusom ...«

Deček si je za spoznanje oddahnil:

»Minus mi ne bo pokvaril petice. Potrudil se bom, da bo ta velika

kot hiša!«

Zaradi obljube pa tudi jamic na fantovih licih se je socialna delavka

še dodatno omehčala. Pohvalila je njegovo trdno odločenost in ga v

isti sapi prosila, naj s kemičnimi poskusi počaka do naslednjega

šolskega leta in naj jih še potem opravlja izključno v navzočnosti

svoje učiteljice. Šolo namreč krvavo potrebujejo, čeprav bi jo

nekateri učenci z veseljem zravnali z zemljo ...

S tem je končala njun razgovor.

Žiga si je priznal, da se je po nepotrebnem bal Holerjeve. Med

vstajanjem se mu je vroča koža stegen odlepila od lesenega sedala s

škripanjem, ki ga je zaznal samo on. Vljudno se je poslovil, socialna

delavka pa je gledala za njim in si mislila: prijeten deček je ta Žiga,

vendar bom njegovo mamo opozorila, naj preišče stanovanje in

podstrešje ter odstrani nevarne kemikalije, njemu v dobro ...


Anina zgodba: SPRENEVEDANJE STARE DETELJE[uredi]

Ana bi raje kot v kemijsko učilnico odšla v park. Res, da tam ni bilo

še nikogar od njene klape, vendar je včasih uživala v samoti. Če bi

imela v sebi nekoliko več potepuškega duha, bi se odpravila na

oddaljen otok. S seboj bi vzela Klemena, seveda pod pogojem, da bi

se fant odpovedal pijači in pijanskim fintam! Ali pa bi se v imenu

ljubega miru raje odločila za Žiga? Deček je bil še otročji. Čudovito

bi se zabavala z njim! Naivni otroci so vodljivi kot igračke. In če so

za nameček še prikupni, nudijo popoln užitek.

Med razmišljanjem o prednostih druženja s svetlolasim učencem iz

šestega c se je vprašala, kakšno škodo je povzročil deček s svojim

ponesrečenim poskusom. Kaj pretresljivega najbrž ni bilo, saj bi

drugače na vratih visel napis, da je kemijska učilnica do nadaljnjega

zaprta za pouk.

Vstopila je brez trkanja. Izdajalsko škripanje tečajev ji je preprečilo

neopazno vtihotapljenje do njenega stola. Najmanj petindvajset

parov oči se je radovedno zazrlo vanjo.

»Prekleto sranje!« je ušlo Ani.

Deteljeva je utihnila sredi razlage. Ozrla se je k motečemu elementu

in ga prebodla s pogledom:

»Ana, lepo, da si se spomnila na nas! In tista tvoja kletvica nam je

vsem popestrila dan. Res, prijazno od tebe, da si si vzela nekaj časa

za osovraženi predmet, pa čeprav dvajset minut pred koncem ure.

Bolje pozno kot nikoli!«

Popravila si je očala in še enkrat poškilila na ročno uro.

»Tvoja strategija je čisto nekaj novega ... Ne, ne, močno se motim!

Vse je že videno.«

Po razredu se je razleglo hihitanje. Ana bi šla stavit, da njeni butasti

sošolci pojma niso imeli, čemu so se hihitali. Naveličano in s

prezirom, ki je segal Irinemu komaj do kolen, je opazovala ves ta

cirkus okrog sebe.

Deteljeva je nadaljevala duhovičenje:

»Kako je kaj s tvojo družbo črnouniformirancev? Še popivaš z

njimi in kradeš po trgovinah, da zrasteš v njihovih očeh?«

Ana je od jeze stisnila ustnice. Vse v njej je vzkipelo. Toliko, da ni

zavpila, da člani klape ne kradejo. Samo nepotešene tercijalke,

kakršna je ona, vidijo hudiča tam, kjer ga ni! Nikoli se ni opijala.

Nasprotno! Klemena je skušala odvrniti od alkohola. Ni kriva, če ji

to doslej še ni uspelo.

Ozrla se je k fantom v črnem, a so molče povešali poglede; celo Ira

se je presedala, kot bi imela mevlje v riti, rekla pa ni nič.

»Kar sprenevedaj se, Ana, ampak kljub spoštovanju tvoje mame te

pri najboljši volji ne morem več imeti za zgledno učenko. Na

lastne oči sem te videla, kako si se valjala po travi in kričala, da te

nadlegujejo marsovčki!«

Razred je ponovno preplavil val smeha.

»To ni res!« je zavreščala Ana. »Nikoli se nisem napila! Rada imam

svojo klapo. To ni greh, da bi se mi zdaj posmehovali pred vsemi!«

»Kjer je dim, je tudi ogenj,« se je Deteljeva za spoznanje umirila.

Poslala je Ano v klop, vendar se dekle ni premaknilo. Po glavi so se

ji motala vprašanja brez pravega odgovora: Je res narobe, če je

ponudila roko Klemenu, ko je bil fant povsem na tleh in ni bilo

nikogar, ki bi se zavzel zanj? Ali jih ni prav Deteljeva učila, da mora

biti človek dober do drugačnih? In to brez predsodkov in sebičnih

izračunov, kakšne koristi mu dobrota lahko prinese? Ana se je dobro

spominjala nagovorov o medsebojnem spoštovanju in prijateljstvu.

Zdaj pa je ženska pred vsemi zanikala te plemenite besede. Bruhala

je vanjo žveplo in ogenj samo zato, ker je udejanjala njene napotke.

Nič ji ni bilo jasno.

»Vi že veste,« je zamrmrala in se ozrla po učilnici.

Ob oknu je samevala ožgana miza z uničenim plinskim gorilnikom.

Ostanke zastora je hišnik očitno odnesel, mizo pa je pustil na

zahtevo stare Detelje v opomin učencev, do česa lahko pride, če se

neodgovorno igrajo s kemikalijami.

Kako samo se je moral prestrašiti ubogi Žiga!

Podala se je k vratom.

»Kam pa kam, Ana?« se je razlegel učiteljičin raskavi glas.

»Počakaj, za svoje dejanje moraš odgovarjati! Ne moreš kar oditi!«

»Seveda lahko grem. Kar poglejte!« ji je odločno odgovorila Ana in

odkorakala iz učilnice.

Deteljine laži so jo bolele. Tako zelo, da so ji na šolskem dvorišču

privrele solze v oči. Počasi so topile oklep uporništva okrog njenega

srca ...

Napotila se je v park na robu mesta. Ob tej uri skoraj ni bilo

sprehajalcev na potkah, posutih z belim peskom. Sesedla se je na

splet korenin pod mogočnim hrastom. Vsa v solzah je občudovala

pokončno drevo, ki je kljub brazgotinam iz minulih viharjev živelo

naprej. Morala bi si ga izbrati za svojega vzornika! Kako rada bi mu

zaupala svoje bridkosti in s solzami potešila žejo velike rastline.

Dihala bi z njim, dokler ne bi v varnem objemu korenin za zmerom

zaspala ...


Žigova zgodba: PTIČKI IN RATATUL[uredi]

Na stopnišču je Žiga stopil k poštnemu nabiralniku. Pričakoval je

očkovo voščilnico za rojstni dan, toda kovinska škatla je zijala v

vsej svoji praznini. Razočaran je zaloputnil z vratci. Skušal se je

potolažiti, da je nabiralnik izpraznil že Aleš, mamin prijatelj, in ga je

očkovo pismo čakalo na postelji ...

Izza majice je potegnil vrvico s ključem. S tresočo roko ga je

vtaknil v ključavnico.

»Je prišlo pismo zame?« je zaklical s praga.

Kuhinjska vrata so se odprla. Pritekel je Muri. Med prijateljskim

bevskanjem se mu je zaletel v noge.

Za kužkom se je prikazala mama.

»O, mami,« je bil deček presenečen, saj je bila mama ob tem času

navadno še v službi.

»Rojstni dan imaš vendar! Vzela sem si prosto,« je pravilno

razbrala njegov pogled.

Verjetno je tudi slutila, po kakšnem pismu jo je spraševal. Način

njene hoje in tolažeč objem sta mu dala slutiti, da je bilo

pričakovanje zaman.

»Ne vem, kako bi ti razložila, sine,« je rekla mama s tihim glasom.

»Očka ne bi smel kar takole pozabiti na tvoj praznik. Ne veš, kako

zelo se je razveselil, ko si prijokal na svet. Vsem svojim prijateljem

te je razkazal. Bil si nekaj enkratnega, samosvojega, posebnega ...«

Še tesneje ga je objela, da je povlekel v nosnice vonj po pečenem

mesu, slanini in žajblju, ki se je med kuhanjem zavlekel v blago

njenega predpasnika.

»Oba ga pogrešava, ampak sam vidiš, da nama je lahko lepo tudi

brez njega. Nihče ga ni podil. Odšel je, ker se je nenadoma začel

dolgočasiti v najini družbi.«

Vse to je bilo najbrž res. Res pa je bilo tudi, da je iz dneva v dan

upal, da bo napočil trenutek, ko se mu bo ob vrnitvi iz šole oče

prismejal naproti in ga razširjenih rok objel ...

»Vpričo tebe nerada govorim slabo o njem,« ga mama ni izpustila

iz objema, »toda zdi se mi, da Gorazd ne zasluži tvoje ljubezni. Ti

ne moreš biti kriv, če sva z očetom zavozila najin zakon. Vsak pravi

oče ljubi in spoštuje svojega otroka, ne glede na razhajanja s svojim

partnerjem!«

»Saj imam tebe,« se je skušal nasmehniti deček.

»In jaz te imam rada za oba, to si zapomni, fant moj!«

Glas se je mami čudno zatresel. Žiga ni več mislil na svoje

razočaranje. Bal se je, da bo mama zajokala. Ni maral solz v njenih

očeh. Odrasli ne jočejo pogosto, če pa že, ga s svojim početjem

vržejo iz tira. Preprosto ne more ostati ravnodušen ...

K sreči je mama uspešno pogoltnila cmok. Nežno ga je potisnila v

kuhinjo:

»Poglej, kaj sem ti skuhala!«

Skupaj sta stopila k štedilniku. Mama je z leseno kuhalnico

pomešala po loncu.

»Ratatul pripravljam. To je očkova najljubša jed, in če se prav

spominjam, si se tudi ti oblizoval.«

Žiga je priznal, da ima za jedi bolj slab spomin. Šele ko je stopil na

prste in si pozorneje ogledal vsebino lonca, je v brbotajoči masi

razločil koščke jajčevcev, paprike, paradižnikov in bučk. Z

oblizovanjem je izrazil mami priznanje za njen trud.

»In kje je Aleš?« je vprašal.

Navadil se je že, da je bil možakar tisti, ki ga je ob vrnitvi iz šole

pričakal s kosilom. Zaradi dela z radioaktivnimi snovmi so ga

upokojili prej kot druge in dolgčas je preganjal s tem, da je pihal

njegovi mami na dušo. V dokaz nesebične ljubezni ji je pomagal pri

gospodinjskih opravilih, česar je bila zavoljo prezaposlenosti vesela.

To bi Žiga še nekako sprejel, trapasto pa se mu je zdelo, da je

objemal in poljubljal tudi njega, in to pogosteje, kot je bilo po

njegovem mnenju potrebno! Poleg tega ni dal veliko na Aleševo

kuharsko umetnost. Mamin prijatelj je prinašal domov zamrznjene

obroke, ki jih je potem samo pogrel ali spekel. Tako se je kmalu

prepričal, da so bile slike dobrot na ovitkih škatel ali vrečk veliko

vabljivejše od njihove vsebine. Zato se ni več menil za barvito

reklamo, ampak je potrpežljivo počakal, kaj se bo iz zaledenelega

obroka izcimilo na krožniku ...

»Aleš ti je pred nekaj minutami prinesel torto od slaščičarja.

Glej, da se mu lepo zahvališ!« je mama izvlekla iz hladilnika pladenj

z okroglo dobroto.

Na sladkorni podlagi je deček zagledal svojo barvno fotografijo. Šlo

je za starejši posnetek, ko ga je v objektiv ujel še očka.

Prav butasto se je smehljal, da pa je bilo vse skupaj videti še bolj

osladno, je poskrbela stepena sladka smetana, ki je uokvirjala njegov

portret. Na praznem spodnjem delu slike je razbral svoje ime in

številko dvanajst, izpisano s čokoladno črto.

»Vidiš, kako zelo je Aleš pozoren do tebe,« je rekla mama, kot bi

ga hotela opomniti, naj pokaže možakarju prijaznejši obraz. »Poleg

tega to še zdaleč ni vse, kar boš dobil od njega. Pripravil ti je

presenečenje, o katerem pa tudi jaz nič ne vem.«

Želja obeh odraslih, da bi ga za rojstni dan kar najbolj osrečila, je

Žiga navdajala z zadrego, saj ni vedel, ali naj počaka na darilo in

šele potem pride na dan s pismom socialne delavke ali pa naj ju že

prej opozori na škodo, ki jo je z nepremišljenim dejanjem povzročil

v šoli. V prvem primeru bo mamo še dodatno razočaral, saj mu bo

upravičeno očitala, kako se je lahko pustil obdarovati, ko pa je

vedel, da zasluži kazen. Če pa bo ves skesan stopil prednjo in se

odpovedal darilu, ga bo mogoče razumela in mu oprostila storjeni

spodrsljaj ...

»Svoja moška vabim k mizi!« ga je iz razmišljanja predramil

mamin klic.

Aleš je prihitel iz dnevne sobe kot poslušen otrok. Žigu je v

pozdrav razmršil lase. Deček je prhnil, vendar ne vanj, pač pa

vstran.

»Sedi na svoje stalno mesto!« mu je naročila mama.

Ukaz ni bil potreben, saj mu na misel ni padlo, da bi se spustil na

stol, ki je nekoč pripadal očku. Namesto njega je zdaj »sveto« mesto

zasedel Aleš!

Žigu je zagomazelo po hrbtu. Je to pomenilo, da se je možakar

polastil tudi očkove postelje? To se ni smelo zgoditi za nič na svetu!

Potem ne bo mogel več k mami, da bi ga božala, crkljala, se

pogovarjala z njim ... Samo kako naj to prepreči? Preslabo je poznal

odrasle. Manjkalo mu je izkušenj, tistih življenjskih, da bi se

uspešno zoperstavil njihovemu početju. Lahko je le težil, obsojal in

se puntal, pa še s tem ni smel pretiravati, saj bi bil prav on tisti, ki bi

potegnil najkrajši konec. Kje je bila tu pravica?

Med srebanjem juhe z rezanci so se mu po glavi preganjale črne in

svetle misli. Odrasle je spoštoval in jih sovražil, obtoževal jih je in

jim bil hvaležen ...

Hkrati se je s pogledovanjem čez rob krožnika prepričal, da Aleš ni

bil samo pretirano vsiljiv, ampak tudi požrešen tip. Ljubezen do

hrane se mu je kazala na trebuhu, ki mu je v sedečem položaju visel

čez pas. Res mu je do naziva debeluh manjkalo še ducat kilogramov,

bil pa je na najboljši poti, da to slej ko prej postane. Kako se je samo

oblizoval, ko je mama zakotalila na njegov krožnik ptičke,

pripravljene iz zrezkov govedine, spetih z zobotrebci, da iz njih niso

ušli listi žajblja in koščki slanine ...

»Česa tako slastnega še nisem okusil v svojem življenju,« je priznal

Aleš.

Ujel je mamino roko in jo ljubeznivo stisnil. Prsti so se spletli v

čuden cvet in le malo je manjkalo, da nista prevrnila praznega

kozarca.

Žiga je motilo, ker si je možakar pretirano lastil njegovo mamo. Ne

bi smel pozabiti, da je ona Žigova že dvanajst let, to pa je precej

dlje, kot je trajalo njuno poznanstvo. Če ne bo upošteval, da je samo

ušiv pritepenec in nič drugega, bo postala vprašljiva Žigova obljuba

o lepem in ljubeznivem vedenju, ki jo je dal mami na dan prvega

Aleševega obiska!

Novo cirkuško predstavo je možakar uprizoril, ko je mama položila

na slamnati podstavek skledo s kadečo se zelenjavno prikuho.

Očitno je tudi za ratatul slišal prvič, saj se ni mogel dovolj načuditi

njegovemu imenu niti imenitnim vonjavam, ki jih je željno vsrkaval

vase skozi krompirjasti nos.

Kot da mu še ni bilo dovolj uživanja, je zapičil pogled v dečka:

»Žiga, tvoja mama je kraljevska kuharica! Takšnih dandanes žal ne

delajo več!«

»Kaj pa bi z njimi? Ti mogoče jaz ne zadostujem?« se je za šalo

razjezila mama.

Žigu so šle njune duhovitosti na bruhanje, Aleš pa se je še naprej

cedil:

»To je jed za bogove! Pozna se, da je moja mama izhajala iz

meščanske družine. Tako kot babica je prisegala na dunajsko

kuhinjo. Saj vesta, to je močno prekuhana zelenjava, pa cmoki in

povsod tisto zagatno prežganje za gostilo ..."

Z navdušenjem je pograbil steklenico z refoškom. Napolnil je

kozarec mami in nato še sebi.

»Na zdravje naši odlični kuharici!«

»Na zdravje moji odlični mami!« se ni mogel vzdržati Žiga.

Dvignil je prazen kozarec.

»Še njemu nalij do polovice! Vino je hrana, nekaj požirkov na

praznični dan mu ne bo škodilo,« je rekla mama.

Aleš jo je ubogal.

»Z veseljem, saj je že velik fant. V njegovih letih sem se ga že

nacukal, s čimer se sicer ne bi smel hvaliti ...«

Potem je mama rekla, da ne bodo pili na njeno kuho, ampak na

Žigov rojstni dan, saj je bil prav to vzrok za slavnostno kosilo.

»Vse najboljše za tvoj rojstni dan, sine!«

Deček se je skobacal s stola in z robom kozarca trčil v maminega.

Glasno je zazvenelo, da je Aleš zaskrbljeno vzkliknil, naj za božjo

voljo pazita na kristal.

Žiga ga je pogledal izpod čela. Le kaj je imel možakar z maminimi

kozarci? Izkoristil je njegov strah in se izmaknil nadaljnjemu

nazdravljanju.

»Takoj se vrnem,« je mama odhitela od mize.

Deček je ponesel kozarec k ustom. Že ob prvem požirku je začutil

na jeziku trpek okus. Vseeno je kozarec izpraznil do dna.

»Ti si pa od sile,« se je zasmejal Aleš. »Boš še enega? Saj ne bova

povedala mami!«

Žiga je odkimal. Z možakarjem ni maral sklepati nobenih zarot na

mamin račun. Poleg tega naj vino pijejo odrasli! Če bo žejen, bo raje

vzel sok iz hladilnika. Boljšega okusa je ...

Med vrati se je prikazala mama z veliko plastično vrečo. Deček je

že po obliki uganil, da se v njej skrivajo rolerji. Stare je prerasel, saj

jih spomladi ni več spravil na noge, ni pa mu padlo na kraj

pameti, da bi mamo gnjavil za nove. Preveč na kratkem je bila z

denarjem ...

»Vse najboljše,« se mu je ljubeče nasmehnila.

Žiga ji začuda ni planil v objem niti se ni mrzlično spravil nad

vsebino vreče, ampak je še naprej stal pred njo kot kupček nesreče.

»Preden me obdaruješ, ti moram povedati, da sem v šoli naredil

škodo. V kemijski učilnici mi je razneslo neko mešanico. Vnela se je

zavesa in potem še klop. Hišnik je vse skupaj pogasil, vseeno pa

nama bodo izstavili račun. Tako je obljubila gospa Holerjeva.«

Mama se ni zadovoljila s kratkim opisom nesreče. Medtem ko je

Aleš še naprej posvečal pozornost okusnemu kosilu, ga je zasula z

vprašanji, kdaj se je to zgodilo, kdo je bil navzoč v učilnici in kako

to, da se je lotil nevarnega poskusa brez navzočnosti učiteljice.

Doma je sicer prebiral knjige o življenju in poskusih znanih

kemikov, ni pa imel epruvet, gorilnikov in kemikalij, zato se ji ni

zdelo potrebno, da bi ga opozarjala na morebitno nevarnost.

Žiga je odgovarjal lepo po vrsti. Nič ni dodajal niti olepševal. Zdaj

ko je prišel z resnico na dan, mu je odleglo. Zdelo se mu je, kot da je

odložil breme, ki mu je ves čas tičalo na plečih in mu kvarilo

uživanje prazničnega dne.

»Na tvojem mestu ne bi poravnal računa,« se je končno oglasil tudi

Aleš. »Pa naj te tožijo! Zgodilo se je v šoli. Če ni bilo nikogar v

učilnici, bi morala biti vrata zaklenjena. Kaj pa, če bi fant obležal

ranjen? Dokler je v šoli, oni odgovarjajo zanj!«

»Ne bi rada zaostrovala zadeve,« je rekla mama. »Konec koncev je

Žiga brez dovoljenja vstopil v laboratorij. Tam ni imel kaj iskati, saj

bo imel kemijo na urniku šele prihodnje leto!«

Aleš je vprašal, za kakšen znesek gre. Žiga je znal številke na

pamet, toliko časa je pred socialno delavko buljil vanje.

»Vsote ne bom zmogla v enem obroku,« je vzdihnila mama.

»Gorazd po novem letu ni poslal niti tolarja za fanta ...«

»Zato se tudi odpovedujem rolerjem. Vrni jih v trgovino. Vem, da

to ni dovolj, nekaj bo pa že,« je pohitel Žiga.

»Bodi lepo tiho,« ga je mama povlekla k sebi.

Moral ji je sesti v naročje, ona pa je prislonila glavo k njegovi rami

in mu prijateljsko očitala, da je navaden tepček. Prav lepo se bo

vozil z rolerji, saj je to njeno darilo, ne bo pa se več igral s

kemikalijami.

»Obljubim,« se je strinjal deček.

Pravzaprav je bil v tistem trenutku pripravljen obljubiti prav vse.

»In tu je še moje darilo,« je Aleš segel pod stol.

Na plano je privlekel nekaj podolgovatega in ozkega, zavitega v

pisan papir. Stvar je podržal pred seboj v pričakovanju, da bo fant

kar planil k njemu.

Pa se Žigu sploh ni mudilo. Kot polh se je zvil v maminem naročju.

Mama se je zasmejala.

»Oh, ti moj dojenec,« je vzkliknila, kot bi se znašla v rahli zadregi

pred prijateljem.

Aleš se je potrudil bliže. Prijel je Žiga za nogo. Nekaj trenutkov ga

je stiskal za koleno, potem pa je segel še nekoliko više in ga

potrepljal, kot bi šlo za Murijev hrbet, in ne za njegovo stegno.

»Lepo je, če vladata med starši in otroki ljubezen in zaupanje!«

Res ganljivo, je pomislil deček in se hkrati čudil, ker možakar ni

ponovil vzklika in ga potipal še po drugi nogi!

Počasi se je skobacal iz maminega naročja in si popravil rob

telovadk, ki se mu je neprijetno zajedal v kožo.

Šele potem je sprejel Aleševo darilo.

»Se ne boš zahvalil?« je zaslišal za hrbtom mamin glas.

Žiga je nekajkrat preprijel stvar, kot bi ga pekla v dlan, potem pa je

vdano izpolnil izgovorjeno željo. Na zatilju je začutil Alešev prijem,

ko ga je povlekel k sebi. Zamižal je, in ko se mu je zazdelo, da

možakar išče s poljubom njegove ustnice, se je brž izmaknil in

nastavil lice.

»Kam se ti tako mudi?« se je zasmejal Aleš, ni pa ga več

nadlegoval s slinjenjem.

Žiga je odrinil krožnike in pripravil prostor za škatlo, ovito v

okrasni papir. Niti sanjalo se mu ni, kakšno darilo mu je namenil

mamin prijatelj. Presenečenje je bilo toliko večje, ko je uzrl vzmeti

za raztegovanje.

»Zdaj si že toliko star, da boš moral počasi pomisliti na svoj videz,«

se je nasmehnil možak. »Pri puncah boš zažigal z lepo razvitimi

mišicami ...«

Žiga je zavil z očmi. Že tako so mu šle na živce sošolke, ker so kar

naprej silile vanj. Če bo poskrbel za mišice, bo to storil

zavoljo sebe, in ne zaradi punc.

Vendar o tem ni razlagal Alešu. In tudi ni nasprotoval, ko mu je

obdarovalec obljubil poduk o uporabi vzmeti, takoj ko si bo to

zaželel. Na začetku ni smel pretiravati, saj bi s prenaprezanjem

dosegel nasprotni učinek od želenega ...


NAMESTO SIR – »ŠKISFRIS«[uredi]

Žiga je zajel sapo, da bi na en mah upihnil vseh dvanajst svečk na

torti.

»Počakaj!« ga je še zadnji hip zadržal Aleš. »Ta trenutek bom

ovekovečil za vse večne čase. Samo enkrat imaš dvanajst let!«

Mama je brž umaknila posodo z ostanki ratatula. Ker je vedela, da

se njen fant nerad fotografira, je skušala s pomirljivim pogledom

prepričati dečka, naj se ne razburja in naj brez nepotrebnih pripomb

izpolni željo družinskemu prijatelju.

Žiga je izdihnil nabrano sapo. Počakal je, da je Aleš na drugi strani

omizja našel najprimernejši položaj za fotografiranje. Napol je stal

in napol sedel, da je slavljenca za trenutek obšla hudobna misel,

kako zabavno bi bilo, če bi starček v takšnem položaju okamnel.

Nikomur več ga ne bi uspelo posaditi na stol brez lomljenja kosti, še

manj pa položiti v posteljo! Res škoda, ker ni znal čarati!

»Zajemi zrak! Na moj znak boš upihnil svečke,« mu je Aleš ukazal

na moč zagnano.

Porednim mislim navkljub se je Žiga za silo zbral. Kaj lahko bi mu

zadrževanje smeha pobralo moči za pihanje! Ali pa bi med pihanjem

popljuval torto, kar spet ne bi bilo prav mami!

»Akcija!« je vzkliknil Aleš.

Deček je zamižal in skoraj izpihnil pljuča. Upanje, da je s tem

fotografiranje pri kraju in se bo končno lahko posvetil rolerjem, je

izhlapelo ob možakarjevi prošnji, da bi se skupaj slikala ob oknu.

Iz neprijetnega položaja ga je skušala rešiti mama. Zgroženo je

dvignila roki:

»Jaz vaju že ne bom slikala! Še nikoli nisem. Te reči je pri nas

počel Gorazd. Nima smisla, da bi pokvarila posnetek ...«

Toda fotografski posiljevalec se ni pustil pregovoriti. Zapičil si je v

glavo, da se bo slikal z Žigom in konec! Mamo je postavil k zavesi

in ji izročil fotoaparat s pomirjevalnimi besedami, da gre za »trotel

aparat«, pri katerem ni potrebna niti trohica fotografskega znanja.

Potem je položil desnico dečku na ramo in ga povlekel k sebi:

»Ne bodi sramežljiv kot kakšna nevesta!«

»Saj nisem,« je zagodrnjal Žiga.

»Reci sir,« je možakar skušal pregnati z njegovega obraza opazno

prisiljenost.

Žiga je prizadevanje miniral s stiskanjem pesti in iztegovanjem

sredinca. Potrudil se je, da je bilo roko videti tudi na posnetku. Za

nameček je namesto »sir« iztisnil med zobmi »škisfris«, in to v

trenutku, ko je zasvetila bliskavica.

Mama je odkimala, takoj ko ji ni bilo treba več gledati skozi iskalo.

Nič ni rekla, zato pa je Aleš zaslutil, za kaj je šlo.

»Nič hudega,« je segel po fotoaparatu. »Že tako sem ga preveč

gnjavil. Bo že še kakšna priložnost za fotografiranje!«

Mama si je oddahnila in se posvetila razkosavanju torte.

Žiga je najprej pospravil z višnjevim sokom prepojen čokoladni

biskvit. Višnje, čokoladno kremo in stepeno sladko smetano je

prihranil za konec. Pri dodatnem kosu je omagal že po nekaj

grižljajih. Ostanek torte je prihranil za popoldansko gostijo, ko se

bodo oglasili prijatelji. Do takrat pa mu je ostalo dovolj časa za

preizkušanje rolerjev.

Pred odhodom v sobo je zaprosil mamo, naj ga pokliče, če bi po

naključju preslišal zvonjenje.

»Ne vem, ali si zaslužiš,« se je nasmehnila mama.

Po načinu, kako je to izgovorila, je deček slutil, da mu je izpad pred

fotoaparatom že odpustila ...

Anina zgodba: PREBUJANJE V NARAVI[uredi]

Ana je odprla oči v času, ko se je dan prevešal v večer. To je

spoznala po senci, ki jo je mogočni hrast risal po poteh in travniku.

Pa tudi število sprehajalcev se je povečalo. Mlajši pari so se

pridružili upokojencem, nekaj moških pa tudi mladeničev je v

športni opremi tekalo po stezah in si s trošenjem telesnih moči

nabiralo zdravja.

»Hvala, dragi hrast, spala sem kot klada,« je rekla Ana.

Šumljanje listja v drevesni krošnji je zazvenelo kot tih odgovor na

Anino zahvalo.

Dekle je kljub počitku zdelovala čudna utrujenost. Morda je k

slabemu počutju pripomogla misel, da mora domov, kjer jo je

pričakovala mama – stara Detelja na kvadrat. Mir pred njo bi našla

samo na samotnem otoku ali pa v stoletnem počitku pod hrastom,

nekako tako kot Trnuljčica v tisti znani pravljici! Kako lepo bi bilo,

če bi po dolgem spanju, med katerim bi s sveta izginili njeni domači,

stara Detelja in nemogoča Holerjeva, prijezdil postaven vitez na

iskrem vrancu. Iz spanca bi jo prebudil z dolgim, vročim poljubom.

Ni nujno, da bi se izpod viteške oprave smehljal Klemen.

Zadovoljna bi bila tudi z Žigom, saj bi fant še malo zrasel. Dvignil

bi jo na konja in poletela bi skozi mesto. Na kraju, kjer je stala šola,

bi se širil zabaviščni park s številnimi barvastimi lučkami. Tudi o

Anini hiši ne bi bilo ne duha ne sluha. Morda bi potočila solzo že

zaradi lepšega, vendar bi jo vitez brž potolažil. Odpeljal bi jo na svoj

grad. Še na misel pa ji ni prišlo, da bi se v izobilju dolgočasila in

zapravljala čas s pomerjanjem novih in novih oblek. Skrb bi

posvetila otrokom, lačnim ljubezni in razumevanja. Na vrtu bi jim

zgradila gugalnice in tobogane, sobe bi opremila s kockami,

knjigami, glasbenimi stolpi in televizorji. Plačevala bi najboljše

vzgojitelje in učitelje, ki bi znali narediti učenje zanimivo, zabavno

in privlačno ...

Škoda, ker je o vsem tem le sanjala z odprtimi očmi. Nikjer ni bilo

stoletnega spanja, tudi viteza na belem konju ne, zato pa se je pred

njo vila dolgočasna asfaltna pot, ki jo je poznala že tako dolgo, da je

hoja po njej pomenila pravi avtomatizem. Zdrznila se je šele pred

kamnitim zidom, ki je obdajal njej dobro znano poslopje. Ključ je

pustila v žepu, saj je že vnaprej slutila, da se ji ne bo uspelo

pritihotapiti do svoje sobe, ne da bi pri tem naletela na mamino

zasedo. Zavoljo lastnega miru se je vdala v takojšnje soočenje s

hišnim zmajem ...

Pritisnila je na zvonec. Čeprav je domofon ostal nem, so se vrata

vseeno odprla. Za njimi je začuda stal oče.

Zaskrbljeno je gledal Ano:

»To, kje si bila vse popoldne, boš razložila mami. Pričakuje te v

dnevni sobi.«

Ana je pokimala. Zahvalila se je očetu za spodobnejši sprejem, kot

bi ga ji namenila mama. V odgovor jo je možak opozoril, da vse le

ni tako rožnato:

»Dopoldne je Holerjeva poklicala mamo v podjetje. Obljubila ji je,

da ne boš kaznovana zavoljo svojega obnašanja do učiteljev. Še več!

Svetovala je, da do pismenega preizkusa znanja ostaneš doma in se

pridno učiš. To je vsekakor bolje, kot če med sošolci in sošolkami

povzročaš nemir.«

Ana ni rekla nič. Predlog se ji je zdel vreden premisleka. Še enkrat

hvala staremu, ker se ji ni izneveril in jo je pravočasno obvestil o

podtalni dejavnosti gospe Holer! Zato se je tudi odločila,

da očeta ne bo črtala iz svojega življenja po stoletnem spancu,

čeprav je mama vztrajno ponavljala, da jo hruli in gnjavi zgolj zato,

ker jo ima rada in ji ni vseeno, kaj bo v življenju naredila iz sebe! K

vragu takšno blefiranje! Za očeta, ki je neodločen, odkar ga pozna,

bo poiskala prostor v domu za ostarele. Enkrat tedensko ga bo

obiskovala z vnuki, samimi dečki z njej dragimi imeni: Klemen,

Žiga ... Deklicam se bo odpovedala. Niti ni točno vedela, čemu.

Morda zato, ker je bila nedolgo tega še sama deklica in se ji je zdelo,

da je dečkom na tem svetu laže in lepše, saj je narejen po njihovi

meri.

Prvič je razmišljala o čem takem, pa še zdaj ni prišla daleč, saj je do

dnevne sobe vodilo le nekaj stopnic. Zato zbogom, filozofiranje!

Pred mamo je stopila kot obtoženka pred porotnike, ki so še pred

poslušanjem njenega zagovora sklenili, da je kriva in pika.

Mama je s pritiskom na gumb daljinca utišala glas na televizijskem

aparatu.

»Najprej bi lahko pozdravila! Z očetom te že od malih nog učiva

lepega vedenja.«

Ana je povsem mehansko izvrgla »dober dan«. Ustregla je mami,

čeprav tega ni imela v načrtu.

Mama se je najprej spotaknila ob njeno zamudo:

»Pol ure smo te čakali s kosilom, čeprav veš, koliko me stane

vsaka izgubljena minuta. Zalka je prekladala lonce po štedilniku, da

je hrana dobila postan okus. Nobena novost ni, da imamo kosilo ob

petnajsti uri, ti pa se meni nič tebi nič primaješ na večerjo. Kaj lahko

rečeš v svoj zagovor?«

Ana si ni belila glave z izmišljanjem sprejemljivega izgovora. Še

tako boleče resnice nalašč ne bi omilila niti z eno samo pomirjajočo

besedo. Odnosi z mamo so padli na tako nizko raven, da jo je z

veseljem prizadela. Le tako se je lahko maščevala za vse njene

krivice in hudobije.

»V šoli me je klistirala stara Detelja. Poslala sem jo k hudiču in

odšla v park. Tam sem zaspala. Bila sem kot klošarka, osvobojena

vseh spon, dolžnosti, manipuliranja ... Svet se mi je zazdel spet

pravljično lep, in to brez dormikumov, leksaurinov in podobnega

sranja ...«

»Z neodgovornim obnašanjem se ne bi hvalila,« ji je mama segla v

besedo. »Pa tudi o svojih učiteljih se spoštljiveje izražaj! Gospo

Deteljevo poznam iz otroških let. Zupančič se je pisala. Še zdaj

prijateljujeva. Mogoče prav zato tako potrpežljivo prenaša tvoje

muhe. Ti pa nič! Še naprej se zaganjaš vanjo in ji cefraš živce!«

Ani ni zadržala jezika za zobmi:

»Ti kar zagovarjaj svojo prijateljico. Očitno ti pomeni več od mene,

čeprav naklonjenost do tebe izkazuje s klevetanjem tvoje hčere pred

celim razredom. Izmišlja si, da me je videla pijano v parku, kako

sem se valjala po travi in klicala nekakšne marsovce ...«

»O tem mi ni pravila. Ampak kjer je dim, je tudi ogenj,« je rekla

mama za spoznanje manj odločno. »Za tvoje obnašanje ne dam roke

v ogenj ...«

»Zdaj boš verjela njej, in ne meni,« je bruhnilo iz Ane.

Prav res je bila togotna.

Mama jo je skušala pomiriti z že slišanim predlogom o špricanju

pouka, blagoslovljenem s strani šole. Seveda ne bo gledala v zrak,

ampak se bo pridno pripravljala na preizkus znanja. Opravičilo ji bo

napisal doktor Žabkar.

Ana je dobro poznala doktorja. Bil je njihov hišni zdravnik. Prihajal

je, kadar je kdo od njih zbolel, včasih pa si je odtrgal nekaj

minut za vljudnostni obisk in kavico.

»Prav,« se je strinjala Ana in se hkrati čudila, ker je naletela na

manjši teater, kot ga je pričakovala.

Vendar se je prekmalu veselila! Mama je zahtevala podrobnejše

poročilo o popivanju njene klape. Črne vesti o črno oblečenih

deadendovcih ji je prav tako prinesla na ušesa Detelja, nekaj malega

pa je izvedela od tako imenovanih družinskih prijateljev, ki so radi

brskali po tujem gnoju, pred svojim pa so si zatiskali nos in se

sprenevedali, kot da je pri njih doma vse v najlepšem redu ...

»Tudi če sem v njihovi družbi kdaj naredila kakšen požirek vina, to

še ne pomeni, da se nalivam z alkoholom. Še manj pa, da se od

pijanosti valjam po tleh! Na, povohaj, ali mi kaj smrdi iz ust!

Zaudarjam mogoče kot prazen sod?«

Približala se je mami in ji dahnila pod nos.

»Me še imaš za pijanko? Od pijanke ni daleč do kurbe. Še nisi

slišala pripomb svetohlincev, kako se Ana, hčerka nadvse uspešne

podjetnice, valja s fanti po travnikih in posteljah?«

Zadnje besede je bolj zavreščala kot zavpila. S svojim nastopom je

mamo tako presenetila, da se je izkušena in z vsemi žavbami

namazana podjetnica Magda Lokar zatekla k zlajnani tožbi, že

ničkolikokrat slišani iz ust starejše generacije:

»Dovolj jezikanja, smrklja nehvaležna! Koliko sem morala pretrpeti

in se nagarati, da sem ti lahko nudila vse udobje, ki ga imaš! Ni mi

žal. Veliko si obetala. Bila si dobro dekle vse do osmega razreda.

Zdaj pa te ne prepoznam več! Ni mi jasno, od kod črpaš toliko

podlosti, sebičnosti in hinavščine. Jaz te tako nisem vzgajala!«

Čedalje bolj zaripla je postajala v obraz. Maskara, ki se ji je

razmazala pod očmi, jo je spreminjala v pravo babje strašilo.

Ana je pohitela k vratom. Preden je zapustila prostor, je v mamo

namerila strupen pogled:

»Veš, v čem je tvoj problem? Sploh me nisi vzgajala!«

Zaloputnila je z vrati in samo slutila je, kako je oče kozarec

portovca, ki ga je še pred nekaj trenutki natočil mami, zvrnil kar

sam, in to na dušek. Niti obliznil se ni ...

Žigova zgodba: VSE NAJBOLJŠE ZA ROJSTNI DAN[uredi]

Žiga se je razveselil, ker je Aleš po kosilu odšel na sprehod. Tako s

prijatelji ni bil v nevarnosti, da bi jih gnjavil z nadležnim

fotografiranjem. Od Roka je dobil lešnikovo čokolado in knjigo z

naslovom Znameniti kemiki, Luka se ga je spomnil z monopolijem,

Nejc pa mu je namenil računalniško igrico »Dirke formule ena«.

Fantje so se torej izkazali kot še nikdar doslej in Žiga je skrbelo,

kako se jim bo oddolžil, ko bodo oni na vrsti za obdarovanje. Mama

je že ob manjših nakupih stokala o draginji ...

Ampak proč s skrbmi! Na vrsti je bila vendar torta in z njo

povezana pogostitev!

Sam je pospravil ostanek od kosila. Rok je pojedel kar tri kose;

kljub svoji ješčnosti je bil povsem vitek fant. Luka je lovil zrak in se

držal za trebuh že pri drugem kosu. Hvaležno je sprejel predlog

Žigove mame, naj si ostanek prihrani za poznejše ure. Nejc je

pospravil en sam kos. Za drugega ni niti zaprosil in začuda je prav

on veljal med vsemi štirimi za največjega debeluščka!

Žiga je težko čakal, da bo mama prinesla na mizo še drugi del

slavnostne pojedine. V kuhinji jo je namreč zalotil v trenutku, ko je

steklene kelihe polnila s čokoladnim in orehovim sladoledom.

»Jaz ga ne bom,« se je že vnaprej zahvalil Rok; računal je na četrti

kos torte, edinega, ki je še sameval na pladnju.

Žigova mama mu je z veseljem ustregla. Preselila je torto na njegov

krožniček, potem pa odšla v kuhinjo, da so fantje ostali sami za

mizo in so lahko brez zadrege nadaljevali moževanje o vsem

mogočem.

Najprej seveda o Tini! Punca iz sosednje hiše je ob Alenki veljala

za misico razreda. Pravzaprav sta bili sošolki zelo opaženi že od

četrtega razreda naprej. Lani je Žiga povabil Tino na praznovanje

rojstnega leta kot sosedo in zares prikupno punco, pa tudi zato, ker

se ji je želel tako zahvaliti za pozornost, ki mu jo je izkazala med

prebolevanjem angine. Ker se je tej pridružil še bronhitis, mu je

mesec dni prinašala zvezke, da je lahko prepisoval učno snov in bil

na tekočem z delom v šoli. Povabil jo je tudi tokrat, pa se je

Tina zahvalila. Nič ni imela proti njemu, samo motilo jo je, ker bi

bila edina predstavnica nežnejšega spola med povabljenci. Vseeno

mu je prišla voščit že dan prej. Prinesla mu je škatlo bonbonov z

zgovornim imenom – poljubčki.

»Srečnež!« je ušlo Roku.

Do ušes je bil zaljubljen v Tino, zato se je lotil odvijanja

ponujenega bonbona s prav posebno nežnostjo.

Tudi druga dva fanta sta obžalovala dekletovo odločitev; z

navzočnostjo bi gotovo okrasila in osladila skupno praznovanje!

»Poglej, če je mogoče na vrtu,« je predlagal Nejc. »Mislil sem, da

bomo densali. Cedeje imaš kul, bejbe pa nobene.«

Rok mu je pritrdil in Žigu ni preostalo drugega, kot da ju je vprašal,

ali bi mu rada z vzdihovanjem za lepo sosedo pokvarila praznovanje

rojstnega dne.

»Občutek imam, kot da si nas poklical na srečanje pedrčkov,« se je

Luka zastrmel v slavljenca. »Zato si upam trditi, da Tina ni ključno

vprašanje, ampak bi se zadovoljili že z navzočnostjo tiste osmašinje,

ki se tako zagnano meče za teboj!«

Da bi osvežil prijateljev spomin, je z rokama zakrožil nad prsnim

košem in s tem poudaril že tako opazne Anine obline.

Žiga je zavil z očmi, Rok in Nejc pa sta hotela slišati več

podrobnosti o neznanki. Čudovit izziv za Lukovo veselje do

nakladanja!

»Osmašinja je seksi punca z velikanskimi pljuči. Dobre klofute ti

primaže s tistimi svojimi baloni. Bil sem že ves slinast, ker sem

mislil, da osvaja mene, ona pa kar naravnost: ´Mi lahko poveš, kdo

je tisti fletkani svetlolasec, ki se zna tako lepo smehljati?´ Pokazala

je na našega Žiga, ki si ga kar naprej nažiga!«

Rok se je skoraj pomočil od smeha, Žiga pa se je le težko obvladal,

da ni planil v gobezdača. Zadržalo ga je le bledo spominjanje na

dogodek s šolskega hodnika.

»Ja, srečal sem jo pred pisarno socialne delavke. Poklicala me je po

imenu. Ampak pojma nimam, čemu bi se metala za menoj.«

»Saj ti je že Luka povedal,« je še naprej cvilil Rok.

»Bedaki!« je Žiga ostal resen.

Rok ga je prijateljsko boksnil v ramo.

»Ne blefiraj pred nami, saj smo vendar prijatelji! Kar priznaj, da se

počutiš frajerja, ker se osmašinje mečejo za teboj.«

Luka se je strinjal:

»Ja, pravi zelenčki smo v primerjavi s teboj! Čudno, da nas sploh

še trpiš v svoji družbi ...«

»Ali pa velike punce vejo nekaj več o našem Žigu. Nekaj, kar nam

prijateljček prikriva ...«

Rok je spet bruhnil v smeh in si hkrati obrisal solzne oči, Žiga pa je

bedake povišal v kretene.

»Ko se je bom naveličal, vam jo prepustim,« je važno rekel.

Zdaj se je zarežal tudi Luka. Dodal je še nekaj nedostojnega, da je

Nejc zabarval do ušes. Snel si je naočnike in jih začel brisati v

majico.

»Ne svinjaj!« si je Rok za trenutek nadel nadvse resno masko. »Naš

Nejc je tak babjek, da samo omeniš češpljo, pa se mu špegli že

orosijo!«

Nejc ga je poslal k vragu. Vrnil je očala na nos in se lotil lizanja

mrzle kreme.

Tudi preostali trije so klepet zamenjali z žvečenjem. Rok je med

požiranjem četrtega kosa torte tako glasno rignil, da je zahreščalo po

vsem prostoru. Prijel se je za usta, saj je glasnost presenetila celo

njega samega. Ustrašil se je, da ga je slišala Žigova mama v kuhinjo.

Ker pa njenega ogorčenja ni zaznal, je z olajšanjem odkorakal h

glasbenemu stolpu. Zapičil se je v cede, ki ga je Žigovi mami izročil

Aleš med enim svojih prvih obiskov.

»Butasti komadi,« se je skremžil.

Žiga se je izgovoril na mamin zastareli okus. Aleša ni omenil niti z

besedo. Če bi privlekel na svetlo maminega prijatelja, bi ga fantje

zasuli z vprašanji o ločevanju staršev. Luka je imel podobno

žalostne izkušnje. Najbrž bi razmišljanje razvijal v smer, kako

ženske potrebujejo moške in kako oče, če je ves čas na službeni poti,

res ne more zahtevati zvestobe od svoje ženičke. In tako naprej in

tako naprej, ne glede na to, da bi vse skupaj lahko izzvenelo žaljivo

tudi za gostitelja in njegovo mamo ...

Rok je medtem izbrskal plošček s težkim metalom. Vložil ga je v

gramofon in vprašal prijatelja, kaj vse je dobil od staršev za svoj

praznik.

Svetlolasec je omenil rolerje.

»Samo to?« je ušlo Nejcu.

Takšen odziv so fantje pričakovali, saj so vedeli, da so očalarja

njegovi domači razvajali in zasipali z darili, tudi kadar ni imel

rojstnega dne!

»Kaj ni to dovolj? Rolerji so dragi, zlasti francoski,« se je Rok

postavil prijatelju v bran.

»Niso francoski,« je priznal Žiga. »Avstrijski so. Francoske mi bi

drugo leto prinesel oče, do takrat pa bodo tudi ti čisto v redu. Če

vprašate mene, je oblika avstrijskih celo lepša. Nekaj vesoljskega je

v njej.«

»Nisi nekoč omenil, da imaš na dvorišču mizo za pingpong?« je

Luka preskočil pogovor o rolerjih.

Očitno si je zaželel spremembe okolja.

Žiga je pokimal in kar takoj so sestavili dvojice. Dogovorili so se

tudi o menjavah, na dvorišču pa so vsi presrečni spoznali, da so

delali račun brez krčmarja. Na zidu so zagledali Tino, kako se jim je

smehljala in z nogami bingljala v prazno.

Pozdravili so jo v en glas. Žiga je predlagal, da bi se šli namesto

dvojic raje tur. Postavljanje mize je prepustil Luku in Roku, sam pa

je stekel v stanovanje po Murija. Le zakaj bi se kuža dolgočasil na

balkonu in bevskal na naključne mimoidoče? Mimogrede je

privlekel izpod postelje škatlo z rezervnimi loparji za namizni tenis.

»Pet jih je, lahko izbirate!« je na dvorišču odstopil škatlo Tini in

prijateljem.

Vsi loparji niso bili enake kakovosti, zato so se skoraj stepli za

»japončke«. Nejc je bil od vseh najmanj podjeten. Zato mu je ostal

lopar, prevlečen z grobo gumo, pa še ta se je na eni strani odlepljala

in s tem onemogočala natančne udarce.

»Jaz začnem!« je zavpil Rok.

Luka ga je prevpil:

»Jaz bom prvi serviral! Ti boš Žigu nalašč dvignil žogico, samo da

mi bo zabijal. Poznam tvoje finte!«

Vendar se je tokrat tudi Žiga zavzel za svoje pravice. Ni se skliceval

na lastništvo mize. To bi mu fantje zamerili. Zato se je raje izgovoril

na svoj rojstni dan. Trik mu je odlično uspel!

Žogico je oddal dovolj ostro in nizko. S tem je Roka prisilil k

visokemu vračanju, Nejc pa tako ni znal zabijati in Luka je bil

zadovoljen in tiho.

Tina v spretnosti ni zaostajala za fanti. Kar nekajkrat so brez

napake obtekli mizo. Kričali so in se smejali. Nejc je bil tisti, ki je

prvi izpadel. Potem so se lotili misice razreda. Vendar ne vsi!

»Ti si na vrsti!« je Luka zavpil Roku.

Deček je Tini nalašč poslal kavalirsko žogico, da jo je brez težav

zatolkla Luku. Ta se je s skrajnim naporom rešil iz izgubljenega

položaja. Ni čudno, da se je zadrl na Roka:

»Navadna rit si! Zahrbtnež usrani!«

Na oknu pritličnega stanovanja se je prikazala gospa Žagar. Stara je

bila ko mumija in tečna ko zmaj.

»Kaj bo spet kraval?« je zavreščala.

Vprašanje je bilo povsem zgrešeno! Že nekaj časa ni na dvorišču

nihče igral namiznega tenisa. Žiga se je bolj malo zadrževal spodaj;

tudi Murija je vodil na ulico samo zato, da stara tečnica ni mogla

težiti, kako cucek pušča drek pod njenim oknom ...

»Saj ne vpijemo! Sicer ste pa itak gluhi,« ji je zabrusil Rok.

»Ti bom že dala gluha! Čigav pa sploh si? Iz te hiše gotovo ne, zato

nimaš tu kaj iskati!«

»Pa ravno vas bom vprašal! Saj niste moja mama,« je Rok užival v

jezikanju.

Ženska je preslišala zajedljivi odgovor. S pogledom je poiskala

Žiga:

»Pogovorila se bom s tvojo mamo. To presega vse razumne meje!«

»Vi raje strašite svoje praprapravnuke, nas pa pustite pri miru! Nič

vam nočemo,« Rok ni odnehal.

Nejc in Luka sta se hihitala kot zadeta, Žiga pa je zaklical prijatelju,

naj utihne. Žagarjeva je bila zares sposobna težiti njegovi mami, saj

ni imela drugega dela, kot da je gnjavila hišne stanovalce.

»Zato ji tudi ne smeš pokazati, da se je bojiš. Potem te bo klistirala

za vsako malenkost. Takšna je samo zato, ker nam zavida, da smo

to, kar smo. Sicer pa so si v tem starčki enaki. Po zemlji smrdijo, pa

še rogovilijo,« je bil Rok dovolj glasen, da ga je morala slišati tudi

Žagarjeva; drugače ne bi zapustila okna in za nameček z glasnim

ropotom zaloputnila oknic.

Z olajšanjem so nadaljevali igro. Rok je začuda izpadel pred Tino.

Vendar se zaradi tega ni sekiral. Samo na zid je splezal. Čakanje na

nov spopad si je krajšal z opletanjem nog v prazno in z

nagajivim mežikanjem zmajevki, ki je še naprej kukala izza zavese.


Anina zgodba: SOLZ ZA DVE JEZERI[uredi]

Ana se je hitro skobacala iz postelje. Ob popoldnevih ni imela

navade poležavati, poleg tega se je naspala pod hrastom v parku. Še

zmerom so jo preganjale mamine besede. Namesto da bi obsodila

krivično namigovanje stare Detelje, je lažnim obtožbam dodala še

svoje zmerljivke: nehvaležna, sebična, hudobna. Vsaka od njih se je

kot oster nož zarezala v njeno dušo. Nikoli jih ne bo pozabila, nikoli

odpustila! Sebičnosti gotovo ni poznala, to bi njena mama lahko

vedela! Če je bil kdo sebičen v njihovi družini, je bila to Magda

Lokar osebno! Moža je spremenila v copato. Hotela je, da se vsi v

hiši podrejajo njeni volji. Gorje, če je kdo mislil po svoje. O sebi je

bila prepričana, da je bog, ki odloča o vsem. Tudi o tem, s kom se

Ana lahko druži v šoli in zunaj nje, zraven pa poudarja, da počne to

zgolj iz želje, da bi Ana uspela v življenju. Hvala za takšno mamo!

Sploh ne zasluži takšnega naziva!

Vsa solzna se je splazila do kasetofona. Prisluhnila je glasu pevca,

ki jo je ob težkih trenutkih potolažil, vendar ji je bil tokrat odveč

tudi on. Obsedela je na tleh, smilila se je sama sebi, jokala je tiho in

mirno; solzam je puščala prosto pot, da so polnile praznino njenega

srca. Želela je izjokati sleherni košček bolečine ...

Kdo ve, kako dolgo bi čepela v samoti, ko ji notranji glas ne bi

prišepnil, da tako nima več smisla nadaljevati. Jokala je že v parku,

zdaj se cmeri v svoji sobi. Ko bi s tem priklicala vsaj očka, da bi

prišel k njej v sobo, jo objel in potolažil s pravo besedo. A kaj, ko je

več upanja na tolažbo imela pri klapi. Tolažilo jo je že občutje, da je

med nesrečniki, podobnimi njej sami! Morda je z njimi tudi

Klemen? Če bo šla v park in bo on res tam, mu ne bo težila s

pridigami, kako se ga spet nažira. Sama se ga bo nalezla do

nezavesti. Kot klada bo obležala v travi in mogoče bo res klicala

marsovčke na randi. Stara Detelja naj jo vidi, naj se zgraža po mili

volji, vsaj ne bo lagala učencem in tudi mamini dvomi vanjo bodo

upravičeni! Ne bodo je tako zelo boleli!

Ja, tako bo storila!

Zapustila je pevca, da je še naprej objokoval svojo neuslišano

ljubezen. Čisto potihoma je smuknila iz sobe in se po prstih

odtihotapila v nižje nadstropje.


Žigova zgodba: S CENTIMETROM NAD MIŠICE[uredi]

»Za večerjo lahko dobiš jogurt, zraven pa kruh z marmelado,« se je

oglasila mama iz kuhinje.

Žiga je na postelji pestoval enega od novih rolerjev. Zadovoljen je

bil s srebrnkasto barvo pa tudi z obliko. Res so bili lepši od toliko

opevanih francoskih.

»Hvala, ne bom,« je odgovoril.

»Kaj pa malo kruha in salame? Sladkega si imel za danes že

dovolj ...«

Ampak Žiga res ni bil lačen. Mamina skrb mu je bila odveč. To ji je

tudi povedal, ona pa je prišla k njemu v sobo, ga pobožala po laseh

in vprašala, ali je bil zadovoljen z današnjim dnem.

Pokimal je. Zdaj ko so fantje odšli, vsi razgreti od norenja, bo lahko

v miru preizkusil njeno darilo.

»Kaj še nisi utrujen?« se je začudila mama.

V odgovor se ji je pomenljivo nasmehnil. S tem ji je brez besed

povedal, da mu zastavlja neumno vprašanje.

Še enkrat ga je pobožala in niti pomotoma ni prhnil proti njej.

Mami je pač dopuščal reči, ki si jih drugi z njim niso smeli

privoščiti!

V nogavicah je oddrsal v dnevno sobo. Iz maminega predala s

šivanjem je izvlekel škarje in odrezal listek z rolerja. Ni še zaprl

predala, ko je z balkona pritekel Muri in ga poliznil po gležnjih. S

tem ga je opozoril, da ga tišči lulat. Žiga v samih spodnjicah ni

mogel ustreči njegovi želji, zato je na pomoč

poklical mamo.

»Tako in tako imam opravek v mestu,« je mama pograbila

Murijevo ovratnico in vrečko za pobiranje pasjih iztrebkov.

Sina je zaprosila, naj ne bo glasen, saj je Aleš odšel počivat.

Izkazalo se je, da se je mama zmotila. Komaj je zaloputnila z

vhodnimi vrati, že je iz spalnice prikorakal možakar. Res je deloval

nekoliko zaspano, a še zmerom dovolj budno, da se je zapičil v

Žigove hlačke.

»Moj bog,« je vzdihnil, »mama bi ti lahko privoščila kaj bolj

fantovskega, kot so te krpice z rožicami. Fantje tvojih let nosijo že

boksarice ...!«

Žiga je segel po kavbojkah, da bi skril pred Alešem predmet

zgražanja, a ga je možakar prehitel s prošnjo, naj še malo počaka.

»Takole ti bom natančneje izmeril obseg stegen. Sam se boš

prepričal, kako ti bo koristilo vsakodnevno raztegovanje vzmeti.

Številke si boš enkrat tedensko vnesel v beležko in jih potem

primerjal.«

Iz žepa je izvlekel mamin šiviljski meter. Premogel je tudi droben

notes, in medtem ko je po Žigovi mizi brskal za pisalom, je deček

izvlekel iz škatle ročaj za vzmeti. Nanj je pritrdil karabin. Sklonil se

je po novega, a ga je Aleš opozoril, da sta dve vzmeti za začetek

odločno preveč.

»Ročaj položi na tla in potisni vanj stopalo! Prosti konec trdno

oprimi in ga suni kvišku. Ponovi desetkrat, pri tem pa pazi, da ti

vzmet med krčenjem ne priščipne kože!«

Žiga je ubogal. Zdelo se mu je, da ga Aleš nekoliko podcenjuje,

toda že pri sedmem poskusu je začutil v rami rahlo bolečino.

»Preveč hitiš,« ga je opozoril možakar. »Bolj z občutkom moraš,

predvsem pa ne sunkovito.«

Potipal je njegovo roko, jo ovil z maminim centimetrskim trakom in

mu ukazal, naj stisne pest in napne mišice, kolikor zmore. Nič

pretresljivega se ni pokazalo.

»To je zaenkrat še putrček,« je zinil mimogrede.

Številkam v zvezku je dodal datum in pripisal, da gre pri merjenju

za desno roko.

»Noge imam bolj razvite,« je skušal Žiga popraviti vtis. »Pozna se,

da sem že lani treniral z rolerji, in tudi Luka mi včasih posodi

gorsko kolo ...«

»Bomo izmerili,« je izvrgel Aleš brezbrižno, kot bi se bal še enkrat

prizadeti dečka z nepremišljeno pripombo.

Naročil mu je, naj sede na stol in za spoznanje razmakne nogi,

da bo lahko pokleknil mednji. Za začetek si je izbral njegovo desno

stegno. Med vse prej kot spretnim ovijanjem s plastificiranim

trakom je deček čutil, kako so se možakarju tresle roke, meter pa se

mu je čudno zapletal. Ustrašil se je šal na račun ogorelosti nog, ki so

postajale od kolen navzgor vse bolj mlečne. Za nameček ga je ob

dotiku z mrzlo plastiko oblila kurja polt. Na gladki koži so se mu

namnožile drobne brbončice. Čeprav je vse prej kot užival, ni

protestiral nad Aleševim početjem. Gorje pa mu, če bo tudi mišice

na nogah primerjal s surovim maslom! Izpulil mu bo meter in mu v

obraz izkričal tako glasen »škisfris«, da bo prišla Žagarjeva butat na

njihova vrata!

Pa se k sreči ni zgodilo nič takšnega!

»Malo močneje moram stisniti meter,« je spregovoril Aleš,

zaverovan v delo.

Žiga je zajavskal. Pritisk je brž popustil, vseeno pa se je na bedru

poznala rožnata sled traku.

»Ni tako slabo,« je pokimal zadovoljno. »S pametnim treningom

boš zadevo še izboljšal. Ob koncu poletja boš strmel od začudenja!«

Žiga je bil zadovoljen z obljubo, čeprav jo je izgovoril brezveznik

Aleševega kova.

Med zlaganjem šiviljskega traku je možakar zadel ob rožice na

tankem blagu. Namesto da bi umaknil roko, je z dlanjo in skrčenimi

prsti pokril krtino sredi cvetličnega travnika.

»Za velikost tvojega Stojka raztegovanje vzmeti ne pride v poštev.

Sicer pa z njim gotovo gojiš prijetnejši in zanimivejši šport! Na dan

z besedo, pred menoj se ti ni treba sramovati.«

Žiga je odrinil vsiljivo roko, skrčil kolena in hkrati zabarval v lica.

V mehurju je začutil neprijeten pritisk. Moral bi na stranišče, vendar

je obsedel na mestu. Sam ni vedel, kako bi se odzval na

nepričakovani izziv. Od njegovega odgovora je bilo odvisno, kaj bo

dedec povedal mami. Ni je maral razočarati. Če se bo pred Alešem

delal svetnika in bo vse skupaj zanikal, ga bo ta imel za popolnega

zelenca, v primeru priznanja pa bo v njem videl malega pokvarjenca.

Vseeno je izbral drugo možnost. Neodločno je pokimal in početje

skrčil na »včasih«.

»Zaradi mladosti še nimaš dovolj bogate domišljije. Manjkajo

ti izkušnje. Verjemi mi, da ti tudi tu lahko pomagam!«

Žiga je pokimal, hip zatem pa brž odkimal.

»Mama bo kmalu nazaj!«

Izgovor se mu je zdel boljša rešitev od direktne zavrnitve. Tako si je

pustil vsaj malo manevrskega prostora, hkrati pa je zadostil

pregovoru o sitem volku in celem kozličku.

Med čakanjem na Alešev odziv se je vprašal, kaj je dedec sploh

mislil z »domišljijo«. Glede starosti in izkušenj se res ni mogel

meriti z njim. Marsikaj bi mu starček lahko pokazal, razložil in ga

naučil, da bi potem blestel pred vrstniki! Morda bi celo privolil v

pobudo, saj ni bil imun za take reči, toda zadevo bi mu morali

predlagati Rok, Luka ali kdo drug, ne pa tak starček, kot je bil Aleš.

Kaj ni bilo že dovolj, da se je infiltriral v družinico in iz nje izrinil

njegovega očka?! Polastil se je maminega srca, zdaj pa je polagal

svojo kosmato šapo še nanj! Saj ni možakarjeva lastnina, še manj

igračka! Učiteljica je pri uri spolne vzgoje rekla, da so učenci edini

gospodarji svojih teles. Samo njihova volja je, komu se pustijo

dotikati, božati, poljubljati ...

Zato je stisnil ustnici in se odločno dvignil s stola.

Vzravnal se je tudi Aleš. Namesto da bi se mu možak umaknil s

poti, ga je objel okrog ramen in stisnil k sebi. Zavoljo čvrstega

objema je dečku začenjalo zmanjkovati zraka. Grobo platno

možakarjeve srajce ga je rezalo v nosnice in brado, vonj po potu, ki

je izdatno močil Aleševi podpazduhi, pa ga je silil k bruhanju.

»Pusti me, mami bom povedal,« je zastokal.

»Nič slabega ti nočem! Rad te imam in ti to tudi odkrito povem!«

Pritisk je popustil, zato pa je Žiga začutil kosmato roko, kako mu je

zdrsnila po hrbtu. Prsti so si nervozno utirali pot med njegovo

majico in elastiko spodnjic.

»Stran roko!« je jezno ritnil Žiga.

Aleš ga ni uslišal.

»Malo rokoborbe ti ne bo škodilo!«

Zagrabil je blago cvetočega travnika in dečka za same hlačke

dvignil kvišku. Z drugo roko mu je podprl prsni koš, da se ni

prekopicnil na glavo.

Stiskajoče blago med nogami je Žigu priklicalo silno bolečino.

Kot nož se mu je zarezala v drobovje in mu segla do želodca.

Zakričal je, in šele potem ga je Aleš vrgel na posteljo.

Žiga ni nehal kričati. Na dan je privrelo vse, kar je zadrževal v svoji

razburjeni notranjosti:

»Nor si! Pojma nimaš, kako me boli! Rekel sem ti, da nehaj. Res ne

vem, zakaj me ne moreš pustiti pri miru! Kaj se sploh vtikaš vame?«

Solze so mu zalivale oči. Sede je objemal svoje gležnje in še naprej

vpil, čeprav si je moral priznati, da je bolečina popustila skoraj tako

hitro, kot je prišla. S trdno skrčenimi koleni se je skoraj dotikal

brade, Aleš pa je samo stal ob postelji in ga zabodeno gledal. Kar

nekaj časa je preteklo, preden je odprl usta:

»Oprosti, Žiga, res nisem vedel, da si tako občutljiv. Ne povej

mami, nisem nalašč ... Nobenih slabih namenov nisem imel. Pokaži,

kje te boli.«

Žiga je odkimal. Še na misel mu ni prišlo, da bi se razgaljeval pred

njim in se pustil otipavati. Zlasti zdaj ne, ko se je Aleš izkazal z

grobostjo. Samo toliko je stegnil noge, da je kar najmanj opazno

segel pod pisane cvetlice in se z dotikom prepričal, ali ga ni možakar

s svojim početjem poškodoval.

Vse je bilo na mestu, zato si je oddahnil, ni pa odpustil Alešu.

Na vprašanje, ali ga ima kljub vsemu vsaj malo rad, mu je zabrusil,

naj se zaleti v rit.

»Torej me boš zatožil?«

Slišati je bilo, kot da ga v resnici skrbi, zato je Žiga vztrajal s

trmastim molkom.

»Hotel sem se samo malo pohecati,« je mencal možakar.

Prav res se je cvrl na peklenskem ognju in Žiga mu je iz vsega srca

privoščil zadrego.

»Prav,« je zamrmral Aleš vidno pobit. »Potem pa grem. Nisem

vedel, da si tak zamerljivko!«

»Kar pojdi in vzemi to seboj!« se je Žiga povlekel na rob postelje,

da bi pobral vzmeti.

Vendar ga možakar ni čakal. Vrata sobe je pustil odprta na stežaj,

da je deček lahko razločno spremljal njegove korake, kako so se

oddaljevali po hodniku.

»Kakor hočete, gospod Aleš!« je zavpil za njim. »Z mamo nama

je lepše brez vas!«

Vežna vrata so zamolklo zaloputnila. V stanovanje se je vrnila

tišina. Žiga se je skobacal s postelje in na telefonskem aparatu

odtipkal številke maminega mobija. Pred odhodom mu je omenila

neke opravke in ti so se lahko zavlekli krepko v večer. Njemu pa se

je mudilo s toženjem Aleša. V šoli so jih opozarjali pred takšnimi

vsiljivimi tipi, in ko ji bo povedal, kaj je Aleš počel z njim, bo imela

dober razlog, da ga odslovi.

Tako bo ubil dve muhi na en mah: rešil se bo Aleševe navzočnosti,

očku pa bo ponudil možnost, da se slej ko prej vrne k njima ...

»V trgovini sem, zato pohiti,« je zaslišal mamin glas.

Hotela je vedeti, zakaj jo kliče.

Zaradi hrupa, ki je prodiral skozi slušalko, je deček povečal

glasnost. Le na govoranco se ni pripravil, zato je včasih zajecljal ali

pa je preprosto presekal misel in začel znova.

»Kako te je prijel?« ni razumela mama.

»Zabolelo me je, ko me je dvignil v zrak in me vrgel na posteljo.

Hotel se je pretepati.«

»Pretepati?« je ponovila mama, kot bi ne vedela, pri čem je.

»No ja, rokoborbo. Hecal me je, da bi se šla rokoborbo!«

»Torej se je igral s teboj?« si je oddahnila mama.

»Ampak jaz ne maram takih iger,« je vzkliknil Žiga v strahu, da ga

je zavozil s toženjem, saj ga bo mama skušala prepričati, da mu Aleš

ni hotel nič slabega.

To se je tudi zgodilo.

»Oh, Žiga, še zmerom si preveč napet do njega! Vse, kar naredi, je

narobe. Kolikokrat sta se ravsala z očkom, pa si mu vse dovolil.

Enkrat te je po nesreči celo klofnil, da ti je tekla kri iz ustnice, pa

nisi zganjal pol toliko hrupa ...«

Žiga ni vedel, kaj naj reče. Mogoče je imela mama po svoje celo

prav. Morda mu tiste bolečine Aleš res ni prizadejal nalašč, ampak

ga je le nerodno prijel in pri tem preveč stisnil blago?

Naj mami zato raje opiše, kako ga je po merjenju mišic nadlegoval

z dotikanjem in čudnimi vprašanji? Še zdaj je čutil njegove prste.

Ampak saj mu ne bo verjela! Prepričevala ga bo, da je šlo vendar za

moško hecanje, ki ga je on narobe razumel, ker Aleša

trmasto odklanja! In kakšnega hudiča šele bo zagnala, ko bo

izvedela, da je zavoljo takšnih malenkosti odgnal njenega prijatelja!

Rekla bo: »Ti si ga torpediral, ker si majhna ljubosumna pošast, ki

misli samo na svojo rit in na nikogar drugega!« Ja, tako bo rekla, če

pa že ne bo tega rekla, si bo tako mislila.

»Daj mi Aleša na telefon!« je zahtevala mama, ko je njegov molk

že predolgo trajal.

»Zdajle ne morem. Aleš je šel po opravkih ...«

Mama je vzdihnila, naj se poskuša poboljšati in naj je ne kliče

za vsako malenkost.

Zdaj se je začenjalo muditi tudi Žigu. Če je hotel preprečiti večerni

prepir z mamo, je moral ustaviti Aleša. Skoraj polomil se je, s

takšno hitrostjo se je pognal na balkon.

Možakarja je zagledal na pločniku, kako si je dajal opravka z

zaklepanjem prtljažnika na avtomobilu. Na ves glas je zaklical:

»Aleš, počakaj!«

Zdaj je bil mamin prijatelj tisti, ki se je naredil gluhega.

Žiga je ponovil klic.

Aleš se je ozrl kvišku in povsem hladno odgovoril:

»Na kozarec piva grem, nato pa domov. K sebi domov!«

Zadnji stavek je poudaril s pomenljivim glasom.

»In kaj naj rečem mami, ko se vrne?«

»Kar hočeš! Brigajo me tvoja trma, tvoji predsodki in tvoja

užaljenost! Razumel?«

Žiga je pokimal. Umaknil se je od ograje, saj se pomanjkljivo

oblečen ni maral predolgo razkazovati naključnim mimoidočim.

Poleg tega je bil prepričan, da stoji spodaj ob oknu Žagarjeva in

vleče njune besede na ušesa. Potem bo poročala mami, kako se njen

Žigec prepira z odraslimi moškimi in mu je prav vseeno, če ga pri

tem sliši vsa soseska ...

Prav zavoljo zmajevke se bo brž oblekel in odrolal za Alešem. S

pripombo o kozarcu piva mu je jasno nakazal, da se bo ustavil v

bifeju za vogalom ...


Žigova zgodba: PREMIRJE ZA MAMINO SREČO[uredi]

Žiga je zlezel v kavbojke in si navlekel za dve številki preveliko

majico. Okrog vratu si je obesil vrvico s ključem. Dotik kovine z

golo kožo ga je zmrazil podobno kot mamin šiviljski meter med

Aleševim merjenjem mišic. Bolj kot dogodek v sobi ga je begala

negotovost. Preprosto si ni znal razjasniti, kdo je imel prav: mama,

ki je trdila, da pretirava v svojih tožbah na račun Aleševega

obnašanja, ali on, ki je še zmerom čutil možakarjevo roko. Dotik je

trajal sekundo, dve, očitno pa ga bo čutil še dolgo. Šlo je za nekaj

novega, njemu doslej neznanega. Čudilo ga je, da se je odrasel

človek sploh spuščal v takšne stvari. Aleš je moral biti nekoč tudi

sam njegovih let. Torej je vedel, kaj imajo dečki v hlačkah, zato ni

imel najmanjšega razloga, da je stegoval roke po njem! Še manj pa

pravice! Bil je samo mamin prijatelj, ki ne bo nikoli postal njegov

očka ... K vragu, kako znajo odrasli zapletati življenje!

Zaloputnil je z vrati in se z obema rokama oprijel stopniščne ograje.

Bočno prestopanje stopnic z rolerji na nogah je bilo veliko

počasnejše od spusta, toda ozek hodnik mu ni dovoljeval akrobacij.

Kaj hitro bi treščil v zid!

Na pločniku si je povrnil izgubljeni čas. Ker ni srečal veliko pešcev,

je dodatno pospešil. Takoj za vogalom se mu je odprl pogled na

stole in mizice, stlačene na majhni ploščadi, kjer ljubitelji hmeljnega

napitka niso ovirali mimoidočih. S pravim slalomskim zavojem je

zavil pred Aleša. Skoraj padel je čez stol.

Možakar je odložil na pol izpraznjen kelih in si obrisal peno z

ustnic.

»Ti je postalo dolgčas po meni?«

Žiga je odkimal.

»Kaj pa potem? Te pošilja mama, da se mi opravičiš?«

Tu se je približal resnici, a je deček še enkrat odkimal.

»Si žejen? Ti naročim ledeni čaj, sok, limonado s pivom?«

»Hvala,« je Žiga prešel k stvari. »Rad bi vedel, kaj naj rečem mami.

Ne bo mi verjela, hočem reči, očitala mi bo, da sem bil neprijazen z

vami, no, s teboj ...«

»Z vami,« je ponovil Aleš, z rahlim posmehom v glasu. »Vikaš me,

čeprav sem te že tolikokrat prosil, da me tikaj. Očitno me res ne

maraš, če ne, bi me že ubogal. Tako trdoglav tudi nisi!«

Pripomba je Žiga motila. Res ni maral možakarja. Ljubosumen je

bil nanj, ker mu je skušal vzeti mamino ljubezen. Pa tudi jezen na

njegovo otročje obnašanje, ki mu je zdaj po nepotrebnem bremenilo

misli in zapletalo odnos z mamo ...

»Starejše ljudi zmerom vikam,« je poiskal odgovor.

»Mama je tudi starejša, pa se tikaš z njo. Jaz sem njen dobri

prijatelj. Rad bi bil tudi tvoj, zato nisem starejši človek z ulice,

ampak Aleš, ta in ta, ki ga dobro poznaš ... Pa kaj bi še, stokrat sem

te že prosil!«

Žigu je za spoznanje odleglo. Aleš se je bil pripravljen vsaj

pogovarjati z njim! Na odmerjeni stol se je spustil počasneje kot

sicer, to pa zato, ker je sedanje z rolerji na nogah zahtevalo zapleten

postopek.

»Poglej, tudi jaz želim, da bi bila tvoja mama srečna,« se je Aleš

nagnil k njemu in s tem ustvaril videz zaupnega prijateljstva.

»Srečna pa bo le v primeru, če se bova tudi midva dobro razumela.

Grde laži o meni jo bodo onesrečile. In žalostna bo, če ji bom

povedal, kako neprijazen si z menoj, kako mi nagajaš in jezikaš ter

me nalašč vikaš, ker veš, da me to boli.«

Žiga je molče pokimal, čeprav bi ga rad vprašal, ali spada k

prijateljevanju boleče metanje po postelji, pa tudi vse drugo

naključno ali nenaključno dotikanje, združeno s poljubljanjem za

vsako malenkost. Vendar ga Aleš ni pustil do besede. Razgovoril se

je o njegovem očetu.

»Nikakor ni moj namen, da bi ti ga nadomestil. Tega kratko malo

ne znam niti ne zaslužim, čeprav bi se moral ti po drugi strani

zavedati, da je otroka veliko laže zaploditi kot pa potem skrbeti zanj,

ga vzgajati in imeti rad!«

Žiga je poslušal, ni pa pretirano razmišljal o povedanem. Kar

nekam odsotno je strmel v svetleče se kroge, ki jih je na leseni

ploskvi puščalo mokro dno keliha. Zdelo se mu je, da pivo tudi

vonja. Pravzaprav se mu je po glavi sprehajala ena sama misel: Aleš

je popustil, zaradi njegovega obnašanja ne bo odšel od mame in

mama mu ne bo očitala, da misli samo na svoje dobro. Ostalo je

samo še vprašanje, kaj ji bo možakar natvezil o njegovem

današnjem izpadu.

»Velik fant si že, zato povej, kako sprejemaš moje besede,« je Aleš

spet dvignil kelih k ustom.

»Ne vem,« je zamomljal deček.

Še nekaj trenutkov je brez pravega odgovora spremljal njegovo

goltanje zlatega hmeljnega napitka; ob tem je možakarju

poskakovalo adamovo jabolko, da je že v naslednjem hipu

poraščena roka segla k ustom, otrla belo peno, debelo steklo keliha

pa je trdo pristalo na mizi ...

»Rad bi bil prijazen, to je res. In res je, da mi je hudo, kadar se

mama jezi name ...«

»Torej ji ne boš pripovedoval neumnosti o mojem početju. Hočem

reči, nepotrebnih podrobnosti ... Sam veš, da ti nisem hotel nič

slabega. Le neroden sem in včasih se stvari izidejo drugače, kot bi si

želel,« se je čudno nasmehnil Aleš.

Žiga je pokimal. Čedalje bolj je verjel, da je bil on tisti, ki je videl

strahove tam, kjer jih ni. Na račun maminega miru bo moral še

naprej molče prenašati Aleševo lizanje po obrazu, saj je bil to očitno

tudi od mame blagoslovljen način, s katerim mu je možakar

izkazoval družinsko ljubezen.

»Mami boš povedal, da me je klical bratranec. Peljala sva neke reči

na njegov vikend. Takoj zjutraj ji bom telefoniral v pisarno. Če si še

pripravljen okušati moje kuharske dobrote, mi bo povedala, kaj naj

mimogrede prinesem iz trgovine. Si si zapomnil?«

»Zapomnil,« je pritrdil Žiga. »Zdaj grem, da ne bom prepozen.«

Odrinil je stol, toda še preden se je dobro dvignil, mu je spodneslo

noge. Vstajanje z rolerji je zahtevalo še zapletenejši postopek od

sedanja! Aleš ga je s pokroviteljskim nasmeškom pograbil pod

pazduhama in dobesedno prestavil na pločnik.

»Če najin dogovor velja in smo odslej družina, se tudi obnašajva

tako. Poljubček za slovo!«

Deček je nastavil lice in zamižal. Začutil je vlažen dotik ustnic;

zdrsnile so po njegovem gladkem licu in mu zapustile mokro sled,

smrdečo po postanem pivu. Mučni postopek je spremljalo bodenje

Aleševih kocin.

Le s težavo je skril zadrego pred ostalimi gosti. Takoj ko so ga

Aleševi prsti spustili iz prijema, je odrolal za vogal. Tam se je z

obema rokama podrgnil po obrazu in nekajkrat ponovil:

»Škisfris, škisfris ...«

Pri tem je prhal kot razdražen muc. Prav vseeno mu je bilo, kaj sta

si o njegovem početju mislila starejša zakonca, ki sta se mu

približevala po pločniku. Mogoče sta se spraševala, ali takšno

pačenje zahteva najnovejša rolerska moda.

Od strahu, da deček ne bi trčil vanju, sta se skoraj prilepila ob steno

hiše ...


Anina zgodba: ZADETA KOT MINA[uredi]

Ana je že od daleč uzrla Fižolčkovo pretegnjeno postavo. Stal je

približno na istem mestu, kjer je ona spala podnevi. Drugi člani

deadendovcev so čepeli, sedeli, postavali ali se pozibavali v

nekakšnem polkrogu. Kazalo je, da je imela klapa za seboj uspešen

dan. Vsi razen nje so bili že pijani ali zakajeni, kar je pomenilo, da

so dobili žepnino, nekaj starejših pa štipendijo in s tem denar za

»letenje«.

Ana se je približala Iri, ki je šolski steber zamenjala z veliko širšim

hrastovim deblom.

»Si kaj videla Klemena?«

Ira ni odgovorila. Bila je že v drugem svetu. Tako je Ana še naprej

begala s pogledom po sencah. Vrstile so se vsemogoče prikazni,

nikjer pa ni uzrla svetle butice svojega fanta. Pomislila je, da so ji

svetlolasci usojeni. Saj je bil Žiga tudi plavolas! Morda celo bolj kot

Klemen, ki so mu lasje porumeneli samo čez poletje kakor od suše

žejna trava, pozimi pa so se mu prameni obarvali zlato, nekateri celo

temno rjavo.

»Je on tukaj?« je poskusila srečo še pri Fižolčku.

Nalašč ni izgovorila imena. Dolgin jo je dovolj dobro poznal, da je

vedel, kje jo čevelj žuli. V desetinki minute je preštudiral njeno

duševno stanje.

»Nekaj je hudo narobe s teboj, Ana. Bojim se, da ti tudi Klemen ne

bo mogel pomagati!«

Sočustvoval je z njo; pravzaprav se mu je smilila, ker se je toliko

ubadala s tem fantom, on pa ni kazal posebne volje za spreobrnitev.

V zadnjem času je celo še pogosteje kot prej odhajal v sanjski svet

opoja.

Pomignil je nekam na travnik:

»Videl sem ga malo niže! Skušal sem govoriti z njim, pa se ni

odzval.«

Ana je pokimala in se podala v smer, kamor je pokazal Fižolček.

Bilo je pretemno, da bi razločila cvetlične grme od sedečih in

čepečih članov klape. Malo je manjkalo, da ni pohodila nekaj

parčkov.

»Na, Ana, zlij vase, jaz častim,« se je iz trave dvignila roka z

napol izpraznjeno steklenico.

Žal roka ni pripadala Klemenu!

Ana je steklenico dvignila k ustom. Začutila je okus po koli in

konjaku. Danes bodo videli, kako se ga zna Ana Lokar nažreti!

Nikomur ne bo težila s pridigami o zavoženem življenju! Sama je

potrebovala odrešitev, odrešitev na način, ki ga je doslej prezirala, a

se mu tokrat ni uprla v upanju, da jo bo opoj ponesel v lepši,

prijaznejši svet. Na njen osamljeni otok, na katerem je bilo prostora

samo za njo in za njenega izbranca. Preprosto ji je zmanjkalo moči

in volje, da bi sanjala trezna – pa tudi, čemu bi bila še naprej

svetnica, ko je stara Detelja pljuvala po njej, mama pa ji očitala

hudobijo, sebičnost in ... Tretje obtožbe si kljub silnemu

prizadevanju ni mogla priklicati v zavest.

Med žlampanjem je mižala. Z manjšanjem količine pijače v

steklenici je v njenem telesu naraščalo občutje sproščenosti.

»Do dna! Tako je prav, Ana,« jo je nekdo drug potrepljal po rami.

Ozrla se je; razločila je postavo, ki se je počasi oddaljevala.

Tudi ta ni pripadala Klemenu. Klemen je bil za spoznanje nižje

rasti. Poleg tega bi ostal z njo ...

»Mater, sem zadeta,« je vzdihnila.

Prazno steklenico je spustila na tla in se opravičila travnim bilkam:

»Oprostite, jutri vas bom rešila bremena. Sijalo bo sonce, padal bo

dež, ve pa boste rastle, kot da vas nocoj ni tlačila môra ...«

Od trave je Ana napravila miselni preskok k stari Detelji. Detelji z

veliko začetnico! Ne bo klicala marsovčkov. Kaj še! Brigajo jo

marsovčki, saj niso drugega kot butasti, pritlikavi zeleni

okrogloglavci. Ona si je želela Klemena!

»Klemen, kje si?«

Na njen monolog se ni odzval ne on ne kdo drug.

Prepuščena je bila sama sebi. Kljub temu se ji je zdelo, da je

osamljenost zgolj začasna. Močno se je razlikovala od tiste v

njeni sobi. Pravzaprav se je v klapi počutila naravnost odlično. Vse

niti je držala v svojih rokah. No, skoraj vse! Čez dan nakopičeni

problemi so se topili kot maslo v vroči ponvi. Smehljala se je

postavam, temnejšim od noči, ki jih je poskakujoče, plešoče in

čepeče puščala za seboj.

»Oglasi se, dragi Klemen! Išče te tvoja Ana ...«

Zaznala je komaj slišno godrnjanje. Za trenutek je obstala in se

ozrla za glasom. Ob grmu je zagledala fantovo svetlo bučo. Oblile

so jo solze sreče. Končno je našla svojega ljubljenega, nadelanega

mozoljarja!

Zdrsnila je na kolena in ga začela objemati in poljubljati.

»Samo da si tukaj! Zdaj ne boš več sam. Tvoj angel varuh bo s

teboj!«

Klemen se je prav butasto zarežal. Kot lutka mrtev se je prepustil

izlivom njene ljubezni. Za sodelovanje ali izmikanje ni imel prave

moči niti volje.

»Ne boš nič rekel?« je silila vanj Ana. »Niti tega ne, da me imaš

rad? Vsaj malo, čisto malo?«

Klemen je spustil glas, ki je morda spominjal na pritrditev. To je

zadostovalo za ponoven rafal poljubov. Fantovih ust Ana sicer ni

zadela – bila je preveč nemirna, da bi se osredotočila na eno samo

točko. Vrtoglavica je položaj še poslabšala. Z obema rokama se je

oprijela tal, da ni padla. Kljub trudu ni mogla ugotoviti, ali se maje

ona ali pa je zemlja tista, ki ji spodnaša noge.

»Zadeta si vsaj toliko kot jaz,« je zamomljal Klemen.

Potegnil jo je nase in potem sta oba obležala v travi.

Vendar pa Ana ni dolgo uživala njegove bližine. Veselje in zanos

sta jo naglo zapuščala. Debelo je požirala slino. Dvigalo se ji je v

želodcu, zato se je skobacala na vse štiri. Odplazila se je v temo,

dva, morda tri metre od Klemena, ni važno, koliko, samo da ne bo

pobruhala svoje ljubezni!

»Domov bi rada!« je zastokala, takrat pa je že izbrizgala curek

svinjarije.

Počutila se je izčrpano, ožeto. Pomislila je na mamo. Ne, takšna ni

mogla domov! Če se bo prikazala pred njo, bo mama zaplesala

zmagoviti ples indijanskega bojevnika. Po vsej hiši bo opevala svojo

nezmotljivost. Tega veselja pa ji ne bi napravila za nič na svetu!

»S teboj ostanem,« je obljubila fantu.

Ni ga več poljubljala. V ustih je čutila kislo-grenek okus. Fanta je

zaprosila za žvečilko.

»V suknjiču jo imam,« je Klemen pomignil nekam v temo.

Bil je preveč gnil, da bi se šel kavalirja.

»Ga že imam,« je Ana otipala usnjeno stvar.

V enem od žepov je naletela na šop ključev, zmečkan robec, list

papirja, in ko je že skoraj obupala, je našla še zavojček z žvečilnimi

gumiji. Bil je že odmotan, zato si je izbrala dve žvečilki in si ju

potisnila v usta. Zdelo se ji je, da je zagrizla v sveže zeleno jabolko.

Potem je obsedela v travi in kljub temi posvetila pozornost

popisanemu listu. Razločila je dekliško pisavo, kaj več pa ne.

»Katera tička ti piše?« je s podplatom sunila v ležečega fanta.

Klemen je zagodrnjal nekaj nerazumljivega. Pravzaprav bi že

zaspal, ko ga ne bi Ana morila z brezveznimi vprašanji!

»Ne boš odgovoril? Prav! Jutri bo posijal sonček, spet bom videla

življenje okrog sebe, in prisežem, da bom izpraskala oči tisti kravi,

ki ti pošilja ljubezenska pisemca. S temi nohti, gorje ji!«

Papir je potlačila za hlačke, potem pa razprla prste obeh rok in jih

grozeče ukrivila.

»Ja, s temi nohti!«

Zvrnila se je v travo. Ležeč na hrbtu, je objokovala Klemenovo

nezvestobo. Izmenjaje je grozila, nato obupano cvilila, pa spet

preklinjala. Po pravici povedano je bilo njej krivično očitano

klicanje marsovčkov prava milost božja v primerjavi s cirkusom, ki

ga je to noč zganjala sredi parka.

Da, Ana Lokar je bila zadeta kot mina!


Žigova zgodba: REŠITE MALEGA ZAJČKA, A ZAJČKA SE REŠITI NE DA[uredi]

»Razburljiv dan je za teboj, kajne – Žiga?« je mama bolj uganila

kot pa vprašala svojega sina.

Ugasnila je televizor.

Kaj je pred tem spremljala na ekranu, dečka ni niti zanimalo. Vedel

je le, da je njena prijazna pripomba pomenila isto kot sporočilo, da

mora v posteljo, saj ga jutri čaka nov dan.

S težkim srcem je ustregel mami. Računalniška igrica ga je tako

prevzela, da je pozabil na spor pa tudi na pobotanje z Alešem in je

razmišljal zgolj o usodi malega zajčka na računalnikovem ekranu.

Dolgost dolgouščevega življenja je bila odvisna od spretnosti

njegovih prstov na tipkovnici.

Preskakoval je grmičevje in kamenje, se izogibal požrešni lisici in s

pobiranjem zlatih korenčkov množil priigrane točke. Z večjim

številom točk se je večala tudi zahtevnost boja za preživetje.

V naslednji nalogi so grmičevje in nevarne globeli zamenjali

kotaleči se kamni, ki bi zlahka zmleli pod seboj slona, kaj šele

krhkega korenčkoljubca. Namesto lisice se je na nebu prikazal orel,

izza skal so sikale kače strupenjače. Za nameček je bil pomemben

tudi čas, ki ga je zajček porabil pri nabiranju zlatih korenčkov.

Hitrejša ko je bila živalca, višje je bilo število nagradnih točk in več

življenj je imel na razpolago. Njihovo število je ponazarjal lik

zajklje v spodnjem delu ekrana. Med veselim parjenjem je našla čas

za kotenje zdaj večjega, zdaj manjšega števila mladičkov.

Pri četrti nalogi so malčki poginjali drug za drugim. Tudi novi se

niso več rojevali. Žiga preprosto ni našel pravega orožja, da bi

onemogočil kosmatega velikana, ki je močno spominjal na

odebeljenega Aleša. S kijem je opletal okrog sebe in ni kazal niti

najmanjše želje, da bi se razblinil v tri zvezdice in odkorakal hudiču

v rit, kot mu je ves čas iz srca želel deček. In prav udarci kija so

storili bridko smrt malim zajcem! Šele pri zadnjem zajčku je Žiga

zaslutil, da bi velikana lahko ugonobil z dolgouhčevim skokom na

njegova široka ramena. Zatilje je očitno pomenilo Ahilovo peto tega

kosmatega uničevalca zajčjih življenj!

Za trenutek je bil prepočasen! Slika na ekranu je potemnela,

pojavili so se napisi, številke in šifre in že se je prikazal naslov igre.

Vedel je, da bo moral začeti znova, zato se ni jezil na mamino

priganjanje.

»Že grem,« je rekel in ugasnil računalnik. »Bom lahko spal pri

tebi?«

»Ker imaš rojstni dan, naj ti bo,« se je mamin glas pridružil

šumu vode, padajoče iz prhe.

Žiga se je našobil. Dokler je bil Aleš še tujec, mama ni uporabljala

milostnega »naj ti bo«.

»No, naj mi bo,« je odgovoril.

Zaslišal je mamin smeh in takoj za njim pojasnilo, da je tako rekla

zato, ker si mladega ljubimca, kot je on, ne bo mogla več dolgo

privoščiti. Kaj si bodo mislila dekleta, ki ga gotovo že obletavajo!

»Če boš govorila neumnosti, bom šel v svojo sobo,« je pol v šali,

pol zares zagrozil deček.

Ob vznožju očkove postelje je zbrcal z nog copate in nato še hlače.

Vrgel se je na posteljo, se pokril z rjuho in nestrpno počakal na

mamo.

Tako lepo je dišala po kremi za kožo! Tesno se je privil k njenemu

hrbtu.

»Si se zahvalil Tini za bonbone?« ga je vprašala mama.

Deček je pokimal. Motilo ga je neprestano zahvaljevanje zdaj Tini,

zdaj Alešu, a ni stegnil jezika.

»Videla sem te, kako si ji zamrmral hvala, ko pa se ti je opravičila,

da je ne bo na rojstni dan, si se delal povsem brezbrižnega. Ženske

vse opazimo!«

Pomenljivo se je nasmehnila.

Žiga se je uprl na komolec in ji šepnil v uhelj, da si je vse skupaj

izmislila.

»Govoriš o tistem, kar si mogoče videla. Pozabljaš pa, da sem Tino

pospremil v vežo. Na samem sem se ji še enkrat zahvalil in jo

poljubil na lice. Saj je moja dobra prijateljica!«

»Utihni, Žiga!« se je zasmejala mama, da se je stresla postelja.

»Postajam ljubosumna, kar sploh ni lepo! Ampak, za božjo voljo,

kako naj bom mirna ob misli, da mojega zlatega fanta poljubljajo

druge ženskice!«

»Za punce sem še premlad,« je odločno rekel Žiga.

Takšni pogovori mu niso bili po volji. O dekletih se je laže

pogovarjal z Lukom, Rokom in drugimi sošolci. To je mami že

večkrat povedal, a se je ni prijelo.

»Preveč skromnega se delaš, sine. Kaj pa punce, ki ti telefonarijo

dan na dan?«

Spet je pretiravala! Telefon je v zadnjem času res nekajkrat

pozvonil, ko pa je slušalko dvignila mama, je na drugi strani

zavladala smrtna tišina. Samo kadar se je oglasil on, so iz slušalke

privreli zaljubljeni vzdihi in vzkliki na račun njegove luštkane face.

Ker je tako kul, so ga glasovi vabili na randi. Ime oboževalke bo

izvedel le, če bo sprejel povabilo in po pouku prišel na dogovorjeno

mesto. Tako je najpogosteje lahko samo ugibal, katera nadležnica se

je skrivala za nežnim glasom. Povabilo je namreč dosledno

odklanja, to pa zato, ker se ni maral vezati na nobeno dekle. Vse

prepogosto so prijatelji stokali, kako so z zaljubljanjem izgubili

svojo svobodo. Namesto da bi nabijali žogo, so morali v

kinodvorani spremljati kakšno plehko limonado. Žepnina jim je

hlapela kot sneg na aprilskem soncu, in če svojim dekletom niso

ustregli, so se jim nosovi podaljšali do tal in so postale nemogoče ...

Ne, hvala, on bo prosti čas še nekaj časa preživljal po svoje!

Žal mama ni zamenjala teme pogovora:

»Če vidiš v Tini prijateljico, vse lepo in prav. Vem pa, da ona ni

ravnodušna do tebe. Njena mama mi je že lani povedala, da je našla

v beležnici narisanih vse polno srčkov. Kratici ob njih sta se ujemali

s tvojim imenom in priimkom. Ime je na nekaj mestih izpraskala

tudi v omet sobe. Očetu ga niti slučajno ni dovolila prebeliti ...«

»Saj nisem edini Žiga na svetu,« je zagodrnjal deček.

O Tininih srčkih je prvič slišal. Sploh se ni jezil na punco, samo

spraševal se je, do kolikšne mere bi zabarvali od zavisti njegovi

sošolci, če bi izvedeli o vsem tem.

»Upam, da boš ohranil skrivnost zase,« je mama prebrala njegove

misli.

Žiga ji je obljubil molčečnost. Tudi do punce bo ostal prijazen, celo

zelo prijazen, saj mu je bilo toplo pri srcu, ker je zmedel glavo tako

prikupni deklici.

Mama ga je spomnila na zadnje pustno šemljenje.

»Takrat nisem bila povsem poštena do tebe. Vedela sem, da se bo

Tina oblekla v princesko. Ti si hotel biti gusar, potem pa mi je

Tinina mama namignila, kako prikupen par bi bila, če bi se ti

napravil v princa.«

Žiga se je dobro spominjal. Na začetku je nasprotoval maminemu

predlogu in vdal se je šele po daljšem pregovarjanju.

Namesto hlač je nataknil mamine hulahupke, to je hlačne nogavice,

saj pajkovk ni premogla. Ideja se mu je zdela nora. Dodatno sta mu

zagrenili počutje mamino in sosedino vzklikanje, da pridejo

njegove lepo oblikovane noge v nogavicah še bolj do izraza. Sošolci

bodo gotovo prepričani, da se pod lasuljo skriva dekle! Med

preoblačenjem ga je Muri glasno oblajal. Svojo pasjo radovednost

je potešil šele potem, ko je temeljito prevohal dvonožnega prijatelja.

Pred hišo sta se morali maškari prijeti za roke in Tinina mama je v

Žigovo grozo z avtomatskim fotoaparatom poškljocala ducat

posnetkov. Novo mučenje je dočakal v telovadnici, kjer so

pripravili pustno rajanje. Obstopili so ju sošolci. Dekleta so hvalila

Tinino svileno oblačilo, fantje pa so ščipali Žiga v stegna in zadnjo

plat v prepričanju, da se je v princa preoblekla Alenka. Žiga se je

hitro naveličal njihovih štosov. Grobo jih je odrinil in jo brez

slovesa popihal domov. Mama se je pošteno namučila, preden ga je

potolažila. Potem vse do danes nista govorila o tem.

»Si hud name?« se je mama prevrgla na drugo stran, da mu je

lahko pogledala v oči.

Najbrž je mislila na pogovor o Tinini zaljubljenosti. Ali pa na

pregovarjanje, da si je nadel oblačilo princa? Morda tudi oboje?

»Vrtam vate, ker si mi ostal samo ti. Nimaš pojma, kako te imam

rada, Žiga! To je že kar bolestno ... Če ti bom kdaj preveč težila, mi,

prosim, povej. Nočem te izgubiti, preveč mi pomeniš!«

»Kaj pa Aleš?« je vprašal Žiga.

Mamo je zavestno zadel v živo. Drugače se je bilo pogovarjati o

Alešu v postelji kot pa po telefonu. Mama bo mogoče sprevidela, da

je ravnala narobe, ker se je navezovala na tega moškega. Tako lepo

jima je bilo brez njega. O vsem sta se pogovarjala, zaupala sta si ...

Vendar je doživel novo razočaranje.

Mama je umaknila roko z njegovega ramena, da je deček v

trenutku pogrešil njen dotik. Zastrmela se je v strop in preteklo je

nekaj mučnih sekund, preden je počasi spregovorila:

»Aleša že dolgo poznam. Tudi očka ga pozna. Vrsto let sta bila

kolega. Včasih se je oglasil pri meni v službi. Šla sva na kavico,

drugega nič. Ko pa je izvedel, da se bova s tvojim očkom razšla, me

je zaprosil za roko. Nič dokončnega mu nisem odgovorila. Pojasnila

sem mu, da odločitev ni odvisna samo od mene. Doma imam sina, to

je tebe. Nekaj je o tebi že vedel. Rada se pohvalim s teboj, poleg

tega imam na pisalni mizi tvojo fotografijo. Zatrdil mi je, da ga v

primeru tesnejše vezi ti sploh ne motiš. Sam ima iz prejšnjega

zakona hčerko, zdaj že odraslo dekle. Strinja se, da ga vzameva k

sebi na nekakšen preizkus. Če ne bova zadovoljna z njim, se bomo

razšli. Vidiš, vse je čisto neobvezno, jaz pa ti obljubim, da ne bom

ničesar naredila proti tvoji volji ...«

Mama je utihnila, da bi prisluhnila še njegovemu mnenju, vendar je

deček molčal. Lepo, če ga je imel dedec rad, lahko pa bi mu

ljubezen izkazoval na drugačen način!

»Premalo časa sta skupaj, da bi ga lahko pravično sodil,« je menila

mama.

»Vseeno mi Aleš ni všeč,« je Žiga vztrajal pri svojem. »Kar naprej

bi me objemal.«

»Tudi jaz te kdaj pa kdaj objamem, pa ti ni zoprno!« se je zasmejala

mama.

V potrditev besed ga je zagrabila okrog bokov in ga povlekla nase,

da je že v naslednjem trenutku zdrsnil na drugo stran postelje. S tem

mu je razločno pokazala, da bo filozofiranje zamenjala s petimi

minutami zdravega razgibavanja.

Deček se je skušal prebiti na svoje staro mesto, a so ga mamine

roke pri tem ovirale na vse mogoče načine. Vlekle so ga za majico,

ga grabile zdaj za roko, zdaj za nogo, dokler ni zgrmel s postelje. Na

mehki preprogi se je krohotal do onemoglosti. V takšnih trenutkih

nepopisne razposajenosti je Žiga pozabil celo na črni oblak v podobi

kocinastega Aleša ...


Anina zgodba: ŠE PRIJATELJA NE VEČ[uredi]

Ano je prebudil jutranji hlad. Z roko je skušala nadomestiti blazino,

pa je pod prsti začutila mokre lase. Rosa ji je legla tudi na oblačila.

Prvi trenutek niti ni vedela, kje je. Mislila je, da sanja. Potem je v

mlečni jutranji svetlobi uzrla obrise mogočnega hrasta. Hrast je bil

pravi, o tem ni bilo nobenega dvoma. Zdaj ni vedela, ali leži v travi

vse od pobega iz šole ali se je vanjo vrnila kasneje ...

Ob sebi je uzrla Klemena. Spal je še in tudi njemu so se v laseh

lesketali biseri rose. Spomnila se je, da je po blagodejnem počitku

pod hrastom odšla domov. Tam je skočila vanjo preljuba mati, ona

pa se je sita vseh očitkov odpravila h klapi. Zdaj ni bilo nikogar več

pod drevesom. O njihovem žuriranju so pričale le razmetane

pločevinke, med katerimi so se svetlikale odvržene steklenice

vinjaka ...

Moj bog, nažrla se ga je kot krava! Imela je težko glavo, v ustih pa

ogaben okus po postanem. Ko bi bila doma, bi pri priči

odkolovratila v kopalnico in si oščetkala zobe. Tako pa ...

Skobacala se je na vse štiri. Zbirala je moči, da bi se podala do

vodometa sredi parka, iz katerega je noč in dan brizgal curek pitne

vode. Njegov šum je v jutranji tišini slišala prav na sredo travnika.

Ana je zmogla le nekaj metrov. V glavi je začutila udarjanje kladiv.

Silni glavobol je povezovala z mačkom. Vrnila se je h Klemenu, saj

je sklenila, da bo še nekaj časa ležala čisto pri miru. Tudi mama je

po prekrokanih nočeh, ki so sledile poslovnim večerjam, ležala v

postelji, podprta z vsaj tremi blazinami, in stokala, kako lep čas spet

ne bo poskusila niti kapljice alkohola.

Namesto blazine bi si Ana lahko izbrala fantov trebuh. Toda potem

bi ga prebudila, ona pa je želela v miru prebrati pisanje, ki ga je

ponoči našla v žepu njegovega suknjiča.

Spopadla se je s čačkami. Že včeraj je imela prav, ko je kljub temi

ugotovila, da gre za dekliško izpoved srčne naklonjenosti. Na koncu

ljubezenskega sporočila je v svoje veliko začudenje pa tudi

razočaranje naletela na vsega tri črke: Ira. Seveda ni šlo za kratico

Irske republikanske armade, ampak za ime njene osovražene in

hkrati občudovane sošolke! Doslej je ni prištevala med osvajalke

fantovskih src; prej bi izžarevala vtis, da so mulci iz razreda zanjo

preotročji in se s klapo druži zgolj iz kljubovanja odraslim.

Tokrat pa se je v pismu prikazala v povsem drugačni luči! Že v

prvih stavkih je opevala Klemenov čut za romantiko. Govorila je o

njegovi nežni duši, ki daje čutiti, da se v njem skriva bodoči slikar.

In kot umetnik zahaja v klapo, saj ga privlači vse, kar ni vsakdanje,

utečeno in duhamorno. Prijaznejši je od drugih fantov.

Nasprotuje nasilju, čeprav je prepričana, da se zna postaviti zase,

kadar je to potrebno, in da še zdaleč ni slabič. Poleg tega jo vedno

znova preseneča s svojo skromnostjo. Njegovi starši imajo dovolj

pod palcem, da si privoščijo drage avtomobile in hišo sredi vrta, on

pa se sploh ne postavlja s tem. Oblači se vsakdanje, neizumetničeno.

Usnjeni suknjič je še najdražji del njegove garderobe. Kar naj

pogleda Lokarjevo Ano! Stoka, kako si je sama prebarvala kopalke,

ker revica doma ne dobi niti tolarja, v resnici pa so tiste njene

kopalke najdražji model, ki ga je mogoče kupiti v butiku. Igra lažno

skromnost in se pretvarja pred drugimi, da bi jo imeli radi in ji ne bi

zavidali blagostanja, v katerem se koplje ...

Ana je zadnji odstavek preletela še dvakrat, preden je vzkliknila:

»O, ti krava, Irina! Nakladaš sto na uro! Lahko se pridružiš moji

mami in stari Detelji! V troje se boste redile od laži na moj račun,

čarovnice hudičeve!«

Potem se je ozrla h Klemenu, ki je še naprej drnjohal:

»Ta trapa Irina te sploh ne pozna tako zelo, kot si domišlja! Ti pa

umetniška duša! V sedmem razredu je res viselo nekaj tvojih slik na

šolski razstavi. Tudi starka za likovni pouk ti je obetala študij na

likovni akademiji, ampak od umetniške duše je ostala samo tvoja

ljubezen do steklenice ...«

Ana je prebrala preveč knjig o življenjskih zgodbah priznanih

slikarjev, da bi verjela v svojega fanta. Že kot otroci so porisali vse

papirje po hiši, in ko jih je zmanjkalo, so se zadovoljili s papirnatimi

vrečkami, ki so jih zaplenili mamam ob njihovih vrnitvah iz trgovin.

Ko je to ob neki priložnosti omenila Klemenu, ga je prizadela v dno

duše. Kako naj bo slikar, je potožil, ko pa ni premogel niti svojega

modela! Zatreskana kot je bila, mu je ponudila svojo uslugo. Fant je

bil od veselja čisto iz sebe, potem pa sta oba pomislila na možnost,

da bi ljudje prepoznali Ano na sliki. Zlasti odrasli bi zagnali hudiča

in pol in lahko sta si predstavljala, kako izmenjaje dežurata pri

socialni delavki in tolažnici duš.

Tako se fant ni lotil niti njenega portreta, in kolikor je vedela, že lep

čas ni ničesar ustvaril.

»Vidiš, Ira, kako ga en drek poznaš,« je zamrmrala Ana.

Ko se punca ne bi v pismu lotila tudi nje, bi papir zmečkala in ga ob

prvi priložnosti odvrgla v smetnjak, tako pa je obležala na hrbtu

in brala dalje:

»Boli me srce, ko vidim, kako se ji pustiš osvajati. Ne bi rada

kalila vajine sreče, vendar dvomim, da jo boš z Ano sploh kdaj užil.

Ta koza se ima za rešiteljico trpečih. Vsem hoče pomagati, vsem

soli pamet in se sploh obnaša, kot da obvlada vsa znanja tega sveta!

Vtika se v tvoje veseljačenje, čeprav se je niti slučajno ne tiče, kaj

počneš v prostem času. Predlagam ti, da jo čim prej pustiš in začneš

hoditi z menoj. Poskusiti ni greh. Srčno te imam rada in nikoli ne

bom pozabila, kako si mi razlagal imena zvezd. Samo tvoja Ira ...«

»Blefer bleferski!« je bila Ana še glasnejša. »Razlagal si ji imena

zvezd, pa sem ti morala jaz pokazati, kje je Veliki voz!«

Kar meglilo se ji je pred očmi. Spravila se je na kolena, pograbila

fanta za ramena in ga začela stresati, kot da gre za življenje in smrt.

Klemen je odprl oči in se prav butasto zastrmel vanjo.

»Kakšne zvezde si gledal z njo? Po pravici povej! Vse vem, tu

imam zapisano in s podpisom potrjeno!«

Fant še zmerom ni vedel, za kaj gre. Strmel je v dekle, kot bi se

spraševal ali ima ob sebi resnično Ano ali samo morast privid.

Dekletovo razburjenje je prehajalo v bes, spremljan s solzami:

»Ne delaj se neumnega! Upala sem, da te postavim na noge, da boš

še kaj koristnega naredil iz sebe. Stala sem ob tebi, ko so vsi drugi

obupali, zdaj pa dobim v zahvalo izpoved te potrebnice, ki laže, da

sama sebi verjame!«

Ni izrekla njenega imena, samo zmečkan papir je vrgla fantu v

obraz.

Klemenu se je šele zdaj začelo svitati o povodu Anine jeze.

Zamahnil je z rokami, naj ustavi konje. S prisiljenim nasmeškom ji

je skušal pokazati, da zadeva sploh ni tako resna, kot jo jemlje ona.

»Dobil sem Irino pismo, to je vse. Nisem ji še odgovoril in ji tudi ne

bom, če te to tako zelo moti!«

»Kaj pa zvezde? Jaz sem ti pokazala Veliki voz, Rimsko cesto, pa

zvezdo Severnico ...«

»Jaz pa sem to razložil naprej,« je priznal Klemen.

Ana je ostala neizprosna:

»In kje si pri tem držal roke?«

»Tega se ne spominjam. Najbrž sem stiskal steklenico za vrat ...«

»Jaz bom tebe stisnila za vrat in še nekam drugam,« je rekla Ana za

spoznanje manj besno. »Lahko ji na kratko napišeš, da je ne

maraš in pika. V nasprotnem primeru bo punca silila za teboj do

onemoglosti. In s tiskanimi črkami napiši, da je vse tisto o Ani

Lokar grda laž. Niti slučajno ne boš prekinil z njo, to je z menoj.«

»Kako s teboj?« je zazijal Klemen. »Saj ne hodim s teboj! Prijatelja

sva, vsaj tako sem mislil ...«

Ana se je prijela za glavo in se zvrnila v travo. Ni vedela, ali naj se

joče ali smeje. Ko je bila nadelana, je zlahka preklinjala, se cmerila

in grozila, zdaj pa je bil popolnoma trezna. Spraševala se je, koliko

udarcev jo bo še doletelo pred koncem osmega razreda. Laže bi

prenesla, če bi jo Klemen kratko malo nasadil na čevelj s

pojasnilom, da se je je naveličal, ker je navadna krava in se razdaja

drugim, na njiju pa pozablja ...

»Oprosti, Klemen,« je zbrala ves svoj ponos. »Očitno sem leto dni

živela v zmoti, da si moj fant. Nič ne rečem, prijateljska čustva niso

za odmet, vendar pa je biti fant in punca nekaj več, če razumeš, kaj

ti želim povedati.«

Klemen jo je dobro razumel. Spravila ga je v zadrego, zato se je

potrudil z razlago, kako jo ima tudi on po svoje rad. Vse življenje ji

bo hvaležen za njene tople besede, ki jih je bil tolikokrat deležen,

čeprav mu je šla včasih na živce s svojim pokroviteljskim odnosom.

»Vidim, da sem govorila v prazno. Še naprej boš popival. Razvajen

edinček si! Doma te prenašajo, namesto da bi te vrgli čez prag.«

»Tako kot tebe?« jo je prekinil Klemen.

»Tako kot mene,« je pritrdila Ana.

Fant je pokimal in se brez dodatnega komentarja skobacal na noge.

Povlekel je za zadrgo na hlačnem razporku. Obračal se je proč od

dekleta, vendar ne toliko, da bi povsem zakril svoje početje. Z zlatim

curkom je zalival travne bilke.

»Prijatelja, ja,« je Ana pihnila predse.

Premalo je silila vanj! Klemen je bil tiste sorte fant, pri katerem je

moralo dekle dajati pobudo. Ona pa je kot trapa čakala, da jo bo

objel in poljubil. Saj ne reče, kakšen poljubček sta si kdaj pa kdaj

izmenjala. Takšen površen, resnično prijateljski, daleč od

francoskega. Pošteno zalizala se še nista! Bil je že čudež, ko ji je v

kinu položil roko na prsi, ona pa je skozi blago otipala trdoto

njegovega uda. In to je bilo vse! Čudno, da se je zdaj med

zalivanjem tako slabo skrival. Jo je mogoče izzival, ali pa ji je s

početjem kazal, da mu je malo mar za njeno navzočnost?

»Neko kozlanje vidim v travi,« je spregovoril. »Moje žal ni. Če bi

lahko bruhal, bi mi že odleglo.«

Ana ni odgovorila.

»Vidiš, Ana, kakšna si,« je nadaljeval Klemen med tlačenjem

premoženja skozi hlačni razporek. »V meni vidiš zgubo, potem pa

se ga nažreš vsaj toliko kot jaz, če ne še več!«

»Misliš, da jaz nimam problemov?!« se je razvnela Ana. »Kadar so

te doma malo bolj trdo prijeli, si našel tolažbo pri meni. Kje pa naj

jo iščem jaz? Hotela sem govoriti s teboj, pa si bil že v oblakih. Figo

se lahko zanesem nate! Toliko si mi v oporo kot nič. Hvaležna sem

ti samo zato, ker si mi odprl oči. Kakšna fant in punca, še prijatelja

nisva več!«

Pobrala se je iz trave in stekla k asfaltni potki, ki se je začenjala za

hrastom. Pričakovala je, da bo fant pohitel za njo ali ji vsaj zavpil

kaj lepega, spodbudnega, a ni storil prav ničesar. Samo v travi je

sedel in urejal svoje zmedene misli ...


Anina in Žigova zgodba: VSAJ PES, ČE ŽE POBA NE[uredi]

Žiga je ležal na boku in enakomerno dihal. Nekaj kapljic sline mu

je spolzelo iz ustnega kotička. Svetile so se na goli roki, ki jo je

potiskal pod lice.

Mama je sedela ob njem, ogrnjena v haljo, in se smehljala. Tako

nemirnega otroka, kot je bil njen sinek, še ni videla v življenju. Že

pred rojstvom jo je ugonabljal s svojim premetavanjem. Podobno

kot v maternici se je obnašal tudi v postelji. Kolikokrat jo je sredi

noči prebudila môra. Dušilo jo je v prsih, in ko se je zavedela, kaj se

dogaja, je ugotovila, da si je Žiga izbral za blazino njen prsni koš.

Počasi, da ga ne bi prebudila, se je izvila izpod njega. Ni še zaspala,

ko se je fant že zasukal v postelji. Glavo je imel ob vznožju postelje,

gola stopala pa je potiskal pod blazino. Ni ga popravila, čeprav jo je

v polsnu skrbelo, kdaj jo bo brcnil v obraz ...

Če se ji ne bi mudilo na delo, bi še kar sedela ob njem in ga

občudovala. Na svetu ni lepšega bitja od spečega otroka!

Z mislijo, kaj vse zamuja njen bivši mož zaradi svojega

trapastega obnašanja, je odhitela v kopalnico. Ni še odložila halje,

ko se je s hodnika razlegel zvonec.

Odzval se je Muri z bevskanjem.

»Tiho, zbudil boš Žiga!«

Vendar pa je deček že odprl oči. Ni dobro vedel, ali je zvonil

zvonec pri vhodnih vratih ali telefon. Ves omotičen se je pognal v

dnevno sobo in dvignil slušalko. V uho se mu je zarezal enakomeren

tu tu.

V veži se je skoraj zaletel v mamo.

»Grem jaz,« je rekel.

Malo je manjkalo, da ni padel, saj se mu je pod noge zapletel Muri.

Odločno ga je nagnal. Pred vrati se je vzpel na prste in pogledal

skozi kukalo. Dekle v veži je od nekod poznal. Bila je v črnem, s

podočnjaki in s pričesko, kot bi ji petarda raznesla lasišče.

Odrinil je vrata samo za toliko, da je pokukal skozi špranjo.

»Dobro jutro,« je voščila zgodnja obiskovalka veliko prijazneje, kot

je obetal njen divji videz.

Žiga je v odgovor pokimal. Čakal je, da bo dekle pojasnilo vzrok

svojega obiska, pa se je vmešal Muri. Kot pravi hišni čuvaj si je

izsilil prostor med Žigovimi nogami in podbojem vrat. Prerinil se je

na stopnišče, se postavil pred dekle in zabevskal.

»Priden, kuža, priden,« se ga obiskovalka ni niti malo prestrašila.

Nasprotno! Sklonila se je k njemu in ga pobožala. Njen dotik je

neverjetno hitro pomiril živalco.

»Kdo je zvonil?« je mama pokukala iz kopalnice.

Žiga je obiskovalki odstopil prostor, da je stopila na hodnik in sama

pojasnila vzrok svojega prihoda.

»Ime mi je Ana, pišem pa se Lokar. V osmi razred hodim. Za

počitnice bi rada zaslužila kakšen tolar. Strankam vodim na sprehod

njihove pse. Tudi vi imate psička, pa sem mislila ... Takole pred

poukom si zlahka vzamem čas za poluren sprehod.«

Žiga je prvič slišal za takšen način služenja denarja. Ideja se mu

sploh ni zdela slaba. Sam je vodil Murija na sprehod brez plačila.

Mama bi se razjezila nanj, če bi za takšno delo zahteval povečanje

žepnine. Že tako ji je primanjkovalo denarja.

»Hvala, za Murija skrbim kar sam,« je rekel deček.

Ana se ni pustila odgnati.

»Ker sem že tu in ker sem vas zmotila, sem danes pripravljena

zastonj ponuditi svojo uslugo. Zadostuje, če se čez pol ure vrnem s

kužkom?«

Žiga je pokimal:

»Samo jermen in vrečko za kakce ti dam.«

Mimogrede je pomignil mami, naj se ne pusti motiti. Je že sam

uredil vse, kar je bilo potrebno.

»Kmalu na svidenje,« se je nasmehnilo dekle.

Začuda je Muri brez upiranja odcapljal za njo po stopnicah.

Med oblačenjem majice se je Žiga spomnil svojega nedavnega

obiska pri socialni delavki. Pravzaprav tistega živčnega čakanja,

povezanega s stopicanjem gor in dol po hodniku, ko se mu še

sanjalo ni, kaj ga čaka za vrati. Za nameček ga je stiskalo v mehurju.

Prigovarjal si je, da se mora umiriti, takrat pa se je iz pisarne

prikazala današnja obiskovalka. Buljila je vanj, kot bi ga hotela

kupiti. Poklicala ga je celo po imenu in on ji je z veseljem prhnil tisti

svoj »škisfris«.

Ja, tega se je dobro spominjal! Toda če je šlo za isto punco, zakaj

potem ni voščila »jutro, Žiga«, ampak se je do njega vedla kot

popolna tujka?

Res ni vedel, pri čem je.

Navlekel si je telovadne hlačke in se pridružil mami pri zajtrku.

»Nič hudega, če si enkrat malo zgodnejši,« ga je pohvalila mama.

»Že dolgo nisva zajtrkovala skupaj.«

Nalila je mleko v skodelici.

Takrat je spet pozvonilo, le da je bil to pot telefon.

»Saj sva kot na železniški postaji,« je pol zares, pol za šalo

pripomnila mama.

Žiga je poln upanja, da se ga je očka morda le spomnil za rojstni

dan, skočil izza mize in se pognal v dnevno sobo.

Namesto očeta je zaslišal Alešev osladni glas:

»Dobro jutro, dečko moj!«

Žiga je odvrnil samo »jutro«, odložil slušalko na polico in poklical

mamo.

Ostal je sam za mizo in spet ni bilo nič s skupnim zajtrkom. Med

žvečenjem je vlekel na uho, ali ga je Aleš kaj zatožil zaradi

včerajšnjega obnašanja. Ker mu mama ni naklonila niti enega

karajočega pogleda, je sklepal, da sta govorila o drugih rečeh. Tudi o

kosilu! Dedec je verjetno spraševal, kaj mora kupiti med potjo k

njima. Potem so prišle na vrsto službene zadeve, pa problem s

kupovanjem kart za zmerom razprodano gledališko igro ... In ko sta

se končno načvekala, se je mami že tako mudilo, da je pozabila na

kruh in je kar za mizo stoje zlila vase svojo obvezno jutranjo kavico,

po kateri je dišalo vse stanovanje. Potem je cmoknila Žiga na čelo,

mu zaželela srečo v šoli in že je ni bilo več.

Žiga je pohitel na balkon, da bi ji pomahal v slovo, a se je hrup

njenega avtomobila hitro oddaljeval po ulici. Pred hišo se je vrnil

mir, le neka potepuška mačka je prihuljeno hitela ob zidu.

Začenjalo ga je skrbeti, kam je odšlo dekle z njegovim Murijem.

Sprehajalka psov, kakor je rekla mama ljudem, ki se ukvarjajo z

varovanjem hišnih ljubljencev, je pol ure raztegnila v tričetrt.

Njegova domišljija jo je spremenila v tatico psov, ki hodi po hišah,

da se živali navadijo nanjo, ponoči pa se vrne ponje in jih odpelje na

skrivno mesto. Potem samo še počaka na časopisne oglase, v katerih

lastniki psov ponujajo bogate nagrade za pogrešane štirinožne

ljubljenčke. Brž podkupi kakšnega mulčka, da odpelje živalco na

dani naslov, njej pa prinese denar. Punca ni neumna, vendar se ji

račun pri Muriju ne bo izšel! Spregledala je, da jo na videz pozna.

Na isto šolo hodita, zato jo bo poiskal in potem naj se pazi!

Takrat je pozvonilo pri vratih. Žigova kriminalka se je sesula kot

hišica iz kart. Še preden je pritisnil na kljuko, je zaslišal Murijevo

lajanje.

»Sta prišla?« je na stežaj odprl vrata.

Kuža je planil v stanovanje.

»Najbrž je žejen,« je rekla Ana. »Upam, da ga ne boš pustil vse

dopoldne brez vode!«

»Ne boj se, znam skrbeti zanj!« je zatrdil deček.

Okrog vratu si je obesil vrvico s ključem.

»Greš v šolo?« se dekletu ni nikamor mudilo.

Žiga ji je pokazal poredni jamici na licih:

»Vodiš na sprehod tudi šolarje?«

»Vodim, vodim, in to brezplačno,« se je brž znašla.

Tudi nasmehnila se je, in to od samega olajšanja, ker fant ni

pospremil z nagajivim »škisfrisom« njenega več kot opaznega

občudovanja. Ne brez grenkobe v srcu si je priznala, da se ji je

razjasnil obraz prvič po dveh dneh. Čisto prav je storila, ker se po

razočaranju nad Klemenom ni prepustila samotnemu žalovanju,

ampak se je na nekoliko nenavaden način približala svetlolascu.

»Samo nahrbtnik vzamem,« je Žiga smuknil v stanovanje.

Tudi on se je veselil naklonjenosti osmašinje. Tako bujnih prsi

ni premogla nobena njegova sošolka. Za nameček ni nosila nedrčka

in s tem je še poudarjala njihovo obliko. Kaj bi dal, da bi ju srečali

Luka, Rok in še kakšen babjek! Spotili bi se ob pogledu na njeno

pretesno majico.

»Ne poznava se še. Zate vem samo to, da obiskuješ šesti razred,« je

rekla Ana.

Izognila se je priznanju, kako ji je s svojim prikupnim videzom

padel v oči že ob njunem prvem srečanju. To mu najbrž ne bi bilo po

volji, čeprav so včasih tudi fantje nečimrni.

Žiga se je ojunačil in jo vprašal kar naravnost:

»Si ti pred dnevi spraševala zame?«

Ana je pokimala.

»Sošolcu si rekla, da imam posrečeno faco ...«

»Saj si res posrečen. Ne vem pa, ali sem uporabila prav ta izraz. Ne

pozabi, da sošolci radi obračajo besede.«

Žiga je razlaga zadovoljila. Bil pa je še naprej radoveden, čemu je

osmošolka izgubljala čas z njim. Tako velike punce sanjajo o

filmskih zvezdnikih, mladih popevkarjih, skratka o večjih fantih. Ni

vedel, kako bi jo vprašal, a je očitno Ana razumela njegovo nenadno

zadrego.

»Spraševala sem zate, ker si mi všeč. Trenutno sem brez fanta, pa

sem mislila, da bi se družila s teboj ...«

Žiga je zabarval do ušes. Tudi v mehurju ga je pritisnilo. Ko ne bi

opravil male potrebe že doma, bi bil v skrbeh, kam naj steče odtočit,

tako pa si je dopovedoval, da je za vzburljivi občutek kriva Anina

ponudba.

»Vem, da nisem dekle tvojih sanj. Mogoče si ne bi smela dovoliti

takšnega predloga,« je Ana skušala z nakladanjem razvezati dečku

jezik.

To ji je tudi uspelo.

Žiga se je po nekaj globokih vdihih in dolgih izdihih umiril. Priznal

je, da je super punca in mu laskajo njene besede. Starejša je od

njega, več izkušenj ima, kar se tiče ljubezni. Zato jo jemlje bolj

resno kot sošolke, ki se mečejo za njim in se brez razloga kar naprej

hihitajo in hehetajo.

»Najbrž tega ne počno iz sovraštva do tebe,« se je nasmehnila Ana.

»Verjamem pa ti, da postanejo take reči utrujajoče. Jaz ne bom

zahtevala nič takega, kar bi te spravljalo v zadrego. Če izvzamem

poljubljanje!«

Žiga je obstal ko okamenel. Že drugič v kratkem času ga je s

predlogom nokavtirala.

»Ne tako kot z mamo ali s tvojimi bližnjimi,« je za nameček

poudarila Ana. »Zalizala se bova po francosko!«

Deček je odkimal. Obšel ga je strah, da dekle pričakuje od njega

več, kot ji je sposoben ponuditi. O zalizovanju je marsikaj slišal, ni

pa tega še počel.

»Ne tukaj!« je iskal izgovor.

»Seveda ne,« se je strinjala Ana.

Vseeno so se po Žigovi glavi še naprej podile nasprotujoče si misli.

Se je preveč zapletel s tem podjetnim dekletom? Ali bo s svojim

strahopetnim izmikanjem pokvaril nepričakovano prijateljstvo?

Morda pa ga dekle samo preizkuša in sploh ni tako mahnjena na

mlajše fante, kot se dela?

Naj bo, kakor hoče! Zdaj je važno stopal ob pripadnici zloglasne

klape osmašev in skrivoma pogledoval njeni dojki, ki sta se pod

majico pozibavali v ritmu njenih korakov.

Nenadoma ni mogel več odlašati. Pritisk v mehurju je postal

nevzdržen. S šolskim nahrbtnikom v roki se je pognal proti

straniščem na koncu avle.

Kljub hitenju ga je dohitel dekletov glas:

»Škoda, ker se nisva dogovorila za zmenek!«

Deček se ni ustavil. Samo pest je stisnil in siknil:

»Zamočil si, poba!«

Nahrbtnik je treščil na okensko polico. Razkoračil se je pred

pisoarjem in z obema rokama odrinil elastiko hlačk.

Pričakoval je, da bo veselo šumljal do začetka zvonjenja in še dlje,

a je iztisnil le nekaj kapljic.

Pritisk v mehurju je popustil sam od sebe.

Anina zgodba: KLEMEN, VREDEN LASANJA[uredi]

Zdaj ko je Ana pustila Žiga v nižjem nadstropju, se ji ni več mudilo

v razred. Odločila se je, da bo dečka obiskala med odmorom in mu

predlagala kraj in uro za zmenek. Ni ga smela pustiti v negotovosti!

Poba bi se zaradi neizkušenosti lahko prestrašil in prekinil prijazni

odnos. Spet bi prhal vanjo »škisfris«. Zato si je obljubila, da ne bo

izrabljala njegove naivnosti! Skušala bo krotiti srce, ki se včasih

obnaša preveč svojeglavo in ločeno od razuma. Veliko bo že

dosegla, če bo v Žigu vzbudila občutek zaupanja. Pomagala mu bo

pri nalogah in učenju, skupaj bosta vodila Murija na sprehod, njeno

prijaznost pa ji bo deček vračal s svojo bližino ... Že samo misel

nanj je stopila hlad, ki so ga oddajali odrasli doma in v šoli. Bili naj

bi njeni vzgojitelji, čutila pa jih je kot breme vsakdanjika in se jih je

čedalje manj bala. Najraje bi se jim zakrohotala v brk, da je odpisana

Ana spet srečna. To bi jih udarilo po glavi! Kljub želji, da bi videla

njihove razpotegnjene obraze, že zavoljo Žiga samega ni smela

razglašati svojega preroda. Preveč rada je imela dečka, da bi jim

dovolila znašanje nad njim!

»Kam pa kam, Rdeča kapica?« jo je predramil dobro znani glas.

Bila je Ira. Z Rdečo kapico jo je začela dražiti pozimi, ko si je Ana

v mrazu poveznila na glavo rdečo čepico ...

V odgovor jo je prestrelila s strupenim pogledom. Spomnila se je

tistega pisma Klemenu, polnega laži in namigovanj. Takrat bi jo

zadavila, zdaj pa je že pomirjena stopila prednjo in ji zarila kazalec

desnice v ramo:

»Samo nekaj te prosim, Ira! Nikar več mi ne teži! Čas je, da

odrasteš. In če že tako rada brskaš po dreku, daj po svojem. Več od

tebe ga ne premore nobena od nas!«

Ira je zardela, in preden je sploh našla pravi odgovor, ji je Ana

omenila Klemena.

»Niti toliko mi nisi prijateljica, da bi stopila predme in mi priznala

svojo zatrapanost vanj! Namesto tega mu raje trobiš laži o meni.«

»Niso laži,« je Ira končno prišla do sape. »Ti si res prava

dušebrižnica! Spovednica! O tem čivkajo že vrabci na strehi.«

Zdaj je tudi Ani udarila kri v lica. Skušala je oprostiti sošolki njeno

bedasto obnašanje, a je punca trmasto nadaljevala svoje podlo

podtikanje!

»O, ti gniloba zmešana, še naprej noriš!«

»Ti si gniloba! In to ljubosumna gniloba ...«

Ana jo je hotela klofniti po ustih, pa je Ira prestregla njen udarec. V

naslednjem trenutku je začutila v laseh Irine prste. Od grobega

cukanja so ji privrele solze v oči. Odločno se je izvila iz prijema.

Odrinila je punco, da je priletela v steber, padla pa ni. Vrnila se je v

boj, udrihali sta druga po drugi, se lasali, praskali in pri tem vreščali,

da so pritekli deadendovci. Med glasnimi pripombami o babji

bojevitosti so spodbujali zdaj Iro, zdaj Ano.

Kdo vé, kako dolgo bi se dekleti obdelovali, ko ne bi prihitel

Nevihta in odločno zavpil:

»Dekleti, takoj narazen!«

Ana je bila v rahli premoči, zato je prav ona začutila učiteljev

prijem okrog pasu. Na silo jo je potegnil od nasprotnice. Kljub temu

je še naprej opletala v prazno in od jeze pihala kot pobesnela mačka.

Ira se je umaknila za steber. Iz žepa je potegnila ogledalce in vsa

zgrožena opazovala rožnato liso na licu. Družbo ji je delalo

razmazano črnilo pod očmi ...

»Pospremil vaju bom k socialni delavki, še prej pa si bosta segli v

roke!« je zahteval Nevihta. »Spominjata me na paglavce iz tretjega

razreda, ne pa na osmošolki, ki naj bi bili na pragu zrelosti. Namesto

vaju me je sram!«

Ira je vrnila ogledalce v žep in skoraj hkrati potisnila v usta

žvečilko.

Ani ni bilo veliko do srečanja s Holerjevo. Že ob zadnjem obisku se

je naposlušala njenega tarnanja in vzdihovanja. Kaj novega si po

toliko seansah nista imeli povedati, zato je nasprotnici ponudila

roko.

»Oprosti, Ira, ker sem se neumno vedla!«

S potezo je priklicala na učiteljev obraz zadovoljen nasmešek in

hkrati prisilila Iro k odgovoru.

Punca je komaj slišno izdavila:

»Tudi ti mi odpusti vse grde besede, ki sem jih izgovorila na tvoj

račun!«

Ana je pokimala in dodala, da zavoljo Klemena nima smisla

zganjati takšnega hrupa. Sama bo prišla do podobnega sklepa.

»Premalo ga imaš rada,« je rekla Ira.

»Jaz?« se je začudila Ana.

Začela je naštevati, kako ga je malo manj kot nosila po rokah.

Dolgo časa mu je spregledovala slabosti, ki jih nima tako malo.

Potem ga je skušala postaviti na noge, pa ne zato, ker bi uživala v

vlogi usmiljene sestre, le fant se ji je smilil; nihče drug se ni zavzel

zanj ...

»Ne vem, ali si pravična,« ji je oporekla Ira.

Temperatura se je spet približevala vrelišču. Nevihta je sprevidel,

da je pametneje preprečiti kot zdraviti, zato je zagrabil dekleti vsako

za eno roko in ju odvlekel pred pisarno gospe Holerjeve.

»Ona naj se ukvarja z vama, jaz nimam časa. Že tako mi bodo

razdejali telovadnico!«

Ana se ni premaknila niti ob učiteljevem vztrajanju, naj sebi v

dobro opusti trmarjenje.

»Ne grem naprej in pika! Ira naj vstopi sama! Ne bom poslušala

Holerjeve, kako sem že enainpetdesetič pri njej!«

»Greš raje k ravnatelju?« ji je zagrozil Nevihta.

Pričakoval je, da bo s predlogom dekle prestrašil, a je dosegel

nasproten učinek. O ravnatelju Ana ni vedela veliko. Z učenci skoraj

ni imel stikov. Nobenih šal na njegov račun ni poznala. Niti

anekdot! Še celo svojega vzdevka ni premogel. »Umazana« dela je

prepuščal socialni delavki in psihologinji, on pa se je s tajnico

posvečal računalniku, pa naj je šlo za načrtovanje dela ali za

preračunavanje učne uspešnosti; slovel je tudi kot dober organizator

pri najrazličnejših dejavnostih, za katere je znal pridobiti dovolj

denarja od sponzorjev. Rokometno in košarkaško moštvo sta bili eni

redkih

reprezentanc med mestnimi šolami, ki so imele lične drese s šolskim

grbom ...

Anina zgodba: LE KAJ JE NAROBE S TEBOJ, DEKLIČ[uredi]

Nevihta je najavil Anin prihod pri ravnateljevi tajnici. Začuda je

imel prvi mož na šoli celo nekaj minut časa, zato je učitelj telovadbe

položil Ani roko na ramo in jo odločno usmeril v pisarno.

Ravnatelj je sedel za svojo mizo. Podobno kot pri Holerjevi se je

tudi pred njim dvigal zaslon računalnika, tiskalnik pa je komaj slišno

predel na pomožni mizi.

»Ti si Ana Lokar, kajne?« jo je pogledal izpod čela. »Kako to, da se

ne razumeta s Tanjo, hočem reči, z gospo Holerjevo?«

Ana je molčala.

»Vse zahteva svoj red, utečenost. V nasprotnem primeru mašinerija

zaškriplje,« je nadaljeval ravnatelj potrpežljivo. »Socialna delavka je

na šoli zato, da se z njo pogovarjate o problemih, ki se pojavljajo v

odnosih z domačimi, sošolci in učitelji. Kdor pa ima osebne težave,

se lahko obrne na gospo psihologinjo. Čudno, da ti po toliko letih

šolanja prav jaz vse to razlagam ...«

Ana je že pred vrati sklenila, da se ne bo branila z molkom tako kot

pri Holerjevi. Konec koncev je sama želela k ravnatelju in možakar

ni bil prav nič kriv, da je zdaj stala pred njim.

»S socialno delavko sva govorili pred kratkim. Obljubila sem ji, da

se bom teh nekaj dni pouka izogibala težavam. Žal nisem držala

besede. Prizadela me je sošolka. O meni je širila laži. Žalila me je in

se mi posmehovala. Morala bi se obvladati, pa se nisem. Skočili sva

si v lase. Potem je prišel učitelj za telovadbo in zdaj sem tu ...«

Ravnatelj je pazljivo sledil njeni izpovedi.

»Draga Ana Lokar, problem je v tem, da te učitelj telovadbe ni

zapisal zaradi neprimernega obnašanja, zato ne vidim razloga, da bi

ukrepal. Seveda pa ne podpiram tvojega početja. Kaj si bodo o naši

šoli mislili drugod, če boš slabe navade odnesla s seboj?«

»Z Iro ne bova šli na isto šolo, drugih sovražnic pa nimam,« je rekla

Ana.

»Sovražnic?« je ponovil ravnatelj, kot da ni dobro slišal.

»Saj ne mislim tako hudo,« se je brž popravila Ana. »Z Iro sva bili

včasih prijateljici, v zadnjem času pa stojiva vsaka na svojem bregu.

Različno gledava na isto stvar!«

»Poglede uravnavajta z debato, in ne s pestmi,« jo je prekinil

ravnatelj. »Poleg tega imam zapisano, da sta obe z Iro vpisani na

gimnazijo. Seveda pod pogojem, da zbereta zadostno število točk.«

Ravnatelj jo je s temi besedami najbrž želel opomniti, da njen

zagovor ne vzdrži.

Ana je odločno odkimala:

»Ne vem, kaj imate zapisano, ampak na gimnazijo ne bom šla niti

pod razno!«

Ravnatelj ni imel časa za pregovarjanje. Le to je pripomnil, da je

vpisnico šola že poslala, ko je bil čas za to. Niso si oni izmislili

njene želje.

»Sicer pa tako in tako ne bom pozitivno opravila preizkusa znanja,«

je rekla Ana.

Naletela je na pomenljiv ravnateljev nasmeh:

»Dvomim, Ana Lokar! Zaupam vate!«

Ana je pomislila, da je ravnatelj spet eden tistih zgubašev, ki je

stavil na napačno kobilo. Vseeno se je vljudno poslovila. Po svoje je

obžalovala, ker se ni že kdaj prej pogovarjala z njim. Bil je

prijetnejši sogovornik od socialne delavke!

V avli je odpustila tudi Iri in Klemenu! Le zakaj bi se jezila nanju?

Samo sebi kvari razpoloženje! Kljub vsemu bo še naprej stala fantu

ob strani. Seveda pod pogojem, da ji bo to dovolil! Težila mu bo,

dokler ne bo opustil popivanja in kajenja. Šele zdravega, srečnega in

lepo prihodnost obetajočega bo prepustila Irinemu objemu! Čisto

zares, brez heca!

Skozi vrata razreda je zaslišala glas stare slovke.

Ana je pomislila: nobenih neumnosti več, punca, zato zbogom,

šola!

Napotila se je k izhodu. Dežurnemu za mizico je samo pomežiknila

v slovo.

Žigova zgodba: ZA NOS POTEGNJENI LEPI SMRČEK[uredi]

Žiga je bolj kot na tvorjenje angleškega prihodnjika mislil na

zmenek z Ano. Pred očmi si jo je naslikal v trenutku, ko jo je uzrl

skozi kukalo vhodnih vrat. Predvsem ga je vznemirjalo njeno oprsje.

Le kaj bo storil, če mu bo dekle razločno namignilo, da ne

nasprotuje njegovemu objemanju in stiskanju? In kje misli, da bosta

to počela? Pri njem doma že ne! Mama je bila v službi res nekoliko

dlje, kot je trajal pouk, toda odkar je zahajal k njima Aleš in

pripravljal kosila, ni imel pred njim niti najmanjšega miru. Tudi če

bi se zaprla v sobo, bi dedec našel izgovor za vtikanje. Poleg tega bi

se hitro našla dobra duša, na primer Žagarjeva, ki bi njegovi mami z

veseljem nesla na uho, naj malo popazi na svojega vročega sinčka,

saj ga med njeno odsotnostjo obiskujejo že skoraj odrasla dekleta.

Čeprav mama glede ljubezenskih zadev ni bila pretirano zadrta, bi

gotovo do onemoglosti vrtala vanj, za katero damo gre. Razlagala bi

mu, da je še premlad za takšne igrice. Odrasti mora tudi v glavi,

preden se lahko loti posteljnih avantur. Zavoljo zasmehovanja, pa

čeprav ljubeznivega in dobronamernega, se je raje že vnaprej

odpovedal skrivnim srečanjem z Ano v domači hiši. Bolje bi bilo, če

bi prostor poiskala drugje. Vprašal bo punco, kje sploh stanuje in kaj

počno njeni starši. Morda so veliko zdoma ...

In ker je vedel, da problema brez dogovora z Ano ne bo rešil, se je

lotil pisanja sporočila Roku.

»Med odmorom ti pokažem osmašinjo, o kateri je na mojem

rojstnem dnevu nalagal Luka. Punca se hoče zalizovati z menoj.

Sicer pa več ustno!«

Papir je zvil v kroglico in jo zagnal na mizo, naravnost pred

sošolca. Budno je spremljal fanta, kako je papirček razvil; med

prebiranjem krac so se Rokove ustnice ukrivile v pomenljiv nasmeh.

Tudi jamici na Žigovih licih sta se poglobili.

Sledilo je prijateljevo kimanje, kar je svetlolasec razumel kot tiho

priznanje in zavidanje.

Na zahtevo učiteljice so odprli delovne zvezke in za nalogo sestavili

nekaj stavkov v prihodnjiku. Pomagali so si z dopisanimi besedami.

Tako je Ana za nekaj časa zdrsnila na stranski tir.

Tvorjenje prihodnjika se je Žigu zdelo preprostejše od

oblikovanja preteklika. Pisanje mu je šlo hitro od rok. Zadovoljen s

samim seboj se je udobno namestil na stolu. Ni se bal, če bi moral

pred razredom prebrati, kar je napisal. Sicer pa je ta čast po navadi

čakala Tino. Punca je veljala za učiteljičino ljubljenko. Pri uri

angleškega jezika je zmerom sedela najbliže katedru, sošolkam in

sošolcem pa se je hvalila, da je že dve poletji preživela v Angliji.

Angleško se je res naučila, toda bolj kot znanje so ji vrstniki zavidali obisk

muzejev voščenih lutk in starih avtomobilov ...

Ampak zdaj Žiga ni več razmišljal o Londonu. K vragu Tina in

prihodnjik, ko pa je spet imel pred očmi Ano! Bolj ko se mu je

motala po glavi, bolj ga je skrbelo, kako bo prevzel pobudo. Če se ji

bo pustil voditi, bo samo še potrdil svojo neizkušenost. Zato jo bo že

med prvim šolskim odmorom poiskal na hodniku. Podal se bo k njej

prav na »deadend«, ne glede na to, kaj ga čaka tam! Punco bo

povabil na sok v bližnjo slaščičarno. Ona si bo lahko naročila kavo,

toliko denarja je še imel v skrivnem žepku nahrbtnika!

Nestrpno čakajoč na zvonjenje se je zastrmel skozi okno. Listki

breze so trepetali v neopaznem vetrcu. Obsijani od sončnih žarkov

so se lesketali, kot bi bili povoščeni. Napovedoval se je topel dan.

Pravo zgodnje poletje! V časopisu je bral, da se je zaradi lepega

vremena začela sezona na mestnih kopališčih dva tedna prej kot

navadno. Prav lahko bi šla z Ano na bližnji bazen. Če se bo punca

sončila in kopala zgoraj brez, bo imel težave s prikrivanjem

vzburjenja, vendar bo to trajalo samo toliko časa, dokler se ne bo

tiste golote v miru nagledal in se je privadil. Plavala bosta, se

sončila in pogovarjala daleč od sošolcev, ki tako radi težijo z

butastimi pripombami in vse prej kot duhovitimi štosi! Beseda ni

konj. Že čez nekaj minut ji bo predlagal srečanje na bazenu. Čemu

ne bi izkoristila lepega vremena, saj ne bo trajalo večno!

Ob rezkem glasu šolskega zvonca je treščil knjigo in zvezek v

nahrbtnik. Pomignil je Roku in pognala sta se iz učilnice, takoj ko je

angleškarica odpeketala v avlo. Žiga je preskakoval po dve in dve

stopnici, tako se mu je mudilo v gornje nadstropje. Pri tem je imel

smolo, saj se je skoraj zaletel v Nevihto.

»Glej, glej, od kdaj pa je naš Žiga tako uren?«

»Odkar je zaljubljen,« se je zarežal Rok.

Žiga je zabarval v lica, odgovoril pa ni.

»Zapomnil si bom tole,« se je hahljal učitelj. »Če boš pri moji uri še

kdaj stokal, da ne moreš teči, te bom spomnil na današnje srečanje,

velja?«

Žigu ni preostalo drugega, kot da je vljudno pokimal.

Z Nevihto se ni maral zapletati v spor. Na začetku petega razreda ga

je skušal starček pregovoriti, da bi treniral košarko. Za svojo

starost je bil dovolj visok, vendar je Žiga raje držal v roki lopar za

namizni tenis kot pa trdo košarkaško žogo! Preprosto ni imel čuta za

skupinsko igro, povezano s tekanjem, podajanjem, lovljenjem,

odbijanjem in še s ciljanjem povrhu! To je Nevihti tudi povedal.

Hkrati je potožil, da se hitro upeha, in je zato pri telovadbi tekal

počasneje, kot je zmogel ...

Ker je učitelj nehal težiti, se je Žiga poslovil od njega. Ob

ponovnem vzpenjanju sta oba z Rokom iztezala vratova. Žiga v

pričakovanju, da bo hitreje uzrl Ano, Rok pa zato, da ne bi

spregledal prijateljevega opozorila, v katero smer naj pogleda pri

ocenjevanju njene zunanjosti.

Toda Žiga se je oziral brez pretiranega vznemirjenja. Iz razredov so

se valili osmošolci in osmošolke. Med njimi je po temnih oblačilih

razločil posamezne deadendovce, le Ane ni bilo od nikoder.

»Dobro te je potegnila,« se je namuznil Rok.

Žiga je branil svojo čast. Prijatelju je očital nepotrpežljivost. Za

sestanek se z Ano sploh nista dogovorila, zato ne more trditi, da se

punca norčuje iz njega.

»Samo v razred pogledam,« se je odločil.

Tokrat mu Rok ni sledil. Imel je bolj slabe izkušnje z osmaši.

Gospoda ni trpela obiskov mlajših učencev, zato se je prilepil ob zid

in čakal na izid Žigovega poizvedovanja.

»Kaj pa išče v našem razredu tako ljubek smrček?« se je v

svetlolasca zapičila Ira.

Med zadnjimi je zapuščala učilnico.

Deček se je zastrmel v črnolasko s poudarjenimi podočnjaki. Obstal

je, trdno odločen, da bo prenašal vsa ponižanja in zasmehovanja,

dokler kaj več ne izve o Ani.

»Ravno name si naletel, veljam za njeno najboljšo frendico!«

se je punca zarežala. »Pojma nisem imela, da Ana zdaj lovi že take

dojence, kot si ti. Saj še po bedru lulaš!«

Ob tej vse prej kot ljubeznivi opazki se je Žiga komaj zadržal, da ni

v čarovnico prhnil glasenega »škisfrisa«.

»Tako ti bom povedala, poba,« je Ira uperila vanj svoj koščeni prst

s črno lakiranim nohtom. »Svoj čedni smrček raje odnesi kam

drugam! Ana je prevelik zalogaj zate. Nisi ji dorasel. Če bo sploh

še kdaj prišla na to šolo, bo to ob preizkusu znanja. Pa še takrat bo

poskrbela za polomijo, da ji ne bo treba na gimnazijo. Brihtna kot je,

je samo za zgago, kjerkoli se pojavi. Si zdaj zadovoljen?«

Žiga je pokimal in pri tem iztisnil »vseeno hvala«. Pohitel je k

Roku, pri tem pa ni preslišal Irine opazke, kako prijetno je v teh

umazanih časih naleteti na lepo vzgojenega mulčka.

Seveda je skušal kar najhitreje pozabiti njene besede, saj so mu

zvenele bolj kot žalitev kakor pa dobronamerna pohvala!

»Nič ne bo,« je odkimal prijatelju. »Čarovnica iz njenega razreda

trdi, da je Ana že odšla domov.«

Poklapano sta se spustila po stopnicah. Nič več se jima ni mudilo.

Žiga je skrbelo, kje bo našel dekle, če se bodo izpolnile Irine

napovedi.

Morda pa mu je punca pripravila presenečenje in se je prav zdaj, ko

sta s prijateljem capljala z uhlji do tal, mirno sprehajala z Murijem

po parku? Včasih je verjel v čudeže in ta lastnost ga je vsaj za silo

pomirila.

Anina zgodba: ČAS, POSVEČEN ISKANJU ZAVEZNICE[uredi]

Ano so noge kar same zanesle v park. Sédla je na svoje mesto med

korenine, ki jih je ob svojem vznožju prepletel hrast. Tokrat je ni

zdelovala utrujenost, čeprav je noč prespala v travi.

Še zmerom je premišljevala o pretepu z Iro. Z dekletom se je

spustila v ponižujoč boj, čeprav je bil fizični obračun v nasprotju z

njeno naravo, pa tudi s filozofijo. Če se je že morala boriti, je to

navadno počela z jezikom. Sogovorniku se je na začetku prilagajala,

nato pa je začela počasi in potrpežljivo predstavljati svoje videnje

problema. Prav v tem se je razlikovala od Ire! Ira je veljala za

brezkompromisno borko. Svoje prepričanje je brez slabih občutkov

vsiljevala drugim. Kdor ga ni sprejel, je veljal za njenega

nasprotnika. Ni je motilo, če je na koncu ostala osamljena! Še naprej

je praskala in grizla okrog sebe. Drzna zunanjost je poosebljala

njeno močno naravo. Odbita pričeska, črno obrobljene oči, namerno

raztrgana oblačila, vse je delovalo vsaj tako zgovorno kot njeno

obnašanje. Naravo levinje je kazala v spopadu, ko je krampala z

nohti in lasala z enim samim namenom, priboriti si zmago in

uveljaviti svoj prav.

In ker je Ana razumela svojo prijateljico in sovražnico hkrati, je v

mislih pomirljivo zaprla preobloženi »predal« z napisom Ira in

počasi izvlekla še skoraj praznega z oznako Žiga.

Danes je bila zelo grda do malega svetlolasca. Namesto da bi mu

predlagala snidenje, je vse skupaj zvalila na njegova drobna ramena

in se malo manj kot ponorčevala na račun njegove neizkušenosti.

Sama bo kriva, če bo zaradi izgube dečkove naklonjenosti pretakala

solze. Zato je morala kar najhitreje popraviti lahkomiselno

obnašanje! Ni pa vedela, kako. Nazaj v šolo ni mogla. Preveč

trapasta bi bila videti pred sošolci! Tudi ni vedela, koliko ur je imel

Žiga na urniku. Kaj lahko je že odšel domov. Pravzaprav ji je

preostala samo še vloga sprehajalke psov. Čeprav do štirinožcev ni

čutila kdo vé kakšne ljubezni, je bil Muri častna izjema že zato, ker

je pomenil živ most z Žigom. Ko ga je božala, je vedela, da polaga

roko na dlačice, ki jih je pred njo gladil njen občudovani deček ...

Z nasmeškom na ustnicah si je priznala, da se je v tega poba

zacopala veliko bolj, kot je mislila na začetku! Iz notesa je iztrgala

list, ga podložila s trdimi platnicami večjega zvezka in zbrala misli

za kratko sporočilo: »Dragi Žiga, predčasno sem odšla iz šole. Če se

strinjaš, te kmalu obiščem. Skupaj bova peljala Murija na sprehod in

se o vsem pogovorila. Rada te imam kot nikogar drugega! Ana.«

Pred svoje ime je hotela napisati še »tvoja«, a se je zadnji hip

premislila. Ustrašila se je, da šestošolčki niso ravno navdušeni nad

pretiranim izlivanjem čustev.

Počasi se je podala proti asfaltirani potki. Kaj je že sklenila na

svojem tronu iz korenin? Najprej bo odnesla sporočilo v Žigov

poštni nabiralnik. Če je fant pol tako pameten, kot je prikupen, ji ne

bo zameril odkrite izpovedi!

Potem se bo podala k sestrični Sergeji. Tudi ona je končevala osmi

razred in tudi njej ni šlo vse tako gladko, kot je želela sama in kot so

od nje pričakovali njeni domači.

Ja, čudno, da se je šele po dolgem času spomnila na svojo

sorodnico, ki jo je prištevala med zaupne prijateljice!

Žigova zgodba: PASJE NAVADE MAMINEGA PARTNERJA[uredi]

Žiga je ležal v postelji, kot bi v najrosnejši dobi pri fotografu pasel

ovčice. Strmel je v Anino sporočilo.

Obvladal je njen rokopis, zato mu razvozlavanje črk ni povzročalo

težav. Stavke je kar preletel in le priznanje, kako ga ima rada, je

prebral večkrat. Najraje bi zavriskal! S pisanjem mu je dala vedeti,

da ga jemlje resno. Ni mu zamerila, ker ji je pozabil predlagati kraj

in uro za zmenek. Napako bo lahko popravil ob njunem snidenju, ko

bosta skupaj peljala Murija na sprehod ...

Zaslišal je odklepanje vhodnih vrat. Za mamino vrnitev je bilo še

prezgodaj, zato je pomislil na Aleša. Potisnil je Anino pisanje pod

blazino. Dedec ga ni smel videti. Čeprav se ni imel pravice vtikati v

njegove ljubezenske zadeve, bi se vseeno norčeval iz njega. Tega pa

ni maral za nič na svetu!

»Si že dolgo doma?« je Aleš pogledal v sobo in v isti sapi dodal, da

je imel s pripravljanjem kosila toliko dela, da se je šel odpočit v bife.

»Vaša stvar,« je zamrmral Žiga.

Komaj je izgovoril, že se je zavedel zmote.

»Zate sem ti,« je Aleš pristopil k postelji.

Zagrabil je dečka za ramena in ga močno stresel, kot bi s tem želel

poudariti pomen svojih besed.

»Si tega res ne moreš zapomniti ali morda uživaš v izzivanju?«

»Ne izzivam!« je pohitel Žiga.

Res ni izzival! Starejše ljudi je imel navado vikati. In to že od

rojstva naprej! Čemu bi bil Aleš izjema?

»Poglej, Žiga,« je spregovoril možakar s hudo resnim glasom.

»Od tebe ne zahtevam, da mi rečeš oče. Tudi mama te ne sili v kaj

takega. Na živce mi gre tudi zmerjanje z očimom! Zate sem Aleš.

Aleš, povej mi to, Aleš, kupi mi piškote in tako naprej. Razumeš?«

Nehal ga je stresati, vendar se je deček še naprej počutil trapasto.

Pogovor mu je pošteno presedal, zato je popustil.

»Tikal te bom!«

Privolitev je možakarja tako ganila, da je iz navidezne ogorčenosti

preskočil v pretirano nežnost:

»Žiga, bister fant si! Osebno se poznava le kratek čas, a si mi

takoj prirasel k srcu. Seveda ne morem pričakovati, da me boš imel

tako rad tudi ti. Skušaj pa biti z menoj vsaj prijazen. Če se ti to

upira, te ne bom špecal mami, vendar bo sama čutila, da me ne

sprejemaš, in potem ji bo hudo.«

»O tem sva že govorila,« je pokimal Žiga.

Ni se mu ljubilo poslušati Aleševega nakladanja. To je možakar

sprevidel tudi sam, zato je umaknil šape in potegnil izpod postelje

škatlo z vzmetmi.

»Treniraš ob večerih?«

»Včeraj nisem,« je priznal Žiga.

Brž je dodal, da tudi zdaj ne misli.

»Kdo te pa sili. Mišice so tvoja stvar,« se je nasmehnil Aleš.

»Nedvomno pa bi ti koristila dodatna telovadba!«

Žiga je pomislil na metanje po postelji in z njim povezane bolečine

pod trebuhom. Odločno je odkimal.

»Pazil bom nate,« se je v odgovor zarežal Aleš.

Iztegnil je roko in pritisnil dečka ob ležišče, še preden se je ta uprl

njegovim naklepom.

Nepripravljen na boj se je kot jegulja prevrgel na hrbet. Skušal se je

osvoboditi Aleševe levice, žila na vratu se mu je napela od napora,

to pa je bilo tudi vse.

Aleš je še naprej pritiskal nanj in se zmagoslavno hahljal. Kot da

mu to še ni bilo dovolj, si je izmislil novo nesramnost. Ne da bi

popustil pritisk, se je z obrazom približal Žigovemu uhlju. Ob tem se

je čudno smehljal.

»Pritisni, pobič, pritisni! Saj te sploh ne čutim!«

Nalašč je sesljal in se pri tem slinil v njegov rožnati uhelj.

Žiga je skoraj ponorel. Mravljinci so mu šli po koži. Če je na svetu

kaj sovražil, potem je bilo to pihanje v uho! Z izmikanjem je izdajal

svojo ranljivo točko, nekakšno ahilovo peto, kot je imel

navado reči.

Aleš je odkritje pograbil z obema rokama. Ni več pritiskal na fantov

prsni koš, pač pa je oklepal njegov vrat, tako da ni mogel obrniti

glave. S strastno zagnanostjo se je spravil nad uhelj. Nekaj časa je

grizljal mečico, potem pa je skušal z jezikom prodreti v tesni rovec.

Žiga je pihal, cvilil, se zvijal s celim telesom, a vse zaman! Vse

skupaj se je vleklo v nedogled, mislil je, da bo znorel. Občutek

nemoči mu je priklical v oči solze, v mehurju pa je začutil že dobro

znani pritisk.

»Nehaj, pusti me! Na pomoč!«

Kljub želji, da bi šel dedec k vragu, ga je premagal smeh. Tudi

zaletelo se mu je. Ko je izpljuval slino, je večkrat prhnil v mučitelja

»škisfris«. Namesto zgražanja je sprožil še večjo možakarjevo

zagnanost. In ko ni več vedel, kako naj se ga reši, se je nehal braniti.

Obležal je na hrbtu ves negiben, vdan v usodo. V tistih trenutkih mu

je bilo vseeno, če se pomoči in cvetoči travnik spremeni v rumeno

mlakužo!

Nenadna sprememba je razorožila Aleša.

»Si mrtev?« je vprašal z narejeno zaskrbljenim glasom.

Deček je zaprl oči in se potuhnil. Prav res je upal, da se ga bo tako

rešil.

Pritisk na vratu je popustil. Možakarjeva dlan se je preselila na čelo,

od koder je zdrsnila do nosu in mu stisnila nosnici.

Žiga je nehal dihati.

»Glej, glej, konec je z njim,« se je čudil mučitelj.

Pomanjkanje zraka je dečka prisililo, da je odprl usta in glasno

zahropel.

»O, saj ni tako hudo,« se je razveselil Aleš.

Postelja se je stresla, in preden se je Žiga zavedel, za kaj gre, je

začutil na trebuhu gromozansko težo. Grobo blago hlačnic mu je

oklepalo gibki život.

Ker je vedel, da je na milost in nemilost prepuščen veliko

močnejšemu nasprotniku, se je še naprej pretvarjal, da spi.

»Igranje na harmoniko prebudi vsakega mrtveca,« se je hihital

dedec.

Prste je selil po Žigovem razgaljenem prsnem košu. Grob dotik je

namesto žgečkanja povzročal bolečino. Svoje je opravila tudi

možakarjeva teža, zato ni čudno, da so se na Žigovem čelu nabrale

drobne srage potu.

»Lahko bi se šla novo igro,« je bil Aleš ves zanosen. »Imenovala bi

jo 'jašem vranca' ali pa 'reši se bremena'.«

Deček je nalašč molčal. Še naprej se je kremžil in zatiskal veke.

»Ne boj se, našel bom zdravilo za tvoje spanje!« ga je Aleš počasi

razjahal.

Žiga je spet lažje zadihal. Ni pa bil s tem rešen mučenja, saj je

okrog gležnja začutil Aleševe prste. Privzdignili so mu nogo in ga v

eni sami potezi raznogavičili. Ko je pričakoval žgečkanje po

podplatu, se je zgodilo nekaj povsem drugega! Aleš si je stlačil v

usta palec njegove noge. Neboleče ga je stiskal z zobmi in dražil z

jezikom, da se mu je po bradi cedila slina.

Žiga je trznil od presenečenja. To, da je dedec pihal v njegovo uho

in mu lizal uhelj, bi še razumel, ni pa mu šlo v glavo, kako lahko

odrasel človek liže del okončine, ki večino dneva prebije v nogavici

in smrdljivi supergi! Če se je še toliko tuširal in skrbel za telesno

čistočo, je nekaj neprijetnega vonja in umazanije vseeno ostalo na

koži!

»Pacek!« se deček ni več obvladal. »Mojo smrdljivo nogo imaš za

liziko! Kdo je še videl kaj takega?«

Možakar je oslinjeni palec izpustil iz ust:

»Nič na tebi mi ne smrdi. Tako te imam rad, da bi te pojedel z lasmi

in kostmi vred!«

»Jaz pa to sovražim! In sovražim tebe, ker se me kar naprej dotikaš.

Samo tega si ne daš dopovedati. Trmast si kot osel.«

Aleš je spustil njegov gleženj, dečka pa zasukal na trebuh.

»Tako govoriš zato, ker me še ne poznaš dovolj dobro. Ko pa mi

boš enkrat zaupal, boš sam iskal mojo družbo. Žal ti bo, ker si se

pustil tako dolgo prositi.«

Žiga ni imel pojma, kam je dedec meril z besedami. Zato pa je

zaslišal njegov glasen vzdih občudovanja. Na razgaljenem hlebcu je

začutil vročo sapo. Sledil ji je ugriz v čvrsto meso.

»Saj nisi pes!« je zacvilil.

Ker Aleš ni odnehal, je deček zamahnil kar na slepo. Zdelo se mu

je, da je možakarja oplazil po glavi. Tisti hip mu je bilo vseeno, tudi

če bi mu jo odbil ...

Stisk z zobmi je popustil, bolečina pa je ostala. Ob silnem pritisku v

mehurju je začutil, kako mu je nekaj kapljic ušlo na cvetoči travnik.

Aleš je bil kriv zanje! Takšne sitnosti so se mu začele dogajati,

odkar ga je možak posiljeval s svojimi neduhovitimi štosi. Prej teh

zoprnih občutij ni poznal!

»Si videl?« se je Aleš zasmejal s čudnim izrazom na obrazu.

»Zlahka bi te pojedel. Za malico, kot se temu reče.«

»Res si nor! Bolj, kot sem si mislil!« se je jezil Žiga.

Zadnjica ga je skelela, zato je po njej povlekel s prsti. Začutil je

mokroto. Ustrašil se je, da mu teče kri, a se je izkazalo, da je šlo

zgolj za Aleševo slino.

Mokre prste je s studom obrisal v rjuho.

»Totalno si odštekan,« je ponovil. »V rit me je doslej ugriznil samo

Muri. Pa še to, ko je bil majhen. Njemu sem oprostil, ker je pes ...«

Prav res se mu je zdelo Aleševo obnašanje trapasto in nevredno

odraslega človeka.

»Saj je samo igra,« se je branil možakar.

»Čudne igre poznaš,« je bil Žiga še naprej užaljen. »Ti ne boš nikoli

moj prijatelj!«

Skobacal se je s postelje, si popravil spodnjice in odkorakal na

balkon k Muriju. Če ni maral Aleš iz njegove sobe, jo je moral

zapustiti sam!

Kuža ga je pozdravil z bevskanjem.

»Je že dobro, Muri! Povedal si, kar si mislil, zdaj pa še ti poslušaj

mene,« je deček pokleknil k njemu in ga počohal pod vratom.

Mislil mu je potožiti o Aleševem obnašanju, pa je skozi steklo

balkonskih vrat zagledal možakarja, kako je iz žepa suknjiča

izvlekel denarnico in mu pomignil, naj se potrudi do njega.

»Počakaj, Muri, mislim, da se nekdo želi odkupiti za svoje grehe,«

je Žiga pozabil na izpoved.

»Tole je prispevek za tvojo žepnino,« je Aleš iztegnil roko z

bankovcem.

Žiga se je vzravnal in pokimal. Če je šlo za odškodnino na račun

žgečkanja in grizenja v najbolj mesnati del telesa, vse lepo in prav,

ni pa si smel možakar domišljati, da si z denarjem kupuje tudi

njegovo ljubezen! Še naprej ga bo sovražil, in to niti za kanec manj,

kot ga je doslej!

»Hvala,« je zamrmral komaj slišno in potlačil denar za elastiko

cvetličnega polja, zaudarjajočega po scalnini.

Anina zgodba: SERGEJA,SOMIŠLJENICA O MARSIČEM[uredi]

Če je Ana želela do sestrične, se je morala uporabiti prevoz z

avtobusom številka šest. Tako se je odpravila v središče mesta z eno

samo željo: da se ne bi mimo pripeljala mama. Mama je vse videla,

tudi kadar je sedela za volanom! In po celonočni odsotnosti od

doma bi zagnala vik in krik. Niti malo se ne bi menila za navzočnost

neznancev in ti bi brezplačno spremljali cirkus na najvišji ravni.

Morda bi mamo celo spodbujali pri branju levitov! Zato se je čedalje

nestrpneje ozirala proti bližnjemu križišču, od koder so kar naprej

prihajali zelenci mestnega prometa: devetnajstici je sledila

dvajsetica, dvajsetici enica, nato je prihrumela dvojka, trojka in še

štirica, petka se je nekje zadržala ali pa je vozila redkeje, saj se je v

njeno olajšanje prikazala šestica.

Skozi režo blagajne ob voznikovem sedežu je potisnila rožnati

žeton in se spustila na prvi prazni sedež, še preden je avtobus speljal

z mesta. Mimo nje so drsele stene hiš in številne izložbe. Prekinjale

so jih posamezne ulice, po katerih so pritekali in odtekali

avtomobili, kolesarji in pešci.

Zaradi hitrosti ni zaznala obrazov ljudi. Streha avtobusa ji je

zakrivala pogled na krošnje dreves, zato pa je spremljala njihova

enolična debla. Visoke hiše so se počasi umikale nižjim, tem so

sledile vile, obdane v vrtovi, dokler jih niso zamenjala modernejša

poslopja univerzitetnega centra. Na drugi strani ceste je na

postajališču čakala večja gruča študentov na prevoz v središče

mesta.

Sebe ni videla med njimi. Vsaj na tem koncu ne! Višja šola za

medicinske sestre in zdravstvene tehnike je bila v drugem delu

mesta. Samo upala je, da je bila ravnateljeva pripomba o

dokončnosti vpisa na gimnazijo netočna. Nerada je živela v

negotovosti! Negotovost ubija. Čisto počasi, neopazno, košček za

koščkom ji cefra dušo in jo dela zadirčno in zoprno ...

Izstopila je na postajališču za mostom čez reko. V vozilu je ostal

samo še en potnik. Srečno vožnjo, poslednji Mohikanec!

Pot do Sergejine hiše je znala na pamet. Lahko bi stopala miže,

čeprav sta bili s sestrično zadnjikrat skupaj na Sergejinem rojstnem

dnevu pred poldrugim mesecem. Vmes sta nekajkrat kramljali po

telefonu, tako da je bila punca na tekočem o Klemenu, Ana pa o

črnolasem Joštu, v katerega se je na rojstnem dnevu zatrapala

Sergeja. Fant je hodil na srednjo tehnično šolo. Zaenkrat mu je šlo

učenje dobro od rok in načrtoval je, da se bo po končani šoli vpisal

na univerzo, kjer bo študiral jaki tok. Ni kvantal, tudi kadil ni in

vase je le na redke čase zlil kakšno pivo. Bil ji je zvest – to je

Sergeja poudarila vsakokrat, ko sta se pogovarjali. Ani se je zdelo,

da jo s hvaljenjem prijatelja želi opozoriti, da Jošta prav res ne more

primerjati z neresnim Klemenom.

Ana se je vzpela po stopnicah do vhoda v blok. Komaj je pritisnila

na zvonec, že se je iz domofona razlegel Sergejin glas:

»Kdo je?«

Ana je izustila kratek »haj«.

»Nimaš pojma, kako sem te vesela!« je vzkliknila sestrična.

Sledilo je zoprno brnenje, ki je potihnilo takoj, ko je Ana odrinila

vrata in jih spet zaprla za seboj.

Na dvigalo ni dolgo čakala. Med vzpenjanjem kletke ji je ostalo

dovolj časa za prebiranje čačk, izpraskanih v stensko oblogo.

Nasmehnila se je ob verzih v angleškem jeziku, ki sicer niso bili

ravno delo Shakespearovega naslednika, dan pa so ji vseeno

popestrili:

»Love is a name, sex is a game. Forget a name and play a game!«

Naletela je na Žigov podpis, vendar je bila prepričana, da je šlo za

nekega povsem drugega dečka, ki ni imel nič skupnega z njenim

ljubljenim svetlolascem.

Sergeja jo je pričakala v veži. Planili sta si v objem kot dve

zacopani ljubimki. Ker na stopnišču ni bilo nikogar, ki bi ju motil,

sta objem okronali s poljubom. Šele potem sta smuknili v

stanovanje.

Prav hitro se je pokazalo, da je bližajoči se preizkus znanja močno

obremenjeval Anino sestrično. Kljub veselju ob snidenju je delovala

zagrenjeno in utrujeno.

»Pošteno so nam zatežili, kaj?« je rekla in samo za kratek čas

odrinila vrata svoje sobe, da se je Ana lahko razgledala po njej.

Tudi po najmanjših ravnih ploskvah so se valjale šolske knjige in

zvezki ...

»Mama me drži na vajetih. Grozi mi, da bom med počitnicami

ostala doma in za počitek med učenjem hodila pomagat neki njeni

znanki v skladišču. Saj veš, lepljenje etiket na artikle, njihovo

zlaganje in preštevanje. Kar naprej me pita s pregovorom, da bom v

življenju ležala tako, kot si bom postlala!«

»Najini mami nista zaman sestri,« je z nemalo obžalovanja

pripomnila Ana. »V krvi imata podjetnost! Pa ne samo to, prepričani

sta, da smo vsi drugi delomrzneži in bedaki.«

»Mogoče se glede slednjega ne motita prav veliko,« je zagrenjeno

priznala Sergeja. »Vse se mi že meša. Zmerom bolj sem prepričana,

da se v osmih letih nisem nič naučila!«

»Tudi meni se zdi trud brez pravega haska. Ne zdržim več

pritiskov. Namesto da bi doma potegnili skupaj, se na smrt bojim

maminih izpadov. Zlasti zdaj, ko se že od včeraj potepam in me

ponoči sploh ni bilo domov. Čudno, da ne visijo po mestu moje

fotke, opremljene s tiralico in s pripisom ,vrnite jo živo ali mrtvo.‘

»Tokrat malo pretiravaš,« ji je Sergeja segla v besedo. »Če prav

razumem, je za ves cirkus pri tebi doma kriv tvoj odpor do študija

kemije! Ampak točke vseeno potrebuješ za vpis v srednjo šolo. Za

medicinske tehnike in bolniške sestre ne jemljejo zabušantov, to mi

lahko verjameš!«

Ana je pomislila, da ima sestrična prav. A kaj, ko so vpisnico za

gimnazijo že poslali iz tajništva njene šole.

»Ti si slika,« je vzkliknila Sergeja. »Za vse poznaš odgovor, ko pa

gre zate, odpoveš na vsej črti! Tudi če so jo poslali na gimnazijo, to

ne igra nobene vloge. Sama veš, da moraš za srednjo šolo doseči

določene pogoje. Torej imamo vsi možnost, da se po preizkusu

znanja prepišemo drugam. Torej nisi še ničesar zamudila! Na tvojem

mestu bi se osebno odpravila na tisto tvojo srednjo šolo in se

pogovorila z ravnateljem. Prepričana sem, da ti bo pomagal z

nasveti. Veliko bo že, če boš izvedela, kolikšen odziv še pričakuje

na razpis. Tudi od tega so odvisne tvoje šanse!«

Ana je priznala, da na to možnost ni pomislila. Boljše volje se je

primaknila k Sergeji in jo objela.

»Ne boš verjela, malo mi je odleglo, čeprav me čaka bližnje

srečanje s hišnim zmajem. Pa tudi s Klemenom sem zapletla

odnose!«

Sergeja je odprla usta od presenečenja:

»Pa tako si se navduševala nad njim! Opozarjala sem te, da ni vse

zlato, kar se sveti. Kaj več mi povej o vajinih težavah!«

Ana ji je ustregla s podrobno razlago, saj je čutila, da pogovor s

hvaležno poslušalko deluje nanjo kot blagodejno zdravilo. Ko je

izčrpala vse o Klemenu, je prišel na vrsto Žiga. Opisovala ga je kot

angelčka brez perutničk. Ob naštevanju njegovih vrlin je sestrična

glasno vzdihovala, stokala in vila roke, in šele ko je izvedela, da

poba hodi v šesti razred, se je vidno zgrozila:

»Nikar, Ana, spet rineš v težave! Pa tako lepo je bilo slišati!«

Ana je preslišala opozorilo.

»Rada ga imam, blazno rada, čeprav se včasih tudi meni zdi

otročji.«

»Kakšen pa naj bo pri dvanajstih letih!« se je Sergeja še naprej

zgražala. »Če ga boš spravila v posteljo, te na koncu lahko še

obsodijo za poskus spolne zlorabe mladoletnika!«

»Pretiravaš!« se je zasmejala Ana. »Saj ne mislim spati z njim. Tudi

zalizala se še nisva. In sploh ne počneva nič takega, da bi povzročala

zgražanje. Te stvari lahko počakajo. Saj ne odraščam samo jaz,

ampak tudi on. Čez dve leti bo vse že čisto drugače ...«

»Seveda bo drugače,« je bila Sergeja neomajna. »Do takrat te bo že

pozabil, kar bi bilo edino pametno!«

Ana je odkimala.

»Pojma nimaš, kako sem srečna. Zadostuje mi že, da govorim z

njim in ga gledam. Ni lep samo na pogled, to je na zunaj, ampak

nekaj skriva tudi v sebi. Prisrčnost, toplino ... In sploh ni važen

zaradi tega! Saj veš, kako zoprni so nekateri mulci. Prepričani so, da

se svet vrti okrog njih, Žiga pa je zelo zadržan. Res je, da sva bila

doslej bolj malo skupaj, toda čutim, da se mi bo hitro odprl! Ko sva

se prvič srečala in sem buljila v njegovo faco, je prhnil slino vame.

Nekaj je izgovoril in videla sem, da to naredi vsakemu, ki mu gre na

živce. Pred menoj se zdaj lepše obnaša, kar nekaj pomeni. Se ti ne

zdi?«

Sergeja je obupano odkimala:

»Zatrapana si vanj ko kakšna avša! Čas bo pokazal svoje. Ko bo

tudi tvojemu angelu kanilo, da si prestara zanj, ga skušaj zadržati z

obljubo, da ga boš dve leti čakala, da te bo dohitel. Jaz pa mu bom

pihala na dušo o tvojih vrlinah. Samo predstaviti mi ga moraš!

88 Anina zgodba

Ne bom ti ga speljala, to pa zato, ker otroci niso moja šibka točka!«

»Zdi se mi, da si za spoznanje nesramna,« je vzdihnila Ana.

Potem je sestrično prijela za roki in se ji zazrla v oči. Z nežnostjo se

ji je želela zahvaliti za tolažbo, pa naj je šlo za šolo, mamo ali pa za

malega Žiga ...

Žigova zgodba: KO V ŽEPU TIŠČI DENAR[uredi]

Na poti iz šole je Žiga načrtoval obisk slaščičarne. Počakal je, da sta

se z Lukom poslovila od sošolcev, ki so ju spremljali del poti. Potem

je prišel na dan s povabilom:

»Greva na sladoled? Jaz plačam!«

Luka je bil takoj za to. Ni pa mogel skriti začudenja, od kod

prijatelju denar; iz izkušenj je vedel, da je fant bolj na kratko s

financami.

»Oče mi je za rojstni dan poslal nekaj deviz. Zamenjal sem jih za

tolarje,« se je znašel Žiga; na misel mu ni prišlo, da bi omenil

Alešev dodatek k žepnini, še manj pa njegove trapaste štose.

V slaščičarni ni bilo gostov. Za pultom se je s prebiranjem stripov v

knjižni obliki kratkočasil mladenič v beli delovni obleki.

»Izvolita!« je skočil s stola takoj, ko sta dečka vstopila.

Postavila sta se k zastekljeni polici, za katero so se vrstile kovinske

banjice s sladoledi najrazličnejših barv in okusov. Na sadnih so

počivali narezani koščki sadja, na lešnikovem zdrobljeni lešniki, na

kavnem kavna zrna in na čokoladnem naribana jedilna čokolada ...

Nad kraljestvom zmrznjenih dobrot sta na sladkosnedneže čakali

posodi s čokoladnim in sadnim prelivom.

»Bosta sladoled v posodici ali kornetu?« ju je vprašal mladenič.

Luka se ni takoj odločil; pojma ni imel, koliko denarja je bil za

pogostitev pripravljen žrtvovati njegov prijatelj.

»Jaz bom kornet!« je Žiga pokazal na hrustljavo zapečeno vrečko.

»Dajte mi, prosim, punč, kavo in lešnik!«

Luka si je izbral sadne okuse.

Očitno je bil sladoledar rojen žongler. Vsako kepico sladoleda je

zagnal v zrak in jo potem spretno ujel v vrečko. Svetlolasec ga je

občudoval z odprtimi usti, Luka pa se je butasto zarežal. Vendar

smeh ni veljal mladeničevi spretnosti. Z usti do ušes je s prstom

kazal na zeleno obarvano kremo. Viagra je pisalo nad sladoledom.

»In kakšen sladoled je to?«

»To je nekaj, česar vidva gotovo ne potrebujeta,« se je namuznil še

slaščičar.

Žiga je o viagri zasledil nekaj člankov v časopisih, a jih ni prebral,

ker so ga zanimale izključno strani s črno kroniko. Pa

še tam je prebiral le najbolj »krvave« novice.

Luka se je še naprej režal:

»Ta sladoled res ni za naju! Si predstavljaš, v eni roki drživa kornet

s sladoledom, drugo pa tlačiva za gate, da nama ne popokajo po

šivih!«

Zdaj je tudi mladenič v belem zarezgetal od smeha, na Žigovih licih

pa sta se jamici poglobili le za trenutek.

Poslovila sta se in se z dobrotama vrnila na pločnik, obsijan od

sonca. Upala sta, da bo tako lepo vreme še naslednji dan, ko jih je

čakal izlet k slapu. Denar zanj so zbrali že pred mesecem dni, potem

pa zadevo prestavili zaradi slabe vremenske napovedi.

»Po tistem tvojem štosu med vedrenjem so prepovedali izlete v

deževnem vremenu,« je Žiga ciljal na povsem določen dogodek, ki

je zasenčil vsa druga doživetja na pomladanskih potepanjih po

naravi.

»Raje me ne spominjaj na to,« je rekel Luka.

Pa se je Žiga vseeno spominjal. V gozdu so zašli in šele v mraku so

našli pravo pot k cesti, kjer jih je čakal avtobus. Vendar pa se je med

potjo ulila ploha. Vedrili so pod napuščem nekega vikenda. Ohladilo

se je, stisnili so se v skupinice in Luka se je postavil misici razreda

za hrbet. Pretvarjal se je, kot da trepeta od mraza. Prosil jo je, ali ga

lahko prime za roko. Ustregla mu je, on pa si je odpel razporek.

Punca je tipala in tipala, ko pa se je ozrla in spoznala, da sploh ne

gre za prst, je zardela do ušes. Luku je pripeljala zvenečo zaušnico

in hkrati vsula nanj plaz zmerljivk. Prasec, tepec, osel, so bili

najmilejši izrazi, ki so ji prišli na misel. O dogodku je kmalu

govorila vsa šola. Učitelji so se muzali, razredničarka pa je fanta

zadržala v razredu. Razložila mu je, da lepo vzgojeni fantje takšnih

reči ne počno. Tako sošolce kot sošolke morajo spoštovati. Prav

lahko bodo Tini ni starši sprožili preiskavo. Dandanes, ko se

časopisni stolpci polnijo z novicami o spolnih zlorabah, novinarji pa

napihujejo najbolj nedolžne stvari ali celo lažejo o njih, kaj lahko

razglasijo njegovo početje za kaznivo zlorabo vrstnice. Poslala ga je

tudi k psihologinji in ta mu je povedala podobne reči. Kar dobro ga

je prestrašila in z obema rokama je pograbil njen predlog, naj se Tini

vljudno opraviči. Od valentinovega je ostala v trgovini rdeča škatla

v obliki srca, napolnjena s čokoladnimi bonboni. Odnesel jo je

sošolki. Ni se več jezila nanj, pa tudi starša sta bila dovolj

razgledana, da nista delala slona iz muhe ...

Potem Žiga ni več govoril o tem. Raje je sestavil seznam cedejev, ki

jih bosta ponesla na izlet in pridno polnila Lukov prenosni

gramofon. Kot po navadi bosta v avtobusu sedela skupaj in si tlačila

v uhlja vsak svojo slušalko. Ob glasbi bo vožnja hitreje minila, pa še

dreti se jima ne bo treba z ostalimi, ki bodo z Nevihto prepevali

brezvezne pesmi.

»Če ti je stari poslal devize, potem prispevaj nekaj tolarjev. Jaz

prinesem ledeni čaj, ti pa poskrbi za piškote. Po možnosti tiste

čokoladne s pomarančnim nadevom,« se je ogrel Luka.

Svetlolasec je pokimal in segel v žep telovadk. Upal je, da je od

Aleševe žepnine ostalo vsaj za dve škatli piškotov!

»Potem jutri ob sedmih pod uro na postaji,« je Luka v slovo dvignil

roko.

Žiga je zamahnil po njej, da je meseno počilo.

»Danes bi se lahko še dobila!« je navrgel prijatelju; zaradi

načrtovanega izleta niso imeli domačih nalog, zato je računal na

popoldanski potep in klepet ...

Luka je pojasnil, da mora z domačimi k nekim sorodnikom. Da je

bila stvar še bolj gnila, ga je čakala vsaj ura vožnje z

avtomobilom ...

»Ja, res škoda,« je Žiga sočustvoval z njim.

Tako sta krenila vsak na svoj konec: Luka hitrih nog, Žiga pa

upočasnjenega koraka v strahu, kakšne Aleševe neumnosti ga poleg

kosila čakajo za domačimi vrati ...

Žigova zgodba: DOGOVARJANJE O ŽIGOVEM PREVOZU[uredi]

Komaj je Žiga zavrtel ključ in odrinil vrata, že je po hodniku

pridirjal Muri. Brez odvečnega bevskanja se mu je zagnal pod noge.

Žiga je odvrgel šolski nahrbtnik in pobožal psička.

»Mama je še v službi, kaj?« je vprašal živalco.

Nihče ni ropotal s posodo v kuhinji, štedilnik je sameval prazen in

pomit. Dečku je zaigralo srce, da je Aleš končno uvidel, da sploh ni

vsestransko ljubljeni član družine, pač pa navaden vsiljivec, in je v

preblisku razuma popokal svoja jajca in se odpravil gnjavit koga

drugega ...

Prezgodaj se je veselil! Na mizi je zagledal kratko sporočilo,

izpisano z Aleševo pisavo.

»Dragi Žiga, imam nujen opravek, zato bom prinesel za kosilo pice.

Poljubčke, Aleš.«

Tiste poljubčke bi lahko zadržal zase, je pomislil deček, kar pa je

zadevalo pice, je upal, da bo izbral vsaj eno po njegovem okusu. Če

bodo vse z olivami, bo dedcu zagnal v glavo vsako olivo posebej!

Dobra stran Aleševe odsotnosti je bila predvsem v tem, da se je po

daljšem času počutil svobodnega. Najmanj eno uro je imel samo

zase! Pri pipi se je nažlampal vode. Rignil je in odhitel na stranišče.

Zažuborel je pri odprtih vratih; tudi to si je privoščil le ob izjemnih

trenutkih!

V svoji sobi je v gramofon vložil najnovejši cede. Z glasnostjo ni

skoparil. Tudi to je lahko počel le, kadar je bil sam! Žagarjeva je v

spodnjem nadstropju gotovo poskakovala od besa, a se je požvižgal

nanjo. Čez dan je imel pravico poslušati glasbo!

Izbral je šesto skladbo, v kateri je hripav, komaj razumljiv vokal

prihajal nekje iz podzemlja. V uvodu je bilo petje umirjeno, skoraj

operno zoprno, potem pa se je iz čistega miru razvnel tolkaški del

orkestra. Bobnelo je kot na sodni dan in pevec je hropel namesto

pel. Pri vnovičnem poslušanju ga je z glasom podprl tudi sam. Zdelo

se mu je, da se kar dobro ujemata!

Žal ni dolgo užival.

»Žiga, tiše!« se je razlegel mamin glas.

Sploh ni slišal, kdaj je vstopila v stanovanje. Skočil je pokonci in

utišal gramofon.

Za nameček mama ni bila sama. Za njo je prišel tudi Aleš. S tremi

ploščatimi škatlami je stopil v kuhinjo. Okrog sebe je širil vonj po

pečenem testu.

Žiga je cmoknil mamo na usta, preden je sploh prišla na dan z očitki

na račun trušča v času njune odsotnosti.

S poljubom jo je umiril, ni pa mu mama pozabila namigniti, naj bo

prijazen tudi z njenim prijateljem.

Čeprav nerad, jo je ubogal. Poljub, ki ga je pustil na Aleševem licu,

je bil neprimerno hladnejši, površnejši.

»Prinesel sem štiri letne čase,« je možakar kar sam potešil fantovo

radovednost. »In kako je bilo v šoli?«

Žiga je nagubal čelo. Ni bilo dovolj, da ga je s šolo klistirala mama!

Kaj ga je sploh brigalo njegovo učenje, saj ni bil njegov oče!

»Nič ne slišim,« se je oglasila mama.

Žiga je privlekel na dan izlet v hribe naslednjega dne. Ustavili se

bodo pri slapu. Natresel je nekaj podrobnih podatkov, ki si jih je

zapomnil med uro zemljepisa. Končal je s prošnjo za denarni

prispevek.

»Spet ta denar,« je vzdihnila mama. »In to naj bi bila brezplačna

šola!«

»Saj bo kmalu konec pouka,« jo je skušal potolažiti deček.

Aleš je potegnil iz hlačnega žepa bankovec, ki ga je hranil za

popoldanski obisk bifeja, in ga položil na mizo.

»Bo to dovolj?«

»Za kakšen sok bo že,» je Žiga brž pospravil denar v žepek

telovadk; pravzaprav bi lahko izsilil višjo vsoto, saj se mu dedec ne

bi upal upreti z očitkom, kako je potraten, ker je že porabil včerajšnji

dodatek k žepnini.

Prevelika pogoltnost ni vrlina, zato je sedel za mizo in se z nožem

in vilicami spravil nad dišečo dobroto.

Mama ga je vprašala, ob kateri uri se bodo zbrali na postaji.

Z odgovorom je bila vse prej kot zadovoljna.

»Ravno jutri, ko sem brez avta ...«

Že zjutraj ga je nameravala odpeljati k mehaniku. Vsako leto je

pred tehničnim pregledom obiskala nekdanjega sošolca, da je vozilo

temeljito pregledal in odpravil morebitne pomanjkljivosti.

»Bom pa jaz potegnil fanta do postaje,« se je ponudil Aleš.

»Najprej njega, potem pa se vrnem pote. Imela bova še dovolj

časa za najino kavico.«

Mama si je oddahnila, Aleš pa je ujel njeno roko in jo nežno

oklenil.

»Ampak jaz grem lahko tudi peš,« je skušal deček vsaj malo

pokvariti neprebavljivo osladni prizor družinske sreče.

Čisto zares mu ni bilo do tega, da bi se vozil z Alešem! Gotovo ga

bo skušal za slovo pred vsemi polizati po obrazu kot ljubeznivi očka

svojega ljubljenega sinčka!

»Ne bodi nehvaležen,« ga je zaprosila mama.

Tako milo ga je pogledala, da je njej na ljubo ostal tiho. Vseeno pa

je med žvečenjem še naprej razmišljal, kako bi se izognil

neprijetnemu slovesu na avtobusnem postajališču ...


Anina zgodba: KOREN NA TRETJO POTENCO, ULOMLJEN S TELEFONSKIM KLICEM[uredi]

Ano je doma čakalo presenečenje: sploh ni naletela na policijski

avto pred hišo niti na mamino zasedo! Sprejel jo je oče in jo kar

takoj odpeljal na »informativni« razgovor v dnevno sobo. V

opravičilo svojega izostanka je navedla spanje pri Sergeji.

Telefonirala jima ni samo zato, ker je bila jezna na mamo in je

upala, da jo bo vsaj malo skrbelo zanjo.

»Skrbelo je mene, in ne njo. Ona sploh ni vedela, da te ni doma,« ji

je pojasnil oče. »Poslovna večerja se je zavlekla v noč. Ob vrnitvi

domov je šla naravnost pod tuš in v posteljo, jaz je pa tudi nisem

maral vznemirjati. Zjutraj sem te izgovoril, da si šla bolj zgodaj v

šolo. To pa še zdaleč ne pomeni, da podpiram tvoje početje! Niti za

minuto nisem zatisnil očesa. Če bi vedel, kje si, bi te šel iskat, tako

pa ... Klical sem v bolnico in na policijsko postajo, pa o tebi niso nič

vedeli. Vseeno te prosim, da mi tega ne narediš več! Nočem, da bi

se ti kaj zgodilo ...«

Ana ga je objela in se mu v mislih opravičila za vse tisto, česar mu

ni povedala.

Potem se je oprhala z mlačno vodo in se lotila učenja. Že po manj

kot eni uri je ugotavljala, da bo njena soba čez dan, dva spominjala

na Sergejino. Povsod zvezki in knjige, le pogled na

delovno mizo se ji je zdel prijaznejši, saj je na razmetane papirje

padala rumena svetloba namizne svetilke; prinašala je občutje tople

domačnosti, ki je Ani v zadnjem času postala tuja.

Tudi učenju se je morala znova privajati. Zdelo se ji je, da zahteva

delo od nje večji napor, kot ga je bila pripravljena vložiti v

utrjevanje pridobljenega znanja. K vztrajanju ob knjigah je

pripomogel izključno pogovor s sestrično. Ko je Sergeja ne bi

opozorila, da si bo s sabotiranjem preizkusa znanja pokvarila

možnosti za vpis na srednjo šolo za medicinske tehnike, bi raje

posedala v parku ali sprehajala Žigovega kužka in oprezala za

svetlolasim dečkom. Tako pa se je nagibala nad zvezek, grizljala

svinčnik in skušala streti računske orehe. Ni je zmotilo niti trkanje

na vrata. Mamine navzočnosti se je zavedela šele, ko je ta stala ob

njej s skodelico kakava v roki.

»Vem, da bi ti bolj teknila limonada s koščkom ledu, ampak topel

kakav je boljši za koncentracijo,« je mama obdržala skodelico v

zraku, dokler ni Ana umaknila papirjev in naredila na mizi vsaj malo

prostora.

Kljub presenečenju nad mamino pozornostjo je komaj obdržala

resen obraz. Ni šlo samo za obuditev spomina na grafit, povezan s

Cankarjevo skodelico kave, v smislu »Ivan, skuhaj si že enkrat to

prekleto kavo, mama Francka«, ampak za občutek, da z očetom

skrivata pred mamo drobno skrivnost. Le čemu bi jo obremenjevala

z Anino nočno odsotnostjo, ko pa je postala ljubeča in skrbna samo

zato, ker je začutila, da se je njena hčerka resno lotila učenja?

Na čelu je začutila mamine prste, kako so ji umaknili pramen

nagajivih las. Potem je odšla, da je Ana v miru nadaljevala delo.

»Koren na tretjo potenco iz tisoč šeststo triinpetdeset delim s

količnikom števil ...«

Številke je izpisala na list. Kljub računanju ni prišla do rezultata,

podanega v rešitvah nalog na zadnjih straneh učbenika.

Lotevala se je je panika, ki je niso odgnali niti požirki toplega

kakava.

»Moj bog, pogrnila bom, kot sem dolga in široka! Totalno bom

zavozila. Če bom dobila delo kot čistilka v kakšnem podjetju, bom

lahko brezmejno srečna ...«

Skušala se je ohrabriti s tolažbo, da se nobena juha ne poje tako

vroča, kot se skuha. Morda je bila tako zelo obupana zato, ker je

predolgo sedela za mizo? Preprosto se je odvadila dolgotrajnega

učenja.

Zvonjenje mobija je zmotilo večerni mir.

Pomislila je, da jo kliče Žiga. Tisti njen zlati deček, ki mu se še ni

oglasila, čeprav mu je obljubila sprehod in pogovor. Res ji je učenje

zapolnilo dan, to pa še ni pomenilo, da je pozabila nanj!

»Halo?« je vzkliknila vsa vznemirjena.

»Klemen tukaj,« se je razlegel njej znani glas.

Za trenutek je ostala brez besed. Res je pričakovala preveč, ker se je

nadejala Žigovega klica, vendar jo je vzradostil tudi pogovor s

Klemenom. Po vse prej kot prijateljskem slovesu v parku se nista

več videla niti slišala.

»Kako si, prijatelj?« ga je vprašala brez kanca zlobe v glasu.

Kratkotrajnemu molku je sledilo fantovo vprašanje:

»Me zafrkavaš?«

»Sploh ne! Nimam razloga. Živela sem pač v zmoti. Preveč sem

pričakovala od najinega druženja. Počasi se postavljam na noge.

Toliko problemov imam nad glavo, da enega več ali manj sploh ne

zaznam ...«

»Verjamem,« je vzdihnil Klemen in spet molčal.

Kar nekaj časa je porabil, da je načel kočljivo stvar, zaradi katere je

po vsej verjetnosti zavrtel Anino številko.

»Slišal sem, da osvajaš nekega šestošolčka. Žiga ali kako mu je že

ime?«

»Res mu je ime Žiga in tudi v šesti razred hodi. Vendar pa te ne

bom spraševala, s kom se lahko družim,« se je skoraj razjezila Ana.

»Zakaj ne bi imela dveh prijateljev hkrati, zlasti še, ker eden sploh ni

zanesljiv. Poleg tega prijatelji niso nikoli ljubosumni drug na

drugega, to bi že lahko vedel!«

»Ne lomi ga, Ana,« ji je skušal oporekati Klemen, a ga je dekle

preglasilo.

»Enkrat sem ga lomila s teboj, zdaj pa ga ne mislim več.«

Lahko bi prekinila zvezo, a Klemenovega »predala« ni mogla kar

tako zapreti. V njem je bilo marsikaj, kar je bilo škoda zavreči ...

»Na travniku sem se narobe izrazil. Odkar pomnim, si bila strpna

z menoj. Če izvzamem najin zadnji večer, nisem pil že nekaj časa.

Kadim pa sploh ne več. Zaradi tebe! Kar vprašaj fante iz klape, če

mi ne verjameš! Sklenil sem, da bom nekaj naredil iz svojega

bednega življenja! Ne bom gnil v kakšnem javnem sekretu z iglo v

žili, s črnimi kolobarji pod očmi in s kilo obupa v srcu!«

Ana je komaj sledila fantovi izpovedi. Ko bi le držal obljubo!

»Lepo,« je rekla, »ampak o tem sva se že tolikokrat pogovarjala, pa

si ostal več ali manj samo pri besedah.«

Klemen je ponovil, da se spreminja. Tega ji ne pripoveduje zaradi

lepšega ...

»Lahko se prepričaš na lastne oči, samo dobiti se morava!«

Ana je slišala, kar je želela.

»Zdajle mi primanjkuje časa. Učim se za preizkus znanja. Saj veš,

vse tisto sranje, ki nas čaka. Če te je res razsvetlilo, se lahko

dogovoriva za skupno učenje. Šele potem ti bom verjela.«

»Prav,« je Klemen brž sprejel ponudbo.

Za datum sestanka je predlagal že naslednji dan, in to popoldne.

Takoj po pouku je bil namreč možgansko neuporaben.

»Samo ne pozabi,« mu je zabičala Ana.

Komaj je odložila dlančnik, že je zaploskala od veselja. Namesto v

zvezek se je zazrla skozi okno. Nekaj ulic naprej je najbrž stal ob

zavesi Klemen in strmel v mrak, kot bi skušal skozi zidove hiš

prodreti do nje.

»Ti ljubosumnež,« se je nasmehnila Ana. »Nisem te še odpisala. Še

zmerom te imam rada, zelo rada!«

K računanju se ni vrnila. Zbranost ji je padla na ničlo. Morda bi ji

pomagala še ena skodelica kakava. Kaj skodelica, cel hektoliter!

Žigova zgodba: ZBUJANJE, POVEZANO Z ALEŠEVO VOŽNJO NA POSTAJALIŠČE[uredi]

Žiga je prebudilo božanje po licu. Ni bila mama! Njena dlan je bila

toplejša, mehkejša in nežnejša. Tudi ni smrdela po pivu in tobaku.

Če bi bila res njena, bi se še naprej pretvarjal, da spi, da bi roka

nadaljevala nežnost, kolikor bi ji dopuščal čas in

97 Žigova zgodba

domišljija. Tako pa je brž odprl oči. Zagledal je Aleša, kako se je

sklanjal nadenj s tistim osladnim smehljajem na ustih.

»Dobro jutro, fant, vstati boš moral. Zajtrk te že čaka!«

Res je deček zaznal vonj po pečeni slanini.

»Imaš obesek okrog vratu tudi med spanjem?« je Aleš pokazal na

tanko Žigovo ovratnico z znakom znane tovarne športnih oblačil in

obutve.

»Dan in noč,« je pokimal deček in poudaril, da mu jo je podaril

očka za deseti rojstni dan.

»Kar nosi jo, zelo ti pristoji,« jo je pohvalil možakar.

Žiga je počakal, da je razneženi buditelj zapustil sobo, šele

potem je odvrgel rjuho. Travniček s cvetlicami je zbrcal pod posteljo

in ga zamenjal s kopalkami. Pravzaprav je porabil kar nekaj časa, da

jih je izbrskal iz predala, saj jih je letos oblekel prvič. Malo so ga

vezale okrog pasu in med nogami. Pozimi je pač zrasel in mamo bo

moral slej ko prej zaprositi za nove. Čeznje je navlekel kavbojke z

odrezanimi hlačnicami. Pohitel je tudi z izbiro majice. Odločil se je

za črno, z natisnjeno sliko svojega najljubšega ansambla, in z

mehkim blagom brž prekril od spanja toplo kožo.

V kopalnici se je za silo počesal. Izsilil si je nasmeh, kot bi se želel

prepričati, ali sta jamici na licih še na svojih mestih. V zrcalno

podobo je prhnil glasen »škisfris«. Za silo zadovoljen z zunanjostjo

in malo manj z nepospravljeno notranjostjo je pohitel v kuhinjo.

Priznati je moral, da se je Aleš bolj potrudil kot mama. Kozarec mu

je napolnil s sadnim sokom, na krožniku pa ga je čakalo jajce na

ocvrti slanini. Torej mu nos ni lagal!

»Počasi jej, imava še nekaj časa,« je rekel Aleš ves srečen, ker je

ustregel dečku.

Potem se je pohvalil:

»Vstal sem sredi noči, da sem ti lahko vse pripravil.«

Žiga je pokimal. Ni čutil potrebe, da bi se mu zaradi tega posebej

zahvalil. Dedec se je sam silil v njuno bližino!

»Mislil sem, da si prespal pri mami. Saj bi te najbrž pustila zraven,

ker si tako trmast, da ne odnehaš zlepa!«

»Ne praskaj se tam, kjer te ne srbi,« ga je Aleš pogledal izpod

čela.

Pograbil je jutranjik. Namesto med potiskane vrstice se je zastrmel

v Žiga:

»Kdo bo kje spal oziroma kdo je kje spal, je izključno stvar

odraslih. Za ljubi mir ti prisežem, da jaz še zmerom spim pri sebi

doma. Kako dolgo pa bom, ni odvisno od tebe ...«

»Ali pa tudi,« ni mogel molčati Žiga. »Mami je veliko do mojega

mnenja. Obljubila mi je, da ne bo ravnala zoper mojo voljo.«

To zadnje je sicer malce spesnil. Iz izkušenj je vedel, da se na

obljube odraslih ni moč zanesti.

»Pustiva to,« je zagodrnjal Aleš. »Je še prezgodnja ura za prepir.«

Imel je prav! Tudi Žigu je bilo žal, ker je stegnil jezik. Zaradi

besedičenja je pozabil na uživanje pri jedi.

S kruhovo sredico se je spravil nad rumenjak. Rumenjak je bil

najslajši del jajčka, zato ga je prihranil za konec.

Med žvečenjem je začutil na sebi Alešev pogled. Ni sicer poznal

njegovega načina prebiranja časnika, toda zdelo se mu je, da je lep

čas škilil izza potiskanih listov.

»Škisfris!« je prhnil vanj s polnimi usti.

Požvižgal se je na kruhove drobtine, prepojene z jajčkom, ki so kot

mušji kakci pristale na prtu.

»Navaden pujs si,« je zagodrnjal Aleš.

Deček je bil zadovoljen s svojim obrambnim mehanizmom, saj se

njun pogled ni več srečal.

Ob koncu žvečenja je z obema rokama oklenil kozarec in do konca

popil sok. Ker je pogoltnil tudi nekaj zraka, je rignil globoko iz

notranjosti.

Aleš se sploh ni odzval. Samo časopis je odložil in se lotil

pospravljanja mize.

»Tudi prav,« je izvrgel Žiga in pohitel v sobo po nahrbtnik.

Zvezke in knjige je zamenjal z brisačo, priložil ji je vrečko z

obloženimi kruhki in zavojčkom žvečilnih gumijev z okusom po

zelenih jabolkih.

Pred spalničnimi vrati je obstal. Če se bo poslovil od mame, tako

kot se spodobi, se ne bo podrl svet. Tako in tako je morala vstati, saj

je včeraj omenila obisk pri mehaniku!

Odložil je nahrbtnik in previdno odrinil vrata.

Mamino enakomerno dihanje je prikinil glasnejši vzdih, zganila se

je v postelji in mu s tem dala jasno čutiti, da se prebuja. Deček je

oddrsal do postelje in pokleknil na predposteljnik.

»Sem te zbudil?« jo je previdno vprašal.

»Ravno prav, drugače bi zaspala,« je mama stegnila roko izpod

rjuhe in ga objela okrog vratu.

Na lice mu je prilepila poljub.

»Ti je Aleš pripravil zajtrk?«

Žiga je pokimal.

»Zelo se je potrudil, ko pa sem ga vprašal, ali je prespal pri nas, se

je razjezil. Rekel je, da spi doma in je samo zaradi mene vstal sredi

noči.«

»Ti moj mali ljubosumnež,« se je zasmejala mama. »Po pravici ti je

povedal. Zdaj pa pohiti, da ne bosta prepozna!«

Še sam je prilepil mami poljub na lice. Na usta ni pustila, ker je

rekla, da ima postan okus od spanja.

»Pazi nase in glej, da se boš ves čas držal skupine. Tam so obsežni

gozdovi. Ne bi bilo dobro, če bi se izgubil.«

»Bom pazil, mami, obljubim!«

Z odgovorom ji je želel povedati, da je njena skrb odveč. Saj je

vendar že velik fant, ki ve, kaj sme in česa ne.

Na hodniku je skoraj trčil v Murija. Počohal ga je pod vratom.

»Mama te bo peljala lulat! Jaz nimam časa. Lepo se imej!«

Kuža je pričakoval še večji izliv nežnosti. Prekobalil se je na hrbet

in iztegnil vse štiri od sebe, vendar se je deček že skobacal na noge.

»Počakam te pri avtu,« je zaklical Alešu.

Spustil se je po stopnicah. Iz stanovanja Žagarjeve je prihajal glas

radijskega napovedovalca. Bral je jutranja poročila.

»Se lahko peljem zadaj?« je Žiga stopil k zadnjim vratom že

zdavnaj odslužene kripe.

Aleš bi si prav res lahko omislil kaj boljšega! Če bi dajal na stran

del pokojnine, mu zdaj ne bi delal sramote pred sošolci!

»Zadnji sedež je polomljen, pa še založenega imam, kot vidiš,« je

rekel Aleš.

Žiga je šele zdaj opazil nametane papirje in najmanj dve jopi, ki sta

se, sodeč po klavrnem videzu, že nekaj let valjali tam zadaj.

Ni mu preostalo drugega, kot da se je spustil na prednji sedež z

oguljeno in natrgano prevleko. Za nameček ga je ena od vzmeti

tiščala v hlebca. Neprijetnega občutka ni pregnalo niti presedanje.

Na koncu se je potolažil, da se ne peljeta daleč ...

Nahrbtnik je obdržal v naročju. Računal je, da bo tako na cilju

hitreje izskočil iz vozila. Že vnaprej je prosil Aleša, naj mu ne maha

z robčkom v slovo, saj bi ga imeli sošolci za dojenčka. V šestem

razredu veselo zafrkavajo vse tiste, ki jih mamice ali očki dostavijo

na avtobus in jih objemajo in cmokajo v slovo.

»Potem bom to storil že sedaj, da te potem ne bom spravljal v

zadrego,« je Aleš izkoristil priložnost.

Nagnil se je k dečku, ga zagrabil za lase na zatilju in se mu približal

s tistim nagnusnim kocinastim obrazom:

»Želim ti lep izlet! In če se boste kopali, ne ostani predolgo v mrzli

vodi!«

»Hvala za skrb,« je rekel Žiga in glasno rignil.

Z vonjem po praženi slanini in rumenjakih je skušal odvrniti Aleša

od poljubljanja, a je bil trud zaman. Možakar je obliznil njegovi

stisnjeni ustnici, se počasi zravnal in obrnil ključ pod volanom.

Žiga si je usta obrisal v rokav.

»Saj veš, da ne maram tega,« se je skremžil. »In tudi tako žgečkati,

kot si me včeraj, me ne smeš več. Užival si, ko sem kričal. Lahko bi

mi odpovedalo srce. Sicer pa ti komaj čakaš na to. Potem ti ne bi bil

več v napoto pri mami!«

Žigu je tekel jeziček kot namazan. Užival je v živciranju možakarja,

ki je razmišljal, ali naj se smeje ali zavpije mulcu, naj že enkrat

zapre tisto svojo nesramno gofljo.

Zapeljal je k pločniku. Žiga je pričakoval zaušnico na račun

nakladanja, čeprav je bil vse do tega trenutka prepričan, da si Aleš

česa takega ne bi upal narediti. Ne zaradi njega samega, saj je bil

veliko šibkejši od odraslega človeka, pač pa zaradi mame, ki ne

pusti, da bi kdo dvignil roko nad njenega sina.

Toda zgodilo se ni nič pretresljivega. Za postanek je bilo krivo

vzvratno ogledalo. Aleš ga je naravnal med polglasnim brundanjem,

da ne more voziti, če ne ve, kaj se dogaja za njim.

Preden je znova speljal, je prizanesljivo pogledal dečka:

»Veš, poba, silno domišljijo imaš! To je po svoje dobro, lahko pa ti

hudo škodi, če jo uporabljaš narobe. Če si domišljaš reči, ki se niso

dogodile, ali pa jih slikaš sebi in drugim drugače, kot so se v resnici

odvile, lahko kaj hitro sprožiš plaz z nepredvidljivimi posledicami.

Opisal ti bom samo en primer ...«

Za trenutek je utihnil, saj ga je zaposlil gostejši promet pred

semaforjem. Zapeljal je na zunanji pas in šele potem dokončal

glasno razmišljanje:

»Pred očmi moraš imeti dejstvo, da je domišljija odraslih pogosto

sprijena, pokvarjena. Ko trči s tvojo naivnostjo, je nesreča

neizogibna. Samo bog ti lahko še pomaga. Zadostuje, da nekdo

omeni socialni delavki na tvoji šoli, kako pogosto spiš v očkovi

postelji. Socialna delavka bo takoj pomislila, da se je tvoja mama v

času dolgotrajne očkove odsotnosti pretirano navezala nate. Vpeljuje

te v stvari, ki se jih grejo med seboj odrasli ljudje. Temu uradno

rečejo krvoskrunstvo in je po zakonu kaznivo. Mamo lahko za nekaj

let odpeljejo v zapor, tebe pa oddajo kakšni tuji družini, če

se ne zavzame zate kdo od sorodnikov ...«

Žiga je kar poskočil. Hotel je oporekati, da mu nihče nima pravice

vzeti mame, vendar ga Aleš ni pustil do besede.

»Nimaš pojma, kakšen kraval bi zagnali že zaradi tega, ker sem se

te malo dotaknil. Čeprav veš, da je bilo vse skupaj le nedolžna

igra ...«

Nalašč je položil roko na Žigovo stegno. Tam jo je zadržal dlje, kot

je sprva mislil, to pa zato, ker je bil deček od slišanega preveč

zmeden, da bi se uprl dotikanju.

»Zato dobro razmisli, preden boš komu čvekal izmišljotine o meni.

Kot bi mignil, bo na dan prišlo tudi tvoje crkljanje pri mami, tega pa

si ne želi nihče od nas, kajne?«

Šele ko je deček pokimal, je Aleš umaknil svojo šapo.

Če je pravilno razmišljal, ga je Aleš držal v šahu. Povsem brez

potrebe, saj ga ni nameraval zatožiti v šoli. Besede o čudnih igricah

prijatelja njegove mame bi mu šle težko z jezika. Če mu ni verjela

mama, bi ga tudi psihologinja čudno gledala, pa naj Aleš govori o

domišljiji odraslih, kar hoče.

Skušal je razmišljati o prijetnejših stvareh, ki jih je imel še pred

seboj. Spomnil se je, da sta se z Lukom dogovorila, da bo

poskrbel za piškote s pomarančo in čokoladnim prelivom, pa je

potem čisto pozabil nanje. To mu bo Luka pral glavo!

Glasno je vzdihnil in se skremžil:

»Vse trgovine so ob tej uri še zaprte, kaj?«

Aleš je pokimal. Bil pa je tako ljubezniv, da ga je vprašal, kaj bi

rad. Ob besedi »piškoti« mu je ponudil rešitev. Če se ni motil, so

imeli na avtobusni postaji trafiko, v kateri so ob najbolj nemogočih

urah poleg časopisov prodajali tudi pijačo in sladkarije.

»Nekaj bova že dobila,« ga je potolažil.

Žiga je sicer vedel, da se zdaj ne bo neopaženo izmuznil iz stare

kripe, vendar je bilo to še zmerom manjše gorje, kot če bi se Luka

zgražal nad njegovo pozabljivostjo.


Anina zgodba: NOVO PISEMCE ZA LJUBLJENO OSEBO[uredi]

Ana je zajtrkovala jogurt s prepečencem. Na tenko ga je premazala

s surovim maslom in marelično marmelado, čeprav je kazalec na

tehtnici kazal več, kot si je želela. A kaj, ko se hrane ni mogla

vzdržati. Učenje jo je izlakotilo, upanje, da bo delo možganov

porabilo odvečne kalorije, pa se je pokazalo za jalovo.

Med grizljanjem prepečenca je pomislila na pogovor s Klemenom.

Če bo fant držal besedo, se bo prikazal kmalu po kosilu!

Zato se bo najprej lotila računstva. Geometrijo bo prihranila za

popoldne. Kolikor se je spominjala, je prijatelj kar dobro obvladal

snov.

Plastični kozarček je zagnala v smetnjak in se vzpela v svojo sobo.

Ni se takoj lotila reševanja nalog. Za spodbudo si je za Klemenovim

obrazom priklicala pred oči še Žigovega. In to tistega s prikupno

nagajivim nasmeškom. Vprašala se je, ali njen deček že sedi v

razredu, potem pa se je spomnila, da se je po šolski avli širil glas o

izletu šestošolčkov ...

»Lepo se imej, moj zlati fant, če si se slučajno kam odpeljal,« mu je

zaželela. »Lahko bi mi telefoniral in zaupal novico v nekaj

besedah ,s šolo gremo tja in tja, zelo se veselim, ti mi samo priskrbi

sončen dan. Če mi poveš svoj naslov, ti mogoče pošljem kartico!‘ Ti

pa nič!

Kot da zate sploh ne obstajam.«

Otožno se je nasmehnila, čeprav se je hkrati zavedala, da pretirava.

A kaj, ko je v samopomilovanju čutila nenavaden užitek, sproščujoč

in nikomur škodljiv.

»Vprašujem se, lepi smrček, ali sploh kdaj pomisliš name. Mogoče

takrat, ko vsa ponižna pritisnem na zvonec in mi milostno dovoliš,

da odpeljem tvojega cucka na sprehod. Vse do parka si govorim:

ljudje božji, ali se vam sploh sanja, čigav kuža je to? Žigov seveda,

od tistega sanjsko prikupnega mulca, in prav mene je doletela čast,

da ga peljem lulat in kakat!«

Poredno se je nasmehnila in udarila z dlanjo po mizni ploskvi:

»Danes, gospa Žigova mama, nisem prišla po psa, ampak bi rada

odpeljala na sprehod vašega sina! Samo vrvico mi dajte, saj pasek že

ima okrog vratu. Ste morda z njim označili, da je poba izključno

vaš? Stavim, da ne manjka dobrih ljudi, ki bi z veseljem poskrbeli

za njegovo srečo ...«

Iz zvezka je iztrgala list papirja in s tiskanimi črkami izpisala

Žigovo ime. Dodala je nekaj stavkov: »Dragi fant, zakaj mi nič ne

telefoniraš? Jaz se za preizkus znanja piflam od zore do mraka, zato

naravnost hrepenim po skoku na bazen. Nujno potrebujem počitek.

Jutri spet napovedujejo sonce. Mislila sem, da bi se mi pridružil pri

kopanju. Torej, bodi prijazen in me pokliči na priloženo številko.

Pozdrav, Ana!«

Med zlaganjem lista je pomislila, da je v kratkem času namenila

dečku že drugo pismo. Tako silno je doslej ni zaposlila še nobena

ljubezen! S prepogibanjem lista koledarja je sestavila pisemsko

ovojnico. Ker je bila fotografija cvetočega grma japonske češnje

preveč pisana, da bi na njej razločila Žigovo ime, je na sliko nalepila

etiketo. S selotejpom zalepljeno ovojnico je potisnila v predal in se s

podvojeno zagnanostjo lotila nastavljanja vzorčne naloge ...


Žigova zgodba: KDO TRDI, DA PUNCE NISO RADOVEDNA BITJA?[uredi]

Hoja navkreber se je Žigu vlekla v nedogled. Kar nekaj časa je

preteklo, da so šestošolci uredili vrsto. Čelo so zasedli fantje in

dekleta, vajeni izletov v hribe. Njim ni bil odveč noben napor.

Nevihta jih je sprva opozarjal, naj ne pretiravajo s hitenjem in

počakajo večino, potem pa je obupal in jih same poslal do planinske

koče. Zabičal jim je, naj ne skrenejo s poti. Na cilju ne smejo

pozabiti na anorake in jope, saj bodo pregreti od hoje. Tudi mrzlih

pijač naj ne zlivajo vase, še posebej gorje pa tistemu, ki bo segel po

pivu! Z razredničarko se je potem postavil na začetek kolone, ki se

je vzpenjala nekoliko počasneje, in to brez pretiranega nerganja in

stokanja. Negodovali so samo tisti, ki niso bili vajeni hoje, saj so jih

mamice in očki dostavljali k pouku z avtomobili.

Čisto med zadnjimi so stopali Žiga, Luka in Rok. Triperesna

deteljica je sicer premogla dovolj moči za preboj na čelo kolone, a

jih je zdeloval klepet. Čvekali so kot branjevke na mestni tržnici.

Luka je razvijal teorijo, da ni dobro, če je človek preveč sramežljiv.

Že od malih nog je s starši preživljal poletja na

naturistični plaži. Golota žensk, moških in vrstnikov ga je sprva

nekoliko zmedla, ko pa se je nanjo privadil, se mu je zdela nekaj

povsem naravnega. Preprosto ni bil več pozoren nanjo. Žiga mu je

oporekel, da bi drugače razmišljal, če bi na plaži srečal Tino.

»Dobro bi si jo ogledal, in če bi me razvnela, bi tudi ona imela kaj

videti,« se je Luka pomenljivo nasmehnil.

»Saj nisi jaz,« je Rok razumel prijateljev namig.

Luka se je izognil besednemu dvoboju tako, da je za menjal temo

pogovora:

»Prisezita na molk do groba!«

Žiga je prisegel s svojo častno besedo, Rok pa mu je rekel, naj ne

zganja cirkusa, saj vendar ve, da jima lahko zaupa!

»Se spominjata prve pomladanske tekme v nogometu?«

Žiga in Rok sta pokimala kot navita. Kdo se je ne bi spominjal!

Luka je sredi igrišča spustil telovadke, da so navijačice zacvilile kot

nore in so potem še cel mesec govorile o njegovi goloti.

»Tistega sploh ne bi naredil, če ne bi pred tekmo Tina špegala v

našo slačilnico. Saj vesta, z betonskega roba se lepo vidi v kletne

prostore. Bil sem bolj pozen, nikogar več ni bilo spodaj in Nevihta

je na široko odprl okna, ker je trdil, da naša obuvala zaudarjajo po

znoju. Ravno sem si oblačil majico, ko sem skozi blago zaznal

obrisa dveh postav. Izkazalo se je, da je zgoraj naša Tina s Slavico,

očalarico iz sosednjega razreda. Pretvarjali sta se, kot da

klepetata, v resnici pa sta špegali k meni. Ko sem za kavbojkami

spustil še spodnjice, so se Slavici orosila očala.«

Rok je fantovo pripoved pospremil z glasnim krohotom, Žiga pa je

vzkliknil, naj ne pretirava. Nazadnje bo še trdil, da je morala punca

vključiti brisalce.

»Kakšne brisalce neki,« se je dušil Rok. »Rekla je, da mora k

filatelističnemu krožku po povečevalno lupo, ker drugače nima kaj

videti!«

Luka je preslišal opazko; najbrž zato, ker ni trpel za kompleksi

manjvrednosti.

»Na igrišču sem se potem vprašal, zakaj bi uživali samo onidve, pa

sem ustregel še drugim puncam. Če sta opazila, se ni nobena ozirala

proč!«

»Tega ne bi trdil. Nekaj se jih je zgražalo,« je pripomnil Žiga.

Priznal je, da si on česa takega ne bi upal narediti za nič na svetu.

Zlasti še, ker imajo Luka že tako na piki zavoljo tistega njegovega

mišmaša s Tino sredi nevihte!

Rok je predlagal Luku nov izziv. Ob tem je komaj zadrževal smeh:

»Danes se bomo kopali pod slapom. Vsaj Bilka je tako obljubila.

Imel boš možnost, da reklamiraš kopanje po naturistično!«

»Ja, potem te bo mogoče Tina dokončno zasovražila,« se je

namuznil še Žiga.

Luka mu ni ostal dolžan:

»Kaj, če bi to storil ti, svetnik? Tvoje ime se rima na Žiga si ga spet

nažiga!«

Po razposajenem smehu so vsi trije obstali pred največjo strmino.

Steza se je vila med skalami in skrivenčenimi debli dreves.

Spogledali so se in se kakor na neslišno povelje složno zagrizli v

strmino ...

Žigova zgodna: KJER SE PREPIRATA DVA, TRETJI DOBIČEK IMA[uredi]

Klopi za mizami so zasedli fantje in dekleta, ki so prvi prišli do

planinske postojanke. Za preostale prostorčke na obtesanih deblih se

je vnel srdit boj. Skupina »zmagovalcev« se je potem škodoželjno

ozirala po manj podjetnih vrstnikih, ki so iskali zaslužena

počivališča v ostri travi.

Luka je sicer pokazal na prazen prostor ob Aleni, a se je izkazalo,

da je punca po manirah zoprnih odličnjakinj hranila mesti za Bilko

in Nevihto. Komaj sta se učitelja prikazala na ravnici, jima je že

mahala in cvilila dobrodošlico.

Luka ji je zabrusil, kako more biti tako zaguljena, ko pa je drugače

čisto fletna. Zanjo se je zavzela špeglasta Slavica.

»Alena je bila med prvimi tu zgoraj, zato lahko izbira, komu bo

odstopila prostor!«

»Pa mi ti odstopi svojega. Ali pa mi dovoli, da prisedem. Če

se malo stisnemo, ne bo nobene škode!«

Špeglarka je premerila Luka od nog do glave. Potem je pogledala še

Aleno in ji namignila, da bi za Luka lahko

naredili izjemo, saj je čisto v redu fant, toda sošolka je ostala

neizprosna.

»Je že dobro,« je rekel Luka. »Mi smo trije in se ne mislimo ločiti.

Vseeno hvala!«

Triperesna deteljica bi se spustila na travnati breg, ko jih ne bi

prikovala na mesto Bilkina zavrnitev Aleninega povabila. Preštela je

mize in se odločila za salomonsko rešitev:

»Tri mize so za fante in tri za dekleta! Tisti, ki ste se že okrepčali,

odstopite prostor prišlekom!«

Začelo se je »preseljevanje narodov«, spremljano s pripombami in

manjšo nejevoljo.

»Kaj pa še ena miza?« je stegnil jezik eden od fantov, ki ni imel

težav z računstvom.

»Tista bo zame in za mojega kolega,« je rekla Bilka tako odločno,

da se ji ni upal oporekati.

Pomignila je Tini, Slavici in članom triperesne deteljice, naj

prisedejo in odvežejo nahrbtnike. Gotovo jih je že popadla lakota.

Iz trave in s hlodov so se razlegle opazke o protekcionistih, piflarjih

in ritoliznikih, pa jih je Bilka utišala s pripombo, da je skupina na

vrh prišla zadnja. Prav je, da jim zaploskajo, ne pa jih zmerjajo!

Žiga ni vedel, ali se je razredničarka norčevala ali je mislila resno.

Sicer pa mu je bilo vseeno! Napočil je čas za malico in to

je bilo glavno! Pred Luka je postavil škatlo s priljubljenimi piškoti

in mu rekel, naj si kar sam postreže. Kot lepo vzgojen fant je

dobroto ponudil tudi ostalim za mizo, sam pa je iz papirja izmotal

žemljo, v katero mu je Aleš zložil koščke salame, sira in narezanih

kumaric. Glede na to, da ga ni spraševal, kakšne kruhke naj mu

pripravi, ga je prijetno presenetil s svojim izborom ...

Bilka je skupinici zaželela dober tek. Sama je izvekla iz nahrbtnika

steklenico s črno kavo.

»Brez kofetka ne grem nikamor,« je še poudarila svojo slabost.

Odvila je zamašek, napravila nekaj požirkov in steklenico ponudila

Nevihti, ki se edini še ni lotil malice.

Žiga je budno spremljal njeno obnašanje. Kakšna škoda, da ni

bila tako naravna, prijazna in prijetna tudi med šolskimi klopmi!

Najbrž je šlo pri njej za poklicni odklon, ko si je ob vstopu v šolsko

poslopje nevede nadela strožji, bolj uraden videz!

Med vsesplošnim mlaskanjem in nacejanjem se je iz koče prikazal

upravnik koče s pladnjem skodelic vročega čaja. Zanesel ga je na

sosednjo mizo.

Žiga je pomislil, da je zdaj napočil čas za nakup razglednic. Čez

kratek čas bodo vsi navalili v hiško in se prerivali za štampiljko.

»Samo pozdravčke domačim odpošljem,« je opravičil svoj premik v

kočo.

Na pultu ga je pozdravilo stojalo z barvnimi posnetki planinske

koče in vrhovi okoliških gora, katerih imena so znali najbolj

navdušeni hribolazci na pamet.

Odločil se je za razglednico s slapom, do katerega se bodo spustili

po kratkotrajnem počitku. Modrikasta voda je v vročem dnevu

delovala silno vabljivo. Pravzaprav ga je kar klicala v svoj

osvežujoči objem!


Anina zgodba: TELEFONSKI POGOVOR VZBUJA UPANJE[uredi]

Mama je obvestila Ano, da je očka odšel na pregled k okulistu, ona

pa bo ves dan v podjetju, zato naj sama poskrbi za kosilo. Z Zalko si

namreč ne more pomagati, ker si je vzela prost dan. Baje je zbolela

njena mama, in če gre za kaj resnejšega, se od nje lahko

poslovijo najmanj za teden dni. In mama ne bi bila mama, če je ne bi

opomnila, naj si ne naroča pice na dom. Pica je preveč prostaška jed,

pa še zdrava ni, ker pečeno testo draži želodčno sluznico. Potem ji je

voščila uspešen dan. Ana ji je vrnila enako željo ter na hitro

izkoristila mamino dobro voljo za napoved Klemenovega

popoldanskega obiska. Mama ni nasprotovala, samo pripomnila je,

naj bosta pametna in se res samo učita!

»Lahko mi zaupaš,« je rekla Ana, čeprav se je zavedala, da je prav

zaupanje tisto, kar najbolj pogreša v njunem odnosu.

Kljub temu je bil mamin strah odveč! Da bi se kaj zgodilo med njo

in Klemenom, bi morala sama dati pobudo! O nasilnosti fantov

je doslej slišala le od peščice deklet ali pa brala v časopisih na

straneh s črno kroniko ...

Polistala je po telefonskem imeniku.

Čutila je, da ne bo mirna, dokler ne pokliče srednje šole za

zdravstvene tehnike in medicinske sestre. Naj jo sprejmejo ali pa

zavrnejo, samo da bo vedela, pri čem je! Prvič v življenju je skušala

nekaj urediti čisto sama, brez vpletanja maminih zvez in poznanstev!

Izbrala je številko tajništva. Po kratkotrajnem zvonjenju se je

oglasila ženska. Komaj je povedala, da gre za srednjo šolo, že je

Ana zdrdrala:

»Tukaj Ana. Končujem osmi razred. Rada bi vedela, kako je z

vpisom na vašo šolo. Brez moje privolitve so me domači vpisali na

gimnazijo, jaz pa tja nočem za nič na svetu!«

Ženski glas jo je zaprosil za kanček potrpljenja. Vezala jo je na

drugo številko.

Po prijetni melodiji, ki se je odvrtela vsaj dvakrat od začetka do

konca in jo je Ana znala že zažvižgati, se je oglasil pomočnik

ravnatelja.

Ana je ponovila vljudnostni uvod s predstavitvijo. Pri tem je upala,

da je bil pomočnik ravnatelja svetla izjema in ga Magda Lokar ni

poznala ter ga tako tudi ni imela pod svojim vplivom!

Možak se ji je zdel odrezav, kot bi moral zaradi telefona prekiniti

pomembno delo, potem pa si je le vzel čas zanjo in ni odložil

slušalke. Zastavil ji je celo nekaj zanimivih vprašanj. Najprej je

hotel vedeti, kaj pričakuje od vpisa na njihovo šolo.

Ana se je razgovorila o klapi deadendovcev in o tem, kako je

pomagala enemu od fantov, da se je nehal omamljati. Zdaj bi ga rada

odvadila še pitja alkohola. Opisala je lepe občutke, ki jo obidejo ob

njunih srečanjih. Že odkar se zaveda, rada pomaga vrstnikom.

Pazljivo jih posluša in jim potem razloži, kako bi se lotila problema,

če bi se znašla na njihovem mestu. Nekateri jo dražijo z usmiljeno

sestro, a je to sploh ne moti. Bolj jo jezi, ker jo mati sili na

gimnazijo, da bi potem nadaljevala s študijem kemije, ona pa bi

veliko raje pomagala bolnim ljudem.

Pomočnik ravnatelja se je zadovoljil s povedanim. Rekel ji je, da

lahko pošlje vpisnico po pošti. Še bolje pa bo, če jo sama dostavi v

tajništvo. Opozoril jo je tudi na potrebno število točk iz preizkusa

znanja. Več ko jih bo zbrala, večje možnosti bo imela. V tolažbo ji

je zaupal tudi podatek, da letos ni takšnega navala, kot je bil v

preteklih letih, ko so morali odsloviti skoraj polovico kandidatov.

Potem se je možak poslovil od nje, in še preden je Ana odložila

slušalko, je poskočila od veselja:

»Šlo bo, šlo! Vse bo v redu!«

S podvojeno odločnostjo, ki jo je povzročilo prebujeno veselje do

učenja, se je lotila angleških nepravilnih glagolov. K sreči jim je

angleškarica že na začetku osmega razreda zagrozila, da jih ne bo

izpustila iz rok s pozitivno oceno, dokler ne bodo opolnoči v samih

spodnjicah zdeklamirali glagolov v nedoločniku, pretekliku in

prihodnjiku ...

Žigova zgodba: SRAMOTILNI PEČAT[uredi]

Bučanje padajoče vode je kmalu preglasilo vse druge zvoke v

naravi. Učencem je šlo spuščanje po strmini hitreje od nog kot pa

vzpenjanje. Razgreti od hoje in sončnih žarkov so naravnost

hrepeneli po osvežitvi v gorski rečici. Slap so si slikali kot

velikansko prho, čeprav so se zavedali, da bi se slabo končalo za

vsakogar, ki bi se znašel pod njegovim curkom. Dovolj osvežujoče

so bile že drobne kapljice, ki so ob bobnenju padajoče vode pršele iz

tolmuna in se dvigale nad ravnico, kjer so sončni žarki z njihovo

pomočjo risali mavrico.

Žiga, Luka in Rok tokrat niso zaostajali. Prvi so prišli do vode. Bele

skale so jih prevzele s svojo gladkostjo. Kot ustvarjene so bile za

poležavanje in sončenje. Izbrali so si največjo in si sezuli planinske

čevlje.

»Onesnažujeta zrak!« si je Žiga zamašil nos.

Luka mu je nalašč potisnil onogavičeno nogo pred obraz.

»Prasec!« je Žiga med umikanjem zdrsnil s skale.

Čeprav se je v vodo potopil le do kolen, mu je kožo v trenutku

oblila kurja polt.

»Grize, tako je mrzla,« je zastokal.

Luka se je vseeno slačil dalje. Odstopil je nekaj

prostora svetlolascu, da se je laže potegnil nazaj na skalo.

Žiga se je od občutka mraza kar krivil. Spustil je kavbojke, in še

preden jih je zbrcal z nog, je po strmini pritekla Tina, obkrožena s

skupino sošolk. Punce so spraševale, kakšna je voda, Tina pa se je

zagledala v Žigove kopalke. Hotela je vedeti, kje jih je kupil. Zdele

so se ji odlične, čeprav za fanta nekoliko nenavadno krojene. Zlasti

še, ko je šlo za visok izrez nad stegni in razmeroma ozek trak blaga

na zadnji plati. Večina fantov se boji pokazati svoje noge ...

»Kupila mi jih je mama,« je priznal Žiga.

Zamolčal je, da so takšne zato, ker jih je prerasel. Sam se ni nikoli

navduševal nad njimi. Pravzaprav se je pomiril šele pred ogledalom,

ko se je na lastne oči prepričal, da se blago lepo prilega koži. Bile so

nebesno modre barve, z rumenima trikotnikoma, ki sta se na

prednjem delu združevala v domišljijski lik. Po maminih besedah se

je njihova modrina ujemala z barvo njegovih oči, rumena trikotnika

pa sta ponazarjala zlato od sonca orumenelih las.

»Frajerske so, brez zafrkancije!« je ponovila Tina.

Kot kakšen maneken se je moral dvakrat zasukati pred njo.

»Si padel, neroda?« se je nasmehnila.

Žiga ni vedel, čemu mu je zastavila takšno vprašanje. Seveda ni

padel!

»Pa si!« je vztrajala Tina.

Približala se je skali in priprla veke, da je lažje razločila temno liso

na njegovem hlebcu.

»Če nisi padel, te je pa kakšna punca ugriznila,« je zacingljala z

zvenečim smehom.

111 Žigova zgodba

Zdaj sta na liso postala pozorna tudi Rok in Luka.

»Prav ima! Ena te je ugriznila, samo katera?!« je zinil Luka, Rok pa

je popametnikoval:

»Ja, tiha voda bregove dere!«

Ob besedi »ugriznila« je deček zabarval. Takoj je pomislil na

Aleševe zobe. Do tega trenutka se mu ni niti sanjalo, da je od

možakarjevega ugriza ostala na koži sled. Pravi sramotilni pečat!

Najraje bi se pogreznil v zemljo!

»Nihče me ni ugriznil!« je skušal spremeniti žalostno resnico.

«Mogoče je od mamine kuhalnice. Eno mi je pripeljala, ker nisem

pravočasno peljal Murija lulat!«

Tina je nejeverno odkimala. Poklicala je Slavico. Preden se je

očalarica odzvala, si je deček navlekel kavbojke. Prav res mu ni bilo

do tega, da bi vse punce z njihove šole družno ocenjevale sled

Aleševih zob na njegovi riti!

»Ja, fasal sem jih! Ti nisi bila še nikoli tepena?«

Tina se je skrivnostno nasmehnila:

»Vem samo to, da mi je takle pečat ostal na vratu po novoletnem

plesu. Nosila sem ga dober teden dni in si ga nalašč nisem zakrila,

samo da so mi sošolke zavidale!«

»Kaj si nosila okrog vratu?« se je oglasila Bilka.

Učenci so šele zdaj opazili razredničarko, kako je stala v vodi na

drugi strani skale. Najbrž je že nekaj časa prisluškovala njihovemu

nakladanju ...

»Nič, nič,« je zinila Tina.

Odgovor razredničarke ni zadovoljil. Bila je vztrajne in radovedne

sorte. Na koncu se je misica razreda vdala:

»Žiga sem samo vprašala, katera punca ga je ugriznila, pa je

povedal, da jih je fasal od mame. To je vse!«

Bilka je razumevajoče pokimala in se ozrla k svetlolascu:

»Pokaži!«

Deček se je uprl:

»Oblekel sem se že ...«

»Ti je tekla kri?« je vprašala Bilka.

Žiga je odkimal.

Prijel se je za pas, kot da je pripravljen spustiti hlače v potrditev

svojih besed, pa je ženska brez dodatnih nadležnih vprašanj

zabredla do sosednje skale, na kateri se je utaborila manjša skupina

učenk.

Anina zgodba: KLEMEN S PRIKUPNEJŠE PLATI[uredi]

Po fantovem prihodu se Ana zlepa ni zbrala. Preslišala je

Klemenovo razlago, tako da je moral ponoviti. Spraševala se je ali je

ravnala prav, ker ga je povabila k sebi. Še zmerom je čutila do njega

več kot zgolj prijateljstvo. Opazovala je njegove prste, kako so

oklepali svinčnik, in dozdevalo se ji je, da bi jim z veseljem dovolila

potovanje po svojem telesu, če bi fant samo izrazil takšno željo ...

Ker pa iniciative ni dočakala, se je sama lotila osvajanja. Med

Klemenovo razlago o računanju stranice trikotnika ob skopih

podatkih se je približala njegovemu obrazu. Vdihavala je vonj

izgovorjene sape. Ni zaudarjala po žganju niti po postanem vinu.

Tudi ni bilo sledu o žvečilki, s katero bi skušal prekriti izdajalski

zadah. Torej je res držal besedo o vzdržnosti in je bilo opijanje na

travniku zgolj nesrečna epizoda, iz katere je ona naredila pravo

tragedijo.

Še s toliko lažjim srcem mu je stopila za hrbet in ga nežno oklenila.

Lice je naslonila ob njegove lase.

Klemen je šele zdaj odrinil knjigo.

»Kaj ti je?« jo je prijel za roki. »Ne boš rekla, da ne razumeš!

Spominjam se, kako si blestela pri Stanički.«

»V geometriji že ne,« mu je Ana šepnila na uho. »Tu si bil ti

zmerom boljši. In bil bi vrhunski, če ne bi pil. Zaradi tega te je

Stanička vzela na piko ...«

Klemen je globoko vzdihnil, kot bi ji skušal očitati branje levitov.

»Če nekaj obljubim, držim besedo,« je rekel odločno.

Ana ga ni spustila iz objema. Še naprej se je naslanjala obenj,

kimala s pomenljivim nasmeškom in silila fanta k izpovedovanju:

»Zadnjega mačka sem premagal, ne da bi klin izbijal s klinom.

Zaprl sem se v sobo in se nacejal z ledenim čajem. Poleg tega sem

žrl petkilogramsko lubenico. Namesto da bi se izbruhal, sem se

izscal!«

Skušal se je rešiti iz dekletovega prijema. Tako rad bi se ji zazrl v

obraz, vendar je Ana zahtevala, da ji do konca zaupa vse, kar mu je

ležalo na duši.

»Da ne boš mislila, da sem se ustrašil tvojega predavanja o

škodljivih učinkih kajenja in popivanja na mlad organizem. Larifari!

Hočeš vedeti, zakaj sem se zamislil nad samim seboj? Res si k temu

pripomogla ti! Ko sem v parku skoraj stopil v tvoje kozlanje, si me

popolnoma neprisebna nadrla, da ne bo nikoli nič iz mene, ker

sem čisto navadna zguba, nesposobnež, kronični postopač, kandidat

za klošarja ... Že res, da so me s podobnimi izrazi

pitali domači, pa psihologinja in socialna delavka, ampak jaz

sem se na vse skupaj požvižgal. Saj veš, skozi eno uho noter in skozi

drugo ven. Ko pa sem isto slišal še od tebe, svoje vrstnice in

prijateljice, sem se zaklel: pokazal jim bom, da Klemen nikakor ni

za odpis! Iz sebe bom še nekaj naredil! Si zadovoljna?«

Ana je pokimala. Razklenila je roke v upanju, da se bo tudi fant

dvignil s stola, se počasi kot v kakšnem ljubezenskem filmskem

prizoru zasukal k njej in jo objel ...

Pa se ni zgodilo nič takšnega. Skušala se je potolažiti, da je po tisti

nočni polomiji morda preveč pričakovala od njunega srečanja.

Pravzaprav sta vse začenjala znova ...

»Greva jutri na bazen?« je plašno vprašala, da ne bi zavrnitve

doživela tudi zdaj. »Sergeja bo tam in še kdo. Toliko, da se osveživa

in laže nadaljujeva učenje ...«

Klemen je sprejel povabilo. Odločil se je celo, da bo za to

priložnost spravil v pogon svoj že pozabljeni moped!


Žigova zgodba: NAMESTO PRHE EN SAM JOK[uredi]

»Sem že doma!« je Žiga odrinil vhodna vrata in izvlekel ključ iz

ključavnice.

Nahrbtnik je spustil na tla in se mu pridružil še sam, da si je laže

odvezal planinske čevlje. Z njimi je imel veliko več dela kot pa s

supergami.

Nihče ga ni prišel pozdravit. Pogrešal je tudi Murijevo lajanje. To je

pomenilo le eno: mama, Muri in po vsej verjetnosti tudi

114 Žigova zgodba

Aleš so odšli na večerni sprehod. Tako bosta starčka šele pri večerji

navalila nanj z vprašanji, kako se je imel na izletu. Tudi prav, saj se

bo do takrat lahko v miru posvetil prhanju! Zdelo se mu je, da se je

po vsem telesu lepil od potu. Občutek za znoret! V avtobusu je bilo

kljub popoldanski uri pasje vroče. Voznik je bentil nad vzdrževalci

vozil, ker niso pravočasno spravili v red klimatske naprave. Iz rež

nad sedeži je namesto ohlajenega zraka pihal vroč, kar je samo še

poslabšalo že tako nevzdržno stanje. Za nameček Bilka ni pustila

odpreti oken. Bili so prepoteni od sončenja in norenja, in kadar je

človek moker, je prepih hudo nevarna stvar! Tako so se v imenu

zdravja še naprej kuhali v lastnem soku, kot se je sočno izrazil Luka.

V znak protesta je zmetal s sebe cunje in obsedel v samih kopalkah.

Žiga bi ga posnemal, a ga je še naprej pekel Alešev žig. Nevihta je

privlekel na dan kitaro. Z brenkanjem je skušal pregnati moreče

vzdušje. Predlagal je, da bi kakšno zapeli. Žiga in Luka sta se samo

spogledala in že se je znašel v Lukovem naročju gramofon, fanta pa

sta si vsak v svoj uhelj tlačila slušalki. Kljub temu nista preslišala

razglašenega dretja sošolcev. S prepevanjem so tako živcirali

šoferja, da jih je po mikrofonu zaprosil za nekoliko tišje

nadaljevanje koncerta.

V sobi je Žiga odvrgel majico, kavbojke in kopalke. Tako in tako je

namenil oblačila za v koš z umazanim perilom. Priložil jim je tudi

nogavice, ki si jih je sezul med poskakovanjem zdaj po eni, zdaj po

drugi nogi. Preden je odkorakal v kopalnico, je v veži prižgal

stensko lučko in se s hrbtom postavil pred ogledalo na garderobni

omari. Malo je manjkalo, da si pri sukanju glave ni izpahnil vratnih

vretenc. Pa še tako si je moral pomagati s prestopanjem in

zvijanjem, preden je na ritnici uzrl liso, zavoljo katere ga je Tina

skoraj razpela na sramotilni steber. Res je bil temni madež sredi

mlečno bele kože zelo opazen.

Aleša je poslal k vragu. V takšno zadrego ga doslej ni še nihče

spravil! Gorje, če bi ugriz odkrila Ana! Iz njega bi izvrtala resnico,

potem pa bi ga obsojala, ker je možakarju sploh dopustil takšno

početje.

Stopil je v kabino za prhanje. S prsti je oklenil ponikljano zvezdico

in že je pritekla iz prhe mlačna voda. V drobnih kačicah mu je

polzela po telesu. Ob misli, kako se je pred nekaj minutami lepil

od potu, se je s toliko večjim užitkom prepustil božanju kapljic. Oči

so se mu zaprle same od sebe. Počasi se je vrtel na mestu. Dovolil

je, da mu je voda močila lase, in zdelo se mu je, da bi pod tušem

lahko stal do pozne noči.

Vendar ni dolgo užival! Zaslišal je Murijevo bevskanje in

takoj za njim Alešev glas, kako ga je miril in pošiljal na balkon.

Samo še nekaj sekund in odločni koraki so se približali kopalnici.

Žiga se je spomnil, da ni zaklenil vrat.

»Zasedeno je!« je zavpil, vendar z opozorilom ni odgnal možakarja.

Ta je obstal kot vkopan in se butasto zabuljil vanj.

Pravzaprav sta nekaj trenutkov drug v drugega buljila oba, potem

pa se je Žiga pognal izpod prhe. Ob dotiku mokrih stopal z gladkimi

keramičnimi ploščicami mu je spodrsnilo in grdo bi padel, če ga

Aleš ne bi prestregel. Namesto da bi se mu zahvalil, se je z mokrimi

rokami uprl ob njegovo srajco in ga skušal izriniti iz kopalnice.

»Oprosti,« se je branil Aleš. »Nisem vedel, da si se že vrnil z

izleta.«

Žiga ni odnehal. Dobro je vedel, da gre za prazen izgovor, saj se je

dedec kljub opravičilu še naprej pasel s pogledom po njegovem

telesu. Le kako ne bi vedel za vrnitev, ko pa se je v veži gotovo

spotaknil ob nahrbtnik in planinske čevlje! In tudi če je bil po

naključju res slep in gluh, bi se zdaj lahko spravil iz kopalnice, tako

pa mu je ponudil svojo pomoč pri umivanju.

»Namilil te bom po hrbtu,« je vztrajal. »Če lahko pomagam tvoji

mami, ne vem, čemu ne bi tudi tebi. Veliko mlajši si od nje, poleg

tega pa si poba. Doslej nisem še nobenega pojedel!«

»Pri miru me boš pustil! Dokler sem v kopalnici jaz, nimaš ti v njej

kaj iskati. Že tako mi povzročaš same težave!«

Možakar se je res umaknil za korak, dva k vratom, ni pa mu še

obrnil hrbta.

»Počasi, počasi! Česa vsega me obtožuješ?«

»Grizeš kot stekel pes,« se je deček za trenutek nehal opirati obenj,

da se je lahko s prosto roko dotaknil izdajalske lise na hlebcu. »Vsi

so jo videli in se norčevali iz mene. Dokler ne izgine, si ne upam niti

na kopališče!«

Možakar si jo je hotel ogledati od blizu, pa mu deček ni dovolil.

»Zdaj že enkrat izgini, če ne, bom začel kričati!«

»Ne bodi histeričen, saj že grem,« je popustil Aleš. »Samo povej

mi, kaj si sošolcem rekel o madežu.«

»Ven!« je ponovil Žiga.

Pri tem so se mu tresla kolena od razburjenja, v mehurju pa je čutil

pritisk.

Možakar je prestopil prag in pustil, da mu je deček pred nosom

zaloputnil vrata. Bliskovito je zasukal ključ v ključavnici.

Potem je brž stopil pod prho in se ves napel. Med praznjenjem

mehurja ga je obšlo olajšanje, na licih pa sta se mu zarisali poredni

jamici.

»Kaj da sem jim rekel?« je z zavlačevanjem podaljševal trenutke

Aleševega trpljenja.

Dedec se je gotovo cvrl na žerjavici!

»Rekel sem jim, da me je ugriznil mamin prijatelj. Blazno

pokvarjen dedec je. Kar naprej sili za menoj in me nadleguje še med

tuširanjem!«

Možakarjeva zaskrbljenost pred vrati se je spremenila v nasmeh,

nasmeh pa prav hitro v glasen krohot.

»Bister fant si. Vem, da me nisi izdal, vseeno pa bi rad slišal tvoj

izgovor!«

Žiga je zavlačeval dalje. Znova se je nastavljal curku, da se mu je

gladka polt svetlikala od mokrote, kot bi jo nevidna roka prekrivala

s plastjo svetlečega se laka.

»No, govori!« je postajal Aleš nestrpen. »Ne igraj se z mojim

potrpljenjem, prijateljček! Še zmerom lahko pridem do tebe in te

našeškam po ta nagi!«

Žiga se je zavedal možakarjeve premoči, zato je priznal, da se je

pod slapom izgovoril na mamo.

»Nagarbala me je s kuhalnico, ker nisem peljal Murija lulat in je

ponečedil preprogo.«

»Misliš, da je bila to posrečena domislica?« je podvomil Aleš. »Ne

bi delovalo prepričljiveje, če bi se izgovoril na Murija? Igrala sta se,

pa te je ugriznil ...«

Žiga se ni strinjal:

»Če bi me stisnil Muri, bi mi tekla kri. Zdaj pa me že enkrat

pusti pri miru!«

»Prav,« je odgovoril Aleš. »Samo prihodnjič ne bodi tak hinavec!

Zakleni se v kopalnico in mi ne razkazuj svoje golote. Daj si tablico

okrog vratu – ,sem strupen, ne dotikaj se me‘!«

»Škisfris,« je prhnil Žiga.

Možakarjevi koraki so se počasi oddaljili od kopalničnih vrat.

Žiga bi lahko vzkliknil »hvala klincu«, a ni maral prenapenjati loka.

Aleš je najbrž odšel za vogal na mrzlo pivo, njemu pa se ni ljubilo

za njim, da bi se mu opravičeval in ga prosjačil, naj ne joka mami,

kako nemogočega sina ima. Stvar je postajala že mučna. Zdelo se

mu je, da hodi po ostrini noža in se ne zna pravilno odzvati na

obnašanje odraslih. Ko je skoraj prepričan, da ima prav, in je Aleš

tisti, ki ravna narobe, že mu da mama vedeti, da je navaden

scrkljanček, ki ga kar razganja od ljubosumja. Takšnega ga prav

gotovo ne mara in je zadnji čas, da se poboljša. In ko bi ga Aleš

zaradi zmerjanja upravičeno zatožil mami, seže možak v denarnico

in mu odšteje žepnino ...

Pomislil je, da bi ga lahko tudi nocoj obral za kakšen bankovec, ne

pa da je obsedel pod tušem kot kupček nesreče, si oklepal koleni in

obremenjeval možgane s problemi, pretežkimi za njegova leta in

izkušnje. Vseeno je še enkrat analiziral dogajanje v kopalnici.

Krivde za Aleševo užaljenost ni našel pri sebi. Nasprotno! Aleš je

bil tisti, ki se je čudno obnašal! Vdrl je k njemu v kopalnico in ga

požiral z očmi, na koncu pa ga je obkladal s hinavcem, češ da bi se

moral pred njim zakleniti v kopalnico, ne pa da je poskakoval pod

tušem in ga izzival s svojo otroško prikupnostjo in radoživostjo. Ja,

mama bo slej ko prej sprevidela, da njen sinček sploh ni takšen

svetnik, kot se kaže ljudem!

»Nikar mu ne verjemi,« je zastokal Žiga.

Mokri lasje so mu padali na oči in lica. Polzečim kapljicam, ki so

ga neusmiljeno ščegetale po obrazu, so se pridružile solze.

»Oprosti, mami, res nisem bil kriv,« je zahlipal. »Ne jezi se name!

Imej me rada ...«

Tisti hip se mu je zdelo, da je najnesrečnejši otrok na svetu.

Žigova zgodba: MOKRE SANJE[uredi]

Topli sončni žarki so segali v vsak kotiček vrta. Zaradi njih se je

Žigu zdela trava še bolj zelena, nebo pa še bolj modro in brez vseh

oblakov. Zadovoljno se je pretegoval na veliki brisači, ki jo je

razprostrl nedaleč od okrasnega grma. Na sebi je imel modre

kopalke z rumenima trikotnikoma. Čudna spokojnost je visela v

zraku. Murija ni bilo na balkonu, da bi ga motil s svojim

laježem. Tečna soseda je verjetno odšla po opravkih. Njeno okno je

samevalo, zato pa se je na zidu, kjer je med zadnjim praznovanjem

rojstnega dne s prijatelji uzrl Tino, nepričakovano prikazala Ana. V

pozdrav je pokimala, potem pa kar zdrsnila k njemu. Med skokom

se ji je napihnilo krilo, da je kratek čas lahko občudoval njene gole

noge prav do roba hlačk. Počepnila je na brisačo. Nič ni rekla, samo

prijazno se je smehljala. V roki je stiskala posodo s kremo za

sončenje. Brez nepotrebnih vprašanj ga je začela mazati po gležnjih.

Kolena je preskočila, prešla je na bedra in med gladenjem hvalila

njihovo mišičavost. Kar dolgo jih je obdelovala, in ko je prešla na

kopalke, je ni niti malo motilo, da vtira maščobo v blago. Božala ga

je, gladila, stiskala in gnetla. Ni odnehala niti takrat, ko se je deček

začel od ugodja kremžiti in pretegovati. Uživanje je skušal podaljšati

v nedogled. Stegoval je noge in migal s prsti, toda lepi občutki so se

približevali v galopu. Od nekod iz zatilja so vdrli po hrbtenici

navzdol. Zavibriral je kot napeta struna in v sladki bolečini mu je

utripalo celotno telo. Vrt je izginil. Z njim tudi sonce in Ana.

Še naprej je mižal. Obšla ga je prijetna utrujenost, kot bi pri uri

telesne vzgoje pretekel nekaj krogov na športnem igrišču. Z dlanjo

se je pogladil po mokroti, ki jo je čutil na blagu spodnjic. Potem je

izvlekel roko in si ovohal prste. Ni šlo za urin. Izcedek je že poznal,

vendar se je doslej pojavil le po igranju s spolovilom. Takole brez

dotikanja, le ob vznemirljivih sanjah, pa je doživel izliv prvič v

življenju. Je bilo z njim kaj narobe? Se ga je polotila kakšna njemu

neznana bolezen? Kaj bi dal, da bi se o tem lahko pogovoril s kom

od odraslih. Z mamo sta si veliko zaupala, vprašanje pa je bilo, kako

bi ga pogledala, če bi ji opisal jutranje sanje. In seveda vse tisto, kar

jim je sledilo. Konec koncev je bila ženska, ženske pa so

narejene drugače od moških. Da bi se z vprašanjem obrnil na Aleša,

ni prišlo v poštev. Premalo ga je cenil, da bi mu zaupal! V poštev je

prišel samo očka. Samo kako bo našel njega? Več ali manj je bil na

poti. Telefoniral mu ni niti za rojstni dan. Vprašanje, če je kdaj sploh

še pomislil nanj.

V očeh je začutil mokroto. Z levico si je otrl solze, desnico pa je

potisnil pod rjuho in se pogladil po vlažnem trebuhu. V boljšo voljo

ga ni spravilo niti obujanje privida Aninega obiska na dvorišču. Da

je bilo počutje še klavrnejše, je nehote poskrbel Aleš. Odprl je vrata

in pokukal v sobo.

»V šolo boš moral,« je polglasno spregovoril.

Žiga se je prevalil na bok, da možakar ne bi opazil njegovih mokrih

oči. Vprašal ga je, kje je mama. Nekaj je pač moral odgovoriti.

»Tudi ona se prebuja. Pohiti v kopalnico, da ne bosta drug drugemu

v napoto!«

Žiga je vztrajal v postelji. Dedec bi se gotovo zapičil v mokre

madeže na njegovem cvetočem travniku.

»Nisem oblečen,« se je zlagal.

Začuda se Aleš ni ponorčeval iz njegove sramežljivosti, ampak je

pokimal in zaprl vrata za seboj.

»Hvala,« je zamrmral Žiga.

Vseeno je poslal za njim komaj slišen »škisfris«.


Žigova zgodba: POGOVOR Z MAMO[uredi]

Žiga je zaslišal Alešev glas prav v kopalnico. Klical ga je k

pripravljeni mizi. Posebej prijazno je vabil tudi mamo. Rekel ji je:

»Ljubica, kavica te že čaka!«

Res je v stanovanju dišalo po kavi, zato je mama pohvalila

njegovo pozornost. Čudno, da ni zahtevala skodelice v posteljo.

Lahko bi se še malo pokljunčkala ...

»Ogabno,« se je skremžil Žiga.

Z glavnikom si je povlekel po laseh. Ko je bil za silo zadovoljen s

pričesko, je prhnil v zrcalno podobo. V veži si je

oddahnil, ker si je možakar dajal opravka v kuhinji in je

lahko nemoteno potrkal na vrata spalnice.

»Jaz sem,« je šepnil.

Mama je sedela na postelji in brskala po torbici.

Žiga je brž prisedel.

»Nekaj bi ti rad povedal,« je rekel.

Ni nadaljeval, saj je iz kuhinje priplavalo opozorilo, da bo kakav

mrzel, če se ne podviza. Aleš je očitno mislil, da se

obira v kopalnici ...

»Pohiti, srček!« je rekla še mama. »Pridem za teboj, samo

oblečem se.«

Pa se deček ni premaknil. Zdaj ko je ob sebi čutil toploto

maminega telesa in z njim občutek varnosti, se je požvižgal na vse

drugo.

»Zakaj je moral Aleš priti k nama?« je pogledal mami v oči.

Z vprašanjem jo je presenetil. In to neprijetno, kar je razbral iz

njenega pogleda.

Izvila se je, da sta se o tem vendar že pogovarjala. In to ne enkrat!

»Vem,« je pohitel deček. »Hitro odraščam, odšel bom svojo pot, in

ker te imam rad, moram razumeti, da ne moreš ostati do konca

življenja sama in objokovati očkovega odhoda ...«

»Si hud, ker nisem prišla pote na avtobus?« ga je prekinila mama.

»Sama veš, da ne,« je odločno odgovoril Žiga. »Saj nisem več

dojenček! Tudi Alešu me ne bi bilo treba peljati na postajo. Za

vsako malenkost me potem poljublja! Fuj!«

Stresel se je od gnusa in se pri tem skremžil bolj kot pri svojem

»škisfrisu«.

Mama se je zasmejala, čeprav se dečku problem sploh ni zdel

smešen.

»Aleš bi si rad pridobil tvojo naklonjenost. Čuti, da ga odrivaš.«

»Ampak saj ni treba, da se me kar naprej dotika! Včeraj ni šel iz

kopalnice, ko sem se tuširal. Še namiliti me je hotel ... In ko me je

na postelji žgečkal, sploh ni nehal. Mislil sem, da bom umrl od

smeha. Pojma nimaš, kako je to hudo!«

Tokrat je mama pokazala za spoznanje več razumevanja.

»Ko si se mi potožil po telefonu, sem govorila z Alešem, tako

kot sem ti obljubila. Pojasnil mi je, da si izjemno občutljiv fant. S

svojim početjem bi te rad utrdil, tebi v dobro ...«

Žiga je planil v mamo in jo požgečkal.

»No, te bom še jaz malo utrjeval!«

Zvrnila sta se na posteljo. Mama je cvilila od smeha in opletala z

rokami, on pa je vztrajal z mučenjem in je kar naprej ponavljal:

»Vidiš, da ni smešno!«

Odnehal je šele, ko se je mama skoraj razjezila.

»Že dobro, Žiga, še sam mu boš povedal, da ti je to zoprno.

Prepričana sem, da ne bo več počel tega,« je rekla vsa zadihana.

»Nič ne pomaga! Sem mu že rekel ...«

Mama ga je nežno prijela pod brado, da ni mogel umakniti

pogleda:

»Težava je v tem, da Aleša nočeš sprejeti v najino družbo. Zato

čutiš odpor do vsega, kar naredi. Zdi se mi, da boš moral

spremeniti svoj odnos. Če misliš tako nadaljevati, bo življenje pod

našo streho postalo nevzdržno!«

»Ti si ga pripeljala!« se je deček našobil.

»Žiga, prosim, nehaj! Z obtoževanjem ne bova prišla nikamor.

Raje pohiti k zajtrku! Še tega se manjka, da boš začel zamujati

pouk!«

Ni ga objela, niti ga ni skušala kako drugače potolažiti, kar je

pogosto storila pred Aleševim vdorom v njun svet! In to ga je

bolelo vsaj toliko kot mamino nespremenjeno prepričanje, da si vse

slabo o Alešu izmišlja iz golega sovraštva, saj je njen prijatelj

vendar pravi svetnik!

Anina zgodba: ZRCALCE, ZRCALCE NA STENI, POVEJ[uredi]

V Anino razmišljanje se je prikradla želja po kopanju na bazenu.

Težko je čakala na Klemenov prihod. Čeprav je spustila žaluzije na

oknu, je čutila v sobi pravo poletno vročino. O odrešilni sapici ni

bilo niti sledu. To je dokazovala zavesa, ki je visela kot ulita. Šola

in z njo povezano učenje se ji je zazdelo pravo mučenje.

Ko bodo mlajši vrstniki z mislijo že na počitnicah, se bo z osmaši

cvrla v učilnici in polagala račune za zadnja leta učenja in

zabušavanja. Od uspešnosti reševanja njenih nalog bo odvisna

njena nadaljnja življenjska pot. Kar prevelika odgovornost za rosno

mladost! Nerazpoloženje je povečeval tudi Žigov molk. Še zmerom

se ni odzval na njeno prijazno pismo. Kot da Ana zanj ne obstaja

več! Če bi jo imel vsaj malo rad, bi jo poklical že včeraj. Zadoščala

bi vsega dva stavka: »Hej, Ana, na izletu smo se imeli

O. K. Na razglednici sem ti poslal pozdrave!« Ampak to je bilo že

preveliko pričakovanje! Njen ljubki smrček si najbrž ni zapomnil

niti njenega priimka, kaj šele telefonsko številko!

Potem je glasno rekla:

»K vragu, mulc! Vrgla te bom iz svojega predala. Sploh ne bom

več mislila nate! K sreči je tu Klemen! Kljub prepiru me še ni

zapustil. To čutim iz njegovega pogleda, načina govorjenja in

obnašanja nasploh ...«

Z odprtim zvezkom v naročju se je zazrla v strop. Nadaljevala je

samogovor:

»Čvek, čvek, čvek, tudi Žiga je še zmerom v mojem srcu. Iz njega

ne bo izstopil tako na láhko!«

Čisto se je raznežila. Kar nekajkrat je ponovila šestošolčevo ime.

Zdelo se ji je na moč fino, ker ga je lahko razglašala na vsa usta.

Nihče je ni slišal. Mama je tičala v tisti svoji službi, brez katere bi

se podrl svet, oče pa si je dajal opravka na vrtu. Odkar je pokazala

voljo do učenja, se je v hišo vrnilo znosnejše vzdušje. Pokvarila ga

ni niti mamina obsedenost z zagotavljanjem zadostnega števila

naročil za svoje izdelke. Že pred zajtrkom je grozila, da bo

zamenjala nekaj honorarnih prodajalcev na terenu, ker so se v

zadnjem času preveč polenili ...

Vrnila se je med potiskane vrstice. Nepravilne angleške glagole je

drdrala v obratnem vrstnem redu:

»Gone, went, to go ...«

Le pri dveh se ji je zataknilo. Vsakega posebej je ponovila petkrat,

potem pa je zvezek naveličano treščila na mizo.

»Naj me vrag, če se še kdo toliko guli kot jaz!«

Spet se je zasmilila sama sebi, in to tako zelo, da je stopila k omari.

S police je vzela dvodelne kopalke. Imela jih je od lanskega leta,

bile so zastarel model in več kot jasen dokaz o Irinem

pretiravanju v tistem pismu Klemenu! Letos pa mame zavoljo

prepirov še ni pregovorila za nakup tanga hlačk.

Stopila je pred zrcalo in si potegnila mikico čez glavo. Jedre prsi so

se ji nagajivo zatresle. Z zgroženostjo je ugotavljala, da leva dojka

po velikosti še zmerom prekaša desno. To je opazila že pred letom

dni, ko sta bili pol manjši. Zbrala je pogum in obiskala šolsko

zdravnico. Preden ji je ženska v belem zaupala svoje strokovno

mnenje, je hotela vedeti od nje cel kup navideznih nepomembnosti.

Spraševala jo je, ali ima redno mesečno perilo in kaj ve o fantih in

spolnosti nasploh. Ko se je že bala, da bo ostala brez zadovoljivega

odgovora, ji je zdravnica otipala prsi in jo poučila, da se pri ljudeh

desna polovica telesa razlikuje od leve, zato tudi različna velikost

dojk ni nič izjemnega. V času pubertete so razlike še opaznejše. Ker

ne gre za bolezen, tudi zdravljenje ni potrebno. Bolj jo skrbi, da se

bo zavoljo tako lepih prsi prevzela! Glede nošenja nedrčka naj se

sama odloči. Zlasti pri urah telesne vzgoje bo brez njega razvnemala

sošolce ...

Ana se je odločila: nedrček je črtala iz svoje garderobe, pa tudi na

bazenu se je rada pokazala zgoraj brez. Zdaj, na začetku sezone, si

bo v Klemenovi družbi sončila hrbet. Dovolila mu bo, da jo namaže

s kremo proti opeklinam. Potem se bo sam odločil, do kam bo šel.

Še bolj se je nasmihala misli, kakšne očke bo ob bazenu napravil

Žiga. Kar slišala je njegov otroški glas: »Je to vse zame?« In na licih

se mu bosta prikazali poredni jamici ...

Po ropotu v spodnjem nadstropju je sklepala, da se je oče vrnil z

vrta. Najbrž se je umaknil pred sončno pripeko! Čeprav ni

nenapovedan vpadal v sobo, je vseeno pohitela z oblačenjem.

Glasovi otrok z ulice so jo opozorili, da se je pouk za današnji dan

končal. Če bi Žiga vodila pot mimo njene hiše, bi se naslonila na

okensko polico in ga potrpežljivo čakala, tako pa je vedela, da je

deček prav zdaj stopal po povsem drugi ulici.

Morala ga je poiskati! Dan brez njega se ji je zdel kot dan brez

sonca. Jezila se je nase, ker se je tako zelo navezala na tega

mlečnozobca, hkrati pa je svojo ljubezen opravičevala z izgovorom,

da je med srcem in razumom do neba segajoč zid.

Spustila se je po stopnicah. Od samega hitenja ji je na marmorju

spodrsnilo. Malo je manjkalo, da se ni v prizemlje odpeljala po

zadnji plati. S prestrašenim krikom je priklicala očeta.

»Nič ni,« je pregnala svoje in njegovo vznemirjenje. »Na sprehod

grem.«

Pohitela je na cesto, obsijano s toplimi sončnimi žarki.


Žigova zgodba: NIČ VEČ Z ALEŠEM NA SAMEM[uredi]

Na poti iz šole se je Žiga otresel Lukovega in Rokovega spremstva.

Izgovoril se je, da mora k mami v službo. To je bil povsem verjeten

izgovor, zato sošolca nista težila z odvečnimi vprašanji, ampak sta

mu oba hkrati pomahnila v pozdrav.

Ovešen z nahrbtnikom je zavil v park. Sam ni vedel, kam bi se dal

naslednji dve uri. Šele takrat se bo mama vrnila z dela. Brez nje se ni

maral srečati z Alešem in bilo mu je prav vseeno, če bo možakar

zaradi njegove odločitve prekladal posode po štedilniku, pogledoval

na uro in bentil.

Pod mogočnim hrastom je za trenutek obstal. Po odvrženih

steklenicah in injekcijskih iglah je sklepal, da se je prav tu sestajala

Anina klapa. Namesto njihovih glasov se je po parku razlegal ptičji

ščebet. Tudi asfaltirane potke so samevale, če bi odštel mamico, ki

je pred seboj potiskala voziček. Kmalu jo je vso obsijano od sonca

zakrilo listje okrasnega grma.

Iz žepa je izvlekel nekaj pomečkanih bankovcev. To je bilo vse, kar

mu je ostalo od Aleševe darežljivosti, pa še vedno dovolj, da si

je lahko kupil vstopnico za bazen in si v kopališkem bifeju privoščil

vročo hrenovko, če bi ga napadla lakota ...

Do bazena je poznal bližnjico čez gradbišče bodočih

stanovanjskih blokov. Kmalu so negovano travo pod stopali

zamenjali kamni in jame, v katerih se je ob dežju zadrževala voda,

zdaj pa so kot nekakšni izsušeni kraterji spominjali na razbrazdano

mesečevo površino.

Na polpraznem parkirišču pred mestnim kopališčem je upočasnil

korak. Z zidov so ga pozdravljali velikanski reklamni panoji, na

katerih so se v enakomernih časovnih presledkih izmenjavali napisi

in živobarvne podobe.

Pred blagajnikom, ki je reševal križanko za mizico sredi dolgega

hodnika, bogatega s prepihom, se je napravil manjšega, kot je bil v

resnici. Možakar ga je s poklicno brezbrižnostjo premeril od nog do

glave in se odločil:

»Naj bo polovična, čeprav dobro vem, da me goljufaš! Če boš šel

vmes na kosilo, mi povej, da ti ne bom popoldne še enkrat zaračunal

vstopnine!«

Žiga je vljudno pokimal. Ob misli na blagodejno kopel je kar stekel

na ploščad. Med peščico kopalcev se je počutil nenavadno

odraslega. Njegovi vrstniki so se zadrževali kdo ve kod. Tobogan je

sameval, kopališki mojster je celo zaprl dotok vode, dostop na drsno

ploščad pa je kopalcem preprečil z verigo in opaznim napisom

»Zaprto«.

Zatišje je svetlolascu olajšalo delo pri iskanju prostora, kamor bi

odložil nahrbtnik in oblačila. Odločil se je za prazno ležalno desko

nedaleč od kovinskih stopnic, ki so vodile v najgloblji del bazena.

Z otresanjem nog je sezul odvezane superge. Vanju je potisnil

nogavici, da pri obuvanju ne bi izgubljal časa z njunim iskanjem.

Potem se je ozrl po kopalcih, in ker se ni nihče od odraslih menil

zanj, je zlezel iz kavbojk. Ostal je v svetlih spodnjicah, ki so po

oprijetosti spominjale na kopalke. Brez izdajalskega izreza so za silo

zakrivale sled Aleševega ugriza.

Ob robu bazena je potopil nogo v vodo. Ker je bila skoraj mlačna,

je brez oklevanja cel zdrsnil v njen objem. Potopil se je čez glavo,

da ga je v trenutku obdala meglena modrina, ušesa pa mu je

napolnil prasket. Kar nekaj časa je ostal v globini in užival v hladu.

Šele ko mu je začelo zmanjkovati zraka, se je odgnal na površje.

Vdihnil je z odprtimi usti, zakrilil z rokami in se ponovno potopil. Z

namakanjem je odgnal misel na Aleševo vsiljivo obnašanje in

srečnejši bi bil le še pod pogojem, da bi mama vedela za njegovo

kopanje. Potem mu doma ne bi bilo treba iskati izgovorov na račun

zamujanja kosila ...

Odplaval je pod skakalnico. Najvišja odskočna deska je zrla nanj

izpod neba! Od tam še ni skočil, zato pa so se lani poganjali z

Lukom in Rokom s srednjega odskočišča: Luka na glavo, Žiga in

Rok pa na noge. Danes se mu je ponudila priložnost, da še sam

poskusi skočiti na glavo. Tudi če se mu skok ne bo izšel tako, kot je

treba, prijatelja zavoljo odsotnosti ne bosta zbijala šal na njegov

račun!

Zlezel je na suho. Že na stopničkah je opazil, kako so se mu

premočene hlačke lepile ob kožo. Počutil se je nagega, zato je z

desnico segel pod blago in ga napolnil z mehurjem zraka. Dodatno

nelagodnost je povzročil možakar, ki je do njegovega prihoda gledal

v tla, zdaj pa se je kot uročen zastrmel vanj.

»Škisfris!« je prhnil Žiga. »Nisem naprodaj.«

Možakar je molčal. Za trenutek je povesil pogled, potem pa se je

spet zapičil vanj. Videti je bil hudičevo trmast, zato je Žiga zamenjal

»škisfris« z zgovornim krčenjem prstov in iztegovanjem sredinca na

desnici. Šele takrat je možakar spregovoril:

»Fant, bodi tako prijazen in mi pomagaj poiskati očesno lečo. Samo

previdno, da je ne pohodiš!«

Svetlolascu je odleglo. Torej ni šlo za nadležneža Aleševega kova,

pač pa za nerodneža, ki je napol slep taval pod skakalnico. Z lažjim

srcem je počepnil na betonsko ploščo. Pred možakarjem se je želel

izkazati, zato je tla pregledoval ped za pedjo. V dosegu roke je

opazil odvržen cigaretni ogorek, malce vstran pecelj hruške in še

malo naprej leseno palčko, na kateri je kraljevala lizika, dokler je ni

polizal sladkosnednež. In ko je že skoraj obupal, je ob palcu desne

noge zagledal izbočeno prozorno stvarco.

»Mislim, da jo imam,« je ponosno rekel, ni pa vedel, kako naj jo

prime.

»Pokaži, jaz jo bom pobral!« je oživel možakar.

Poslinil je prst in se spustil na vse štiri. Tako slabo je videl, da

ga je moral Žiga prijeti za roko in jo približati iskani stvarci.

»Hvala, res hvala! Ne vem, kaj bi brez tvoje pomoči,« je bil možak

čisto mehak.

Potrepljal ga je po goli rami. Obljubil mu je tudi sladoled, a ne

danes, saj se mu je preveč mudilo domov. Že tako se je zamudil z

iskanjem leče.

»Je že dobro,« je pokimal Žiga, zraven pa si je mislil: »Kar obdrži

denar, skopuh stari, kdo pa pravi, da bi morala skupaj lizati

sladoled!«

Anina zgodba: LE KAM SE JE POGREZNIL LEPI DEČEK[uredi]

Ana je z Murijem na vrvici hitela proti šoli. Osmaši so se k sreči že

razšli, zato ji ni bilo treba pojasnjevati, da je ni k pouku, ker se doma

pifla v mamino neizmerno veselje.

Dva mulčka, ki bi bila po starosti lahko Žigova sošolca, sta ji

pridrvela naproti z rolerji na nogah. Šolski torbi sta jima divje

poskakovali na hrbtih.

Muri se je ozrl k njima in divje zabevskal.

»To ni Žiga,« si je Ana trdneje ovila vrvico okrog zapestja.

Tudi Muri je spoznal zmoto. Umiril se je in z drobnimi korakci

pospešil do stojala s smetnjakom, kjer je dvignil tačko.

Za fantoma na rolerjih je pričebljala skupina deklic. Preslišale so

Anino vprašanje in šle bi mimo, kot da je ni, če ne bi dekle

povzdignilo glasu. Male klepetulje so obstale in v trenutku

umolknile. Glavna ragljačka je na ponovljeno Anino vprašanje

potrdila, da so res iz šestega razreda, vendar ne iz c, pač pa iz a. O

cejevcih ni imela pojma. Lahko da so se zadržali na igrišču ...

Ana se je zahvalila. Potegnila je Murija k nogam, takrat pa je ena od

deklic vzkliknila:

»Kaj ni to Žigov kužek?«

»Od kod pa poznaš Žiga?« se je začudila Ana.

»Katera ga pa ne pozna?! Ful posrečeno faco ima!«

Deklice so s pomenljivimi nasmeški potrdile sošolkino mnenje.

»Čez Žiga ga res ni,« jih je strogo pogledala Ana. »Zato bom zavila

vrat vsaki, ki se mu bo približala na manj kot pol metra. Razumele?«

Z nenavadno grožnjo je tako zmedla deklice, da se sploh niso

poslovile. Samo spogledale so se in odhitele naprej.

»Tvoj gospodar se je udrl v zemljo,« se je sklonila h kužku. »Ali pa

je ušpičil kakšno neumnost in mu zdaj starčki solijo pamet. Upam,

da mu ni bilo treba spet k Holerjevi!«

Sklenila je, da bo počakala nekaj minut. Če ga medtem še ne bo, sta

se očitno zgrešila. Odpeljala bo Murija domov v upanju, da se bo

pogrešani deček pojavil pri vhodnih vratih. »Ja, Muri, predolgo se

res ne bova obirala! S Klemenom sva se dogovorila za kopanje, pa

še kosilo moram pripraviti, ker smo brez pomočnice. Če ne bom

pohitela, bova oba z očetom lačna.«

Ni še izgovorila do konca, ko je za hrbtom zaslišala deški glas:

»Iščeš Žiga?«

Ana se je presenečena ozrla. Deček je bil brez torbe, pa tudi brez

strahu ali pretirane zadržanosti. Ker se ji je zdelo, da mu lahko

zaupa, je pokimala.

»Luka je moje ime,« se je nasmehnil poba. »Prijatelj mi je toliko

govoril o tebi, da te ne bi mogel zgrešiti niti v temi. Res si kul!«

Ani je ugajal Lukov nastop. Božale so jo tudi njegove besede.

Očitno je Žiga lepo govoril o njej!

»Hvala, tudi ti si kul! Ne vem, kakšen zrak imate v šestem c, da ste

taki fejst fantje. Javi se mi, ko se ne boš več močil v hlače!«

Luka je sprva mislil, da si ga je punca sposodila za zbadanje, potem

pa je le povesil pogled. Na blagu je zagledal nekaj mokrih lis.

»To je od umivanja rok,« mu je odleglo.

Potem je prešel k stvari, zavoljo katere je sploh ogovoril

osmošolko.

»Že pred eno uro smo imeli konec pouka. Žiga je šel k mami v

službo. Vsaj tako je rekel. Sicer pa imaš njegovega psa ...«

»Ja, na sprehod ga peljem,« je priznala Ana. »Dovolil mi je njegov

očka. Lepo pozdravi prijatelja, če se slučajno zgrešiva.«

Luka je pokimal. Kar nekaj časa je stal in gledal za dekletom, ki se

je s kužkom hitro oddaljevalo vzdolž pločnika ...

Anina zgodba: PRINC NA JEKLENEM KONJIČKU[uredi]

Ana se je večkrat ozrla na stensko uro. Kot okrogla palačinka je

visela nad mizo v jedilnem kotu. Čestitala si je, ker ji je kosilo

uspelo pripraviti v rekordno kratkem času. Klemenu ne bo treba

čakati pred hišo, ampak se bosta lahko ob dogovorjeni uri odpeljala

na bazen. Če bo seveda fant vsaj pol tako točen, kot je bila ona!

Pogoltnila je še zadnji grižljaj ocvrtih kalamarov. Oče je pohvalil

njeno kuho. Ne samo da je bila spretna za štedilnikom, tudi

dolgočasne jedi je znala popestriti z okusno omako po svojem

lastnem receptu.

»Kuharsko domišljijo imaš najbrž po mami,« je zadovoljno

poudaril.

Ana se je začudila pohvali. Niti najmanjše kuharske domišljije ni

videla v maminem pripravljanju enoličnih nedeljskih kosil!

Oče je razumel njen pomislek, zato se je kislo nasmehnil:

»Veš, Ana, tvoja mama je odlično kuhala na začetku najine skupne

poti. Zlasti je obvladovala italijansko kuhinjo, saj njeni predniki

prihajajo od tam. Če samo pomislim na polnjene jajčevce, na

artičoke z olivnim oljem, na lazanjo in podobne dobrote, ki jih do

takrat sploh nisem poznal ...«

Ana ni mogla skriti nasmeška. Bolj kislega kot veselega. Ubogi

očka se je moral zaradi mamine obsedenosti z delom odpovedati ne

samo njej, pač pa tudi svojim najljubšim jedem.

»Lahko bi naučili Zalko! Dovolj priročna je. Njena napaka je v tem,

da se težko loti dobrot, ki po njenem ne sodijo na tradicionalni

jedilnik.«

Še zadnjič je pogledala na uro.

»S Klemenom si greva pred učenjem razkadit glavo na bazen. Bodi

tako prijazen in pospravi mizo! Posodo bom pomila, ko se

vrnem.«

Oče, ki je imel v načrtu kuhanje pokosilske kavice, ji

je razumevajoče pokimal. Za nagrado je prejel Anin poljub na

sredino čela.

»Križ je z vami, ženskami,« je glasno vzdihnil. »Ženo mi je odnesla

ljubezen do denarja, hčerko pa ljubezen do fanta. Kaj mi sploh še

ostane?«

»Kavica!« se je zasmejala Ana.

Stekla je k vežnim vratom. Zdelo se ji je, da je slišala motor in res

je uzrla Klemena, kako je sedel na mopedu in ji kimal v pozdrav.

»Tudi zate imam čelado,« je segel za hrbet. »Ni nova, je pa še

zmerom boljša kot nič.«

»Samo po brisačo skočim,« se je Ani mudilo nazaj v hišo.

V svoji sobi je pograbila prenosni telefon. Na brzino je odtipkala

sestričnine številke in ni se še razlegel Sergejin »hej«, ko je že

zdrdrala:

»Pomisli, res je prišel z mopedom! Čaka me spodaj pred hišo.

Pojma nimaš, kako sem vesela ...«

»Počasneje, Ana! Ustavi konje! Kdo je prišel?« jo je prekinila

Sergeja.

»Klemen je prišel! Še je upanje, štekaš?«

Sestrična ni štekala. Saj sta vendar Klemen in Ana čepela skupaj

vsako popoldne in se piflala za šolo!

»Učenje je nekaj drugega! Ampak zdaj se peljeva na bazen!«

»Čestitam!« je bila zadovoljna tudi Sergeja. »Naj to pomeni, da si

enkrat za vselej naredila križ čez tistega mulčka iz šestega razreda?«

»Pusti to! Žiga je druga zgodba. Preveč se mi mudi, da bi ti

pripovedovala o njem!«

Res se ji je mudilo. Z besedico, dvema se je poslovila in izključila

mobi. Klemena ni smela predolgo pustiti pred vrati!

Kljub temu je naletela na njegov očitek:

»Si brisačo še tkala?«

Ana ga je opomnila, da je odločno premlad za tako pikre pripombe.

Navsezadnje bo mislila, da ima mamo pred seboj!

Nadela si je čelado, zajahala sedež in se oklenila voznika

tesneje, kot je to zahtevala njena varnost. Pred seboj je čutila

Klemenov sloki hrbet in toploto, ki je prihajala skozi majico ...

Jekleni konjiček se ji je zdel zares imenitna pridobitev!


Anina in Žigova zgodba: ŽIGA V VLOGI BOJEVITEGA PETELINČKA[uredi]

Klemen se je obnašal kot pravi kavalir. Ne samo da je Ano živo in

zdravo pripeljal na kopališče, še plačal je za oba. Vstopila sta v eno

izmed praznih kabin, posejanih na obeh straneh hodnika.

Ana je imela kopalke že na sebi.

Klemen je kar ostrmel nad njeno prikupno pojavo:

»Zelo ti pristajajo! Imaš nove?«

Ana mu je ljubeznivo očitala slab spomin, saj je kopalke videl že

lani.

»Zima je bila vmes,« je priznal fant.

Prepričan, da se je Ana o modi raje pogovarjala z vrstnicami, je

začel oponašati Aleno:

»Daj no, povej! Ful mega so ... Kupila si jih pri Rockyju, kajne?

Tudi jaz se bom pozanimala za takle modelček, čeprav nimam tako

velikih joškov ...«

»Tega Alena ne bi nikoli priznala,« se je zasmejala Ana.

Potem je pripomnila, da čaka na nove kopalke. Takšne zgoraj brez,

spodaj zadaj trakec in spredaj košček blaga.

Klemen je zažvižgal od presenečenja. Alene ni več oponašal, je pa

Ano s smrtno resnim glasom vprašal, ali bo lahko tudi takrat njen

spremljevalec.

»Omislil si bom brzostrelko, da te obranim pred osvajači!«

Ana je spet zacingljala s smehom. Opazila je, da si fant želi navleči

kopalke, pa se obira, ker ne ve, kako bi se postopka lotil vpričo nje.

Da bi ga rešila zadrege, se je nagnila k lini, skozi katero se je odpiral

razgled na bazen in njegovo najbližjo okolico.

»Sploh še ni gneče,« je zadovoljno ugotovila.

S kotičkom očesa je oprezala h Klemenu, da bi videla, kdaj se bo

preoblekel.

»Greva?« jo je končno vprašal fant.

Na koncu hodnika sta s čevlji, oblačili in brisačama v naročju,

smuknila čez plitko vodo v bazenčku in takoj nato prekoračila mejo

med senco in težko pričakovanim soncem.

Ana je na deski za sončenje zagledala dobro znani šolski nahrbtnik.

Ker pa je bil ta izdelek zavoljo cenenosti in praktičnosti zelo

razširjen med mladino, njegovo odkritje še ni pomenilo, da se je na

kopališču zadrževal prav Žiga. Zgovornejše so bile superge,

odvržene nedaleč od deske. Čeprav je še pred kratkim hrepenela po

bližnjem srečanju z dečkom, se je zdaj bala nepredvidenega

snidenja. Vzrok je bila Klemenova navzočnost! Takoj ko se bo

prikazal Žiga in jo skušal ogovoriti, mu bo s pogledom nakazala, naj

se ne vtika vanjo. Vprašanje samo, če bo poba razumel njeno željo!

Za spletkarjenje se ji je zdel še malce premlad!

»Kdo bo prej v vodi?« jo je predramil Klemenov glas.

Pripravljal se je, da se na glavo požene v bazen.

Takrat se je zgodilo tisto, česar se je Ana najbolj bala. S skakalnice

se je razlegel zvonki Žigov glas:

»Ana, tu gori sem! Poglej me!«

Dekletov načrt o pretvarjanju in pomežikovanju je kot kamen

potonil na dno bazena ...

Tudi Klemen je odložil svoj skok. Z dlanjo si je pred soncem

zavaroval oči in se zazrl v smeri skakalnice, da bi videl, kdo je tako

domač z njegovo spremljevalko. Svetlolasa Žigova glava je izginila

za betonskim robom. Beton je zakril tudi njegovo telo med

spuščanjem po stopničkah.

»Žiga iz šestega c je,« je rekla Ana. »Poznam njegove starše. Imajo

majhnega psička. Včasih ga peljem na sprehod.«

»Ti pa psi!» jo je nejeverno pogledal Klemen.

Če bi bila punca res takšna ljubiteljica kužkov, bi si kakšno

zverinico omislila že prej. Okrog hiše so imeli vrt, denarja pa dovolj

za najboljšo plemensko pasmo. Poleg tega je slišal o plavolasem

mlečnozobcu, ki je mešal glave puncam na šoli ...

»Sam se boš prepričal, da je še premlad za takšno slavo,« ga je

skušala pomiriti Ana.

Vendar ji je nasmešek med Žigovim približevanjem počasi

kopnel. Deček ni mogel skriti golote, ki se je nakazovala pod

mokrimi spodnjicami. Tisto, kar sta Ana in Klemen razločila, je

postavljalo na laž dekletovo trditev o njegovi mlečnozobosti.

»Hej,« je Žiga prisrčno pozdravil oba hkrati.

Anina in Žigova zgodba: PRETEP POD VODO[uredi]

Ana je svetlolascu brž oznanila, da je peljala Murija na sprehod. Z

izjavo je želela pred Klemenom potrditi svojo pripoved o starem

poznanstvu z dečkovo družino.

Žiga ni pokazal pretiranega zanimanja. Tudi o Alešu je ni vprašal.

Lahko bi ji sicer omenil, da zaradi starčka in njegovih fint ni šel

domov, toda dobro je poznal pregovor: Kar ve eden, ne ve nobeden,

kar vesta dva, vedo vsi!

»In kako si se imel na izletu? Ne bi ti krona padla z glave, če bi mi

po vrnitvi telefoniral,« je skušala Ana z nakladanjem še naprej

dokazovati prijatelju pokroviteljski odnos do šestošolca.

Vendar je Klemen postajal nestrpen. Prijel jo je za roko in jo

ljubosumno potegnil k sebi.

»Greva se kopat! Saj veš, da naju potem čaka delo.«

Žiga je brž opisal izlet v hribe. Ustavili so se tudi pri slapu, a je bila

voda za plavanje premrzla. Telefoniral pa ji ni zato, ker to nerad

počne. Če ga kdo pokliče, vse lepo in prav, da pa bi klical on, se

zgodi le na zelo redke čase.

»Poboljšaj se!« se je zasmejala Ana in popustila Klemenovi

nestrpnosti.

Čeprav se je Žiga zavedal, da je paru povsem odveč, ni stisnil repa

med noge. Konec koncev je bila punca tista, ki je njegove sošolce

spraševala, kako mu je ime. Ona je bila tudi tista, ki je prišla domov

po Murija! Zato se ne bo umikal njenemu spremljevalcu, čeprav je

bil vsaj dve leti starejši. Malo več let mu še ni dajalo pravice, da bi

na Ano gledal kot na svojo lastnino! Moč je sicer pomembna

prednost, nikakor pa ne odločilna. Če je vsaj še malo pravice na tem

svetu!

Potrudil se je, da bi razbral Anin pogled. Punca ga ni vabila s seboj,

vseeno pa je skušala spodbuditi Klemenovo strpnost do

njegove malenkosti.

»Se gremo lovit?«

Preden je Klemen odgovoril, je udarila šestošolca po rami:

»Loviš!«

Žiga je planil za Klemenom. Fant se je brez pomišljanja pognal v

vodo. Deček je skočil za njim. S kravlanjem se mu je približal v

trenutku, ko je Klemen izplaval na površje. V prepričanju, da se bo

Anin spremljevalec spet potopil, je močno zamahnil. Žal se je uštel

v računici in Klemenu je zazvonilo v ušesu.

Povsem nenamerni udarec je osmaš izrabil za obračun; poba mu je

šel na jetra že od prvega trenutka njunega poznanstva. Pograbil ga je

za vrat in ga potisnil podse.

Žiga je še v zadnjem trenutku napolnil pljuča z zrakom. Prigovarjal

si je, da se bo vse dobro končalo, saj bo vmes posegla Ana, pa tudi

fanta bo kmalu minilo razkazovanje moči pred njo. Ko se je odrinil

od tal po nujno zalogo zraka, je zgrožen ugotovil, da se je motil v

svojih predvidevanjih. Klemen ga je še naprej tiščal podse. Bil je

šibkejši od osmošolca in popadla ga je groza, da bo utonil na

kopališču sredi mesta. Pojma ni imel, kako bi se rešil iz prijema. Če

je v parku še hrepenel po osvežitvi v hladni vodi, je je imel zdaj

dobesedno vrh glave! Ni šlo več za ugled pri Ani, ampak

zgolj za preživetje!

Odprl je oči in v modrikasti svetlobi zaznal posamezne sončne

žarke, ki so v obliki prelomljenih črt poplesavali po fantovih belih

nogah in pisanih kopalkah. Stresel je z glavo, da bi dal Klemenu

vedeti, da s svojim početjem pretirava. Ker ni zaleglo, je zbral

zadnje atome moči, skrčil prste v pest in silovito boksnil v izbočeni

del fantovih kopalk.

Osmošolec je zastokal in se obrnil na hrbet. Žiga je imel spet prosto

pot na površje! Na vodni gladini je z odprtimi usti hlastnil za

zrakom. Potem je zaplaval k robu bazena. Slaboten kot je bil, se je

oprijel betonskega robnika. Slišal je Ano, kako je od nekje zgoraj

očitala prijatelju pregrobo ravnanje z njim. Klemen ji je iz vode

odgovarjal, da to ni bilo nič v primerjavi s tem, kar je mulca čakalo.

Odrezal mu bo premoženje, samo da si opomore od udarca ...

Ob tako črni napovedi se je Žiga pognal kvišku in se s

komolcem naslonil ob keramične ploščice, po katerih so se plazile

kačice izpljuskane vode. Ker mu je zmanjkalo moči, da bi se rešil

pred grozečo nevarnostjo, mu je Ana ponudila roko in ga dobesedno

izvlekla na suho.

»Pojdi raje domov. Ne vem, kaj je danes Klemenu. Ob prvi

priložnosti te pokličem,« je razburjeno šepnila.

Zdaj se Žiga ni pustil prositi. Še malo omamljen je odtaval do

ležalne deske z nahrbtnikom in supergami. Kavbojke z odrezanima

hlačnicama je navlekel kar čez mokre spodnjice, nogavice pa je

potlačil v nahrbtnik. Še mokra stopala je potisnil v superge. Po stari

navadi jih je pustil odvezane, da so se vezalke vlekle za njim. Z

majico v desnici in nahrbtnikom v levici je odkolovratil na cesto.

Navidezno zatišje je zamenjal hrup avtomobilov in sladkast smrad

izpušnih plinov. Ura na najvišji stolpnici mu je prišepnila, da bo

mama kmalu doma. To je bil vsaj en ohrabrujoč podatek tega dne!


Žigova zgodba: LAŽ IMA KRATKE NOGE[uredi]

Žiga je dobro vedel, da mora še pred maminim prihodom zamenjati

mokre hlačke s svežimi, kavbojke pa obesiti na balkonsko ograjo,

saj je mokrota zarisala na njih temne madeže. Ti so več kot

zgovorno pričali, da si je tolikšno zamudo pridelal v bazenu. Zato

mu je bilo povsem odveč Murijevo bevskajoče zaganjanje pod noge.

»Se šele zdaj pride domov?« je zaslišal Aleševo vse prej kot

ljubeznivo vprašanje.

Žiga ni odgovoril. Brž je počepnil h kužku. Čelo je prislonil ob

koleno in poslal možakarju kar najbolj nedolžen pogled.

Aleš je še naprej stal med vrati in glasno negodoval:

»Ni prav, da si tak, Žiga! Samo v sitnosti rineš. S kosilom te čakam

že dve uri in pol. Krompir lahko vržem v smeti. Mama bo vsak hip

doma, in tudi če te ne zatožim, bo opazila tvojo zamudo. Saj ni

slepa, neumna pa tudi ne!«

»Nisem kriv, če so nam v šoli dodali razredni uri,« se je izgovoril

Žiga.

Mislil je, da bo s pojasnilom pomiril možakarja, pa se je ta še

bolj razkuril:

»Ne izmišljaj si, fant! Če kaj sovražim, je to laganje!«

Približal se mu je, kot da ga bo zdaj zdaj udaril.

Žiga se je pritajil k psičku, kolikor mu je dopuščalo gibko telo.

»Ne smeš me tepsti! Ti že ne, saj nisi moj oče.«

»Kdo pa te tepe?!« je Aleš pokleknil k njemu. »Po pravici

povedano bi si zaslužil nekaj gorkih, pa ne zaradi kosila, ampak

zato, ker se skrivaš pred menoj! Zganjaš cirkus za prazen nič, čeprav

dobro veš, da bi zate storil vse na tem svetu!«

Najraje bi mu zabrusil, naj se potem iz same dobrote najprej neha

sliniti po njegovem obrazu. Še Tini bi se težko pustil lizati, kaj šele

njemu, ki je že tako star, da zaudarja po zemlji!

»Kar pretvarjaj se!« je nadaljeval Aleš. »Mene ne boš prelisičil!

Nekateri mulci res sovražijo božanje in izkazovanje nežnosti, ampak

ti ne sodiš mednje! Misliš, da sem slep in ne vidim, kaj vse počne

mama s teboj?! Predeš kot muc, že če se te samo dotakne, pred

menoj pa trmasto tajiš lepa občutja in se jih za nameček sramuješ.«

Žiga ni vedel, kaj bi rekel. O čem takem se niso pogovarjali niti v

šoli pri pouku spolne vzgoje! Lahko da se Aleš v nekaterih stvareh

niti ni motil, toda če ga je imel zares rad, potem je to kazal na

čudaški način. Močno je dvomil, da so drugi očetje zganjali takega

hudiča s svojimi otroki! Luka in Rok nista še nikoli potožila,

da bi ju njuni starši otipavali in žgečkali skoraj do smrti, pa tudi v rit

niso grizli!

Za nenadno olajšanje je poskrbel Aleš sam. Počasi se je skobacal na

noge. Namesto da bi dvignil tudi dečka in s kušeljnom zapečatil

pobotanje, ga je pustil pri miru.

»Razmisli o tem, kar sem ti povedal,« je navrgel.

Kljub mirnejšemu ozračju je Žiga odločno odkimal. Iz lastne trme

je nasprotoval vsakemu Aleševemu predlogu. Raje je dvakrat

zaporedoma prhnil za njim, takoj ko mu je dedec obrnil hrbet.

V svoji sobi je mokre spodnjice jadrno zamenjal s svežimi. Nalašč

je izbral tiste s cvetličnim vzorcem.

Ob korakih pred vrati je pomislil na Aleševo vrnitev, ko pa so se

vrata odprla in je v sobo pogledala mama, si je oddahnil.

Žal se je prezgodaj veselil! Namesto da bi ga mama objela in

poljubila za dober dan, ga je nepričakovano odrinila.

»Danes si ne zaslužiš!« je rekla. »Potepal si se po pouku. Aleš te je

čakal s kosilom. Skrbelo ga je, da se ti ni kaj zgodilo. Zavedaj se, da

on ni najina gospodinjska pomočnica. Pa tudi če bi bil, si zasluži več

spoštovanja, kot mu ga izkazuješ. Težko bi shajala brez njega. Z

denarjem tvojega očeta si žal ne moreva pomagati ...«

Niti z besedo ni ponovila potrebe po Žigovem strinjanju z

možakarjevo navzočnostjo v družinici, ki jo je tako rada poudarjala.

Najraje bi ji zavpil, da denar ni vse. Brez Aleša je bil srečnejši. To

vidi že po tem, da se je začel potepati, ker se boji domov!

»Mojega prijatelja ne vpletaj v svoje izgovore in laži. To ni pošteno

od tebe!« je mama ostala na drugem bregu.

Žiga jo je previdno vprašal, kakšne neresnice je imela v mislih. Njej

ni lagal. Vsaj spominjal se ni, da bi to storil.

»Alešu si natvezil, da si ostal na razredni uri, medtem pa je domov

klical Rok in vprašal, kaj imate za domačo nalogo iz računstva?«

Žiga je zavil z očmi. Sošolca je poslal k vragu. Saj mu je vendar

rekel, da gre k matki v službo! Cepec je sedel na ušesih ali pa ga je

napadla skleroza ali kako že pravijo odrasli svoji pozabljivosti! Jezil

se je tudi na Aleša. Očitno je dedec začenjal s svojimi malimi

maščevanji, ker se ni v celoti podrejal njegovim zahtevam ...

Anina zgodba: KLEMEN NE ŽELI BITI DRUGI[uredi]

Medtem ko se je Klemen poglabljal v izračunavanje dolžine

stranice trikotnika ob sila skopih podatkih, so Ani uhajale misli k

Žigu. Na kopališču ni imel mokrih oči samo od vode in tunkanja,

ampak se je jezil predvsem na svojo nemoč. V Klemenovem početju

je čutil umazano ponižanje pred njo, čeprav bi lepi smrček lahko

vedel, da ni nobena sramota izgubiti dvoboj z osmašem. Pravzaprav

ni nihče pričakoval od njega, da bi iz neenakovrednega boja izšel kot

zmagovalec. Tudi glede mišic je bil Klemen v prednosti ...

»Ni prav, da si bil tak z Žigom,« ji je ušlo.

Klemen skoraj ni verjel ušesom. Toliko da mu ni zdrsnil svinčnik iz

rok.

»Saj tvoj Žigec ni utonil! Živ in zdrav je pri svoji mamici. Drugam

tako in tako ne sodi. In tudi nič mu ne bom naredil, čeprav bom imel

zaradi tega malega prašička slaboumne potomce! Če se samo

spomnim, kako me je boksnil ...«

Ana se je nasmehnila in nasmehnil se je tudi on, prvič po vrnitvi s

kopališča.

»Sem jaz kriva, če imam srce kot avtobus?« se mu je Ana skušala

zahvaliti, ker je ostal z njo.

»Tole o avtobusu zame ni najbolj spodbudno,« je odgovoril fant.

»Tudi če sprejmem tvojo teorijo, zahtevam sedež neposredno ob

voznici! Ne mislim se prerivati z mularijo zadaj na stojišču!«

Ani je dokončno odleglo. Da bi bila njena sreča popolna, je morala

govoriti še z Žigom. In to takoj! Učenje bo lahko zbrano nadaljevala

šele potem, ko bo vedela, da sta se spet prikazali poredni jamici na

njegovih licih! Ah, Žiga žigasti, še znorela bo zavoljo njega!

Klemenu se je izgovorila, da jo je preslano kosilo užejalo, zato naj

bo tako dober in nekaj časa rešuje nalogo brez nje. Če ledenega čaja

ni v hladilniku, bo morala ponj v kletno shrambo!

Namesto v kuhinjo je zavila v dnevno sobo. Računala je, da bo

dečka dobila k telefonu v nekaj minutah. Številke je znala na pamet,

žal pa ji je napeto pričakovanje pokvaril moški glas. Po njegovem

sluzastem načinu govorjenja je sklepala, da gre za istega tipa, ki ji

je opoldne zaupal Murija. K sreči mu Žiga ni bil niti malo podoben!

Da bi pogovor stekel kar najhitreje, se je vljudno predstavila.

Žal pa je možakar zavlačeval s trapastim duhovičenjem:

»Nisem vedel, da ima naš Žiga že punco! Le poglej junaka!«

Ana bi mu najraje zabrusila, da je za fante skoraj normalno, če se

zanimajo za dekleta, a se je ugriznila v jezik. Pravzaprav bi raje

govorila z Žigovo mamo, če se že pobič ni znal pravočasno

podvizati do slušalke. Zdela se ji je povsem normalna ženska,

čeprav je bila po babje ljubosumna nanjo. Ljubosumna zato, ker je

kot mama lahko čepela ob svojem ljubkem sinu, kolikor ji je

dopuščal čas, in ji ni bilo treba loviti tistih drobnih trenutkov

sreče ...

»Pogledal bom, kje je,« je obljubil možak.

Njegov glas je zvenel veliko bolj uradno kot na začetku, to pa

najbrž zato, ker se Ana ni odzvala na njegovo neduhovito pripombo.

Sekunde so neusmiljeno bežale, zato se je bala, da se bo Klemen

zdaj zdaj naveličal samote in jo bo pricvirnal v pritličje gledat, kje se

tako dolgo zadržuje. Tako bo spregledal tudi njeno silno željo po

odžejanju in spet bo imel razlog za užaljenost.

»Pohiti, Žiga, srček moj!« je skoraj zastokala v slušalko.

Za trenutek se ji je celo zazdelo, da je slišala dečkov glas. Prihajal

je bolj od daleč, vendar ji je veselo pričakovanje pokvaril dedec z

osorno izgovorjenim sporočilom:

»Žal mi je, mlada gospodična, toda Žiga noče k telefonu! Naročil

mi je, naj vam sporočim, da ga ni doma. Zato ga, prosim, ne gnjavite

več!«

Ana je ostala brez besed. Prekleti prasec, kdo pa gnjavi Žiga?! Rada

ga ima, to je vse! Ko ji bo pobič sam rekel, da je noče več videti, mu

bo verjela. Skušala mu bo pojasniti nesporazum, in šele ko trezna

beseda ne bo zalegla, se bo umaknila, in to s težkim srcem in

ranjeno dušo. Zato crkni, stari nadutež »ne gnjavite ga več«!

Tako jezna je bila, da se je šele pred vrati svoje sobe spomnila na

ledeni čaj!

Žigova zgodba: NENAVADNA VPRAŠANJA TOLAŽNICE OŽALOŠČENIH[uredi]

Čeprav je do začetka pouka manjkalo še dobrih petnajst minut, je

Žiga hitel po ulici. Upal je, da bo na ploščadi pred šolskim

poslopjem naletel na Ano. Aleš je bil z njo vse prej kot prijazen!

Zabrusil ji je, naj ga ne gnjavi več, on pa je Alešu samo namignil, da

noče k telefonu. To pa še zdaleč ni pomenilo »nikoli več«!

Zaman se je oziral okrog. Z nahrbtnikom v roki se je zrinil v avlo.

Za nihajnimi vrati je naletel na dežurnega učenca. Fant je skoraj

planil nadenj:

»Tolažnica ožaloščenih bi rada govorila s teboj. Saj si ti Žiga iz

šestega c?«

Svetlolasec je neodločno pokimal. Kolikor je vedel, so

Tolažnica ožaloščenih rekli psihologinji. Z njo doslej še ni imel

opravka.

Vzpel se je v prvo nadstropje in kar takoj poiskal njeno pisarno.

Nekaj trenutkov je okleval v samospraševanju, kaj hoče ženska od

njega. Ker ga ni razjedala slaba vest, se je hitro ojunačil in potrkal.

»Kar naprej!« ga je ženska povabila v sobo.

Začuda na njeni pisalni mizi ni kraljeval računalnik, ampak vaza s

čudovitimi rdečimi vrtnicami.

Odmerila mu je stol ob mizi in kar takoj prešla k stvari:

»Žiga, s teboj bi se rada pogovorila o zelo kočljivi zadevi. Zato te

že zdaj prosim, da bodi z menoj odkrit, jaz pa ti obljubim, da

povedanega ne bom razglašala okrog.«

Žiga je pokimal, čeprav še zmerom ni vedel, kaj je Tolažnica

ožaloščenih sploh hotela od njega.

»Doslej sva se srečevala le na šolskih hodnikih,« je nadaljevala

psihologinja. »To najbrž zato, ker ne spadaš med težavne učence.

Nasprotno! Tvoja razredničarka je povedala, da si prijeten fant,

priljubljen tako pri učiteljih kot pri sošolcih!«

Žiga je spet pokimal. Pretirano laskanje mu ni bilo po volji. Zlasti

še, ker se mu je zdelo, da pomeni le uvod v veliko manj prijetno

nadaljevanje. Iz same negotovosti se je začel presedati.

»Gotovo tudi veš, da imaš kar veliko občudovalk med

deklicami na šoli. Poznajo te celo v osmih razredih! K sreči

ti to zaenkrat še ni stopilo v glavo.«

V osmih razredih je Žiga poznal samo Klemena. In pa seveda

Ano! Prijateljevanje z njo je razumel kot povsem osebno zadevo, ki

se nikakor ni tikala psihologinje. In nenadoma se je prestrašil, da je

v bazenu poškodoval Klemena.

»Ana Lokar iz osmega razreda je že ena taka prijateljica.

Pozanimala sem se o tebi, saj svojega sogovornika rada vsaj malo

spoznam, preden ga pokličem na pogovor,« ga je Tolažnica

ožaloščenih še naprej držala v negotovosti.

Vse lepo in prav, toda nazadnje se bo izkazalo, da je ženska vedela

o njem več kot pa on sam!

»Med tvojimi podatki imam zapisano tudi pripombo o očkovem

delovnem mestu v tujini. Torej se bolj poredko videvata? Se morda

počutiš prikrajšanega za njegovo ljubezen v primerjavi z vrstniki, ki

živijo z obema roditeljema?«

Žiga je malce pomislil, preden je priznal, da očeta sploh ni več

videl, odkar je zapustil njega in mamo.

»Pogrešam ga, čeprav se mi zdi, da se je mama privadila novemu

življenju. Omenja ga zelo poredko. Zato pa prihaja k nama njen

prijatelj Aleš. Tudi jaz bi ga moral vzljubiti ...«

»Mama te ima seveda rada,« mu je psihologinja segla v besedo.

»Ker hodiš v šolo in imaš v šestem razredu veliko šolskih

obveznosti, ji težko priskočiš na pomoč. Tako so se vse obveznosti

zgrnile na njena ramena. Poleg službe ji ostajajo pospravljanje,

kuhanje, pranje. In tu si še ti s svojimi potrebami in željami ... Si

mogoče opazil, da postaja zaradi tega nervozna? Da pogosteje kot

prej vzkipi zaradi malenkosti, na katere se pred letom ali več sploh

ni ozirala? Ti kdaj pripelje focko, ki jo občutiš kot krivico, ali pa te

kako drugače kaznuje?«

Žiga je odkimal, in to večkrat zapovrstjo.

Njegovo zanikovanje si je psihologinja zabeležila v notes. Stegnil je

vrat, a je preveč kracala, da bi razbral njene čačke. Razločil je le

trojni klicaj.

»Glede namestitve nimam zapisane nobene pripombe. Imaš svojo

sobo, v kateri se učiš, igraš in spiš. Velikokrat si sam, kako pa je

takrat, ko je mama doma? Se pogovarjata, te kdaj objame

in pocrklja?«

Tokrat je Žiga pokimal. Seveda sta se pogovarjala in crkljala.

Včasih je tudi spal pri njej.

»To pa ni najbolj udobno,« se je med zapisovanjem nasmehnila

Tolažnica ožaloščenih. »Hočem reči, stiskati se v eni postelji ...«

Žiga je potrpežljivo pojasnil, da je mama v spalnici obdržala

zakonsko posteljo, zato se niti malo ne stiskata.

»Tudi sama imam hčerko,« je zasanjano pomislila Tolažnica

ožaloščenih. »Nekaj let mlajša je od tebe. Dobri prijateljici sva in

dobro vem, da ji moje nežnosti veliko pomenijo, čeprav tega noče

priznati za nič na svetu.«

Potem se je zdrznila, kot bi se zavedla, da jo je pogovor zanesel v

napačno smer. Nadaljevala je s treznejšim glasom:

»Vendar pa se midva nisva srečala zavoljo svetlih dogodkov v

našem življenju, pač pa zavoljo tistih temnejših, ki nam gredo težko

z jezika. Nekateri posamezniki svojo skrb za otroka kažejo s

strogimi kaznimi in tepežem za najmanjšo neposlušnost. Gotovo si

že slišal: 'Tepem te zato, ker te imam rad ali rada in ti želim le

najboljše v življenju!' Ti je takšno govorjenje mogoče od kod

znano?«

Žiga je komaj sledil njenim besedam. Kam je ženska merila z

vprašanjem, ni imel pojma, slutil pa je, da mu pripravlja zanko. Iz

prijateljice se spreminja v nasprotnico. Ne loteva se ga sicer z

grobostjo, zato pa pretkano spleta okrog njega mrežo. Je imel Aleš

navsezadnje prav, ko ga je opozoril, da se bo kdo iz šole slej ko prej

vtaknil v vzgojne metode njegove mame? Ali pa je bilo spletanje

mreže celo njegovo maslo? Spet eno njegovih majhnih maščevanj!

Zaslutil je, da se mora braniti, zato je ponovil, da ga ima mama rada,

zelo rada. In on njo! Nikoli ga ni pretepala, če pa je dobil kakšno

focko, jo je tudi zaslužil. Boljše mame si ne bi mogel želeti niti v

sanjah. Le Aleša bi morala dati na čevelj. Potem bi bila popolna.

»Ampak vseeno se je pred nedavnim spozabila in te udarila tako

močno, da se ti še zdaj pozna modrica?« je postajala Tolažnica

ožaloščenih že utrujajoča s svojimi namigovanji.

Zdaj je Žiga vedel, v katerem grmu tiči zajec. Nista bila

problem mama in Klemen, pač pa Aleš oziroma njegov ugriz.

»Saj me ni mama,« je vzkliknil.

Tolažnica ožaloščenih je odkimala s pomenljivim nasmehom.

»Potem sem narobe slišala. Baje naj bi ti sam razglašal, da si jih

dobil od mame, ker nisi pravočasno peljal psa na potrebo ...«

Žiga ni odgovoril.

»Kdo te je torej udaril? Morda tisti gospod? Če se ne motim, si

omenil nekega Aleša ...«

»Aleš je mamin prijatelj,« je pojasnil deček in se zastrmel v

superge.

Psihologinja mu je ponudila možnost, da se izpove o vsem, kar mu

je možakar hudega prizadejal. Samo usta bi moral odpreti, vendar pa

je že vnaprej vedel, da bo zapravil priložnost. In to zgolj zato, ker s

samim seboj ni razčistil, kdaj je šlo pri možakarju za naključno

smolo in kdaj mu je v resnici želel kaj slabega. Z nejasnimi

obtožbami bi naredil iz sebe bedaka ali pa vsaj ljubosumnega

otročička. Ljubosumnega zato, ker ima še zmerom rad očka in mu

ne gre v račun, da bo tujec zasedel njegovo mesto. Če njegovim

nekoliko zmedenim obtožbam ni verjela mama, kako jih bo potem

sprejela popolna tujka?!

»Tudi Aleš me ni pretepel,« je končno spregovoril.

Tolažnica ožaloščenih ni bila zadovoljna s potekom pogovora.

»Bolj mi zaupaj, Žiga! Že na začetku sem te prosila, da bodi odkrit

z menoj. Nikogar se ne boj! Če bo treba, se bom pogovorila s tvojo

mamo in vse bo v najlepšem redu!«

Žiga je globoko zajel sapo. Vreči na finto Luka ali Roka je čisto

nekaj drugega kot pa prikrajati resnico pred psihologinjo, ki kar

poka od trikov in zvijač!

»Sošolcem nisem vsega povedal po pravici,« je iskal pravih besed.

»Res ne vem ...«

Izmislil si je nov izgovor, in ko ga je prežvečil in se prepričal, da

zveni dovolj verjetno, mu je beseda laže stekla z jezika:

»Ugriznil me je Muri. Naš pes mami ni ravno pri srcu. Saj ne da bi

imela kaj proti živalim nasploh, samo trdi, da je psiček preveč

živahen za v stanovanje. Če bi izvedela, da me je med igranjem

šavsnil, ne bi več zalegla nobena prošnja. Stavim, da bi moral

od hiše. Jaz pa ga imam tako rad!«

Za večjo prepričljivost mu je uspelo priklicati v oči nekaj solz.

Tolažnica ožaloščenih se mu je razumevajoče nasmehnila. Prosila

ga je, naj ji pokaže sled ugriza.

Žiga je obotavljaje se vstal. Z dlanjo se je pogladil po hlebcu z

Aleševim »štempljem« in komaj slišno izdavil, da je madež zadaj na

riti. Moral bi sleči kavbojke, pa še spodnjice, saj kopalk v šoli ne

nosi ...

Psihologinja je opustila svojo zahtevo.

»Je že dobro,« je pokimala in ga pospremila do vrat. »Zdaj pa le

pohiti v razred. Če ne, me bodo še oštevali, ker te predolgo

zadržujem ...«

Anina zgodba: VESELO OPRAVLJANJE[uredi]

Po šolski avli in hodnikih je vladalo posebno, skoraj praznično

vzdušje. Kljub zvonjenju so osmaši še naprej begali sem in tja.

Nihče jih ni podil v učilnice. V tretjem nadstropju je hišnik z nekaj

zunanjimi pomočniki sestavljal oder za glasbeno skupino Veseli

vulkančki. Njihov nastop so organizirali po šestnajsti uri na

zaključnem plesu v čast odhajajočih osmašev. Na plakatih, s

katerimi je bila polepljena vsa šola, je bila zapisana pripomba, da se

lahko plesa udeležijo tudi učenci in učenke iz nižjih razredov, če

imajo med osmaši svoje brate oziroma sestre.

Skupinico Veseli vulkančki je predlagala Ira. Slišala jih je v športni

dvorani, kjer so se zgodaj spomladi predstavili na srečanju

začetniških glasbenih ansamblov. Deadendovci so sicer izrazili

zgražanje nad predlogom vrstnice, saj se po njihovem muziciranje

Vulkančkov ni bistveno razlikovalo od igranja narodnozabavnikov s

harmoniko, trobento in kontrabasom. Ira jih je utišala s pomembnim

podatkom, da so Veseli vulkančki od vseh kandidatov zahtevali

najnižji honorar. To pa pred začetkom glavnih počitnic ni bilo

nepomembno!

Za dodatno vznemirjenje je s svojim prihodom v šolo poskrbela

Ana. Največje opravljivke so namreč razbobnale, da je šolanje

obesila na klin, vzrok pa naj bi bila njena zatrapanost v šestošolčka

Žiga. Govorice je le delno utišalo Klemenovo zatrjevanje, da se z

Ano vsako popoldne učita pri njej doma ...

Vseeno sta Nives in Polona navalili na Ano, ali bo na ples

pripeljala tudi svojo novo simpatijo.

»Jaz bi ga že,« se je mudilo Poloni.

»Kar povabi ga! Ne vem pa, ali te bo uslišal,« je odgovorila Ana.

Dekleti sta pričakovali prijaznejši odziv.

»Sta se sprla?« je previdno vprašala Nives.

Ana je na kratko pojasnila, kako sta si Klemen in Žiga na kopališču

skočila v lase.

»Ti si prava srečnica!« je Nives opravičila svoje vzhičenje z

nakladanjem o izumiranju viteških navad pri fantih; že lep čas se

namreč ni zgodilo, da bi se dva petelinčka spopadla za naklonjenost

dekleta!

»In za nameček še takšna frajerja. Zaradi Žiga bi bila pripravljena

razred ponavljati. Drugo leto bo zakon, ko pa je že zdaj taka faca,«

je poudarila Nives z določeno mero zavidanja v glasu.

»Ja, tiste njegove očke,« se je topila Polona. »Srečali sva ga, ko je

prikorakal iz sobe Tolažnice ožaloščenih. Poklicali sva ga, in

pomisli: ozrl se je!«

»Vprašanje, kaj je iskal pri psihologinji?« je zaskrbelo Ano.

»Očitno ti vsega ne zaupa,« se je pomenljivo namuznila Nives.

Ano je zadela v živo, vendar je dekle s tihim štetjem do deset

ohranilo mirnost in dostojanstvo.

»Bil je zelo zamišljen,« je rekla Polona, Nives pa se je zahihitala, da

mu je po zraku poslala poljubček.

»Sploh ni prhnil vame,« je bila na moč srečna.

»To je na moč spodbudno,« je zamrmrala Ana. »Vseeno pa se

bojim, da pri njem nimaš pretiranih možnosti. Hodim namreč z

obema: z Žigom čez dan, s Klemenom pa ob večerih. Je to greh?«

»Greh ravno ni, lepo pa tudi ne,« je rekla Polona. »Vseh fantov nam

tudi ne smeš speljati!«

Ana je odločno poudarila, da Klemen in Žiga nista vsi, saj obiskuje

njihovo šolo najmanj dvesto fantov, od tega jih je vsaj štirideset v

osmih razredih.

»Res pa so med nami dekleta, ki se skušajo že oddanih fantov

polastiti z lažmi in umazanimi zvijačami. Ampak jaz ne sodim

mednje, to verjetno vesta!«

Polona in Nives sta se ji začeli opravičevati, da nista mislili nič

slabega. Pobov je veliko na razpolago, res pa je tudi, da sta Klemen

in Žiga sodila v sam vrh povpraševanja.

Ano je močno zasrbel jezik, da bi jima razkrila izkušnje z velikima

osvajalcema dekliških src! Bila sta res zavidanja vredna ljubimca, če

je želela lagati! Klemen se sploh še ni odločil, kaj bi rad, Žiga pa se

ji je izmikal celo po telefonu!

Še dobro, da se puncama niti sanjalo ni o tem, saj bi se drugače

stopili od same babje škodoželjnosti!


Žigova zgodba: NOVO ŽIGOVO POTEPANJE[uredi]

Takoj po zvonjenju šolskega zvonca je Žiga planil k vratom. S

police garderobne omare je potegnil superge in se obul kar na tleh. S

hitenjem se je skušal izogniti Lukovi in Rokovi družbi. Saj ne da bi

imel kaj proti prijateljema, toda odkar je sklenil, da se bo izogibal

Alešu in načrtno zamujal kosila, je raje ubral svojo pot.

Tokrat je črtal umik na kopališče. Preveč dobro se je spominjal

Klemenovega tunkanja in njegovih groženj. Pa tudi Ane ni maral

srečati! Če bi ji bilo kaj do njega, bi se med odmorom narisala pred

njegovim razredom, tako pa sta mu mahali samo njeni brezvezni

sošolki in ga vabili v tretje nadstropje. Z bedastim obnašanjem bi si

zaslužili kvečjemu »škisfris«!

Pred domačo hišo je za trenutek postal. Ker ni bilo nikogar v veži,

je smuknil na stopnice in se vzpel do stanovanja. Med odklepanjem

vrat je od samega razburjenja pozabil dihati. Po ropotu posode je

sklepal, da je Aleš v kuhinji pripravljal kosilo. Še malo in ponovila

se bo včerajšnja slika: dedec prestavlja piskre, pogleduje na uro in

benti zaradi njegovega zamujanja, na koncu pa si gre v najbližji bife

hladit jezo s požirki ledenega piva ...

Žiga je snel šolski nahrbtnik in ga obesil na obešalnik. V trenutku

se je razlil po njegovem hrbtu občutek prijetnega hladu. Še preden je

sestavil načrt, kako bi se kar najmanj opažen približal

Muriju in ga odpeljal s seboj na potep, je kuža sam pridrobencljal v

vežo. V Žigovo olajšanje sploh ni zalajal, ampak je mimo njegovih

nog stekel na stopnišče. Ustavil se je šele za najbližjim vogalom,

kjer je po kratkotrajnem ovohavanju dvignil tačko.

Pred semaforjem je deček na svojo veliko grozo naletel na dekleti,

ki sta mu mahali z zgornjega nadstropja. Tokrat sta navalili na nič

hudega slutečega Murija.

»Joj, kako luštkan kuža!« sta zapeli v en glas.

Polona je počepnila k živalci in med božanjem pogledovala Žiga.

Spraševala ga je, ali je kuža njegov, kako mu je ime in ali je bil

cepljen proti pasji griži, ki je lahko usodna za kužke.

Nives pa se sploh ni posvečala Muriju, ampak je s pogledom

nepremično požirala dečka. Tega ni skušala niti skrivati, zato je Žigu

hitro prekipelo.

»Škisfris!« je prhnil vanjo.

Potem je poklical Murija. Ucvrla sta jo čez cesto, še preden je

zagorela zelena luč za pešce. Tako nista slišala Polone, kako je

zbodla sošolko:

»Zdaj pa imaš! Kaj pa si kar naprej buljila vanj? Meni se ni pačil,

ker se znam obnašati!«

»Navaden cepec je,« se je skremžila Nives. »Če mi bo to še kdaj

ponovil, mu razbijem tiste usrane zobe! Čudno, da ne nosi v gobcu

proteze zanje. Pa taka lepota!«

Polona je bruhnila v smeh:

»Spominjaš me na lisico in kislo grozdje. Basen smo nekoč brali pri

uri slovenščine ...«

»Ti ga kar zagovarjaj,« se je še naprej jezila Nives. »Meni ni več

všeč in pika.«

Zamudili sta zeleno luč. Obstali sta na robu pločnika in vsaka zase

premlevali srečanje s svetlolascem in njegovim kužkom.

Na drugi strani ceste je Žiga zavil v park. Krošnja mogočnega

hrasta ga je pogostila s prijetno senco. Poklical je Murija in mu pred

smrček pomolil odlomljeno vejo. Psiček jo je ovohal, še preden pa

jo je zagrabil s svojimi ostrimi zobčki, je deček zagnal palico daleč

na travnik:

»Išči, Muri, išči!«

Kuža jo je brž našel, ni pa vedel, kaj bi z njo počel. Gospodar je

postal že nekoliko hripav, preden je živalco na daljavo poučil o

dolžnostih lepo vzgojenega psa. Vendar pa se je Muri kmalu

naveličal učenja. Žigu se je zdelo, kot bi mu štirinožni prijatelj

skušal z obnašanjem dopovedati, da ima že dovolj trapastega tekanja

za vedno istim koščkom lesa in naj si raje izmisli zanimivejšo igrico.

Z drugimi besedami: »Potrudi se, saj zaupam vate, čeprav si samo

butast človeški mladič!«

»Ah, ti moj Muri, prava pasja lenobica si!« ga je Žiga zvrnil v

travo.

Kosmatega prijateljčka je objemal, dokler se ga ni polotila žeja.

»Če si žejen tudi ti, boš hitro za menoj!«

Pobral se je in stekel k vodnjaku.

Z olajšanjem je okusil mrzlo vodo. Da bi se kar najhitreje

napil, je z ustnicama obdal medeninasto šobo na robu kamnite

posode. Žlampal je in žlampal, dokler se ni zbal, da mu bo razneslo

želodec.

S potegom roke si je obrisal usta in glasno rignil. Na golih gležnjih

je začutil dotik Murijevega kožuščka. Živalca ga je želela opomniti,

da je še premajhna, da bi sama dosegla izvir odrešujočega napitka.

Zato je Žiga segel po kužka in ga položil na sredino kamnite posode.

V zgodnjepopoldansko tišino se je razleglo hlastno mlaskanje, ki se

mu je pridružilo čofotanje, saj si je Muri po odžejanju privoščil še

blagodejno kopel.

»Na klopi te bom počakal,« je Žiga pokazal k okrasnemu grmu.

Pred njim je bila debela ura dolgočasenja, ki ji bo ob vrnitvi domov

sledilo mučno zasliševanje. Manjkalo je samo mamino začudenje:

»Le zakaj si tako zagrenjen, fant božji?! Mlad si, vse je še pred

teboj. Nikar naj se ti ne mudi odrasti! Že tako se boš prepozno

zavedel, da je otroštvo najlepše obdobje v življenju!«

Mogoče res, toda v teh trenutkih Žiga ni bil prepričan, da ima mama

prav!

Žigova zgodba: UDARCI ZA KOSILO IN SLINA ZA NAPITEK[uredi]

Komaj je Žiga zbrcal kavbojke z nog in jih zamenjal s telovadnimi

hlačkami, že je mama pogledala v sobo. Namesto pozdrava v smislu

»no, pa sem končno prišla iz službe« je bliskala s pogledom.

»O čem sva se pogovarjala včeraj, sine?«

Žiga se je v zadregi ozrl k Muriju. Zavidal je živalci, ker je

brezskrbno smuknila na balkon; pred nikomer se ji ni bilo treba

zagovarjati, in prvič v življenju bi se rad znašel na njenem mestu!

»Aleš ne ve, da si doma. Kako dolgo se že skrivaš? Imaš slabo vest,

kajne?«

»Nobene slabe vesti nimam! Nisem kriv, če me ni slišal. Murija

sem peljal lulat,« je Žiga pohitel z odgovorom. »V parku sva se

igrala, pa je šla ura, kot bi mignil!«

»Dve uri!« je poudarila mama. »Na roki jo nosiš, in številke tudi

poznaš! Sicer pa se bosta z Alešem sama pogovorila. Jaz sem že sita

tvoje neposlušnosti!«

Potisnila ga je v kuhinjo kakor obsojenca na morišče. Aleš je stal

pri mizi in izpod čela strmel vanj. Zdelo se je, da je komaj čakal na

začetek kaznovanja.

»Res si že velik poba, toda če ne gre drugače,« je spregovoril Aleš.

Drugi del stavka je dokončal šum pasu, ki je švrsnil izza njegovih

hlač.

Žiga se je ozrl k mami po pomoč, pa je že odšla iz kuhinje.

Spreletel ga je srh. Doslej ni še nihče dvignil roke nadenj! Če bi bil

očka tukaj, bi Alešu pokazal hudiča. In mami tudi!

Stisnil je pesti in se pogreznil vase kot živalca, ujeta v pasti, že v

naslednjem trenutku pa je planil k vratom. Kljub pretkani potezi ga

je Aleš prehitel. S telesom mu je zastavil pot. Ločil ga je od mame

in mu hkrati odgnal vsako misel na beg.

Grobo ga je povlekel k sebi.

»Spusti hlačke!« je ukazal.

Žiga se ni niti premaknil. Z rokami ob telesu je stal kot vkopan.

»Prav,« je pokimal možakar.

Hip zatem se je sklonil, zataknil palca ob elastiko in mu potegnil

telovadke do kolen. Z blagom je povlekel tudi spodnjice. Vsega

goloritega je vrgel čez nogo, uprto ob stol, da je deček obvisel kot

predpražnik na ograji, pripravljen za stepanje.

Še pred prvim udarcem je začutil vznemirljivo bolečino v mehurju.

Ni vedel, ali zaradi pritiskanja ob Aleševo nogo ali zaradi strahu,

kako daleč se bo možakar spustil s kaznovanjem. Najbolj se je bal,

da se bo pomočil po njegovi hlačnici in s tem še povečal jezo.

Skušal je misliti na kaj drugega. Tudi upiral se ni več, pobrcavanje

pa so mu tako in tako preprečevale spuščene hlačke, ki so mu vezale

noge trdneje od vrvi. Poleg tega mu je grozilo, da bo v primeru

otepanja izgubil ravnotežje in zgrmel na glavo med stol in mizo.

Prvič v življenju se je počutil tako bedno!

Takrat je padlo! Usnje je tlesknilo po napetem mesu z značilnim

zvokom. Zapeklo ga je, vendar ne tako močno, kot je pričakoval.

Bolj od udarca ga je bolelo spoznanje, da ga kaznuje roka, ki za to

nima niti najmanjše pravice.

Padlo je še drugič in tretjič. Zdaj že močneje, pravzaprav tako

močno, da se je zagrizel v ustnico in le s težavo zadržal krik.

»Klobase bom zarezal v tvojo čedno rit. Upam, da veš, čemu!« si je

možakar dajal duška.

Žiga je uporno molčal.

Peti ali šesti udarec je bil šibkejši od predhodnih dveh. Roka, ki ga

je prej tako grobo potegnila kvišku, ga je zdaj spustila na tla.

»Odgovori, poba!«

»Kaznuješ me zato, ker sem zamudil kosilo,« mu je Žiga ustregel s

komaj slišnim glasom.

Dedec je odkimal in zašepetal s podobno tihim glasom.

»Kaznujem te zato, ker se me še naprej izogibaš! Nič hudega ti

nočem, ti pa si trmast, razvajen in nehvaležen pamž! Prepričan si, da

uživam, ker te mikastim, pa se hudičevo motiš. Če ne morem do

tebe zlepa, bom poskusil zgrda!«

Deček je najprej mislil, da se norčuje iz njega, po povedanem pa je

doumel, da si v primeru maminega prisluškovanja želi z njim deliti

skrivnost. Očitno je užival v vlogi družinskega rablja, hkrati pa

ga je vabil v eno svojih pokvarjenih iger, s katero bi skupaj povlekla

mamo za nos.

Povzdignil je namreč glas, da se ga je slišalo po vsem stanovanju:

»No, kako si se odločil? Me boš odslej bolj ubogal ali ne?«

Odložil je pas na mizo in poskusil dečka dvigniti v naročje, vendar

se je ta divje odrinil. Pri tem se je zapletel v spuščeno blago in grdo

bi telebnil, ko se ne bi v zadnjem trenutku ujel za rob mize. Med

prestopanjem je prevrnil stol. Z ropotom je prestrašil mamo, da je

zaskrbljeno zavpila v sosednjem prostoru:

»Ne pretiravaj, Aleš!«

»Samo pogovarjava se,« je zagodrnjal možakar.

»Ni res, pretepel me je kot psa!« je zavpil Žiga.

S solzami v očeh in šobico na ustih si je navlekel telovadke.

Aleš mu je segel pod brado in ga prisilil, da je dvignil pogled.

»Vse je odvisno od tebe, fant moj! Danes si doživel nežno

opozorilo, prihodnjič pa te čaka železna sponka na pasu. To ne bo

hec, ti prisežem!«

Komaj je izgovoril do konca, že je oslinjeni palec in sredinec levice

potisnil med Žigovi ustnici. Deček je potezo razumel kot grožnjo, da

mu prav nihče ne more preprečiti izživljanja nad njim, zato naj se

spametuje in ga uboga.

Skoraj znorel je. Dotik oslinjenih prstov se mu ni zdel nič manj

ostuden od poljubljanja z jezikom. Izza telovadk je izvlekel majico,

da bi si obrisal mokra usta. Še preden mu je uspelo, ga je Aleš sunil

v ramo.

»Hitro se pojdi potožit k svoji zlati mamici!« je še dodal z

nesramnim nasmeškom na ustih.

»Surovina!« je zastokal deček.

Ni ga bolela rit, ampak vse drugo, kar si je dedec privoščil z njim.

Obžaloval je, ker je od samega šoka pozabil na »škisfris« z znatnim

dodatkom sline.

In nenadoma se mu je zdelo, da so se zaradi solz upognile ploskve

sten. Mama je v nekakšni megli stala pred njim. Niti premaknila se

ni. Očitno je bila na Aleševi strani!

Zaslišal je možakarjev glas, ki ji je hitel razlagati, da je

fanta bolj božal kot tepel, saj noče, da bi ga Žiga zasovražil ...

Deček se je pognal na hodnik. Mamin odgovor ga ni več zanimal.

Stekel je v vežo, odsunil vhodna vrata in se spustil po stopnicah.

Kolena so se mu čudno tresla. Izgubljal je moč in le s skrajnim

naporom se je zavlekel v klet. V temnem in hladnem prostoru,

napolnjenem s prašnimi policami, na katerih so se nekoč medile

hruške, natrgane z že zdavnaj posekanega drevja na dvorišču, se je

prebil do stene. Zdrsnil je na zadnjo plat. Hrapav omet, poln

pajčevin, je spremenil v naslonjalo, da je lahko kolikor toliko

udobno pustil solzam prosto pot.

Razjokal se je kot majhen otrok.

»Nikoli več me ne boš pretepal, prasec Alešev!« se je glasno

pridušal. »Ne grem gor, pa če me ubijeta. Oba sta prasca!«

Ponovil je Aleševo ime, maminega pa je zadržal v sebi. Še zmerom

jo je imel rad, čeprav si danes tega ni zaslužila. Zacopala se je v

starega kretena in verjela je samo še tistemu, kar je rekel on!

Njegove besede so bile zanjo zakon. In bilo ji je vseeno, če je

pri tem lagal, da se je kar kadilo!

Obtožb mu je počasi zmanjkalo. Kolena mu niso več poskakovala,

le v mehurju je še naprej čutil vznemirljiv pritisk. Počasi je postajal

boleč, zato se je skobacal na noge in s curkom pociljal steno, ob

kateri je še maloprej slonel. Scalnica se je od silnega pritiska

razbijala v komaj opazne kapljice. Nekaj jih je začutil na golih

nogah, a se ni prestopil. Samo zamižal je in si predstavljal, kako

zaliva klet z nadnaravno količino urina. Toliko ga je, da se smrdljiva

gladina počasi dviga v pritličje. Zoprna soseda kriči na pomoč.

Nihče se ne odzove, slišati je samo še njeno grgranje, dokler spet ne

zavlada na stopnišču grobna tišina. Aleševemu pivu podobna

tekočina pa kipi in narašča ...

Žiga je hkrati s curkom prekinil tudi fantaziranje. Prvo nadstropje je

bilo kljub vsemu previsoko, zato si je za Aleša izmislil drugačno

kazen: s scalnico je napolnil prazno pivsko steklenico in jo položil v

hladilnik. Tam se je tekočina v miru hladila, dokler ni možakar

žejno in željno segel po njej ter spustil dragoceno vsebino po grlu.

Goltal je in goltal, oči je zapiral od užitka, dokler mu okus ni segel

do zavesti. Začel je kašljati, vendar se razjedajoče

slanosti ni znebil niti z bruhanjem ...

Tu se je Žigova domišljijska nit pretrgala. Iztisnil je še zadnjo

kapljo in si poravnal telovadke.

Kaj so že imeli danes za kosilo? Aja, nekakšno družinsko

specialiteto: za jed udarce s pasom po nagi riti, za napitek pa

Aleševo slino, in to tolikšno porcijo, da bi mu segla v grlo, če ne bi

pravočasno izmaknil ust.

Pomel si je od joka pordele oči in si s solzami razmazal po obrazu

umazanijo, nabrano v kleti.

Anina zgodba: KAJ SE DOGAJA Z LJUBKIM SMRČKOM[uredi]

Zvonjenje telefona je Ano tako zmedlo, da ni vedela, ali sanja ali v

resnici drdra plastična napravica na njeni mizi. Previdno se je

vprašala, ob katerem delu dneva se je sploh zbudila. Sončna

svetloba, ki je silila v sobo med špranjami spuščene rolete, ji je

šepetala, da je zunaj po vsej verjetnosti zgodnje popoldne. Po kosilu

se je umaknila v sobo, da bi se spočila za popoldanski ples, ki se bo

nadaljeval v večer in končal z nočnim klatenjem po mestu. Vsi

osmaši bodo zraven, zato je roditelja opozorila, da je ne bo domov

pred drugo uro zjutraj. Mama ji je po pričakovanju polagala na dušo,

naj ne počne neumnosti, ona pa jo je utišala s pripombo, kako gredo

tudi njej na živce majhni pamži in sitni dedci. Seveda je očku takoj

zatem pomežiknila, da v resnici sploh ni tako zadrta punca ... V

svoji sobi je pomerila večerno obleko. Nekoč je bila mamina. Nekoč

zato, ker je mama že leta in leta ni spravila nase. Tako tudi ni

nasprotovala njeni prošnji, da si jo preuredi po novi modi ...

Po mobiju se je oglasil Klemen. Predlagal je srečanje deset minut

pred začetkom plesa.

»Dobiva se pri trafiki na začetku ulice. Rad bi, da se prikaževa na

šoli kot par!«

Ana se je strinjala. Kako se tudi ne bi, ko pa se je vse odvijalo po

njeni želji. Fantu je opisala večerno obleko, čeprav se mu je v njej že

pokazala, ko sta končala z učenjem.

»Upam, da boš kavbojke pustil doma in se vsaj za ta večer

praznično opravil!«

»Postajaš bolj snobovska od najinih najbolj nemogočih sošolk,« ji

je postregel z očitkom.

»Te lahko vprašam, koliko je stala starše tvoja obleka? Se morda

dovolj razločno vidi napis modnega kreatorja?« se Ana ni pustila

ugnati v kozji rog.

Iz telefona je udaril Klemenov krohot. Pogovor bi se razvlekel, ko

ga ne bi prekinilo dekle s kratkim vzklikom:

»Oprosti, mudi se mi! Ne bi rada zamujala ...«

Vzela si je le še toliko časa, da je odtipkala številko Žigovega

telefona. Pred preoblačenjem je želela slišati njegov glas!

Oglasila se je dečkova mama. Bila je nekoliko razburjena, a vseeno

ljubezniva:

»Ne, našega fanta ti žal ne morem dati. Danes je imel slab dan in se

je odšel potepat, kar sicer ni njegova navada. Mu lahko kaj

sporočim, ko se vrne?«

Ana se je zahvalila. S pritiskom na rdeč gumbek je ugasnila lučko v

malem ekranu in se vprašala, kaj se dogaja z njenim lepim smrčkom.

Če je šel res ven, vse lepo in prav, lahko pa je bil to samo

izgovor, da mu ni bilo treba govoriti z njo. Mama je bila pač

prijaznejša od možička, ki je samo bevsknil »ne teži mu več«!

Negotovost je torej ostala, skušala pa si je dopovedati, da ji

pogrešani deček ne sme pokvariti večera s Klemenom!

»Po svoje je res še otročaj,« je rekla na glas, »ampak ljubek otročaj!

Zelo, zelo ljubek.«

Anina zgodba: SKORAJ KOT PRAVLJICA[uredi]

Po šolskem poslopju se je razlegalo igranje Veselih vulkančkov.

Ana je ugotovila, da so razmeroma slabo tehnično znanje zakrivali s

pretirano glasnostjo. Po drugi strani pa so jo presenetili z bogatim

sporedom. Počasnejši skladbi je sledila živahnejša in tako je vsakdo

prišel na svoj račun. Poslušalci in plesalci so včasih celo uganili,

katero znano skladbo igrajo.

Ana je zamenjala kar nekaj soplesalcev. Malce se je čudila

Klemenovi zadržanosti. Že pri trafiki in potem na ulici se kar ni in ni

razživel. Tudi na plesišču je mencal in se prestopal, kot bi ga žulili

čevlji. Previdno ga je vprašala, ali je ona vzrok za njegovo

nerazpoloženost.

V odgovor je fant pohvalil slavnostno obleko. Z njo je naravnost

zažigala. Če mu ne verjame, bo podobne besede prav kmalu slišala

iz ust njunih vrstnikov.

To se je zgodilo že med prvim odmorom, ko se je Ira dobesedno

zaletela vanju. Bila je nekoliko nažgana, drugače se ne bi režala brez

razloga:

»De best obleko imaš, punca. Si jo nabavila pri Super enki?«

»Ne, Ira, to je še mamina obleka. Sama sem jo prekrojila. Torej

made in home. Moda se ponavlja!«

»Stara, ti si total in!« jo je še enkrat pohvalila Ira.

Potem je pograbila Klemena z obema rokama za ovratnik in se mu

zastrmela v oči.

»Prijatelj, bojim se, da ti jo bodo speljali, če boš tako cagav z njo.

Če se ne spremeniš, te bom zvesto čakala nekje v bližini!«

In že se je izgubila v gneči.

»Trapa!« je siknil fant.

Ana se je strinjala z njim. Predlagala je, da bi se šla prezračit na

ploščad pred šolo. V preobljudenem prostoru jo je dušilo od

zatohlosti. Poleg tega je bil zunaj še dan ...

»Boš kaj pila?« jo je vprašal Klemen.

Izbrala je ribezov sok in fant ji je kot pravi kavalir obljubil, da ji bo

postregel na ploščadi. Zagnal se je v množico žejnih plesalcev. Ana

je nekaj časa zrla za njim, potem pa je stekla po stopnicah. Malo je

manjkalo, da ni izgubila čeveljca. Napol se ji je sezul, tako da ga je

komaj zadržala na konici nožnih prstov. Pripetljaj jo je spravil v

prešerno voljo. Pomislila je na Pepelko in njen izgubljeni čeveljček.

Odločiti se je morala samo, ali bo prinčevo vlogo obdržal Klemen

ali pa bo Žiga tisti junak, ki ji bo pomagal obuti nagajivi čeveljček!

Anina in Žigova zgodba: ŽIGA ŠE KOT CIGANČEK SRCA VŽIGA[uredi]

Žigu se ni nikamor mudilo. Stopal je po robu pločnika, prav tistega,

po katerem je hodil dan za dnem v šolo in spet iz nje. Pretočene

solze v kleti so ga napravile lažjega od ptice. Toliko da ni poletel!

Za popoldanski obisk šole se je odločil iz gole radovednosti, kako so

osmaši pripravili zaključni ples. Skoraj prepričan je bil, da so okna

zagrnili s črnimi zavesami. Le tako je prišla do izraza svetlobna igra

raznobarvnih reflektorjev. Poleg tega so nekoliko mračnejši koti

omogočali objemanje, stiskanje in kljunčkanje zaljubljenih parčkov.

Na manjšo skupino osmašev je naletel že na ploščadi pred šolo. V

senci poslopja so med klepetom praznili pločevinke piva in burno

razpravljali, kam bi se podali, saj so se nažrli bedne glasbe. Ne bi

bilo slabo, če bi obiskali hrast v parku, zvečer pa jih je čakal disko.

Do takrat bodo v riti nabrali ravno pravo dozo alkohola. Bil je

njihov dan in živa duša jim ne bo preprečila žuriranja do zgodnjih

jutranjih ur. Zaslužili so si sprostitev po vseh mukah z učitelji in

dolgoletnim izpolnjevanjem njihovih zahtev in kapric! Zbogom,

šola, enkrat za vselej!

Žiga se je oziral za Ano. Z njo je povezoval navzočnost Klemena, s

tem pa tveganja, da bo fant izpolnil grožnjo s kopališča...

Ker razgledovanje ni bilo uspešno, se je vprašal, ali sta sploh prišla

na ples. Konec šole sta lahko po svoje praznovala na vrtu Anine

hiše. Grizljala sta ocvrti krompirček, zlivala vase limonado in pivo,

se držala za roke in drug drugemu sadila rožice. Tudi poljubljala sta

se, o tem je bil skoraj prepričan.

Iz ust se mu je izvil globok vzdih.

Gotovo se je s punco lepše poljubljati kot z Alešem! Nima tako

slinastega jezika z okusom po postanem pivu, poleg tega je brez

zbadajočih kocin na obrazu. Ana mu je na začetku prijateljevanja

obljubila poljubljanje po francosko, a je očitno ostala pri besedah.

Sam bo moral zbrati pogum in jo zaprositi, naj ga vpelje v to

umetnost!

Iz razmišljanja ga je predramil znani glas.

»Žiga, kaj pa ti tukaj?«

Bila je Ana.

Dečku se je zdelo, kot da je padla z neba. Komaj jo je prepoznal. V

svečani obleki jo je prvič videl. Zdela se mu je celo lepša kot po

navadi. Nelagodno se je počutil pred njo v telovadnih hlačkah in

ponošeni mikici.

»Si še hud name?« ga je previdno vprašala.

Na ples je mislila povabiti tudi njega, a mu je zaman telefonarila.

Komaj se je nehala opravičevati, se je zastrmela vanj.

»Kakšen pa si?«

Deček jo je debelo pogledal. Po oblačilih je bil v primerjavi z njo

res grdi raček, toda Ana mu je zrla v oči. Kakšen naj bi bil?! Nos mu

ni manjkal, pa tudi možgani mu niso silili izza uhljev!

»Po obrazu si kot majhen otrok, ki si briše solze s posvinjanimi

rokami. Pravi Žiga ciganček!«

Poslinila je robček. Ko bi to ne bila Ana, bi se ji iztrgal iz prijema

in jo poslal k vragu, tako pa se je prepustil njenim rokam. Punca je

bila tako zaverovana v delo, da ni opazila ženske, kako je upočasnila

korak in se zastrmela vanju. Zato pa ji je Žiga poklonil

vse prej kot prijazen pogled.

»Škisfris!« je prhnil vanjo, da se je babnica skremžila in odhitela po

svojih opravkih.

»Veliko si upaš,« je rekla Ana.

Za vsak primer ga je odpeljala za vogal, kjer sta bila varnejša pred

nadležnimi pogledi morebitnih vsiljivcev.

Prepognila je robček in čistejši del potisnila dečku pred usta:

»Poslini!«

»Saj lahko sama!« ji je Žiga pokazal, da ga njena slina niti malo ne

moti.

»Zmanjkalo mi je je že,« je zastokala punca.

Vseeno je spravila skupaj majhen pljunek. Z njim je očistila Žigov

nos in zadovoljno pokimala.

»Zdaj mi zaupaj, kaj je narobe s teboj! Včeraj sploh nisi prišel k

telefonu ...«

Žiga je v zadregi zajecljal, da bi se tudi ona jezila, če bi vpričo

njega skoraj gagnila pod vodo, on pa bi samo gledal in potem

ljubeznivo odkorakal z mučiteljem ...

Čeprav je Ana priznala, da je njegov očitek letel na pravi naslov,

mu je vseeno razložila, da sploh ni mirno odkorakala s Klemenom,

ampak mu je očitala njegovo podlo obnašanje. Pojasnilo je

zaključila z objemom.

»Ah, ti moj mali veliki fant! Že zdaj si ljubosumen, kaj šele bo!«

Deček je začutil na licu dotik njenih čvrstih prsi, po čelu pa so ga

poščegetali svileni lasje. Ko bi znal čarati, bi trenutek razpotegnil v

večnost!

»Mi zdaj odpustiš?« se mu je Ana zazrla v oči.

»Lačen sem,« je priznal Žiga, čeprav mu prazen želodec še zdaleč

ni kvaril lepih občutij. »Mamin prijatelj me je nagarbal za prazen

nič. Komaj sem mu ušel!«

»Tisti, ki mi je odprl vrata, ko sem prišla po Murija?« je vprašala

Ana.

Žiga je pokimal. Računal je, da bo s priznanjem vzbudil v dekletu

sočutje. Potem bo mogoče pozabila na Klemena in se posvetila samo

njemu!

Res ga je Ana še tesneje objela.

»Nihče več te ne bo tepel! Pazila bom nate. Jutri bova pred poukom

obiskala Holerjevo. Sita me je že, ampak tebi bo morala pomagati!«

Predlog dečka ni navdušil.

»Raje ne! Ženska bo vse skupaj nesla na uho Alešu in ta se bo še

bolj znašal nad menoj.«

Pravi zajec je seveda tičal v drugem grmu! Žiga se je bal pogovora s

socialno delavko, ker bi potem Aleš uresničil grožnjo in govoril grde

stvari o njegovi mami. Tega pa mu ni smel dovoliti za nič na svetu!

Preveč rad je imel mamo.

»O tem se bova še pogovorila,« je rekla Ana.

Povabila ga je k sebi domov.

»Hladilnik imamo do vrha poln. Sam si boš lahko izbral dobrote!«

»Kaj pa Klemen?« se je ustrašil Žiga.

»Ne boj se zanj! Velik fant je. Se bo že znašel.«

Stekla sta čez cesto in se h glasnim deadendovcem nista niti ozrla ...

Anina in Žigova zgodba: MALI VELIKI LJUBIMEC[uredi]

Ana je dobro poskrbela za Žigov želodec. Skoraj do konca je

pospravil koščke kruha, na debelo premazane z jetrno pašteto in

okrašene z glisticami lahke majoneze, ki so jo po televiziji

reklamirali večkrat na dan. Pridno je segal tudi v kozarec s kislimi

kumaricami, za posladek pa ga je čakala čokoladna rolada, obdana s

pisanim kartonom, ovitim v prozorno folijo.

»Samo glej, da ti ne bo slabo,« je Ana pazljivo spremljala njegovo

žvečenje in cmokanje.

Žigova bližina ji je pomenila povsem novo doživetje v primerjavi z

bežnimi srečanji v šolski avli, na ulici ali ob bazenu. Nikamor se ji

ni mudilo, pred nikomer ni skrivala pogledov. V miru je lahko

opazovala dečkove prste, kako so oklepali kruh. Od časa do časa so

segli pod mizo in ga popraskali po stegnu. Ona bi to storila veliko

nežneje v skrbi, da ne bi ranila svilene kože, on pa se je do svoje

otroške lepote obnašal povsem ravnodušno. Kot da bi se

požvižgal nanjo ali pa bi mu bila odveč! Drugače tudi ne bi rignil

kot pujs.

Glasnost je presenetila celo njega samega.

»Ups!« se je prijel za usta in nedolžno pogledal Ano.

Delal se je, kot da mu je hudo nerodno. Ker pa se Ana ni zgražala,

ampak se mu je zdelo, da ga je z nasmeškom še spodbujala k

razposajenemu obnašanju, je skozi usta spustil nov rafal.

Prav res sta uživala! Dekle, ker je imelo ljubljenega dečka ob sebi,

in Žiga, ker se je po zajtrku spet najedel in se je v družbi dekleta

počutil varnega in ljubljenega.

»Si sama doma?« je previdno vprašal gostiteljico.

Ana je omenila očeta. Zadrževal se je nekje v spodnjih prostorih. Že

sto let ni zašel v njeno sobo. Tudi če bi imel po naljučju kaj opraviti

pri njej, bi prej potrkal.

»Se bova šla domino?« je vprašala Ana.

Tega se že dolgo ni igrala, toda Žiga je mislil na vse kaj drugega.

»Nekaj si mi obljubila,« je plašno zamomljal.

Z jasno besedo pa si ni upal na dan. Se bo že sama spomnila, če

ji je bilo res kaj do tega. Imela sta priložnost kot še nikoli doslej.

Potem pa je pomislil, da je punca s predlogom

o igranju domine samo preizkušala, koliko fanta se skriva v njem.

Ne na mizi in ne na policah ni opazil ustrezne škatle z lesenimi

ploščicami ...

Pred očmi so se mu zvrstile slike kot na filmskem traku: Lukovo

spuščanje spodnjic pred Tino in špeglarico, razgaljevanje na

športnem igrišču, Aleševo slinjenje med njegovim tuširanjem ... Res

se mu je zdelo, da je bil zdaj on na vrsti za pobudo! Prepričal jo bo,

da pred seboj nima navadnega zelenca iz šestega razreda!

Odrinil je stol, se vzravnal in zajel sapo, kot da se pripravlja na dolg

govor. Pa je iztisnil iz sebe eno samo vprašanje:

»Naj se slečem?«

Sploh ni zazvenelo tako možato, kot je želel.

Ana je obsedela brez besed. Zastrmela se je v njegova obla bedra,

brez prask in odrgnin. Spregledala ni niti zgovorne gube pod blagom

telovadk. V strahu, da se ne bo obvladala in bodo stvari krenile po

poti, ki jo bo kasneje obžalovala, je skočila k njemu in

z obema rokama oklenila dečkova komolca.

»Počakaj s tem! Nikamor se ti ne mudi, bučko moj!«

»Me ne maraš?« je šepnil deček v strahu, da ga je hudo polomil.

»Seveda te imam rada!« je vzkliknila Ana.

Žiga je mencal na mestu. Iskal je ustrezne besede, in še ko jih je

našel, so mu šle bolj težko z jezika:

»Misliš, da sem še premlad za ljubljenje s teboj?«

Ana je odkimala.

»Za svoja leta si pravi korenjak, le jaz še nisem pripravljena. Zato

se skušaj zadovoljiti z mojo prisego, da te imam rada kot nikogar

drugega na svetu!«

»Bolj kot Klemena?« je vprašal deček.

Ana je pokimala.

Na Žigovem obrazu je zaigral nasmešek. Dekletovo priznanje ga je

osrečilo že zato, ker pred njo ni bil videti kot popoln bedak.

Da je bilo med njima res vse v redu, je potrdila Ana, ko ga je

povabila, naj prisede k njej na posteljo. Roko mu je položila na ramo

in priznala, da jo je presenetil s svojim načinom snubljenja. Tako

podjetni niso bili niti njeni sošolci, razen posameznih izjem seveda!

»Kljub vsemu te slabo poznam, Žiga! Ne vem, koliko se lahko

zanesem nate. To, da si prikupen na pogled, je veliko, ni pa vse.

Dekleta se branimo metuljev, ki letajo s cveta na cvet, če razumeš

besede moje mame. Vem, da si še premlad, vendar pa se boš že čez

leto ali dve spomnil mojih besed. Ni lepo, če se boš pred vrstniki

postavljal z ljubezenskimi podvigi, kot bi šlo za lovske trofeje!«

»Pred nikomer se ne bom važil,« je obljubil Žiga.

Ana ga je pohvalila brez besed. S pogledom mu je namignila, da ga

je pripravljena pocrkljati, zato je deček legel na posteljo in ji glavo

položil v naročje.

»Vesela sem, da si ob meni. Vse drugo bo prišlo samo od sebe, ko

boš dozorel tudi tu zgoraj ...«

Z upognjenim kazalcem ga je nežno potrkala po čelu.

Deček se ji je poredno nasmehnil:

»In boš počakala, da dozori moja osebnost?«

»Seveda bom! Prisežem!«

V enem samem zamahu mu je razkuštrala lase, se nagnila k

njemu in mu na usta prilepila vroč poljub. To se je zgodilo tako

hitro, da deček ni utegnil razmisliti, ali naj usta odpre in iztegne svoj

rožnati, vedno vlažni jeziček, ali pa jih obdrži zaprta.

»Sva zdaj fant in punca?« je izdavil, ko je prišel k sebi od prijetnega

presenečenja.

»Ugani!« mu je ponagajala Ana; pri tem so ji v očeh zaigrale

skrivnostne iskrice.

Žigova zgodba: RAZBURJENJE NAVSEZGODAJ[uredi]

Ob zvonjenju telefona je Žiga v trenutku pozabil na svoje sanje.

Nekaj časa je prisluškoval v jutranjo tišino. Ker se ni nihče odzval,

telefon pa je še naprej zvonil, je odvrgel rjuho in se ves

omotičen odmajal do vrat. Šele tam je opazil, da ga je Aleš prehitel.

Dvignil je slušalko, suhoparno odzdravil, nato pa celo večnost

poslušal in se čudil, dokler ni zaklical Žigovi mami, naj se podviza.

Čeprav so mrzla tla dečka hladila v podplate, je vztrajal pri priprtih

vratih. Takšno zgodnje zvonjenje ni bilo ravno nekaj vsakdanjega.

Mama je priplahutala iz postelje v spalni srajci. Vzela je slušalko

Alešu in po kratkotrajnem poslušanju pripomnila, da se ji mudi v

službo. Takšna ura nikakor ni primerna za sestanek. Očitno izgovor

ni zalegel. Postajala je razburjena. Če bi še zmerom kadila, bi si

prižgala cigareto. To je Žiga sklepal po njeni tresoči se desnici, ki ni

brez razloga zdrsnila v žep.

»Prav,« se je na koncu vdala. »Fanta bom pripeljala s seboj.«

Obstala je kot vkopana s slušalko v spuščeni roki.

»Je kaj narobe?« jo je vprašal Aleš.

Samo pokimala je. Ozrla se je k vratom Žigove sobe.

Deček je bil prepočasen, da bi se potuhnil in zlezel nazaj v posteljo.

Zato se je pretvarjal, kot da je pravkar vstal.

»Si spet kaj ušpičil?« je zavrtal vanj možak.

»Ni mi jasno, za kaj gre,« je namesto njega odgovorila mama.

»Šolska psihologinja vztraja pri takojšnjem srečanju z menoj. Grozi

mi s težavami, če se ne odzovem.«

Žiga je zabolelo v mehurju, da je stekel na stranišče. Med ciljanjem

školjke je pomislil na pogovor s Tolažnico ožaloščenih. Glede

pečata na ritnici je ženska sprejela njegovo razlago o Murijevem

ugrizu. Razen če se je takrat samo pretvarjala in si je mislila svoje?

Več vprašanj hkrati se mu je motalo po glavi. Tudi to, da se je pri

psihologinji morda oglasila Ana in zatožila Aleša za surovo ravnanje

z njim. Ali pa je bil celo Aleš tisti, ki je trosil laži o njem in njegovi

mami?

Še naprej je taval v megli. Sam ni vedel, kdaj si je pripravil

nahrbtnik za šolo. Tudi sadni jogurt in kos kruha, premazanega z

marmelado, je použil povsem odsotno. Samo to si je vroče želel, da

bi obisk pri Tolažnici ožaloščenih kar najhitreje minil in bi končno

vedel, za kaj gre.

Ob slovesu mama ni poljubila Aleša. Preveč nervozna je bila za

gorečnejše izkazovanje ljubezni. Zato pa je on objel njo in ji šepnil,

da se bo srečno končalo, pa naj gre za karkoli.

Potem je hotel cmokniti še Žiga, a se je deček pravočasno

izmuznil na stopnišče.

Žigova zgodba: VPLETANJE KRIMINALISTA IN NJEGOVE SODELAVKE[uredi]

Mama je našla parkirni prostor ob zelenici, za katero se je

razprostirala šolska ploščad. Na asfaltu se je kratkočasilo nekaj

učencev iz nižjih razredov, ki so jih starši že navsezgodaj odložili na

poti v službo. Prerekali so se, ali bi dan začeli z brcanjem žoge ali z

lovljenjem ...

»Ne vem, zakaj mi sam ne poveš resnice. Veliko raje bi slabo

novico izvedela iz tvojih ust, kot pa da mi jo bo servirala popolna

tujka,« je rekla mama med zaklepanjem avtomobilskih vrat.

Žiga ji ni mogel ustreči, tudi če bi ji želel!

Glavni vhod je bil še zaprt, zato sta vstopila skozi stranska vrata,

namenjena zaposlenim. Obšla sta garderobo in po ozkem hodniku

zavila v avlo. Njuni koraki so odmevali po praznem prostoru. Dečku

se je zdel pogled na samevajoče stopnišče neresničen, saj je bil

vajen, da so se po njem valile reke starejših in mlajših vrstnikov.

Iz Tolažničine pisarne se je razlegalo več glasov hkrati. Čeprav

so bili sredi razburljive debate, mama ni oklevala niti za trenutek.

Odločno je potrkala in pogledala v pisarno.

»Lepo, da ste prišli,« je Žiga zaslišal glas Tolažnice ožaloščenih.

Še sam se je hotel zriniti za mamo, pa ga je psihologinja brž

odslovila:

»Zunaj počakaj, Žiga, da se najprej pogovorimo odrasli!«

Ubogal je, ni pa se umaknil od vrat, saj je upal, da bo s pazljivim

prisluškovanjem ujel vsaj nekaj besed, ki mu bodo razjasnile

položaj. Spraševal se je tudi, kaj sta v pisarni počela moški in

ženska, ki ju na šoli doslej še ni srečal.

Od razburjenja vroče lice je prislonil h ključavnici. Glasovi so bili

premalo jasni, da bi jih povezal v logično celoto, zato se je

razočarano vzravnal. V strahu, da se bo prav kmalu razlila po

hodnikih plima glasnih učencev, se je napotil k velikemu oknu na

drugem koncu avle. Res mu ni bilo do tega, da bi se vrstniki

norčevali iz njega, češ da je očitno prirojeno nor, ker začenja šolski

dan z obiskom psihologinje.

Ni pa prišel daleč, saj so se odprla vrata pisarne. Prikazala se je

njegova mama, bleda ko kreda. Tolažnica ožaloščenih ji je

pomagala sesti na stol. Ponudila ji je tudi kozarec vode, pa je mama

odkimala.

Žiga ni okleval. Komaj je psihologinja odnesla pete, je priskočil k

mami, da bi iz njenih ust slišal, kaj je narobe. Namesto besed ga je

pričakal pogled, v katerem so se prepletali zaničevanje, obtoževanje,

razočaranje, žalost, pa tudi skrb in ljubezen.

»Zakaj si to storil?« je vprašala potrto.

»Kaj naj bi storil?« je zajecljal Žiga.

Spet so se odprla vrata in Tolažnica ožaloščenih ga je povabila v

pisarno. Moral jo je ubogati, saj mu kaj drugega niti ni preostalo.

Možakar Aleševih let mu je ponudil roko.

»Pišem se Klajec in sem po poklicu kriminalist. Moje področje je

delo z zlorabljenimi otroki.»

Predstavil je še svojo kolegico Baronovo.

Na kratko postrižena ženska je delovala na Žiga nenavadno

prijazno. Prej bi pomislil, da je vzgojiteljica v otroškem vrtcu, kot pa

policistka v civilu.

Pokimala mu je in se takoj nato zazrla v njegove superge.

Vprašanje, ki je sledilo, je Žiga popolnoma zmedlo. V njem ni videl

nikakršne povezave z njunim obiskom in še manj z vznemirjenostjo

svoje mame.

»Si si superge sam izbral? Natanko takšne ima tudi moj sin. Doma

imam namreč fanta tvojih let. Čeprav mi delo jemlje veliko časa in

energije, izkoristim vsak prosti trenutek za druženje z njim. Rada

imam tudi druge otroke, torej ne veljam za strogega človeka. To

lahko potrdi gospod Klajec!«

Prijazni predstavitvi je sledilo Žigovo zmedeno momljanje:

»Superge sva šla kupit z mamo. Jaz sem jih izbral ...«

»Torej so modne, pa še dobro se nosijo, kajne?«

Žiga je pokimal, čeprav mu je bila modnost superg v tistem

trenutku deveta briga.

Besedo je prevzel kriminalist Klajec:

»Lepo, da sva te s kolegico spoznala. Tukaj sva, da ti pomagava.

Pogovorila sva se že s tvojo mamo, zdaj pa bi rada spoznala še

tebe!«

Deček je čutil naraščajoč pritisk v mehurju, vendar se ni

upal prositi, ali sme na stranišče.

Možakar mu je ponudil stol, Žiga pa je še kar stal in ga nezaupljivo

gledal.

Mučno situacijo je prekinila Baronova s spodbudnim nasmeškom.

Na sredo mize je položila kasetofon.

»Naš razgovor bomo posneli, to pa zato, da imamo manj dela v

pisarni pri pisanju poročila. Pa tudi manj napak se prikrade vanj.«

Žiga ni vedel, kaj naj reče. Preslabo je poznal svoje pravice, poleg

tega se je spominjal nekega filma, v katerem so policisti zasliševali

njegovega vrstnika, ker je po naključju vedel, kje je zakopano truplo

ubitega politika. Fant ni maral z besedo na dan, saj bi s tem ogrozil

svojo mamo in mlajšega brata. Zahteval je odvetnika in sploh je

zganjal vraga in pol!

»Za začetek povej svoje ime, priimek in datum rojstva,« ga je

zaprosila kriminalistova sodelavka.

To se mu ni zdela težka naloga, čeprav se je čudil, da jima ni s

podatki postregla že Tolažnica ožaloščenih.

Naslednje vprašanje je zastavil kriminalist. Gledal ga je

za spoznanje manj prijazno:

»Na policijsko postajo smo dobili prijavo, da se tvoja mamica do

tebe ne vede tako, kot se za starše spodobi. Včasih ti izkazuje

prevelike nežnosti, drugič te pretepa s kuhalnico. Obstaja utemeljen

sum, da imaš na kočljivem delu telesa še zdaj sled, ki pa morda ni

posledica udarca. Zato te že vnaprej prosim, da pravljico o

popadljivem psičku prihraniš za koga drugega!«

V Žigova lica se je naselila rdečica. Prepričan je bil, da je zabarval

do ušes, nad zgornjo ustnico pa so se mu pojavile kapljice potu.

Zavedal se je, da mora vztrajati pri svojem prvotnem zagovoru. V

nasprotnem primeru bo pred psihologinjo videti kot lažnivec!

»Res me je ugriznil Muri. Nisem povedal mami, ker bi ga potem

dala od hiše. Ni me tepla! Tisto o kuhalnici sem si izmislil ...«

Vmešala se je Tolažnica ožaloščenih:

»Tako je rekel tudi meni. Verjamem mu. Fant je iskren!«

»Je že dobro,« je pokimal kriminalist, kot bi jo želel utišati.

Potem se je nagnil k dečku in se zastrmel vanj.

»V oči mi poglej, Žiga! Tvoja mama je vse priznala. Če boš njene

besede zanikal, jo bova morala s kolegico ponovno zaslišati!«

»Kaj je priznala?« je vprašal deček.

Inšpektor Klajec je povišal glas:

»To sam dobro veš! Dejstvo je, da počne s teboj reči, ki jih odrasli

ne bi smeli. Premlad si še in tvojo nedotakljivost do petnajstega leta

ščiti zakon. Če si morda v zadregi in bi se raje po

moško pogovoril z menoj, bova zaprosila dami, da naju za nekaj

minut pustita sama.«

Bolj kot kriminalistovemu predlogu se je Žiga čudil njegovemu

poudarjanju maminega priznanja reči, ki naj bi jih počela z njim.

Vendar mu možakar ni pustil časa za premislek.

»Kakor hočeš, dragi Žiga! Prej ko nama boš razložil zadevo, prej se

boš vrnil v razred! Zavedaj pa se, da se morajo tvoje besede vsaj v

grobem ujemati z mamino izjavo!«

»Saj bo povedal, kolega,« se je vmešala Baronova. »Priden fant je

in dobro ve, da bo z odkrito besedo pomagal sebi in mami.«

Žiga je pokimal. Hkrati je spoznaval, da je pogovor s Tolažnico

ožaloščenih otročje preprost v primerjavi z nastavljanjem zank

obeh kriminalistov. Čutil se je povsem izgubljenega in najsrečnejši

bi bil, če bi se znašel kje daleč od šole z zatohlo pisarno in

izpraševalcema v njej.

»Torej priznaš, da večkrat spiš v očkovi postelji?« ga je Klajec

prebodel s pogledom.

Žiga je pokimal. Spati pri mami se mu ni zdelo nič nenavadnega, še

manj prepovedanega. Razen če bi ga možakar zavoljo crkljivosti

imel za zelenčka! Ampak to mu je bilo vseeno.

»Mama je rekla, da se rad pocrkljaš pri njej. To je čisto naravno,

nimaš se česa sramovati,« je dodala Baronova.

Žiga je še enkrat premlel, kaj naj bi bilo potem spornega pri

vsej stvari, da sta se popolna tujca vtikala v njuno življenje. Sama

sta trdila, da je imela mama pravico do nežnosti z njim. Pred

dobrimi dvanajstimi leti ga je rodila, skrbela je zanj in ga hranila,

oblačila ... In če je kriminalistoma pretiravala z opisovanjem svojega

početja, je to naredila z določenim razlogom, ki ga on pač ni poznal,

ker je bil še premlad in ni imel izkušenj, kako se je treba s policisti

pogovarjati! Če ne bi bilo tako, bi mama zamolčala tudi to, da je

kdaj pa kdaj smel v očkovo posteljo ...

Zdelo se mu je, da je najbolje, če pokima.

Na Klajčevem obrazu se je zarisal smehljaj.

»In kolikokrat sta to počela?«

Žiga je debelo pogledal. Saj možakar vendar ni mogel pričakovati,

da je štel, kolikokrat v življenju je zlezel v očkovo posteljo. Na

obisk pod rjuho je prihajal tudi takrat, ko so še živeli skupaj z

očkom. To so bile najlepše nedelje v njegovem življenju! Daj bog,

da bi se še kdaj povrnile!

Kriminalist je postajal nestrpen:

»Odgovori! Enkrat? Šestkrat? Stokrat? Vsak večer? Vsako jutro?

To boš ja vedel, saj si bil udeležen pri stvari!«

Deček ni našel pravega odgovora. Vse skupaj se mu je zdelo

povsem zgrešeno, nepotrebno.

»Tako ne bomo prišli nikamor! Skušala sva zlepa, zdaj pa boš

moral z nama na policijsko postajo!« mu je zagrozil kriminalist.

Žiga je otrpnil. Stavit bi šel, da mu je cvetno polje pod

hlačami omočilo nekaj kapljic!

Napeto vzdušje je skušala razelektriti Baronova:

»Lepo je, kadar človek pokaže naklonjenost do ljubljene osebe s

poljubom. Na televiziji si gotovo že videl prizor, kako mamica ali

očka med previjanjem svojega dojenčka poljublja njegovo ritko,

trebušček ali nogice ...«

Žiga je pokimal.

Klajec je z zoprno pomenljivim nasmeškom dopolnil kolegičino

razmišljanje:

»Pri dojenčkih to res ni nič nenavadnega, bolj nerodno pa je, če ima

tak dojenček dvanajst let in hodi v šesti razred osnovne šole. Pri

preveč zagnanih poljubih pride včasih do ugriza. Ta pusti na koži

zgovorno sled. Nekaj podobnega se je zgodilo pri tebi. In ker je

tvoja mama priznala, da je prišlo do tega neljubega dogodka med

igro, te s kolegico vprašujeva, kako pogosto sta zganjala takšne

razposajenosti? Bolj jasno ti vprašanja ne morem zastaviti, zato

zahtevam tudi jasen odgovor!«

Žiga se je znašel v precepu. Izpraševalec mu je nehote

ponudil priložnost, da bi na ves glas zavpil: »Ni me ugriznila mama!

Aleš je bil tisti! Če je to z zakonom prepovedano, ga kaznujte!

Zaprite ga, ker je nor in se ne zna obnašati!« A kaj, ko bi s

priznanjem postavil mamo na laž! Za nič na svetu ne bi spravil z

jezika dveh besed s po štirimi črkami: »Mama laže«! Preveč rad jo

je imel!

»Počakajte še malo, saj bo povedal,« je Baronova mirila svojega

kolega.

Žigu ni bilo težko uganiti, da sta si kriminalista delila svoji vlogi:

strogost je zastopal Klajec, milost in razumevanje pa Baronova. Šlo

je za taktiko palice in korenčka. Ob grobosti moškega lahko

pričakuje tolažbo pri ženski, a le pod pogojem, da bo pridno

sodeloval z obema!

Zdaj ko je za silo poznal njuno taktiko, se je še trdneje odločil za

molk. Sprijaznil se je celo z mislijo, da ga bosta kriminalista

odpeljala na policijsko postajo. Vendar tudi tam ne bo odprl ust.

Kljub njegovi upornosti Baronova ni izgubila upanja:

»Prav je, da ščitiš svojo mamico. Vendar ji z molkom samo

škodiš,« je rekla. »S kolegom si morava priti na jasno, kaj se godi

pri tebi doma, in potem bo zadeva zaključena. Če se bomo

pogovorili tukaj, ti ne bo treba na sodišče. In mami prav tako ne, to

ti obljubiva!«

Žiga je vzdihnil. Na sodišče doslej ni niti pomislil. Kolikor je vedel,

vodijo pred sodnike morilce in roparje. Z mamo nista imela tam kaj

iskati. Izpod čela je oplazil Baronovo in nato še njenega kolega.

Spregovoril je potihoma, komaj razločno:

»Potrdim vse, kar je rekla mama.«

Baronova je izključila kasetofon.

»Lahko fant po vsem tem še ostane skupaj z mamo?« se je ozrla v

sodelavca.

V njenem glasu ni bilo več sledu prijazne naklonjenosti do

trpinčenih in zlorabljenih otrok. Pokazala je obraz čisto navadne

uradnice brez duše.

»Kako skupaj?« so se Žigu zatresla kolena.

Zdaj je bil kriminalist tisti, ki se je zavzel zanj.

»Ne boj se! S kolegico naletiva vsak dan na veliko tragičnejše

168 Žigova zgodba

zgodbe od tvoje. Vse se bo končalo tako, da bo za vse prav. Že na

začetku sva ti povedala, da sva tu samo tebi v dobro!«

Vseeno se je Žiga čutil opeharjenega. Zdelo se mu je, da so ga

odrasli povlekli v igro, ki je ni bil kos.

Piko na i je dodala Baronova:

»Nekaj si zapomni, Žiga! Otrok si še in vse, kar je bilo narobe,

imajo na vesti odrasli! Oni odgovarjajo za tvoja in svoja dejanja!«

Očitno je z besedami merila na njegovo mamo. Ampak saj ni storila

nič prepovedanega! Ne bodo mu je vzeli! Ne bo dovolil in pika!

Oblile so ga solze.

»Pustite mi mojo mamo! Rad jo imam,« je zakričal.

Potem se je vrgel na stol in zakopal obraz v dlani.

S krikom je priklical mamo. Kar planila je v pisarno.

»Ste zdaj zadovoljni?« je počepnila k sinu in ga objela.

Kriminalist ji je zabrusil, naj ne zganja cirkusa. Naloga njihovega

oddelka je v tem, da vsako prijavo spolne zlorabe mladoletnika

obravnavajo kot najhujši zločin. Prava resnica

se izkaže med preiskavo.

»Žal zakon zahteva, da izročiva zapisnik tožilcu. On se bo potem

odločil za morebitno sprožitev kazenskega pregona.«

Mama je izpustila Žiga, da je lahko odgovorila kriminalistu:

»Vem samo to, da je vse skupaj velik nesmisel! Tega dne ne bom

nikoli pozabila! Otroka ste mi zbegali, kot ga ni še nihče doslej!«

Psihologinja se je postavila na njeno stran. Zdrdrala je, da sta se

Klajec in Baronova želela pogovoriti z dečkom na samem, brez prič.

Zakon to absolutno prepoveduje, toda nobena skrivnost ni, da si ga

policisti prikrajajo po svojih potrebah. Dosegla je vsaj to,

da je bila navzoča pri zaslišanju, čeprav bi morala policista zaprositi

za dovoljenje otrokova starša!

»V zmoti ste, gospa psihologinja,« jo je opozorila Baronova.

»Mati, ki je osumljena kaznivega dejanja, nima nobene pravice

prisostvovati zaslišanju priče, pa čeprav je to njen mladoletni sin.

Zato vas je kolega zaprosil za naslov fantovega očeta, a ste nama

jasno in glasno povedali, da družina ne živi več skupaj, njegovega

naslova pa nimate. Zadeva bi se zavlekla, drugih prič pa nismo

iskali, ker v otrokovo dobro želiva, da se zadeva ne razve po šoli.«

»Vsakdo si primer lahko razlaga po svoje,« je pripomnila Tolažnica

ožaloščenih.

Potem se ni več posvečala obiskovalcema, ampak je Žigovo mamo

nežno prijela za komolec:

»Sina pospremite domov! V miru se pogovorita. Njegova mati ste,

zato ga boste hitreje pomirili od mene.«

Mama je pomagala Žigu s stola. Poljubila ga je na lice in se skoraj

hkrati ozrla k Baronovi. Bolj zares kot v šali ji je navrgla:

»Upam, da to še ni prepovedano!«

Brez slovesa sta zapustila pisarno.

Žiga ni izpustil mamine roke. Nikoli se še ni tako bal zanjo!

Požvižgal se je na morebitne zlobne misli dežurnega osmaša ob

vhodnih vratih, pa tudi na občutek mokrote v hlačkah. Na ploščadi

se je ozrl na vse strani, kot bi pričakoval policiste s pripravljenimi

lisicami v rokah.

Za spoznanje se je pomiril šele v avtu.

»Česa človek vse ne doživi,« je mama stresla z glavo, kot bi se

komaj dobro prebudila iz morastih sanj. »Samo to bi rada vedela,

zakaj si okrog trosil takšne neumnosti. Ne pomnim, da bi te kdaj

ugriznila v zadnjico!«

»Saj me nisi!« se je Žiga začudil, ker je mama sploh podvomila

vanj. »Kriminalist je tako rekel. Ponavljal mi je, da si mu vse to

povedala ti in da te bo, če ne bom potrdil, še enkrat zaslišal. Jaz pa

tega nisem maral za nič na svetu, saj sem videl, kako si vsa bleda

prišla iz pisarne ...«

Mama je skoraj padla na volan. Nejeverno je odkimala:

»Izigrala sta naju, sine! Povedala sva jima tisto, kar sta hotela slišati

od naju, midva pa sva mislila, da ščitiva drug drugega!«

Ni takoj pognala motorja v tek, ampak je poiskala Žigovo levico in

jo nežno stisnila ...

Žigova zgodba: VRT, OBDAN Z VISOKIM ZIDOM[uredi]

Pogreznjen v avtomobilski sedež je Žiga premišljeval, kako lepo bi

bilo, če bi z mamo živela čisto sama v hiši, obdani z ograjenim

vrtom. Poleg Murija bi imela še velikega in krvoločnega psa, ki bi

kazal zobe nepovabljenim gostom. Na obisk bi lahko prihajali samo

Luka, Rok, Tina in še kdo, pa seveda mamine prijateljice, da bi

skupaj srkale kavico in se pogovarjale. V šolo ne bi hodil, niti mama

v službo. Veliko časa bi imela drug za drugega. Pred spanjem bi mu

brala pravljice, čeprav je že velik fant in rad prebira knjige z

zahtevnejšo vsebino. Nihče se ne bi vtikal vanju in to bi bilo res tisto

pravo, človeka vredno življenje.

Kar odplaval je z mislimi. Mama ga je dvakrat poklicala po imenu,

preden se je zavedel, da sta se ustavila pred domačimi vrati. Pa še

potem je kot mesečnik zlezel iz avtomobila. Alešu in Muriju ni

voščil ne bev ne mev, ampak je kot senca oddrsal v svojo sobo.

Zato pa se je zavedel Aleševega glasu, ki je z vprašanji zasul mamo.

»Vse ti bom povedala,« je obljubila, »samo prej mi natoči kozarček

žganega. In ne očitaj mi cigarete! Po dveh letih je prva,

ampak preprosto ne zdržim več.«

Zaškripala so vrata domačega bifeja. Ob srečanju s steklenico je

zažvenketal kozarec. Mama se je zahvalila in za kratek čas se je v

sobo vrnila tišina.

Žiga se je slekel. Obleko je pustil na tleh. Bil je preveč utrujen, da

bi poiskal pižamo. Padel je na posteljo in tudi pogovoru odraslih ni

sledil. Ker mu je bilo vroče, se je odkril do pasu. Zatisnil je veke.

Od vsega doživetega je izgubil občutek za čas in ni mu bilo jasno,

ali je spal ali bedel, ko je v sobo stopil Aleš.

»V lepe reči se zapletaš,« mu je očital.

»Zaleti se v rit!« je šepnil deček.

Sam ni vedel, kako je spravil skupaj takšen odgovor. Morda zato,

ker je dedca že odpisal iz svojega in maminega ograjenega vrta!

»Poslušaj, mulc, z vso upravičenostjo pričakujem večjo vljudnost

od tebe. Si še presmrkav, da bi tako govoril z menoj!«

»Če je kdo česa kriv, si to ti sam! Če me ne bi ugriznil v rit,

tudi mame ne bi klicali v šolo,« se deček ni pustil preplašiti.

»Pred kom si se pa slačil?« se je razburil možak. »Če bi bil v

hlačah, ne bi nihče opazil!«

Prijel je za rjuho, da bi ga razgalil, pa je deček objel blago z obema

rokama in ga zadržal nad trebuhom.

»Zavpil bom, če ne odnehaš. In mami bom tudi povedal. Vse! Če je

kdo tožibaba, si to ti.«

»Kakšna neumnost ti pride na misel,« se je Aleš povlekel vase.

Tudi po rjuhi ni več segal.

»Kaj pa kopalnica?« se je še naprej jezil Žiga. »Nagnal sem te iz

nje, pa se ti je povesil nos in se zdaj maščuješ! Navaden prasec si!

Če mi bodo zaradi tebe vzeli mamo, te ubijem! Prisežem, da te!«

»Zmešalo se ti je,« se je čisto zares prestrašil Aleš.

»Ne govorim več s teboj in pika,« se je odločil deček.

V sobo je pogledala mama. Bolj kot sina je mirila Aleša:

»Pusti ga, prosim, pri miru! Težak dan je za njim. Ubogi otrok je

prestajal še vse kaj hujšega od mene. In to v imenu zaščite njegovih

pravic ...«

Aleš je brez besed odkorakal iz sobe, zato pa je Žiga na čelu začutil

toplo in mehko mamino dlan. Nežno ga je pobožala. Pobožala ga je

tudi z besedami! Z umirjenim glasom mu je dopovedovala, da ga

ima rada. Vse se bo dobro končalo. Na svetu ni človeka, ki bi ju

ločil. Ostala bosta skupaj, zato naj kar najhitreje pozabi na grožnje

Baronove in Klajca.

Kako dolgo je še sedela, ni več vedel. Začel se je pogrezati v tisti

pravi, sproščujoči spanec. Pri tem je ležal na boku in se nezavedno

šobil ...

Anina zgodba: SERGEJIN KONCERTNI UVOD V SANJSKO LEP DOGODEK[uredi]

Ana je med neuspešnim ponavljanjem vrst prislovnih določil

ugotavljala, da je z mislimi daleč od učenja. Zaposlovala jo je skrb,

kako je s Klemenom. Ko se je prejšnji večer vrnila v šolo, ga na

plesišču ni več našla. Eden od deadendovcev ji je zaupal, da je fant

jezen in zamorjen zapustil plesišče še pred večerom. Po svoje je Ana

razumela prijatelja. Tudi ona bi bila užaljena, če bi s težko

priborjeno steklenico osvežujoče pijače tekala okrog in iskala

soplesalca! Ampak Žiga se je prikazal tako nepričakovano. Zavoljo

njega se ji je zdela malenkost zapustiti ples za tisto urico, dve.

Potem pa so stvari krenile po svoje. Ni imela srca, da bi odgnala

svetlolasca. Pravzaprav jo je s svojim obnašanjem tako presenetil, da

je pozabila na vse drugo.

Presneto, le čemu si je neprestano zapletala življenje?

V odgovor ji je zaigrala melodija na telefonu. Poskočilo ji je srce v

prepričanju, da jo kliče Klemen. Lahko mu bo razložila nesporazum

prejšnjega dne – potem pa je na ekrančku razbrala številko

Sergejinega telefona.

Tudi njenega klica se je razveselila, saj ji je lahko zaupala svoje

gorje.

»Odstopi mi enega od obeh fantov, pa ne boš imela težav,« je

sestrična s humorjem sprejela njeno zadrego.

»Kar misli si! Do včeraj sem pogrešala mlajšega, in ko se je ta

pojavil, se je v zemljo pogreznil starejši!«

»Potem ne razumem, v čem je problem,« se je še naprej šalila

Sergeja. »Sicer pa sem že upala, da si šestošolčku dala slovo ...«

»Pozabi na to! Mogoče sem bila jezna nanj, pa sem zinila

neumnost.«

Strinjala se je s sestrično, da največji problem nastane kadar fanta

trčita skupaj. To se je lepo pokazalo na mestnem kopališču.

»Za vozni red moraš skrbeti ti sama,« je poudarila Sergeja in

preklopila na svoje težave:

»Naveličala sem se piflanja. Glavo imam do vrha polno. Samo še

nekaj podatkov vbijem vanjo, pa mi bo možgane razneslo po sobi.

Razlezli se bodo po stenah, zasvinjali posterje, prekrili zvočnike ...«

»Nehaj!« je zacvilila Ana.» Sicer bom bruhnila!«

Sergeja jo je ubogala:

»Hotela sem predlagati druženje v naravi. S seboj bi prinesla kitaro.

Saj veš, da rabim žrtev za poslušanje.«

Sestričnin predlog se je zdel Ani sprejemljiv. Tudi njej se ni

ljubilo nazaj za mizo. Pred nadaljevanjem učenja se je želela s

počitkom dokopati do novih moči.

Dogovorili sta se za klop sredi parka in se brž poslovili.

Sergeja je bila pravi angel! Kjerkoli se je pojavila s svojo kitaro,

povsod je prinesla s seboj ljubezen in toplino. K temu je pripomogel

njen lepi glas, podprt s stoodstotnim posluhom.

Skoraj hkrati sta se znašli v parku. Prihajali sta vsaka s svoje strani.

Celo od dogovorjene klopi sta bili oddaljeni za podobno število

korakov. Sergeja je odložila kitaro in razširila roke v pozdrav.

Čeprav še ni preteklo veliko vode od njunega zadnjega snidenja, sta

se goreče objeli.

Mimoidoči mladenič, verjetno srednješolec, ju je premeril od nog

do glave.

»Jaz bi tudi!« jima je nagajivo zaklical.

Sergeja se je zasmejala. Pustila je Ano, in čeprav je fanta videla

prvič v življenju, ga je cmoknila na lice.

Njena poteza je reveža vrgla iz tira. Pospešil je korak in niti enkrat

se ni ozrl.

»Veliko si upaš,« se je namuznila Ana. »Kaj pa, če bi izkoristil

priložnost, te zagrabil in ti pritisnil francoza?«

»Od tega še ne bi zanosila! Sicer pa sem trenutno brez fanta. Ta je

deloval čisto kul, samo preveč plašen je bil!«

Poprijela je kitaro in zabrenkala staro protivojno pesem, ki jo je

pred milijoni let izvajal neki glasbenik. Ana ni znala besedila, zato

je z mrmranjem spremljala napev. Nekje sredi pesmi se ji je po

obrazu razlil nasmešek.

Po asfaltni poti se je približeval Klemen.

»Ne boš trdila, da gre za naključje,« je vsa srečna zašepetala

Sergeji. »Ti si imela prste zraven!«

Sestrična jo je kar med brenkanjem spomnila na tožbo glede obeh

fantov. In ker je po naključju vedela, kje stanuje Klemen, ga je po

naključju poiskala doma in po naključju je tudi on pogrešal Ano ...

»Ti si res prava prijateljica!« je Ana planila vanjo. »Ne boš huda, če

te s Klemenom pustiva samo? Seveda pod pogojem, da bo sploh

pripravljen oditi z menoj na sprehod.«

»Z mojim blagoslovom,« je Sergeja razumevajoče pokimala.

Potem je spet zapela.

Klemen je stopil bliže, prijel dekle za roko in jo kot pravi kavalir

odpeljal do najbližje prazne klopi. Sprva je Ana mislila, da se mora

uščipniti, ali je vse to res ali samo sanja. Ko je prišla nekoliko k

sebi, je fantu priznala, da je bil Žiga tisti, zaradi katerega je zapustila

ples. Prikazal se je ves objokan. Morala mu je pomagati in tako ni

imela časa, da bi se poslovila od njega. Poleg tega je računala le na

kratkotrajno odsotnost. Ko se je vrnila, ga ni več našla v šoli.

Telefonarila mu je do večera, pa se ni oglasil ...

Klemen jo je utišal sredi opravičevanja.

Ana je začutila na obrazu njegov topli dih in na ustih dotik fantovih

ustnic. Bile so mehke in vlažne. Jezika sta se srečala, zakrožila sta v

sebi lastnem plesu; celo večnost je trajalo in Ani je zmanjkovalo

zraka. Po telesu je čutila prijetno ščemenje, drget. Saj je že skoraj

pozabila, kaj je to. Pozabila na te prijetne dražljaje, ki so se vselili

vanjo in ji napolnili tako telo kot dušo, da bi najraje zakričala od

veselja. Da, nedvomno je bila to, kar je čutila, tista opevana, tako

iskana sreča!

Po prvem poljubu sta nadaljevala z drugim, Klemenova roka je

zdrsnila k Aninim prsim, a jo je deklica nežno prestregla. Pomignila

je k staremu možakarju, ki je na sosednji klopi brskal po škrniclju za

koruznimi zrni. Metal jih je požrešnim golobom, pri tem pa

neutrudno pogledoval k njima. Pogreznjen v spomine se je otožno

smehljal ...

Žigova zgodba: VRT Z ZIDOM KROG IN KROG[uredi]

Po dolgem času je kosilo pripravljala mama. V službi si je vzela

prost dan. Aleša je poslala v trgovino po francosko solato in kozarec

češnjevega kompota. Možakar je pripomnil, da preveč razvaja sina.

Po takšne malenkosti hodijo v trgovino otroci!

»Bom šla pa jaz,« je rekla mama odločno.

Seveda je Aleš popustil. Vzel je denarnico in vrečko ter zaloputnil z

vežnimi vrati.

Medtem ko se je s štedilnika širil prijeten vonj, je mama previdno

pokukala v Žigovo sobo. Deček je ležal na boku in

spokojno spal. Potisnila mu je pramen las z lica, in ker ga tudi to ni

prebudilo, je z nežnim glasom spregovorila:

»Počasi se prebudi, sine! Kosilo bo kmalu na mizi.«

Deček je zatrepetal z vekami in se komaj opazno premaknil.

»Nisem lačen, mami!«

»Moraš jesti, Žiga! Poglej, nalašč zate sem pripravila tvoje

najljubše jedi. Pravo kraljevsko kosilo!«

»Res nisem lačen,« je deček odprl oči.

Mama se je sklonila k njemu.

»Fant moj, ni vse tako črno, kot se ti morda zdi. Rekla sem ti že, da

pozabi na pogovor pri psihologinji. Včasih se človeku sanja kaj

grdega, tlači ga mora, pa zato še ni konec sveta!«

Žiga si je z rokami podprl zatilje. Razmišljal je v drugo smer kot

mama. Zato je odkimal:

»Videti sem bil kot lažnivec. Še sama si mislila, da ti želim

škodovati, jaz pa sem se tako trudil. Sam sem bil, oni pa so bili

trije!«

»Nikar, Žiga,« ga je pobožala mama. »Ničesar ti nisem očitala.

Tudi zdaj ti ne. Mislila sem, da sva vse to že razčistila ...«

Odprla so se vrata. Aleš se je vrnil iz trgovine.

»Češnje imajo samo s koščicami. Jih bo gospodič pač izpljunil,« je

kratko sporočil.

Iz vrečke je izvlekel plastično posodo s čokoladnim in vanilijevim

sladoledom.

»To prispevam za kosilo!«

Mama se je razveselila posladka, Žiga pa se je prevalil na drugo

stran. Pokazal je hrbet Alešu in globoko vzdihnil. Čisto zares je bil

brez teka.

Še preden je prišel Aleš na dan z očitki o nehvaležnosti, ga je mama

potisnila iz sobe.

»Grdo so ravnali z njim. Če jih je med jokom rotil, naj me ne

odpeljejo, potem veš, v kakšno stisko so ga spravili. Za nič na svetu

se ne bi cmeril pred tujimi ljudmi, toliko ga že poznam!«

Žiga si je navlekel blazino čez glavo. Šum blaga je preglasil glasove

odraslih. Zatisnil je veke in si skušal priklicati pred oči vrt, obdan z

visokim zidom. Tako visokim krog in krog, da ga nihče ne

bi mogel preplezati ...

Anina zgodba: KO VODA PRELIJE ROB POSODE[uredi]

»Česa si vse ne dovoliš, punca!« je v Anino sobo pridrvela mama.

»Na svojo pest si se izpisala iz gimnazije! Se ti je zmešalo ali kaj?

Hočeš uničiti svojo prihodnost?!«

Ana je odrinila stol in se ozrla k mami. Namesto toplega kakava ji

je prinesla zvrhano mero jeze in obupa.

»Vohunila si za menoj! Ali pa ti je kakšna dobra duša prinesla

novico na uho! Naj bo, kakor hoče. Požvižgam se na vse skupaj, še

najbolj pa na gimnazijo in tisto tvojo kemijo!«

»Kaj le govoričiš, Ana?! Pravico imam skrbeti zate! Petnajst let ti je

šele, z očetom odgovarjava zate. Ni nama vseeno, kaj delaš. Še manj

pa, kaj bo s teboj, ko naju ne bo več, da bi ti stregla spredaj in zadaj.

Poleg tega ni nihče od naju vohunil za teboj. Vse piše v tem

pismu ...«

Šele zdaj je Ana postala pozorna na modro ovojnico, s katero je

mama zamahovala po zraku, kot bi dirigirala svojim besedam.

»Naslovljena je nate. Sama veš, da je ne bi šla odpirat, pa sem

zagledala žig srednje šole za medicinske tehnike. Sporočajo ti, da

moraš dopolniti osebne podatke. Samo tvoji prirojeni malomarnosti

se lahko zahvalim, da je prišla zarota pravočasno na dan!«

Ana je stegnila roko, pa ji je mama ovojnico spretno izmaknila.

»Pozabi! Ničesar ne boš dopolnjevala! Praga te šole ne boš

prestopila, dokler bomo živeli pod isto streho!«

»Na gimnazijo pa tudi ne bom šla. Raje umrem!« je zavpila Ana.

V navalu jeze je odrinila zvezke in knjige, da so se razsuli po tleh.

»Teste za preizkus znanja opravi kar sama! Stavim, da boš

stoprocentna!«

Mama je ostala brez besed. Preprosto ni verjela svojim ušesom.

Poznala je hčerin dolgi jezik, tudi prepirali sta se, odkar je začela

obiskovati osmi razred, vendar je zadnje dni že vse kazalo, da je

punco srečala pamet ...

»Če so to tvoje zadnje besede, lahko pospraviš stvari in greš, kamor

te je volja. Naveličala sem se brezdelnežev pod svojo streho. Tvoj

oče mi povsem zadostuje!«

Kljub jezi so ji šle besede težko iz ust. Z njimi so se podirale sanje o

sposobni hčerki, inženirki kemije, ki bo nekoč z uspehom

nadaljevala njeno delo ...

»Prav, pa grem,« je rekla Ana.

S pogledom je še zadnjič preletela sobo. Poznala je vsak njen

kotiček, vsak droben predmet, ki ga je dobila v dar še kot deklica ali

pa ga je prinesla za spomin s počitnic oziroma potovanja ...

»Samo ne hôdi se cmerit k očetu! Tokrat me ne bosta pretentala!«

V potrditev grožnje je treščila z vrati, da se je Ana začudila, ker se

na zidu niso prikazale razpoke.

Zvezke in knjige je pustila na tleh. Sesedla se je na posteljo in od

osuplosti, pomešane z jezo, niti pošteno zajokati ni mogla. Presneto,

le zakaj ji mama ni bila pripravljena prisluhniti? Z malo dobre volje

bi našli obojestransko zadovoljivo rešitev, kar počno v vseh

razumnih družinah. Samo tam mame niso okužene z virusom

ukazovalnosti in gospodovalnosti. Njena pa je prepričana, da ima

vedno prav. Trmasto vztraja za okopom in se požvižga na želje

lastne hčerke.

Oglasilo se je trkanje. Ana je slutila, da prihaja oče. Še njega je bilo

treba! Objel jo bo, tolažil in ji prigovarjal, proti mamini nori ideji pa

ne bo zinil niti besede ...

Res je bil oče!

»Ana, vem, kako ti je pri srcu,« je spregovoril.

Počakal je, da mu je dekle odmerilo prostor ob sebi. Šele potem je

nadaljeval:

»Poglej, Ana, če bi se držala najinega dogovora, ne bi prignala

stvari tako daleč! Pa tudi zdaj še ni vse izgubljeno. Mama te ne podi

od hiše, to ji je ušlo v afektu. Potrudi se v šoli, ustrezi mami in se

vpiši na gimnazijo! Ko jo končaš, lahko nadaljuješ študij na

medicini. Prepričan sem, da bo mama popustila. Tvoj doktorski

naziv jo bo premamil, saj poznaš njeno šibko točko. Poleg tega se bo

čez sedem, osem let morda že zavedala, da je iz leta v leto starejša in

je pravi blagor imeti zdravnico pri roki, kadar zaškriplje zdravje.«

»Precenjuješ me, očka!« je vzkliknila Ana. »Ne čutim se dovolj

sposobne za študij medicine. Enostavno ne bi zmogla, pa še zanima

me ne.«

»Kaj pa psihologija? Klinični psihologi svetujejo ljudem, jim

pomagajo, skratka počno tisto, kar si sama tako želiš!«

Tudi zdaj je Ana odkimala. Preprosto se ni videla v vlogi Tolažnice

ožaloščenih. Zabubljena v šolski pisarni bi vse življenje prepričevala

učence in učenke, da imajo mesečno perilo samo dekleta in da

masturbiranje ni tako škodljivo, kot ga želijo prikazati nekateri,

opozarjala bi jih, da se učijo zase, in ne za druge, ter pred njimi

zagovarjala histerične učiteljice, čeprav bi vedela, da brani volkove

pred ovčicami ...

»Pa sploh veš, kaj bi rada dosegla v življenju?« jo je vprašal oče

potrpežljivo.

Ana je pokimala:

»Rada bi šla na srednjo šolo za medicinske sestre. Če ne morem tja,

je zame vsega konec. Sicer pa ne pozabi, da me je mama čisto zares

nagnala od hiše. Bojim se, da tebe čaka podobna usoda, ko lepega

dne ne bo več zadovoljna s tvojim vrtnarjenjem!«

Dvignila se je s postelje, cmoknila očeta na čelo in poljubu dodala

kratek »adijo in pazi nase«. Vrata za seboj je zaprla veliko tiše kot

mama. Slišala je očeta, kako je pohitel za njo. Klical jo je, rotil in

prosil, naj se ne prenagli. V jezi človek izreče marsikaj, mama je

bila zares jezna, toda čez pol ure ji bo gotovo žal. Če bi bila povsem

pri sebi, tega ne bi izrekla. Zato naj bo pametna in naj ne prehiteva

dogodkov.

Ana ni poslušala. Stekla je na cesto. V ihti, kako bi kar najbolj

prizadela mamo in se ji maščevala za vse njeno nasilje, je

spregledala razkošje barv in vonjav sončnega poznopomladanskega

dne. Toda kam naj zavije? V parku bi lahko prespala noč ali dve.

Samo to ne bi bila rešitev. Našli bi jo policisti in jo vrnili domov z

uradnim pojasnilom, da je še mladoletna in starši odgovarjajo za

njeno početje. Morda bi se zatekla k Sergeji? A kaj, ko jo bo

sestrična že po nekaj dneh vljudno vprašala, kako si misli urediti

življenje. Skratka, opozorila jo bo, naj si gostoljubno zatočišče

poišče še pri kom drugem, k njej pa se vrača na obisk. Zmerom bo

dobrodošla. Tu je bil še Klemen! Spet sta se spoprijateljila. Ne bo je

nagnal, o tem je bila prepričana. Toda tu so bili Klemenovi starši.

Dobro so poznali njeno mamo. Nesli ji bodo na ušesa, kako in kaj je

s pobeglo hčerko, in mama se bo osebno pripeljala ponjo. Z

zmagoslavnim nasmeškom na ustnicah ji bo dala jasno čutiti, da je

nehvaležna punca brez nje popolna ničla! Zato ji tega veselja ne bo

storila niti po naključju! Morala si je izmisliti nekaj drugega. Nekaj,

s čimer bo mamo prizadela tako močno, da si bo do konca življenja

očitala svojo trdosrčnost. Če v svojem sebičnem srcu sploh še

premore kaj vesti.

Naj skoči pod vlak? Tega si ni upala. Tudi v vodo ne bi šla, čeprav

so ljudje govorili, da je takšna smrt lahka in lepa, saj se utapljajoči

znajde v sanjskem svetu. Ne, hvala, prepričana je bila, da bi

izplavala takoj, ko bi ji začelo zmanjkovati zraka ... Pomislila je na

klapo deadendovcev in njihov svet omame. Tu se je nakazovala

prava rešitev! Ne bo posegla po alkoholu tako kot pred časom

Klemen, ampak se bo dokopala do droge! Zanjo bo smrtonosna že

majhna doza, saj je bila glede drog še čista. Samo na koga naj se

obrne? Ira ji bo zavrnila pomoč. Kar slišala je njen glas: »Čeprav mi

greš na živce punca, ti ne bom pomagala, saj mi bo brez tvojih

bolnih fint preveč dolgčas na tem usranem svetu!« Fižolček se bo

ustrašil zanjo. Skušal jo bo pregovoriti, naj ne počenja neumnosti in

se zahvali bogu, da se doslej še ni vdala temu zlu. Druge je poznala

še manj, zato je bila prepričana, da zavoljo njene odločitve nihče ne

bo sprejel bremena odgovornosti na svoja ramena. Na koncu ji je še

zmerom ostal le – Klemen! Ker doma najbrž nima mamila, si bo

nekaj doz izprosil pri deadendovcih. Njemu jih bodo dali.

Zadostovalo bo že, če jim bo natvezil, da se je naveličal diete in bi

spet rad malo poletel.

Natanko tako bo storila! Klemenu bo rekla, da se mora po vsem

napornem učenju odpočiti. Zakaj tudi ona ne bi imela pravice do

potovanja v svet omame, saj je doslej samo poslušala

fantaziranja zadrogirancev, sama pa je bila popolnoma neizkušena ...

Ja, kar takoj se bo podala k svojemu rešitelju. S klepetom po

telefonu bi lahko vso zadevo po nepotrebnem zapletla.

Žigova zgodba: USODNI OBRAČUN[uredi]

Dečka je iz globokega sna prebudilo trepljanje po rami.

»Kaj misliš prespati ves dan?« ga je spraševal Aleš. »Na noge se

spravi in pelji psa na sprehod! Jutri greš v šolo! Mama je premehka s

teboj. Samo škodi ti z razvajanjem. Kakšen pa boš, ko odrasteš, če te

že majhna grožnja vrže iz tira?! Današnji časi niso za mehkužneže!«

Žiga je odprl oči. Pojma ni imel, kako dolgo je spal.

»Je mama doma?« je vprašal s postanim okusom v ustih.

»K advokatu je šla. Te bom vsaj lahko vzgajal tako, kot se

spodobi!«

Povlekel je rjuho k Žigovim nogam. Tokrat mu je podvig uspel, saj

je bil deček prepočasen, da bi zadržal blago. Pozimi bi takšna prisila

k takojšnjemu vstajanju obrodila sadove, zdaj pa mu je bilo prijetno

toplo tudi brez rjuhe, čeprav je tičal zgolj v spodnjicah s cvetličnim

vzorcem, ki ga je Aleš tako sovražil.

»Cepec stari,« je zagodrnjal deček in se obrnil na trebuh.

»Kaj godrnjaš?« je Aleš povzdignil glas.

Žiga ni ponovil, zato je možakar nadaljeval očitanje:

»Nasprotuješ vsemu, kar ti rečem. To je zato, ker imaš oporo v

mami. Ampak ona se ne zaveda, da takšna vzgoja ne vodi nikamor!«

»Sam si kriv,« se je deček postavil mami v bran. »Lagal si

kriminalistoma, samo da bi mi odpeljali mamo. Ne maram te, nikoli

te nisem maral!«

Aleš mu je pritisnil obraz v blazino.

»Neumnosti blebetaš, poba! Z nobenim policajem nisem govoril.

Pojma nimam, kdo stoji za vsem tem! Jaz gotovo ne, to ti

prisežem!«

Žiga ni verjel. Blago, naphano s puhom, mu je sililo v usta, zato je

komaj razumljivo zavpil:

»Ne maram, da se me dotikaš! Izpusti me, če ne, bom kričal!«

»Kar vpij, saj te bo slišal samo Muri!«

Pritisk na zatilju je popustil, zato pa je začutil roko, kako je zdrsnila

po hrbtu pod cvetlični travnik. Začela mu je gnesti čvrsto meso.

»Bodi pameten, fant moj, in se počasi umiri! Tako bo prav za oba.

Ne bo ti žal, prisežem!«

»Nehaj!« je sunkovito ritnil Žiga.

Vrh glave je imel njegovega poljubljanja, lizanja in grizenja.

»Obrni se na hrbet, da vidim tvoj obraz,« mu je še naprej

prigovarjal Aleš.

»Pusti me,« je vztrajal deček na trebuhu; razločno je čutil, kako mu

od strahu oživlja ob posteljo stisnjeni krtek. Če bo izpolnil

možakarjevo željo, si bo ta narobe razlagal njegovo vzburjenost.

Tisti svoj svinjski rilec bo raztegnil v zgovoren nasmeh. Zato je

moral ukrepati, še preden je bilo prepozno.

Sunkovito se je zasukal, se z enim samim potegom rešil vsiljive

roke in zagrizel v možakarjevo zapestje.

»Si znorel?« je zastokal Aleš.

Klofnil je dečka po licu, da je razklenil čeljusti.

»Pri tebi človek zlepa nič ne opravi. Slabši si od mame, čeprav sta

oba navadna zblojena tipa. Sploh se ne da normalno živeti z vama!«

Še naprej je bentil in stiskal ugriznjeno mesto z jasnim

odtisom dečkovih zob.

Žiga je slutil, kaj ga čaka. Zdrsnil je s postelje, toda še preden se je

pobral, je začutil Aleševe prste, kako so oklenili njegove gležnje.

Povlekli so ga kvišku, da je z glavo zabingljal v prazno. Zagrabil se

je za posteljno stranico, čeprav je s tem tvegal grd padec. Hkrati je

cvilil kot pujsek pred zakolom.

»Ti bom pokazal hudiča! Sam si prosil,« je pihal Aleš.

Zaman je grabil po Žigovi gladki koži. Ko je že upal, da je oporo

našel v njegovih spodnjicah, se je blago pretrgalo in dečkovo telo je

zviška tlesknilo na parket.

Obležal je pred Aleševimi nogami. Razgaljena deškost se je

možaku zazdela še bolj ranljiva kot sicer. Prepuščena mu je bila na

milost in nemilost!

»Le čemu je vsega tega treba?« je vzdihnil. »Rad bi bil tvoj

prijatelj, zaveznik v dobrem in slabem ...«

Žiga je slutil, kakšno zavezništvo je imel možakar v mislih. V

odgovor je odkimal in se našobil, kaj več pa si ni upal. Poleg tega je

možakar trmasto gonil svoje:

»Če ne bi bil tako otročje kljubovalen, bi bilo obema lepo. Ampak

svoj cilj bom dosegel, pa četudi s silo!«

To je z drugimi besedami pomenilo, da ga bo premikastil, pa čeprav

bo s tem oskrunil njegovo brezmadežno polt, ki še ni poznala

starostnih peg in gub niti ni pokrivala maščobnih blazinic, krčnih žil

in drugih grdot, ki jih je prinašalo počasno staranje.

Ob takšni napovedi je Žiga zajavkal od groze. Aleš se je pred

njegovimi očmi spreminjal v pošast. Grozeče je dvigal roko s

pasom, da je zaponka že v naslednjem hipu švistnila skozi zrak.

Ni vedel, kateri del telesa naj si zavaruje. Kot v strašnih sanjah se je

prevrgel na bok. Povlekel je kolena pod brado, z izpostavljeno roko

pa je na slepo krilil po zraku, saj se je zavedal, da bo srečanje s

kovino hudičevo boleče.

Zgrešil je pas in zaponka mu je posnela kožo na stegnu.

»Nor, si nor!« je zatulil od bolečine.

Hkrati je od vsega hudega brizgnil na parket curek urina.

Padlo je drugič. Tokrat ga je zaskelel hlebec na skoraj istem

mestu, kjer se je poznala sled možakarjevega ugriza.

Nihče v življenju ga še ni tako pretepal! Saj ga bo ubil, preden se

vrne mama!

Široko razprtih oči je sledil zaponki, kako se je odbila od njegovega

telesa. Že se je dvigala z lastnikovo roko vred, da se pripravi na nov

zamah; za izprositev milosti mu je ostalo le nekaj trenutkov. Pobral

se je na kolena in se zagnal Alešu pod noge. Oklenil se jih je in

zastokal kot pretepen pes:

»Ne več, boli!«

Aleš ni ustavil roke. Kovinska zaponka je pustila odtis med

fantovima lopaticama.

Žiga je spustil rabljeve hlačnice in se s čelom dotaknil parketa.

Tresel se je kot šiba na vodi.

»Saj bom ubogal! Storil bom vse, kar hočeš.«

»Res?« se je Aleš nejeverno zarežal.

Segel je k zadrgi na hlačah.

Žiga je iz pogovorov s prijatelji slutil, kaj je naklepal dedec. Za nič

na svetu se ne bo z usti dotaknil maminega prijatelja! Stisnil je

čeljusti in se panično ozrl okrog sebe. Dostop do dnevne sobe mu je

zapiral mučitelj. Preostala so mu balkonska vrata. Čez ograjo ne bo

mogel, saj je bil balkon previsoko, zato pa mu bo morda uspelo

priklicati na pomoč koga od mimoidočih ...

Zavalil se je kar najdlje od Aleševih nog. Med samim

prevračanjem se je pognal kvišku. Pri tem ga je zaneslo v steno. Brž

je ujel ravnotežje in odrinil balkonska vrata, da so z vso silo treščila

v steno. Drobci stekla so se z žvenketom razsuli po tleh.

Aleš mu je zaradi spuščenih hlač le stežka sledil.

»Si znorel, mulc frdamani! S ceste te bodo videli ...«

Segel je po njegovih bokih, a so se mu gladki in vlažni izmuznili iz

rok. Ker ni našel primernega oprijema, je dečka z vso močjo odrinil

od sebe, da je kot izstrelek priletel v ograjo. Udarec v prsni koš mu

je vzel dih. Odbilo ga je v mamine police s praznimi cvetličnimi

lončki. Z ropotom so popadali po tleh. Še sam jim je sledil, saj ni

imel moči, da bi se obdržal na nogah. Pri tem je s čelom podrsal po

grobem ometu. Med iskanjem morebitne opore je

raztreščil steklenico s postano vodo. S težo telesa je zdrobil na tleh

še tiste lončke, ki so pri padcu ostali celi. Bolj slutil kot videl je

zgroženega Aleša, kako je pokleknil k njemu. S tresočo se roko se je

dotaknil njegovega lica. Popravil mu je tudi pramen las na čelu, pri

tem pa kazal nesrečen obraz, kot bi se počasi zavedal usodnih

posledic svojega dejanja.

»Te boli?« je vprašal. »Kaj naj naredim, Žiga? Ne povej mami, lepo

te prosim. Kupil ti bom vse, kar si boš želel. Nikoli več ne bom silil

vate. Poglej, zdajle grem na pivo. Toliko, da bom lahko sploh

zbrano mislil. Potem te pridem obleč, še prej pa pokličem reševalce.

Mogoče imaš pretres možganov, zato še naprej leži čisto pri miru.

Tudi razbitega stekla je vse polno okrog tebe. Mami bova rekla, da

si se preoblačil v kopalke. Premotil te je Muri. Začel si se z njim

igrati, pa si se pri tem po nesreči zaletel v balkonska vrata. Padel si

in obležal. Jaz sem te našel in poklical reševalce. Bo šlo tako, Žiga?

Odgovori, moj dragi fant!«

Žiga je molčal. Tudi če bi hotel ustreči možakarju, ni spravil glasu

iz ust. Morje besed je pomenilo zanj prevelik miselni napor. Poleg

tega ni niti dobro dojel, da se je vse to zgodilo njemu. Spraševal se

je, čemu tak cirkus z razbitim steklom in vso tisto nesnago krog in

krog! Njega se sploh ni tikal. Gledal je samo film. Neki otrok je

padel, ne more se več pobrati. Porezan je, kri mu teče, kosmat dedec

pa govori in govori, se grabi za glavo in komaj zadržuje solze ...

Končno je ostal sam. Družbo so mu delali ostanki cvetličnih

lončkov in črepinje razbite steklenice, v katerih so se ogledovali

sončni žarki, medtem ko je razlita voda, pomešana s kapljami krvi,

ustvarjala videz pravega pokola. Zamižal je, in čisto počasi se je

začel pogrezati v brezno. Tako ni vedel, ali sanja ali pa ga je zares

poklical nežen dekliški glas.

Tudi Murijevega prihoda se ni več zavedal. Kuža, ki se je med

Aleševim divjanjem potuhnil pod posteljo, je pricapljal na balkon in

se s smrčkom dotaknil golega stopala svojega mladega gospodarja ...

Anina zgodba: BOLEČE SREČANJE[uredi]

Policisti Ane niso spustili na balkon, čeprav je bila prav ona tista, ki

jih je poklicala po telefonu. Zlasti strog se ji je zdel policist v civilu.

Rekel je, da se piše Klajec ali nekaj podobnega in da mu je

popolnoma vseeno, če je dekle Žigova prijateljica. Mladoletna je še,

Žiga pa je v stanju, ki ni primeren za njen pogled.

V še večjo grozo jo je spravilo blebetanje okrogloličnega policista o

spolni zlorabi ubogega dečka.

»Temu prascu se bo slabo pisalo, če ga dobim v roke!« je stiskal

pesti.

Kriminalist Klajec ga je opozoril, naj ne sklepa prehitro, poleg tega

pa kaznovanje ni njihova naloga.

Ana si je dopovedovala, da se policist moti. Toda zakaj je bil

potem Žiga gol? Njegovo iztegnjeno telo je jasno razločila med

nogami odraslih, ki so se prerivali okrog njega.

Kaj bi dala, da bi se mu lahko približala! Objela bi ga in ga

potolažila! Še Muri je bil na boljšem. Njegovo cviljenje je

preraščalo v glasno bevskanje. Branil je svojega spečega prijatelja

pred nevsakdanjimi obiskovalci.

»Cucek frdamani,« se je jezil okrogloličnež. »Še njemu se je treba

motati pod nogami!«

Klajec je obžaloval, ker kuža ni znal govoriti. Verjetno bi jim lahko

postregel z dragocenimi podatki.

»Zaprl ga bom v sobo, da nas ne bo oviral pri delu,« se je odločil

policist.

Vendar se Muri ni pustil ujeti. Kazal je svoje ostre zobčke in renčal

kot velika zver.

Ani se je zdelo, da je napočil njen trenutek. Prerinila se je na

balkon, oborožena z opravičilom za morebitno kriminalistovo

odganjanje.

Sklonila se je h kužku:

»Priden, Muri, priden!«

Kuža je zaprl gobček. Ana ga je brez težav dvignila v naročje in mu

šepnila, da bo z njunim prijateljem še vse dobro, čeprav je čedalje

razločneje čutila, da je tudi sama potrebna tolažbe. Pa ne zavoljo

nerazumevajoče mame in z njo povezanega odhoda od doma. O

svojih težavah v teh trenutkih sploh ni razmišljala oziroma so se ji

zdele oddaljene in nepomembne.

Vse svoje dobre želje je usmerila v nesrečnega dečka. Božala ga je s

pogledom, saj je zdaj videla tudi njegov obraz. Kljub manjši

iznakaženosti se ji je zdel še zmerom nedopovedljivo ljubek.

Znorela bi od sreče, če bi odprl oči in prhnil vanjo tisti svoj

»škisfris«. In niti malo mu ne bi zamerila, če bi jo pri tem popljuval

od nog do glave.

Prostor je morala odstopiti sivolasemu možakarju z zdravniško

torbo v roki. Tudi policista sta se mu umaknila, da je lahko

pokleknil k ranjencu; na ušesa si je nastavil slušalke stetoskopa in

gumijasti konec prislonil ob Žigov prsni koš. Na balkon se je vselila

mučna tišina.

Zdravnik je prikimal samo njemu znani ugotovitvi. Stetoskop je

zamenjal z lučko. Nagnil se je nad dečkov obraz in mu posvetil v

oko.

»Zrklo reagira na svetlobo,« je zadovoljno ugotovil.

Nadel si je gumijaste rokavice in Žigu pazljivo pretipal vratna

vretenca. Nič posebnega ni odkril, zato se je lotil še fantovih rok in

nog.

»Kaj skrbi vzbujajočega ne najdem, vseeno pa bo treba paziti nanj.

V bolnici mora takoj na slikanje glave in prsnega koša! Podkožne

krvavitve pod levo pazduho kažejo na hud udarec. Ne bi me

presenetilo počeno ali zlomljeno rebro ...»

Klajec je s pogledom premeril višino ograje. Z njo je primerjal

položaj modric na Žigovem telesu.

»Očitno je poba najprej priletel v ograjo in se od nje odbil v police.

Če bi bilo obratno, bi bil po hrbtu bolj porezan, saj bi padel

naravnost na črepinje steklenice.«

Zdravnik se je strinjal, čeprav je pripomnil, da bo največ vedel

povedati deček sam, ko bo prišel k zavesti.

»Kaj pa krvavitev na čelu?« se je oglasila Ana.

»Za silo ga bom zakrpal. Gre za manj pomembno poškodbo.

Odrgnine na glavi rade krvavijo. To poznajo vsi amaterski in

profesionalni pretepači, pa tudi boksarji,« se je nasmehnil zdravnik.

»Bolj me skrbi, kaj je s fantovim zadnjikom. Če ima policist prav,

gre lahko za grdo reč, zato mi ni treba gledati pod prste!«

Kriminalist Klajec je resno vzel zdravnikove besede. Prijel je Ano

za ramo in jo potisnil v sobo. Sledil ji je še okroglolični policist.

»Lahko dobim kozarec vode?« je zaprosil Ano.

Dekle mu je brez besed ustreglo. Preden je izpraznil kozarec, je

potisnil v usta tabletko.

»Za pomiritev,« je pojasnil. »Takšne stvari z otroki me spravijo ob

živce. Večkrat se vprašam, ali sem si sploh izbral pravo delo.«

Potem je utihnil. Skupaj z Ano sta iz primerne razdalje spremljala

bolničarja, kako je previdno privzdignil Žigu nogo. Le tako je

zdravnik ugotovil, da je že skoraj posušena kri izvirala iz ranice pod

modnikom.

»Vaš mladi pomočnik je poklicno nekoliko deformiran. Posilstva

vidi tudi tam, kjer jih ni,« je zadovoljno razglasil svoje odkritje

kriminalistu.

»Kar pa je še zmerom bolje kot obratno,« so se okrogloličnežu

razlezla usta.

Pravzaprav je odleglo vsem po vrsti, saj je šlo za lažjo poškodbo, ki

je nastala ob padcu na oster predmet.

Inšpektor Klajec je iskal logično povezavo med fantovim stanjem in

nasilnostjo njegove mame. Lahko da je dečka pretepla zaradi

jutranjega zaslišanja pri šolski psihologinji. Samo kako je ženska

spravila skupaj toliko grobosti, zlasti še, ker je v očeh šolske

psihologinje veljala za skrbno, če ne že kar vzorno mater?!

Zdravnik je okrvavljena mesta popršil s posebnim razkužilom.

Potem je zaprosil Ano za rjuho. Z njo je želel pokriti Žiga pred

pogledi morebitnih radovednežev na cesti.

»Lahko poiščem njegova oblačila,« se je ponudila Ana.

»Vzela jih boš s seboj. Zaenkrat fanta ne bomo mučili z

oblačenjem,« jo je opozoril zdravnik.

Pohitela je v Žigovo sobo. Na stolu je našla telovadne hlačke in

majico, odpovedala pa se je pretrganim spodnjicam, ki so

neuporabne ležale na tleh. Da bi po predalih iskala sveže, ni imela

časa. Že tako so med njeno odsotnostjo naložili dečka na nosila.

Ni se še prebudil in Ano je spominjal na majhnega pretepača, ki je

zaspal na plaži s posneto kožo na čelu in z licem, oteklim od udarca.

Moža v belih haljah sta ga brez posebnega napora odnesla iz

stanovanja. Za njimi sta pohitela zdravnik in debelušni policist. V

dnevni sobi je ostal samo Klajec. Odložil je telefon in zastavil Ani

vprašanje:

»Si na balkonu morda opazila koga od odraslih?«

Ana je odkimala.

»Kaj pa steklo? Si slišala njegovo drobljenje?«

Ana se ni spominjala žvenketa. Prav lahko bi spregledala tudi

onesveščenega dečka. Tako pa se je ozrla kvišku, ker je vedela, da v

tej hiši prebiva njen ljubi prijatelj. Upala je, da ga bo v slovo še

zadnjič pobožala s pogledom. Vendar tega ni razlagala kriminalistu.

Lahko bi se norčeval iz njene nenavadne ljubezni.

Klajec je imel na zalogi še eno vprašanje:

»Je prišel kdo iz hiše, ko si čakala na naš prihod?«

Ana je pomislila:

»Nikogar nisem videla. Telefonirala sem vam iz bifeja za vogalom.

Od tam se ne vidi vhoda.«

Kriminalist je pokimal in jo zaprosil za naslov. Morda se bo med

nadaljevanjem preiskave še moral pogovarjati z njo.

Pred hišo je Ana pomislila na Žigove superge. Ker pa so njenega

prijatelja že naložili v reševalno vozilo, ni izgubljala časa s

ponovnim vračanjem v stanovanje. Superge so bile v tistem trenutku

najmanj pomembna stvar na svetu!

Anina zgodba: V URGENTNEM BLOKU[uredi]

Avto je drvel po cesti z vključeno sireno. Ana je ugotavljala, da je

bilo njeno vznemirljivo oglašanje slišati v vozilu povsem drugače

kot na ulici. Po pravici povedano jo je komaj zaznala.

Božala je Žiga po goli roki, ki je kukala izpod rjuhe.

Deček se ni ganil, zato se je sklonila k njegovemu obrazu.

»Ob tebi sem, Žiga! Vse bo še dobro!«

»Lahko se glasneje pogovarjaš z njim,« jo je spodbudil zdravnik.

»Sliši te in tvoj glas ga pomirja.«

Ana je bila vesela, da je lahko vsaj malo pomagala malemu

nesrečnežu.

»Žiga moj, nisi sam! Ob tebi sem. Nimaš pojma, kako te imam

rada! Vsi te imamo radi!«

Besedam je dodala poljub na čelo. Deček ni dišal po mehčalcu

perila kot po navadi, ampak je od njega puhtel smrad po razkužilih.

Spremembo je sprejela kot nujno zlo. Iz tira je ni vrgel niti nasmešek

šoferja, ki jo je opazoval v vzvratnem ogledalu, namenjenem

spremljanju pacientov med prevozom. Nič zajedljivega se ni

skrivalo v njem. Zgolj topla prijaznost in sled sočustvovanja. Pred

mogočnim poslopjem bolnišnice je zavil na strm dovoz, ki se je

končeval v samem sklopu poslopja. Ustavil je ob nosilih in

vozičkih, čakajočih na ranjence in bolnike. Skupaj z bolničarjem

sta z usklajenimi gibi preložila dečka na večja nosila.

»Drži se, junak!« je zdravnik potrepljal dečka po roki.

Moral je nazaj v reševalno vozilo, saj ga je čakal nov poziv na

pomoč.

Ana je pohitela za bolničarjem po dolgem hodniku. Obstala sta šele

pri okencu z napisom Oddelek za poškodbe.

Za steklom je v modro oblečeno dekle vnašalo podatke v

računalnik.

»Povedala ji boš fantovo ime,« je bolničar naročil Ani. »S

prijateljem te počakava za vogalom.«

Mimogrede je dekletu za okencem izročil kratek zapis dežurnega

zdravnika in ji s kretnjo pojasnil, da mora pacient kar najhitreje na

rentgen.

Dekle je seglo po telefonski slušalki. Zadostovalo je samo nekaj

besed in potem je prišla na vrsto Ana. Povedala je Žigovo ime in

priimek. Vedela je tudi njegov naslov, zataknilo pa se je pri rojstnih

podatkih in zdravstveni izkaznici.

Brž se je znašla:

»Jaz sem samo njegova sestrična, zato ne vem vsega. Prišla bo

njegova mama, samo obvestiti jo moram.«

Ženska za steklom je bila nekoliko nejevoljna, ker ni mogla do

kraja izpolniti svoje naloge.

»Kaj je s fantom narobe?« je vprašala.

Ana ni vedela, kje in kako bi začela, potem pa se je ženska

spomnila na papir, ki ga ji je izročil bolničar. Preletela ga je in brez

besed pokimala.

»Me še potrebujete?« je vprašala Ana.

Ker je ostala brez odgovora, je pohitela za vogal. Telovadne hlačke

in majico je položila k Žigovim nogam. Prepričala se je, ali še

zmerom spi. Pri tem je poravnala rjuho, da mu ni več silila na obraz.

Bolničar je pokimal v zahvalo za njeno skrb. Obljubil ji je, da bo

Žiga vsak hip na vrsti.

»Ko se bo prebudil, mu povej, da vsi stiskamo pesti zanj!«

Tudi njega je čakalo novo delo, zato je ponudil Ani roko v slovo.

In medtem ko se je dekle spraševalo, kdo bo odslej skrbel za

prevažanje njenega malega prijatelja, je prihitela ponj starejša

medicinska sestra. Ani je kar takoj odmerila prostor na stolu.

»Lepo sedi in počakaj, saj na rentgen ne smeš z njim.«

Ana je ubogljivo pokimala, čeprav bi ji rada zaupala, da se je tudi

ona odločila za njen poklic; torej bosta lepega dne kolegici, zato naj

se pred njo ne dela tako zelo pomembne!

Anina zgodba: NEGOTOVOST SE NADALJUJE[uredi]

Ana je skušala odgnati živčnost z dopovedovanjem, da so se ji

minute vlekle samo zato, ker je komaj čakala na rezultat Žigovega

pregleda. Pojma ni imela, kaj so počeli z njim za zaprtimi vrati.

Končno se je prikazal sivolas možakar, nekoliko podoben

dežurnemu zdravniku z balkona. Rentgenske posnetke je odnesel v

neko drugo sobo in potem se dolgo spet ni nič zgodilo. Ubijanje časa

je prekinil policist s fotoaparatom okrog vratu. Vprašal je Ano, ali

morda ve, kam so odpeljali ranjenega dečka. Ni rekel

»pretepenega«, zato prvi hip ni vedela, koga je imel v mislih.

Vseeno je pomignila k vratom, opremljenim z nalepko o

rentgenskem sevanju.

Policist je odločno potrkal. Na opozorilo iz notranjosti, naj čakajoči

ne zganjajo hrupa in lepo počakajo na vrsto, je zaklical, da prihaja s

policije po nalogu gospoda Klajca.

Vrata so se odprla in temen prostor je pogoltnil uniformiranega

fotografa.

Ana je spet ostala sama. Doslej ji je bilo prizaneseno z zlomi in

drugimi poškodbami, zato so ji vsi ti hodniki in skrivnostni prostori

pomenili novo izkušnjo. Njeno pozornost je pritegnil pobič Žigovih

let. Priskakljal je po eni nogi in se zviška spustil na sedež ob Ani.

Prijazno se ji je nasmehnil. Ana mu je vrnila pozdrav, in še preden

se je z njim zapletla v pogovor, je prišla njegova mama. V

dečkovem imenu ji je pojasnila, da si je revček

zlomil nogo pri padcu z rolerji. Isto je ponovila bolničarju, ki se je

potem jezil nanjo, ker ni vzela vozička in se je deček po

nepotrebnem mučil s poskakovanjem.

»Saj ni scrkljan moj fant. Veliko prenese,« je ženska prižela

sedečega dečka k sebi.

»To je dobro,« je pokimal bolničar. »Poleg tega ima srečo, ker je

dežurni zdravnik doktor Muževič. On je eden redkih ortopedov, ki

se ne prevaža po mestu z avtomobilom, ampak prihaja v službo z

rolerji. Poseben odnos ima do ponesrečenih rolkarjev. Tudi vašemu

fantu bo rekel kolega in obdelal ga bo z veliko naklonjenostjo in

humorjem. Prav to pa najbolj pomaga pri lajšanju bolečin ...«

Ana ni sledila nadaljevanju pogovora, saj je na začetku hodnika

uzrla Žigovo mamo. Stekla ji je naproti in ji že od daleč razlagala,

da je njen sin na rentgenu.

Žigovi mami se je za spoznanje razjasnil obraz.

»Pozdravljena, Ana! Slišala sem, da si ti poklicala pomoč. Ne vem,

kako naj se ti zahvalim ...«

»Za Žiga bi naredila vse, zato pozabite na zahvaljevanje,« ji je

odkrito odgovorila Ana.

Žal pa ji ni znala pojasniti, kaj natanko se je zgodilo z dečkom.

Še manj je vedela povedati o Alešu, ki naj bi bil njun družinski

prijatelj.

»Morda bo kdaj Žigov očim, če ga bo moj sin seveda sprejel,« se je

Žigova mama nasmehnila v majhni zadregi. »Aleš se trudi na vse

pretege, ampak zaenkrat žal brez posebnega uspeha. Žiga je pač v

najbolj kritičnih letih.«

Iz sprejemne pisarne je priskakljala ženskica v modrem, ki je imela

opravka z računalnikom in sprejemanjem pacientov.

Ogovorila je Žigovo mamo:

»Prosila vas bom še za nekaj podatkov. Saj ste vi fantova mati,

kajne?«

Vstopili sta v pisarno in zaprli Ani vrata pred nosom. Tako ji je

ostalo dovolj časa, da je vsaj za silo uredila misli. Begal jo je Aleš.

Že pri prvem srečanju ji ni bil všeč. Sprva je mislila, da je Žigov

oče, in se hkrati veselila, ker mu deček ni bil niti malo podoben.

Prijatelj ji sam ni nikoli razlagal o njem. Omenjal je le pogosto

očetovo odsotnost. Če bi bila nekoliko bolj pozorna, bi se ji moralo

zdeti čudno, ker je Aleš tolikokrat dvignil telefonsko slušalko in je

bil doma skoraj vedno, kadar je prišla po Murija.

Da bi vsaj malo pregnala begajoče misli, se je ozrla k stolu pred

rentgensko sobo. Deček z zlomljeno nogo je že prišel na vrsto v

mavčarni. Njegova mama je utrujena slonela ob steni in pestovala

sinovo vetrovko.

Iz rentgenskega oddelka je sestra pririnila prazna nosila.

»In kje je Žiga?« je prestrašeno vprašala Ana.

»Na operacijski mizi ga imajo. Pojdi lepo do konca hodnika in

skozi nihajna vrata na desno. Zaletela se boš v čakalnico ...«

Ana se je vljudno zahvalila. Ni čakala na Žigovo mamo, ampak je

kar sama stekla po dolgem hodniku ...

Anina zgodba: ČAKANJE IN SPET ČAKANJE[uredi]

Tudi za nihajnimi vrati so se ob steni vrstili sedeži,

namenjeni poškodovanim in njihovim spremljevalcem. Čeprav so

samevali, Ana ni izbrala nobenega od njih, ampak se je sprehajala

gor in dol po omejenem prostoru. Pogrešala je okna, motila jo je

modrikasta neonska svetloba in vsa tista tišina, ki jo je puščala v

negotovosti. Ko bi deček vsaj zastokal ali zajokal, tako pa nič, razen

pridušenih glasov odraslih za trdno zaprtimi vrati. Ničkolikokrat je

prebrala napis: Mala operacijska soba. Na pamet ga je znala

izgovoriti tudi nazaj, in ko se je že bala, da bo znorela od

negotovosti, so ob srečanju z nosili vrata glasno zaropotala.

Čeprav njen prijatelj po bolničarjevih besedah ni potreboval

zapletenega posega, je še zmerom tičal v svojem nedostopnem

svetu. Ob očesu se mu je napihovala podplutba, odrgnino na čelu pa

so mu očistili in prevezali.

»Na oddelek bo moral. Tam mu bodo dali tudi pižamo, da ne bo

brez vsega,« je Ani pojasnil mlajši bolničar.

Potem ji je na hitro razložil, da ureznine fantu niso šivali, ker se mu

bo sama od sebe lepše zacelila, za vse ostalo pa bodo poskrbeli v

tretjem nadstropju.

Ana je pridržala krilo nihajnih vrat, da je mladenič potisnil

nosila na hodnik brez nepotrebnega zadevanja. V dvigalu, v katerem

je bilo prostora še za troje takšnih nosil na kolesih, jima je ostalo

nekaj časa za pogovor.

»Je deček tvoj bratec?«

Ana se je skrivnostno nasmehnila:

»Moj dobri prijatelj je. Obiskuje šesti razred. Pravzaprav hodiva na

isto šolo.«

Bolničar je spodbudno pokimal:

»Samo da si opomore, pa bo spet lahko brcal žogo.«

Ana se je zahvalila za dobro željo.

»Rada bi tudi ostala pri njem, dokler se ne zave. Misliš, da mi bodo

dovolili?«

Bolničarjev odgovor ji je vlil polovično upanje.

»Težava je v tem, da nisi njegova sorodnica. Pa tudi premlada si.

Vse je odvisno od dežurnega zdravnika.«

Nevidni zvonček je zacingljal in dvigalo se je ustavilo.

Ana je pomagala bolničarju potisniti nosila iz dvigala. Hodnik,

na katerem so se znašli, jo je po dolžini spominjal na tistega v

prizemlju, le da je bil brez oken. Mračno vzdušje sta dopolnjevala

skromna razsvetljava in tiho govorjenje bolnišničnega osebja.

Bolničar je potrkal na vrata sobice, v kateri so se zadrževali

medicinski sestri in varnostnik. K nosilom je stopila vitka

rjavolaska. Med žvečenjem žvečilke je preletela napis na ovojnici in

s pogledom ošinila ležečega Žiga. Poklicala je prijateljico in potem

sta obe stokali iz usmiljenja nad njegovim stanjem. Ana je postala

nekoliko ljubosumna, hkrati pa ponosna, ker je prav ona spremljala

dečka.

»Dovolj cirkusa! Kaj pa si bo dekle mislilo o nas,« ju je skoraj oštel

bolničar.

Začuda je pripomba zalegla. Rjavolaska je po telefonu poklicala

dežurnega zdravnika. Ob njegovem priimku se je bolničar

zadovoljno nasmehnil:

»Če sem prav slišal, je dežuren doktor Palček. Z njim se ne bo

težko pogovoriti. Razumevajoč človek je.«

Ana ni vedela, ali je Palček pravo ime ali nadimek, podoben tistim,

ki so jih dajali v šoli učiteljem. Če se je res tako pisal, potem še ni

slišala bolj nenavadnega priimka!

Bolničar je pomežiknil Ani:

»Prepustil te bom ženskicama. Jaz tu zgoraj nimam kaj početi!«

Ana mu je pokimala v slovo. Zdaj se je spet lahko posvetila

Žigu. Nežno je šepnila v njegov rožnati uhelj:

»Še sem pri tebi, ne boj se.«

»Kaj pa hočeš od njega?« jo je debelo pogledala rjavolaska z

žvečilko v ustih.

»Nič. Dopovedujem mu, da ni sam. Zdravnik v rešilnem

avtomobilu mi je rekel, naj se pogovarjam z njim, ker me sliši!«

»Larifari,« je rekla sestra. »On pa res ne more vedeti, kaj poba sliši

in česa ne. Sicer pa mu kar govôri! Škoditi mu ne more, samo

trapasto je videti!«

Ana bi ji najraje zabrusila, da je trapasta ona sama. Čisto drugače bi

se morala obnašati, če si je izbrala tak poklic. Jezico ji je ohladil

prihod možakarja. Bil je srednjih let in bolj drobne postave, z

naočniki na nosu. Kratko pristriženi lasje so mu nagajivo štrleli

kvišku kot pri kakšnem pobalinu. Tudi nasmešek v kotičkih ust ga je

delal prijetno navihanega.

Predstavil se je, da je psihiater Miha Palček.

Torej se bolničar ni šalil! Sicer pa k vragu trapasti priimek, samo da

bo možakar stal dečku ob strani in mu pomagal prebroditi krizo!

»Pa si oglejmo našega malega bolnika,« se je nagnil nad nosila.

Potrepljal je Žiga po licu. Dečkove veke, okrašene z dolgimi in

gostimi trepalnicami, se niso zganile. S potegom za rjuho mu je

razgalil prsni koš. Otipal mu je žili na vratu in ga potem prijel še za

zapestje, kot bi mu meril srčni utrip.

»Je bila nesreča ali je šlo za kaj drugega?« je pogledal dekle.

»Lahko da ga je pretepel prijatelj njegove mame. Našla sem ga na

balkonu ...«

Zdravnik je s pogledom preletel spremni list. Še enkrat je pobožal

dečka, rjavolaski pa naročil, naj potisne nosila v ordinacijo.

»Tudi obleči ga boste morali. Iz operacijske so ga poslali brez

vsega,« ji je naročil.

Ana je omenila Žigove telovadne hlačke in majico, pa jo je Palček

opomnil, da bo to oblekel, ko bo ozdravljen odšel domov.

»Pri nas bo ležal v pižami.«

Potem se je ozrl k rjavolaski:

»Poiskali boste kakšno manjšo številko. Vsaj za silo naj mu bo po

meri, da ne bo zardeval pred punco. Tudi fantje smo nečimrni!«

Njegovo izražanje je Ani ugajalo. Možakar se je rad pošalil in to je

bil dober znak. Manj so jo navdušile njegove besede, da zdaj lahko

gre, saj je deček v varnih rokah in je vsaka skrb zanj odveč.

»Jutri se spet oglasi! Če nimaš časa, lahko tudi telefoniraš. Sestra

Mojca ti bo zapisala telefonsko številko.«

Ana se ni pustila odgnati.

»Rada bi ostala pri njem. Vsaj toliko časa, da se prebudi. Šele

potem bom mirna.«

»To pri nas ni v navadi,« se je nasmehnil zdravnik. »Bolniki

potrebujejo mir. Vsako novo razburjenje jim lahko škodi!«

Ana se je skremžila, kot da bo zdaj zdaj zajokala.

»Žiga je moj edini prijatelj. Rada bi mu pomagala. Zdravnik v

rešilcu mi je dovolil, da sem mu govorila v uho. Rekel je, da me

sliši. Zakaj bi ležal tu ves osamljen? Naj ve, da sem ob njem!«

Palček je potisnil pisanje v žep in nagubal čelo. Njegov odziv je

Ani vzbudil upanje, da je ne bo zavrnil z izgovorom, da po

nepotrebnem zganja histerijo, saj si z njo ne more pomagati in mu je

prej v napoto kot korist.

Brž je ponovila vprašanje:

»Saj me sliši, kajne?«

»Najbrž res. Prav zato bi raje videl, da bil ob njem kdo od domačih!

Ko se bo prebudil, si bo zaželel toplega objema. Občutek varnosti

pri otrocih pozitivno vpliva na potek zdravljenja.«

»Potem naj ostanem z njim vsaj do prihoda njegove mame,« je

vztrajala Ana.

Zdravnik jo je napotil v bližnji zastekljeni prostor s fotelji, stojalom

z revijami ter omarico, na kateri je sameval ugasnjen televizor.

»Ko ga natančno pregledam, ti bom sporočil svojo dokončno

odločitev,« je še rekel.

Ana bi ga najraje objela, čeprav je z obljubo pustil še vse odprto.

Izbrala si je fotelj ob stoječi svetilki. Pokazala je hrbet temnim

zavesam, za katerimi se je svetlikalo namišljeno okno, razsvetljeno z

umetno lučjo. Tako je lahko samo ugibala, ali je zunaj še dan ali pa

se je nad mesto že spuščal večer.

Ampak to zdaj niti ni bilo pomembno. Bolj jo je begala misel o

čudnih poteh usode. Mami je obljubila maščevanje. Po vseh pravilih

bi morala zdaj že ležati med koreninami hrasta z iglo v žili in s

preveliko dozo mamila v krvi, ona pa živa in zdrava poseda na

psihiatričnem oddelku klinike in je ubogi Žiga tisti, s katerim se

ukvarjajo zdravniki. Prepiranje z materjo o gimnaziji se ji je zdelo v

primerjavi s fantovo nesrečo nevredno omembe. Ko bi znala moliti,

bi prosila boga za pomoč, tako pa je v Palčkovo ordinacijo pošiljala

svoje najboljše misli.

Da bi čas negotovosti hitreje minil, je segla po daljincu. Na ekranu

se je prikazal možak z belo kuharsko čepico na glavi. Med cvrenjem

zrezka je razlagal gospodinjam, da lahko pustijo meso v marinadi

veliko dlje, kot so jih učile mame. Pogoj je le, da je posoda ves čas v

hladilniku, temperatura pa le stopinjo, dve nad lediščem.

Ana je ostala povsem ravnodušna do njegovega truda. Zaradi

čustvenega pretresa ni čutila niti najmanjše lakote. Čeprav je še

naprej buljila v kuharja, je izključila iz zavesti njegovo nakladanje.

Bala se je, da je doktor Palček kljub ljubeznivosti pozabil nanjo. Ali

pa je z dečkom tako slabo, da se ukvarja z njim dlje, kot je

načrtoval? Skrb jo je pognala na noge. Pozabila je na daljinec.

Napravica ji je zdrsnila na tla. Ni je pobrala. Preveč se ji je mudilo

na hodnik.

Ravno ko se je spraševala, za katerimi vrati se skriva Palčkova

ordinacija, je iz sobe za dežurne sestre stopil zdravnik.

»Govoril sem s policistom, ki je očitno zadolžen za našega

fanta,« je zaskrbljeno poročal. »Pred nekaj minutami je izprašal

Žigovo mamo o nekem družinskem prijatelju, ki je baje grdo ravnal

z dečkom. Doživela je živčni zlom in so jo pripeljali na moj

oddelek. S sinom bosta lahko skupaj v sobi šele, ko si bosta

opomogla od dogodka. Pričakujem tudi, da bodo pri Žigu nastopile

posledične motnje zaradi nasilja. Močno ga je moralo pretresti, zato

te zdaj jaz prosim, da ostani pri njem. Saj si rekla, da sta dobra

prijatelja, kajne?«

Ana je odločno pokimala. Če ne bi bila posredi tako grozljiva

novica, bi zaploskala od veselja, tako pa se je ob Palčkovih

navodilih skušala kar najbolj zbrati.

»Ker se moje dežurstvo končuje, bom fanta prepustil svoji kolegici,

tebe pa opozarjam, da jo ob morebitnem Žigovem

zbujanju takoj pokličeš. Pričakujem, da bo fant močno zbegan in

preplašen. Morala ga boš božati in mu ponavljati, da je na varnem in

se nima koga bati. Mogoče ti bo zaupal, zakaj ga je pretepel. Skušaj

si zapomniti, saj je vsaka navidezna malenkost zelo pomembna za

nadaljnje zdravljenje.«

Potem ji je še naročil, naj sporoči domačim, kje je, da ne bodo po

nepotrebnem v skrbeh zanjo.

Ani bi bilo sicer ljubše, če bi se po prepiru z mamo potuhnila in jo

pustila v negotovosti, po drugi strani pa ji je želela povedati, da se

ravno seznanja z delom, ki bi mu rada posvetila vse svoje

življenje.

Na telefon se je oglasil oče. Skrbelo ga je, kje hodi tako dolgo. Ana

mu je v odgovor zdrdrala vse, kar je vedela o pretepenem dečku.

Nista sošolca, obiskujeta pa isto šolo in je popolnoma razumljivo, da

ga je spremila z rešilcem v bolnico. Zelo prijazen zdravnik je rekel,

da se lahko že ponoči prebudi iz nezavesti in je zanj dobro, če

ugleda ob sebi znan obraz. Njegova mama je namreč doživela živčni

zlom in trenutno ni sposobna skrbeti zanj.

Oče se je v poplavi besed komaj znašel. Kljub temu je Ana

neutrudno nadaljevala nizanje željá:

»Ker bom ostala v bolnišnici čez noč in dlje, nujno potrebujem

spalno srajco, zobno ščetko in torbico z ličili.«

»Ampak meni se vseeno zdi, da bi morala poklicati mamo v

podjetje,« je kolebal oče.

Ana je bila odločnejša:

»Pod nobenim pogojem! Če me imaš vsaj malo rad, se boš sam

pogovoril z njo!«

Po kratkotrajnem in nadvse mučnem molku je oče privolil, da bo

izpolnil njeno željo.

»Mami bom povedal, kaj želiš od naju. Že vnaprej pa vem, da se bo

razburila zaradi tvoje šole. Zato predlagam dogovor! Če je fant v

nezavesti, se ponoči skušaj kar najbolj naspati, čez dan pa delaj za

šolo. Tako boš med čakanjem na njegovo okrevanje naredila nekaj

koristnega tudi zase!«

Ano je Žigova nesreča preveč vznemirila, da bi razmišljala o testih.

Umirila se bo šele, ko se bo deček prebudil.

»Prav,« je sprejela očetovo pobudo. »Če mama še ni pobrala mojih

knjig, boš nekje pod stolom ali mizo našel slovnico in delovni

zvezek. Pa še nekaj listov rabim za pisanje.«

»Vse bom poiskal, ne skrbi,« je zadovoljno obljubil oče; revež si je

verjetno oddahnil, ker je za silo ustregel obema ženskama in vrnil

mir v hišo.

Ana je opazila, da je doktor Palček med njenim telefonskim

pogovorom zapustil prostor, dišeč po pravi kavi. Na hodniku ga je

komaj prepoznala. Brez bele halje se ji je zdel še mlajši, kot je bil v

resnici.

»Si z domačimi vse uredila?« jo je prijazno vprašal.

Ana je pokimala.

Skupaj sta se postavila k Žigovi postelji.

Palček je pobožal malega bolnika po čelu. Pri tem je pazil, da se ni

dotaknil obliža na čelu.

»Pripeljal sem ti prijateljico, Žiga! Tako ne boš sam. Ana bo čez

noč s teboj, midva pa se jutri zjutraj spet vidiva!«

Deček se ni odzval, zato je zdravnik ponovil Ani naročilo, naj ne

pozabi obvestiti sestre, če se bo Žiga po naključju prebudil.

»Pod nobenim pogojem ne sme vstati! S sosednje postelje ga boš

imela na očeh. Lahko si prižgeš lučko in pred spanjem kaj prebereš.

Sestra ti bo prinesla časopise. Televizije pa ne hôdi gledat! Raje

vidim, da fanta ne puščaš samega.«

Ana je obljubila, da se bo vse zgodilo po njegovih željah, le za

časopise se je zahvalila. Če bo kaj brala, potem bo to slovnica, saj jo

je v šoli čakalo pisanje testa. Po pravici povedano ji je že tekla voda

v grlo!

Anina zgodba: OČE NA OBISKU[uredi]

Kmalu po Palčkovem odhodu so se odprla sobna vrata. Ana se je

kar stresla, saj je malo pred tem plavala z mislimi nad oblaki.

Rjavolaska z žvečilnim gumijem v ustih ji je sporočila, da jo v

sprejemni sobi čaka oče ...

Stekla je k njemu in ga kar takoj vprašala, ali je še zmerom

na njeni strani. Po telefonu je bil prijazen, toda kaj lahko ga je mama

naščuvala s svojimi trapastimi pomisleki in strahovi.

V zadregi je pokimal, ona pa je prisedla na naslonjalo fotelja in

spregovorila o pretepenem Žigu. Skoraj do besede natanko je

ponovila vse tisto, kar je pred slabe pol ure zdrdrala v slušalko.

Solze so ji polzele po licu in oče ji ni niti enkrat vpadel v besedo, da

se po nepotrebnem ponavlja. Ko je končala, ji je ponudil robec in jo

vprašal, ali si lahko tudi sam ogleda njenega varovanca.

»Zakaj pa ne,« se je razveselila Ana; s prošnjo ji je dal jasno čutiti,

da sočustvuje z njenim malim prijateljem. »Samo potihoma! Zdaj ni

čas za obiske.«

Prijela ga je za roko in mu pomagala iz fotelja.

V sobi sta drug ob drugem nekaj časa molče opazovala spečega

dečka.

»V kateri razred si rekla, da hodi?« je zašepetal, kot bi se ga bal

prebuditi.

Preden je Ana odgovorila, se je deček za trenutek našobil.

Polglasno je zastokal, ni pa odprl oči. Golo roko, v kateri je tičala

cevka, speljana do stekleničke z infuzijsko tekočino, je skrčil in spet

stegnil. Tudi z nogami je popotoval pod rjuho. Povlekel jih je k sebi

in razmaknil kolena. Potem se je umiril.

»Najbrž se prebuja?« je ugibal oče.

Ana je pokleknila k fantovemu vzglavju.

»Žiga, jaz sem, Ana! Svojo sobo imava. Res sva frajerja. Zbudi se!

Ne smeš se vdati! Vem, da me slišiš. Tako mi je rekel dežurni v

avtu. Pa tudi doktor Palček! Vem, trapast priimek za zdravnika! Kot

bi bil doma iz pravljice, ampak lepo skrbi zate. Rad te ima, to sem

takoj začutila. Vsi te imamo radi ...«

Deček se ni več ganil, zato se je vrnila k vznožju postelje.

»Nimaš pojma, kako lepo se zna smejati,« je zašepetala. »Na licih

se mu zarišeta majhni jamici. Nekaj časa ju že nisem videla.

Pogrešam ju.«

»Kaj pa Klemen?« jo je vprašal oče.

Ana ga je debelo pogledala; vedela je, čemu je omenil njenega

starega prijatelja.

»Klemen nima nič s tem! Žiga je drugačen od njega. Rad bi

bil že odrasel, pa mu ne gre od rok. Izžareva nekaj čarobnega ... Ko

ga enkrat spoznaš, ga moraš vzljubiti!«

V sobo je pogledala rjavolaska z žvečilko. Šele ko je zakašljala, sta

se Žigova obiskovalca zavedela njene navzočnosti.

»Gospod, prosila sem vas, da počakate v sprejemnici. Dežurna

zdravnica se bo jezila name,« se je obregnila ob Aninega očeta.

»Saj že odhajam,« je rekel možak. »Hčerki bi rad samo izročil

njeno potovalko.«

Ana je morala ponjo v sprejemnico.

»Upam, da nisem česa pozabil,« jo je oče ob slovesu poljubil na

čelo.

Potem je odhitel za sestro po hodniku.

»Hvala, oči!« je zaklicala Ana za njim. »Ko bo z Žigom kaj novega,

ti telefoniram!«

Potovalko je odložila na posteljo in brž stopila k oknu. Globoko pod

njo je v večernem mraku počivala parkirna ploščad. Bila je skoraj

prazna, zato je z lahkoto našla očetov avto. Bele oznake na tleh so

spominjale na nenavaden ornament ...

Anina zgodba: URE SPANJA IN URE BEDENJA[uredi]

Ana se je ponoči večkrat prebudila. Prisluškovala je tišini. Od

nekod daleč je prihajal šum nočnega prometa. V sobi se je oglašalo

komaj slišno piskanje. Ni mogla ugotoviti, od kod je prihajalo. Poleg

tega se ji je zdelo v prostoru vroče in zatohlo. Odvrgla je rjuho in

obležala v sami spalni srajci. Če bi imel Žiga na sebi pižamo, bi

odprla okno, tako pa se je bala, da je rjuha premalo in se bo

prehladil.

Sama ni vedela, kdaj se je pogreznila v sen. Bil je eden tistih

nemirnih spancev, ko je mislila, da bedi in se noč pred njenimi očmi

vleče v nedogled, potem pa se je zalotila, da je sanjala, in tako le ni

bila ves čas budna. Nekako od sredine noči je spremljala potovanje

prvega krajca po nebu. Nikamor se mu ni mudilo. Ko je že skoraj

obupala, da bo sploh še kdaj dočakala rojstvo novega dne, se je nebo

na vzhodu začelo svetliti. Odleglo ji je. Spet je lahko opazovala

dečka, ne da bi prižigala svetilko nad posteljo.

Očitno ga je ponoči obiskala rjavolaska z žvečilnim gumijem, saj je

nad posteljo manjkala steklenička, pa tudi cevke ni imel več v roki.

Dokaz več, da je kljub vsemu nekaj ur le spala!

Vsa omotična je odtavala do fantove postelje.

»Včeraj ti nisem vsega povedala! Klemen se ne more primerjati s

teboj! Sanja se ti ne, koliko mi pomeniš. Zato te prosim: potrudi se

vsaj zame! Prebudi se, da bo Palček zagledal tvoje oči! Ko mu boš

poklonil še nasmeh, ga boš osvojil za vse čase!«

S kazalcem se je dotaknila njegovih ustnic. Kako rada bi jim

ukradla poljubček! Vendar si tega brez dečkove vednosti ni upala.

Bila bi nepoštena do njega. Že tako se ji je zdel v spanju nebogljen

kot še nikoli doslej.

Še bi ga opazovala, ko se ne bi s hodnika razleglo govorjenje.

Smuknila je v posteljo in si do vratu navlekla rjuho. Skozi priprti

veki je opazovala bolniški sestri, kako sta potisnili v sobo voziček z

brisačami, umivalnimi skledami in drugo kramo. Kar takoj sta

pristopili k Žigovi postelji.

»Ta je pa nov,« je ugotovila starejša in nekoliko obilnejša ženska.

»Žiga mu je ime,« je njena kolegica prebrala z bolniškega listka,

pripetega na tablici ob vznožju postelje. »Zvečer ga je sprejel doktor

Palček. Kaj je nakracal zraven, pa samo bog ve.«

Debeluška je vzdihnila, da nikoli ne bo razumela, zakaj zdravniki

čečkajo, namesto da bi pisali. Potem pa se še jezijo nanje, če ne

znajo prebrati vsega zapisanega.

»Mislim, da je fant v plenicah,« je ugibala debeluška.

Mlajša je povlekla rjuho k sebi.

»Ojej, tudi obleči ga še morava!« je vzkliknila ob njegovi goloti.

Vseeno ga ni pokrila.

»Zamenjala mu bom plenico, ti pa pripravi vse za umivanje,« je

določila debeluška.

Z vajeno kretnjo je odlepila trakova in izluščila dečka iz povoja.

»Naš dojenec se je izdatno pomočil,« je pohvalila spečega Žiga.

Mlajša je obstala z umivalno skledo v roki in z osuplim izrazom na

obrazu.

»Koliko let piše, da ima? Trinajst?«

Debeluška je še enkrat pogledala na zapis:

»Dvanajst!«

»Neverjetno! Saj je že skoraj goden za ženina,« se je pošalila mlajša

ženskica.

Debeluški ni bilo težko uganiti, kaj je mislila s pripombo.

»Kaj hočeš, tudi tu ni enakosti na svetu.«

Ana bi jima najraje zavpila, da sta nespodobni avši. O takšnih

intimnih rečeh se ne pogovarja, onidve pa bosta Žigovo skrivnost

razbobnali po oddelku, da bodo vse sestre prihajale buljit vanj in se

pomenljivo nasmihat.

Zato je še budneje pazila na njuno početje.

Debeluška je vzela mlajši sestri gobico, jo namočila v lavorju

in obrisala dečku obraz, prsni koš, trebuh in bedra. Pri tem se je

izogibala obvezi in tudi pri spolovilu se ni zadržala dlje, kot je bilo

treba. S skrbnim in nežnim delom je hitro pomirila Anino jezico.

Medtem je mlajša sestra pripravila svežo plenico. Z združenimi

močmi sta jo potisnili pod dečka. Skupaj sta ga tudi pokrili.

»Ta je tudi nova,« se je debeluška ozrla k Ani.

»Mene kar pustite!« je vzkliknila Ana. »Sama znam poskrbeti zase,

hvala!«

Skoraj prestrašila ju je, saj sta bili prepričani, da jo bosta morali še

buditi.

Ana jima je pojasnila, da ni pacientka, pač pa Žigova prijateljica.

Doktor Palček ji je dovolil prenočiti v bolniški sobi.

»In kaj se je zgodilo tvojemu prijatelju?« je vprašala mlajša sestra.

»Kolikor vem, ga je pretepel prijatelj njegove mame.«

»Surovina,« sta se zgrozili v en glas.

»Kakšni izmečki živijo med nami!« je dodala debeluška in se

čuteče zastrmela v nezavestnega dečka. »Potemtakem je to sin tiste

reve, ki leži na osemnajstici. Tudi njo so sprejeli danes ponoči.«

Ana je potrdila njeno sklepanje.

»Doktor Palček je rekel, da ju bo dal skupaj v sobo, ko se bo njuno

stanje nekoliko izboljšalo ...«

»Vprašanje, kdaj bo to. Baje je v hudem šoku. Morali so jo

osamiti,« je rekla debeluška.

Potem je odgnala trpeč izraz, kot bi želela poudariti, kako mora

življenje kljub temu teči naprej. Posvetila se je Ani:

»Gotovo si lačna. Prinesla ti bom fantov zajtrk, saj se je on napil in

najedel že z infuzijo.«

Kljub obilnejši postavi je spretno odhitela iz sobe.

Njena kolegica se je takoj lotila opravljanja:

»Pazi na Žiga. Sonja bi ga vzela kar za svojega! Fletni pobčki so

njena šibka točka. Pa ne mislim nič slabega s tem. Imela je sina. Pri

desetih letih ga je do smrti zbil avto. Mož je za nesrečo krivil

njo, ker je bila ona tista, ki je dečka vzela s seboj v mesto. Stvar je

prignal tako daleč, da sta se razšla, in zdaj živi ubožica sama. Z

vsem srcem in dušo se predaja službi.«

Po teh besedah je Ana drugače gledala na sestro Sonjo. Kljub

tragediji, ki jo je doživela, je ohranila vedrost. Zdela se ji je

dobrovoljna, prijazna in vse. Čeprav ji ni bila dolžna streči, se je

vrnila v rekordno kratkem času s pladnjem dobrot. Ob skodelici s

toplo belo kavo sta jo pozdravljali v celofan zavita makova štručka

in rezina sira. Družbo jim je delala še banana, takšna zrela, s temno

rjavimi pikami na lupini.

»Če boš imela premalo, ti prinesem dodatek,« se je ponudila.

»Raje ne. Zredila jo boš, da bo takšna kot ti,« jo je zbodla

sodelavka.

Debeluška je zagnala vanjo gobico za umivanje. Potem je

pomignila k Žigu:

»Ana, še naprej ga imej rada! Revež si to zasluži!«

Njena kolegica je med hihitanjem pobrala gobico. Z vso kramo na

vozičku sta zapustili sobo.

Ana si je za hrbtom namestila blazino. Ker celofana ni mogla

pretrgati z roko, se ga je lotila z zobmi. Včeraj je zavoljo razburjenja

pozabila na večerjo, vendar tudi zdaj ni bila pretirano lačna.

Komaj je prežvečila košček kruha, že se je med vrati prikazal

doktor Palček.

Bil je spočit in dobre volje.

»Lepo pozdravljena, Ana! Vidim, da je naš junak mirno

prebil noč. Očitno potrebuje več časa, da si opomore od vsega

hudega, kot pa sem pričakoval.«

Izvlekel je stetoskop in razgalil Žiga do trebuha.

Nič novega ni zaznal, zato se je posvetil glasnemu razmišljanju:

»Ko bi le vedel, kaj se plete v tej glavici. Samo ugibava lahko,

kakšna sila ga je zlomila. Karkoli je že bilo, so bile izkušnje zanj

prehude. Pretresle so mu telo in duha. Čudno, da je sploh prišel do

balkona. Človek, ki je v takem šoku kakor on, bi moral obležati na

kraju samem, povsem oropan moči.«

Ana je molčala. Že tako se ji je Žiga smilil, zato ji ni bilo do

podoživljanja njegovih muk. Oddahnila se je, ko je Palček prešel k

naštevanju nalog:

»S fantom se boš morala začeti pogovarjati takoj, ko bo pokazal

prve znake zbujanja. Le počasi se ti bo odpiral. Vzemi si v zakup, da

boš potrebovala goro potrpljenja. Pri teh stvareh človek ne more in

ne sme po prehitevalnem pasu. Nič čudnega tudi ne bo, če ga bo

tlačila mora. Morda bo celo zanikal mučne dogodke. Preveval ga bo

občutek krivde, počutil se bo osamljenega, izdanega, zbegan bo,

mogoče potlačen. Odprte so tako rekoč vse možnosti. Nanje te

opozarjam zato, da se boš zavedala, kako nujna je za fanta tvoja

telesna in duševna opora. Te pa ne bo dobil v zadostni meri, če te

bodo premagala čustva in boš stokala ali celo jokala vpričo njega.

Važno je tudi, da mu boš večkrat omenila njegov padec in tepež.

Mora mu priti v zavest, da vse skupaj niso bile sanje, ampak se mu

je gorje v resnici zgodilo!«

Iz žepa je izvlekel manjši notes. Položil ga je na polico ob Anini

postelji. Tudi na svinčnik ni pozabil.

»Vse, kar ti bo povedal, boš zapisala in tako olajšala delo sebi in

meni!«

Ani se je zdel to težji del naloge. Čeprav je komaj čakala, da se

deček prebudi, se je že vnaprej spraševala, kako bo s svinčnikom

dohajala njegove besede. Kadar je bil dobre volje, je ugnal največjo

klepetuljo!

Malce jo je skrbel tudi izbor najustreznejših vprašanj.

»Ta prepuščam tebi,« je rekel zdravnik. »Če ti ne bi zaupal, bi te

že včeraj poslal domov. Tako pa si moja dragocena pomočnica.

Dečka poznaš bolje od mene!«

Ana je sklenila, da Palčka ne bo več nadlegovala z vprašanji.

Mudilo se mu je na obhod po sobah. Skoraj poslovila sta se že,

potem pa si je vzel še nekaj časa in potipal Žigovo čelo. Ni bil

navdušen:

»Kožo ima vlažno in hladno.«

»Pred nekaj minutami sta ga umili sestri,« je pojasnila Ana.

»Najbrž je res od vode,« je zamišljeno pokimal.

Pri vratih je počakal, da se je v sobo zrinil Klemen.

»Kaj pa ti tukaj? Si nov bolnik?« ga je zadržal.

»Samo na obisk sem prišel,« je zajecljal fant.

»To je moj sošolec,« je potrdila Ana.

Vseeno ga je Palček odločno napotil v sprejemnico, Ani pa je

zabičal, naj v sobo ne pušča obiskov.

»In ne zadržuj se predolgo zunaj. Če se bo Žiga prebudil brez tvoje

navzočnosti, boš ob službo!«

Ani se je ustavil grižljaj. Brž je pokimala. Vse bo po doktorjevo!

Klemenu bo posvetila minuto, največ dve ...

Anina in Žigova zgodba: KLEMENOV PLAMENČEK LJUBOSUMJA IN ŽIGOVO PREBUJANJE[uredi]

Ana ni vedela, kako naj se vede do Klemena. Še včeraj bi ga

zavoljo Ire najraje raztrgala na koščke. Ko je potem naletela na

nesrečnega Žiga, sploh ni več mislila nanj. Zato je že na hodniku

vedela, da mu ne bo padla v objem!

»Tvoji so mi povedali, da si v bolnici,« se je fant dvignil s stola,

takoj ko jo je uzrl. »Ustrašil sem se zate, potem pa je oče nekaj

govoril o Žigu. Prišel sem pogledat ... Jutri pišemo slovenščino. Če

bi se prišla domov učit, bi se oglasil pri tebi. Skupaj nama gre bolje

od rok ...«

Ana je odkimala:

»Nikamor ne grem. Knjigo in zvezek imam pri sebi. Ostala bom pri

prijatelju!«

»Ampak ne pretiravaj, Ana! Vse življenje ne boš mogla

skrbeti zanj. To je naloga njegovih staršev!«

Ane ni ganila zatajevana sled ljubosumja v fantovem glasu.

»Za Žiga bom skrbela jaz, ti pa se ukvarjaj z Iro! Gotovo komaj

čaka, da se boš spet tuširal vpričo nje!«

Klemen je zavil z očmi. Vzkliknil je, da nalaga navadne traparije.

Ira si je vse skupaj izmislila, samo da bi jo jezila. Čemu bi se tuširal

pred njo? Kot da nima početi česa pametnejšega!

»Veliko več čutim do tebe kot pa do tiste koze!«

Ira je bila res sposobna najrazličnejših natolcevanj in laži, vseeno pa

Ana ni spremenila odločitve:

»Na preizkus znanja bom šla od tu. Žiga me potrebuje! Zdaj ko je z

njim najhuje, ga ne bom pustila na cedilu. Tudi on me ne bi ...«

S svojo odločnostjo je razorožila Klemena.

Oprijel se je še zadnje bilke:

»Ampak tudi jaz te imam rad, Ana! Ni mi vseeno, ko poslušam

zbadanja, kako mi je punco speljal šestošolček. Na vsa usta te

obsojajo, ker se mečeš za takim zelencem!«

»Prvič, Žiga ni zelenec, drugič, ni kriv, da ga je odrasel moški

skoraj pohabil, in tretjič, nisi prizadet, ker te nimam več rada, ampak

zato, ker je načet tvoj ponos! Jaz pa se požvižgam, kaj govorijo

drugi! Naj prej pometejo pred svojim pragom, potem pa kažejo s

prstom name. Zdaj moram nazaj v sobo. Palčku sem obljubila, da

bom ves čas ob fantu!"

»Palčku?« je Klemen ponovil zdravnikov priimek, kot da ne

razume, zakaj je Ana v vse skupaj vključila pravljičnega junaka.

»Pozabi!« se dekletu ni ljubilo spuščati v podrobnosti.

Poleg tega so na hodniku oživeli glasovi. Sestra Sonja je prihitela iz

Žigove sobe z največjo hitrostjo, ki jo je še omogočala

njena obilna postava.

»Si videla, v katero sobo je šel doktor?« je mimogrede zaklicala

Ani.

Dodala je, da se Žiga prebuja. Ves omotičen je.

Ana je odrinila Klemena in stekla v sobo.

Žiga se je res prebujal. Sedel je na postelji in potihoma, a razločno

stokal:

»Lulat moram! Lulat me tišči!«

Ana ga je le s težavo zadržala v postelji.

»Ne vstajaj! Doktor Palček ne dovoli! Saj imaš plenico, kar vanjo

se polulaj! Spet si dojenček, kaj ni to lepo?!«

Žiga je utihnil in se zastrmel skozi okno.

Po zbranosti na njegovem obrazu je Ana sklepala, da jo je ubogal.

Ko je opazila, da je zaprl oči, je stegnila roko in preprečila, da ni

omahnil na ležišče. Nežno ga je položila na rjuho, on pa se je obrnil

na bok, potisnil palec v usta in ga začel sesati kot majhen, nebogljen

otrok. Vse je kazalo, da se vrača v svet, kamor Ana in drugi niso

imeli vstopa.

Zaman ga je prosila, naj jo vsaj pogleda, če se ji že nasmehniti

noče.

»Prišel bo doktor Palček. Čeprav te ima rad, se bojim, da te bo

klofutal po licih, dokler ne boš spet odprl oči. Jaz te ne morem

udariti, ne bom pa te izpustila iz rok, dokler ne boš spet pravi Žiga

žigasti! Trdo bova delala ...«

Zdrsnila je na kolena ob dečkovem vzglavju. Zastrmela se je v

njegov obraz. Pravzaprav je bila tako blizu njega, da je s pogledom

zlahka sledila kapljici sline, ki je spolzela dečku iz ust, se zapeljala

po prstu in počasi kanila na rjuho ...

Anina in Žigova zgodba: ŽIGOVA ŽELJA[uredi]

Ano je že vse bolelo od presedanja po lesenem stolu. Odložila je

knjigo in prisluhnila glasnemu kruljenju. Prvič, odkar je prišla v

bolnico, se je v njenem želodcu oglasila lakota. Sestra Sonja jo je

med enim izmed kratkih obiskov v sobi opozorila, da kosilo v

bolnici strežejo okrog poldne in da jo bo lastnoročno pitala, če ne bo

sama začela jesti, kot se spodobi. Do njene grožnje je bila spočetka

ravnodušna, zdaj pa se je zalotila, da je že tretjič zaporedoma

pogledala na stensko uro. Vsakič se je s pogledom sprehodila tudi

po mirujočem dečku. In med zadnjim opazovanjem se ji je zazdelo,

da se je fant premaknil.

Dvignila se je s stola in si od napetega pričakovanja ni upala niti

zadihati.

Res je imel oči odprte. Iz ust je izvlekel palec in s komaj slišnim

glasom vprašal po mami.

Ana je brž prisedla k njemu. Pobožala ga je po licu in mu razložila,

da mame ni tukaj, zato pa sta onadva že ves čas skupaj v sobi. Rada

ga ima. Vsi v bolnici ga imajo radi. Tu je na varnem, nihče več ga

ne bo pretepal!

Začutila je, kako se je deček ob besedi »pretepal« začel tresti po

vsem telesu. Mame ni več klical, ampak je momljal, da jo hoče

nazaj. Ni prav, da so mu jo vzeli ...

»Nihče ti ni odpeljal mame,« ga je mirila Ana. »Zbolela je, zato ne

more k tebi. Takoj ko bo zdrava, te obišče. Obljubim!«

Žiga je s slabotnim glasom vztrajal pri svojem.

Ana je komaj zadrževala solze. Takšnega dečka ni bila vajena. Še

bolj se ji je smilil kakor prej.

»Žiga, preveč rada te imam, da bi ti lagala. Videla sem tvojo

mamo. Palček jo je sprejel v bolnišnico. Če je ne bo kmalu k tebi, jo

skupaj obiščeva!«

Žiga se je le počasi umirjal. Čedalje manj se je tresel. Spet se je

obračal na bok, zato mu je Ana odstopila prostor. Vstala je in mu

poravnala blazino.

V beležnico je zapisala, da je Žiga najprej klical mamo. Hotel je k

njej, ob besedi »pretepal« pa se je začel čudno tresti. Pomirilo ga je

šele zatrjevanje, da mu mame niso odpeljali in jo bo kmalu videl.

Zdaj, ko to zapisuje, deček spet miži in mirno sesa svoj palec ...

Anina zgodba: ZAUPEN POGOVOR Z DOKTORJEM PALČKOM[uredi]

Ani so s težko pričakovanim kosilom postregli v sprejemnici. Sestra

Sonja je bila tista, ki ji je prinesla pladenj s skodelico čiste juhe,

krožnikom brezbarvnega riža in lepo zapečenim zrezkom, v majhni

skledi pa se je rdečila pesa v solati.

Za začetek se je odločila za sadni sok. Topel in zatohel zrak v

prostorih jo je dodobra užejal. Da je sploh lahko napravila požirek

osvežujočega napitka, je v označeni krogec na tetrapaku potisnila

plastično slamico.

Skozi šipo je zagledala na hodniku doktorja Palčka, zato je brž

potolkla po steklu in mu pomahala z beležnico.

Tudi Palček ji je voščil dober tek. Kar stoje je preletel popisano

stran. Potem je pokimal:

»Najin prijatelj počasi prihaja k sebi. Da je še vedno prizadet,

dokazuje njegova apatičnost, slabo odzivanje na okolje in sesanje

prsta. Prst sesajo majhni otroci, dvanajstletniki pa le, če je z njimi

nekaj hudo narobe. Še naprej se pogovarjaj z njim! Potrpežljivo

vztrajaj pri vprašanjih, ki se jim izmika. Vrtaj vanj, ne sme se ti

smiliti! S tem da ga izzoveš h govorjenju, pripomoreš k njegovemu

hitrejšemu okrevanju. Lepo bi tudi bilo, če bi se ti razjokal. Vendar

je to že kar preveliko pričakovanje.«

Ana si je skušala Palčkova navodila zapomniti do besede natančno.

Številni napotki so potrjevali njeno slutnjo, da je zdravljenje takšnih

bolnikov vse prej kot lahko delo.

»Ne boj se, ves čas bom spremljal tvoja prizadevanja. Če ti bo

zmanjkalo moči, se bom vmešal. Vem, da ti primanjkuje ustreznih

izkušenj, zato pri tebi stavim na vajino prijateljstvo. Zdaj pa v miru

pojej! Medtem bom jaz pri najinem prijatelju.«

Ana ni mogla skriti radovednosti, kako se bo možakar lotil Žiga.

Kose mesa je skoraj pogoltnila, riž prav tako, pese pa je pojedla

samo nekaj rezin. Ni bila njena ljubiteljica, čeprav je slišala, kako

zelo zdrav je pesin sok za kri in lepo polt. S tetrapakom v roki in

slamico med zobmi je pohitela za doktorjem Palčkom ...

Anina in Žigova zgodba: NEIZPOVEDANA RESNICA[uredi]

Žiga je razprtih oči strmel v zdravnika. Do pasu odrinjena in

pomečkana rjuha je Ani razkrivala pogled na pižamo nebesno modre

barve. Očitno jo je na dečka navlekla debeluška, ko je prišla v sobo

pogledat, ali bo tudi on kaj jedel. Pižama je bila kljub Palčkovi želji

prevelika in odpet izrez pod vratom je dečku razgaljeval del prsnega

koša.

»Povej mi, kako si se znašel na balkonu,« je silil vanj zdravnik.

»Ana te je zagledala s ceste. Klicala te je, ti pa se nisi odzval. Si se

sramoval udarcev ali ti je zmanjkalo moči? Skušaj se spomniti!«

Žiga ni odgovoril. V kratkem času budnosti ga je obdajalo vse

preveč neznank. Zavedal se je Anine navzočnosti, pojma pa ni imel,

kdo je bil radovedni neznanec, ki ga je ogovarjal in se mu smehljal!

Najprej je mislil, da je Klajec poslal nadenj novega pomočnika,

potem pa je Palčkovo belo haljo in stetoskop povezal z zdravniškim

poklicem. Če je bil možakar v resnici zdravnik, bo skušal njegovo

prijaznost izkoristiti sebi v prid. Vprašal ga bo, kako naj najde

mamo, še prej pa ga bo skušal prepričati, da je ozdravel, no, skoraj

ozdravel, le omedlevico je moral še pregnati in se znebiti bolečin v

glavi.

Nagubal je čelo in ustvaril vtis, da si prav res prizadeva sodelovati s

Palčkom, a mu spomin ne služi tako, kot bi mu moral.

»Nič čudnega, da imaš težave,« je rekel Palček. »Na balkonu si se

pri padcu udaril v glavo. Lep pretres možganov imaš, zato še

nekaj dni ne boš smel iz postelje. Pogovarjal se boš z menoj in s

svojo prijateljico Ano, dokler se ne boš spomnil vsega, kar se je

zgodilo. Na dan nesreče si zjutraj obiskal šolsko psihologinjo in

kriminaliste. Spremljala te je tudi tvoja mama. Če se ne motim, so

razčistili večji del nesporazumov, zato nimaš niti najmanjšega

razloga, da bi se bal za mamo. Nihče ti je ne bo vzel! Razen seveda

če se je med vama zgodilo še kaj takega, za kar jaz ne vem. Z

izpovedjo boš pospešil okrevanje, jaz pa sem tukaj zato, da te

poslušam in ti pomagam.«

»Rad bi šel k mami,« je zastokal Žiga.

»Šel boš k mami, ko se ti povrne spomin in ko bo tudi ona bolj

zdrava.«

»Hočem svojo mamo!« je trmasto ponovil Žiga. Na kakšen spomin

je meril zdravnik, mu je bilo tisti trenutek figo mar!

Palček je pogledal Ano, kot bi ji priznal napako, ker je

sploh omenil dečku mamo. Tako mu je zadeva ušla v napačno smer.

Vendar ju je Žiga že v naslednjem trenutku presenetil s komaj

razumljivim mrmranjem:

»Mogoče sem zadel ob tiste police z lončki za rože ... Mama je

rekla, da bo sadila lončnice, pa je potem zaradi njega vse pustila.«

»Zaradi njega? Koga njega? Tebi je ime Žiga, tvoja prijateljica

je Ana, jaz sem Miha ... Najbrž tudi on premore svoje ime!«

Žiga je priprl veke. Z zatiljem je pritisnil ob blazino, kot bi se hotel

pogrezniti v njeno mehko zavetje in se s tem skriti pred Palčkovim

spraševanjem.

»Najbrž misli Aleša,« se je oglasila Ana.

»Sam nama bo povedal,« zdravniku ni bilo po volji njeno

vmešavanje.

Prijel je dečka za roko, iztegnjeno na rjuhi. Nežno mu jo je stisnil.

»Zakaj ne maraš tega človeka, Žiga? Vem, da ga ne maraš, drugače

bi nama zaupal njegovo ime!«

Deček se je skremžil. Res ni maral Aleša! Sovražil ga je iz dna srca

in se ga hkrati bal kot nikogar drugega na svetu!

Zamižal je, bolečina v glavi je postala izrazitejša in začel se je tresti

po vsem telesu. Ušlo mu je nekaj kapljic, da se je sprva prestrašil

sramote, potem pa se je spomnil, da ima na sebi pleničko, in je pustil

scalnici prosto pot.

»Umiri se, Žiga! To ni nič hudega. Doživel si hud stres. Vse bo

še dobro! Z nama boš ostal, midva sva tvoja prijatelja. Samo dobro

ti hočeva. Poglej, pomagala ti bova! Tudi Ana ve, da je tistemu

moškemu ime Aleš. Ve tudi, da je Aleš grdo ravnal s teboj! Obliž

imaš na čelu in podplutbo na licu. Storil je torej nekaj, česar človek

ne bi smeli prizadeti nikomur, še najmanj otroku.«

Deček je zamižal. Palček ni poznal Aleša, zato je nalagal

neumnosti. Odrasli verjamejo samo odraslim, pa naj se je zdravnik

delal še tako razumevajočega in prijaznega!

Po licih sta mu zdrsnili debeli solzi.

Ani se je zasmilil ne glede na pogovor, ki ga je imela z zdravnikom

v sprejemnici. Odprla je usta, da bi zaprosila Palčka vsaj za malo

usmiljenja, pa je ta pravočasno opazil njeno namero.

»Ana, zdaj se ne utegnem pogovarjati s teboj. Pojdi na hodnik in me

tam počakaj! Fant se mora soočiti z dejanjem, pa če je to še tako

grozljivo zanj. Mora mu priti v zavest, da se je vse skupaj zgodilo

njemu ... Gotovo nočeš, da bi pristal v umobolnici in do konca

življenja sesal svoj prst!«

Ana je obljubila, da bo tiho kot miška.

Žiga je priprl oči. Ker Palček ni vztrajal pri svoji zahtevi, se je

njegova prijateljica po prstih splazila do stola.

Že zavoljo nje je izgovoril osovraženo ime.

»Priden, Žiga!« ga je pohvalil Palček. »Zdaj bova lahko nadaljevala

pogovor o povsem določeni osebi. Aleša poznaš že dolgo?«

Pokimal je.

»Leto, dve?«

Spet je pokimal, zato je Palček zahteval, da se odloči za eno od

obeh števil.

»Dobro leto,« je zamrmral Žiga.

»Sta bila spočetka prijatelja?«

Zdaj ni vedel, kaj naj odgovori. Le napol je še sledil Palčkovim

vprašanjem. Mislil je na mamo in na jasno izgovorjeno tolažbo, da

se mu ni treba bati zanjo.

Na tihem je upal, da mu bo Palček kaj več povedal o njeni bolezni,

pa se je trmasto sukal okrog Aleša. Utrujal ga je in s tem še

pripomogel k njegovemu bedastemu počutju. Namesto da bi trezno

razmišljal, se je umikal v sanjarjenje, kot bi bedel nekje zunaj sebe

in se od časa do časa pogrezal v globok vodnjak. Podobna občutja so

ga obhajala takrat na balkonu. V strahu, da bo za vedno izginil v črni

globini, se je skušal na silo zbujati, vse to pa ga je utrujalo in

spravljalo v obup.

Toda doktor Palček je bil vztrajen. Ni in ni mu zmanjkalo vprašanj.

»Zakaj nisi maral Aleša? Že od vsega začetka ga nisi sprejemal kot

prijatelja!«

Tokrat je deček povedal resnico.

»Bil sem ljubosumen, ker je Aleš zasedel očkovo mesto. Jaz pa si

želim, da bi se očka lepega dne vrnil. Prepričan sem, da me ima še

zmerom rad, samo pokazati mi tega ne zna ...«

»Razumem te, Žiga,« je pokimal Palček. »To si lepo povedal,

vendar pa tvoje odklanjanje Aleševe ljubezni ne more biti razlog, da

te je tako grobo pretepel. Iz dolgoletnih izkušenj poznam vse

mogoče zgodbe, zato me ne skušaj slepiti z zavijanjem stvari v

celofan!«

Žiga se je zdrznil. Kdo je koga slepil?! Lahko da se je Palček

postavljal s svojimi bogatim izkušnjami, vsega pa le ni vedel! Tudi

Ana ni bila vseznalka! Čeprav jo je imel rad, ji ni nikoli pravil, kako

ga Aleš poljublja z jezikom, da mu gre na bruhanje od gnusa. Pa tudi

tega ne, da ga grize v rit in sili za njim v kopalnico. Ne bi obsojala

Aleša, ampak bi imela za največjega umazanca njega, ker mu to

sploh dovoli. Ne bi razumela, da ga možak drži v precepu z grožnjo,

da mu bodo odpeljali mamo, če se ne bo pokoraval njegovim

zahtevam. Samo napačna beseda in spet ga bo stresel iz gat in se

žogal z njim ... Iz peklenskega življenja sta ga lahko izvlekla le molk

in nagrada zanj v obliki Aleševe obljube, da se bo poboljšal sam od

sebe!

Stisnil je Palčkovo roko in komaj slišno izdavil:

»Saj me ni pretepel Aleš! Igrala sva se z Murijem, pa sem bil

neroden. Treščil sem v vrata. Zvrnil sem se na balkon in se porezal

na črepinjah. Je to tako težko sprejeti?«

Palček je molčal. Ana mu je pojasnila, da je Muri ime Žigovemu

psičku mešančku.

Namesto olajšanja se je dečka loteval nov napad drgeta.

Prihajal je v valovih, stresalo ga je od prstov na nogah do ramen.

Zdaj ko ga je že poznal, se ni več bal, kaj bo z njim. Še malo in

zašklepetali mu bodo zobje! V drugačnih okoliščinah bi se mogoče

celo zabaval. Bilo je, kot bi ga zeblo, v resnici pa mu je bilo vroče ...

To je želel povedati Ani, da bi se skupaj smejala, a je bila punca

tako zelo resna.

Tudi Palček se je čudno obnašal. Strmel je vanj in zahteval, naj mu

gleda v oči. To so počeli z njim odrasli, kadar niso verjeli njegovim

izgovorom. Še malo manjka, pa ga bo s prstom potipal po nosu in se

zarežal, kako ima mehkega, kar je zgovoren dokaz, da se barabinsko

laže.

»Nisi iskren, fant moj!« je vztrajal zdravnik. »Zakaj pa si bil nag,

ko so te našli? K meni so te pripeljali zavitega v rjuho ...«

»Preoblačil sem se v kopalke. Poleg tega sva bila z Murijem sama v

stanovanju ...«

Zdravnik je nejeverno odkimal. Iz žepa je izvlekel škatlico in

izbrskal iz nje tableto. Spretno je privzdignil dečku glavo in mu k

ustom približal kozarec z vodo.

214 Anina in Žigova zgodba

»To te bo pomirilo!«

Žiga je napravil požirek. Malo je manjkalo, da se mu ni zaletel.

»Le počasi,« je Palček umaknil kozarec. »Ko bo tresavica mimo, ti

bo sestra Sonja prinesla kosilo. Saj si lačen, kajne?«

Ni bil lačen. Kljub drgetanju se je prevalil na bok in zamižal.

»Prsta ne sesa več,« je pripomnil Palček. »Odpočil si bo, ti pa se

lahko medtem v miru pripravljaš za šolo. Hudo narobe bi bilo, če bi

se na testih slabo odrezala. Tvoji se bodo jezili name, ker sem ti

dovolil ostati pri fantu!«


Anina in Žigova zgodba: BOLEČE SPOZNANJE[uredi]

Proti večeru so se izpolnile Palčkove napovedi. Žiga se je prebudil

po nekaj urah trdnega spanca. Pokimal je in se zahvalil Ani, ker je

bila še zmerom pri njem.

»Se učiš?« jo je vprašal.

Ana je odložila knjigo.

»Zdaj me vsaj opaziš, prej pa se mi je zdelo, da si gledal skozme.«

Deček se je izgovoril na omotičnost. Kriv je bil udarec v glavo, pa

vsa tista zdravila, ki mu jih je dajal doktor Palček.

Ana je prisedla na posteljo. Hotela ga je pocrkljati, pa jo je deček

prehitel z vprašanjem:

»Le kaj dela moj Muri? Misliš, da bo Aleš znal poskrbeti zanj?«

Ana ni poznala odgovora. Pokimala je že zato, da bi ga umirila.

In zdaj je deček bolj kot na kužka spet mislil na svojo mamo.

Palček mu je sicer napovedal snidenje z njo, vendar je izpolnitev

dane obljube prelagal z novimi in novimi izgovori. Morda je Ana

kaj več vedela o skrivnostni mamini sobi? Ker mu je že ves čas stala

ob strani, je napravil bolj kratek uvod:

»Me imaš kaj rada?«

Ana je odkimala:

»Sovražim te! Ne morem te videti. Gnusiš se mi, fuj!«

Potem je s smehom potrdila, da se je samo šalila.

»Rad bi šel k mami. Lahko bi mi jo pomagala najti.«

Ana se je v trenutku zresnila.

»Sploh ne veva, kje leži! Bolnišnica ima osem nadstropij in nešteto

bolniških sob ...«

»Ne verjamem,« je odkimal Žiga. »Bolnišnica je že velika, ampak

mama mora biti nekje na našem oddelku. Palček je rekel, da jo je

sprejel ponoči ...«

Ana ga je skušala z božanjem zadržati v postelji, vendar je deček

odvrgel rjuho in zdrsnil na tla.

»Jo bom pa sam poiskal!«

Še zadnji trenutek je z desnico zadržal pas preširokih hlač, da mu

niso zdrsnile h kolenom.

Kljub komični situaciji Ani ni bilo do smeha. Zagrabila je dečka za

ramena in ga skoraj na silo posedla na posteljo.

»Nikamor ne smeš! Doktor Palček te bo odpeljal k njej, takoj ko se

bo njeno zdravstveno stanje izboljšalo. Njemu lahko zaupaš, dober

človek je!«

»Ni dober,« je odkimal deček. »Gnjavi me kot kakšen kriminalist!«

»Ni kriminalist, mora pa izvedeti, kaj se ti je zgodilo. Le tako ti bo

lahko pomagal!«

»Koga to sploh briga!« se je našobil Žiga.

Zastrmel se je v prste bosih nog. Zakaj bi drugi iskali rešitev zanj,

ko pa mu je bilo kristalno jasno, da ga bo iz brezna lahko izvlekel

samo Aleš, in to s spremenjenim odnosom do njegove malenkosti!

»Briga vse nas, ker te imamo radi,« se je Ana sklonila k njemu.

»Palček je rekel, da boš končal med zidovi norišnice, če boš resnico

tiščal v sebi in se grizel. Pitali te bodo s pomirjevali, prespal boš

polovico življenja, vem pa, da si tega ne želiš ...«

»Kaj naj povem, ko pa dobro vem, da sem si vsega gorja sam kriv,«

je nejevoljno zagodrnjal deček.

»Česa si si kriv?«

»Tega, kar se je zgodilo. Če bi takoj povedal mami...«

Utihnil je. Zdelo se mu je, da se čisto o vsem le ne more izpovedati

Ani. Tudi v imenu njunega prijateljstva ne! So reči v življenju, ki

naj bi veljale za strogo zaupne ...

»Kaj bi moral povedati?« je vztrajala Ana.

Nepretrgoma mu je zrla v oči. Žigu se je zdelo, da je prijateljica

prevzela Palčkovo nalogo. Vendar pa se je dekle lotilo problema na

način, ki bi ji ga zavidal sam zdravnik z bogatim znanjem in

izkušnjami.

»Poglej, Žiga, dober fant si in vse drugo. Tudi rada te imam kot

nikogar drugega. To sem ti že tolikokrat povedala, da ti pošteno

presedam. Nisem pa ti še zaupala, kako me je tu ob tebi popadla

želja, da bi se te dotaknila, te poljubila in pobožala! Vse to bi lahko

naredila brez tvoje vednosti, ko si ležal nezavesten na tejle postelji.

Sama sva bila v sobi. Ukradla bi ti poljub, saj se nisi mogel braniti

niti me zavrniti ali se kako drugače norčevati iz mene. Pa veš, kaj

sem storila?«

Deček je razprl oči, vprašal pa ni.

»Razjokala sem se in te poljubila na čelo! Tako majhen in

nebogljen si se mi zdel. In čeprav si skoraj za glavo manjši od mene,

si mi v resnici v veliko oporo. Lahko rečem, da ti dolgujem

življenje, zato mi res ni vseeno, kako bo s teboj!«

Deček je hotel vedeti, kaj se skriva za tako visokoletečimi

besedami. Ni ji rešil življenja, no, vsaj ni vedel, kdaj naj bi ji ga,

čeprav ji pomoči ne bi nikoli odrekel! Privolil je, da je legla poleg

njega in mu podrobno opisala spor z materjo, očetovo neodločnost,

Irino zapeljevanje Klemena, pa tudi njegovo zadržanost, ko se ni več

odzival niti na telefonske klice. Ko je vse to seštela, ji ni bilo več

živeti. Ob njegovi nesreči pa je spoznala, da bi naredila veliko

napako, če bi do konca izpeljala načrt.

Med poslušanjem je Žiga z rokami raztegoval rjuho pod brado. Z

velikimi očmi je strmel v dekle, saj ni bil vajen, da bi se mu kdo

tako odkrito izpovedoval.

»Je vse to res?« je končno vprašal.

Ana je pokimala; žalostni pripovedi navkljub se je skušala

spodbudno nasmehniti.

»Niti besede si nisem izmislila. Zdaj ko poznaš resnico, mi je lažje

pri srcu.«

Nagnila se je nadenj in ga z rjuho vred pritisnila k sebi. Dolgo ga je

objemala in ni ga izpustila niti takrat, ko ji je priznal, da je bil res

Aleš tisti, ki ga je pretepel. Jezen je bil, ker se mu ni pustil

poljubljati.

»Samo obljubi, da tega ne boš nikomur povedala,« jo je zaprosil.

»Če izve Aleš, bo poskrbel, da mi bodo vzeli mamo. Hudoben je, to

vem ...«

Ana se je z obrazom za trenutek oddaljila od njegovega, da sta si

lahko pogledala iz oči v oči.

»Prisežem, da bom molčala. Ti pa ohrani zase, kar sem ti jaz

povedala!«

»Do groba,« je pokimal Žiga.

Besede so mu laže stekle z jezika:

»Odkar Aleš prihaja k nama domov, sili vame. Seveda poskrbi, da

ni zraven mame. Na začetku je bil ves sladak in prijazen z menoj,

zato je mama prepričana, da me ima rad in sem jaz tisti

nebodigatreba, ki ga odklanja. Grozi mi, da bo dosegel, da mi bodo

vzeli mamo, če komu zatožim njegovo početje. Preveč blizu sem mu

pustil in zaradi tega se počutim umazanega in krivega!«

Ana je odkimala.

»Nisi ne umazan ne kriv! Aleš je odrasel človek, ti pa imaš šele

dvanajst let!«

»Pa vseeno,« je Žiga vztrajal pri svojem. »Bil sem tako

lahkomiseln, da se še v kopalnico nisem zaklenil, čeprav bi se

moral. Ko se me je prvič dotaknil, sem mislil, da je to storil po

naključju...«

»Kako dotaknil?« ga je prekinila Ana. »Se te je dotikal tam

spodaj?«

Žiga je pokimal. Čeprav nista izgovorila besede, sta oba mislila

isto.

Ano je fantovo priznanje močno prizadelo. Za trenutek je celo

izgubila dar govora. Dečka je objela s tolikšno silo,

da je zastokal, naj neha, saj ga bo zadušila.

»Ničesar si ne smeš očitati, Žiga moj zlati! Zlorabljal te je, ti grozil

in te na koncu še pretepel. Očitno si se mu uprl, drugače ne bi bil

tako surov s teboj! To moraš zdaj sprejeti za edino sveto resnico.

Premlad si še, da bi ti kdo na tak način uničeval življenje. Vse je še

pred teboj!«

Utihnila je, saj je zagledala svetlo iskrico v Žigovih očeh. Prvo,

odkar je ležal v bolniški postelji!

»Tudi kosilo?« je navihano vprašal.

»Po mojem bo že kar večerja!« se je zasmejala Ana, deček pa ji je

očital s smrtno resnim glasom:

»Nisem kriv, če si taka klepetulja!«

Ker ga je še kar naprej požirala z očmi, je po milijon letih prhnil

vanjo svoj »škisfris«.

Ana mu ni zamerila. Nasprotno! Najraje bi na ves glas zavriskala od

veselja. Kdor je videl njenega dečka še pred nekaj minutami, ne bi

verjel tako hitri spremembi na bolje.

»Po sestro Sonjo grem, da ti bo postregla, tako kot se spodobi!« je

stekla k vratom.

Anina zgodba: ZAUPEN POGOVOR Z DOKTORJEM PALČKOM[uredi]

Ana je potrkala na vrata Palčkove ordinacije. Naletela je na višjo

medicinsko sestro. V računalnik je vpisovala izvid nekega bolnika.

Palčkov glas je prihajal po mikrofonu iz sosednje sobe. Uporabljal je

zapletene besede, da se Ani niti sanjalo ni, o kakšni bolezni je

govoril.

Spustila se je v fotelj in se v miru razgledala po prostoru. Nekoliko

jo je spominjal na gnezdo Tolažnice ožaloščenih, le da se je ob steni

dvigala knjižna omara. Zaman bi na policah iskala povesti in

romane; že po zajetnih hrbtiščih knjig in njihovi dolgočasni opremi

je sklepala, da gre za zbirko znanstvene literature.

Palčkov glas je utihnil, vrata ordinacije so se odprla in mimo je

oddrsal možakar v modri halji. Ane ni niti pogledal, zato pa jo je

Palček sprejel z glasnim vzklikom:

»Kaj bo dobrega, deklič?«

»Žiga mi je povedal veliko stvari. Mislim, da mu je odleglo.

Zaprosil je za večerjo, to pa je dober znak, ali ne?«

»Dober znak, dober,« je pokimal Palček.

Prijel je Ano za ramo in jo potisnil v ordinacijo. Pomočnico

je opozoril, naj ga nekaj minut nihče ne moti, saj ima z dekletom

pomemben pogovor.

Tako je Ana na samem obnovila Žigove besede. Da ne bi česa

pozabila, je od silne zbranosti gubala čelo. Pogovora si žal ni

beležila v notes, to pa zato, ker se je Žiga preveč razgovoril. Besed

je bilo toliko, da jih je še z mislijo komaj dohitevala. Nobenih

posebnih vprašanj si ni pripravila, vztrajala je le pri odgovorih, ki se

jim je deček spočetka izogibal. Ko mu je še sama opisala svoje

žalostno doživetje, je počasi privlekel na dan razlog Aleševega

nasilja.

»Slutil sem, da je bilo pri fantu doma narobe še kaj drugega!

Odzival se je tako, kot to počno otroci, ki so bili priče streljanju,

klanju ... Pri Žigu je šlo za drugačna stresna dejanja, vendar nič

manj huda. Prijatelj njegove mame mu je v imenu zadovoljevanja

svojih nizkotnih potreb grozil, ga zastraševal in izsiljeval ... Verjetno

si tudi sama, kot njegova dobra prijateljica, opazila določene

spremembe v fantovem obnašanju, pa si jih nisi znala razložiti.«

Ana se je v mislih vrnila v prve dni njunega poznanstva.

»Enkrat mi je res navrgel, da ga Aleš poljubi večkrat, kot je treba, a

sem mislila, da gre zgolj za njegov odpor do starejšega človeka.

Poleg tega si nisem bila čisto na jasnem, kakšno vlogo igra možakar

v njegovem življenju. Pred sošolci se je hvalil z očetom in

maminega prijatelja niti ni omenjal ...«

Do najmanjše podrobnosti je opisala tudi fantovo dvorjenje,

združeno s poskusom slačenja.

Palček je pohvalil njeno opažanje.

»Nepričakovana fantova napadalnost je več kot zgovoren podatek,

da se z njim dogajajo reči, ki jih nima več v oblasti. Sili v spolnost,

čeprav ji še ni dorasel. Zaradi Aleševega vpletanja morda misli, da

so ljudje z njim prijazni samo takrat, kadar se jim razdaja na povsem

neprimeren način. Vsak lahko tudi potrdi, da je Žiga izjemno čeden

deček. Sama si mi povedala, da je opažen med deklicami na šoli in v

soseski, kjer stanuje. To mu podzavestno godi. Potem pa se pojavi

ob njem še mamin prijatelj, ki je vse prej kot ravnodušen do njega ...

Vendar pa bo imel Žiga odslej mir pred njim. Kolikor vem, se mu

možakar po sodnikovi zahtevi ne bo smel približati na manj kot sto

metrov. Ostalo bodo razčiščevali potem, ko se bo dečku in njegovi

mami povrnilo zdravje.«

Ano je obšlo olajšanje.

»Lahko sporočim Žigu veselo novico? Hočem reči, to, da ga Aleš

ne bo več gnjavil ...«

»Malo še počakaj! Spet bo hotel k mami. Bom kar sam izbral

pravi trenutek,« se je odločil Palček.

Zadovoljstvo ob novici je Ani kalila misel, da bo mali prijatelj videl

v njej navadno izdajalko!

Palček jo je potolažil, da je vse izgovorjeno ostalo med

stenami njegove sobe. Zato je že prej izključil mikrofon, s katerim je

narekoval podatke tajnici v sosednji pisarni.

»Tvoje ugotovitve mi bodo prišle zelo prav pri nadaljnji obravnavi

fanta. Če bo posumil v tvojo molčečnost, se bom izgovoril na

kriminaliste. Do podatkov so se lahko dokopali neposredno od

Aleša, določene stvari nam je zaupala tudi njegova mama, skratka,

ne boj se, Palček ima izgovorov za cel rokav.«

Žal pa je imel v rokavu tudi novico, s katero je Ano na moč

razžalostil. Zahvalil se ji je namreč za sodelovanje, saj bo odslej sam

delal z dečkom.

»Spoznala si, da imajo zadeve pri Žigu globlje korenine. Do tu si mi

pomagala, kot mi ne bi pomagal nihče drug. Rad bi se ti nekako

oddolžil, pa sam ne vem, kako.«

»Lahko mi dovolite, da še naprej ostanem z njim v sobi. Rad me

ima in jaz imam rada njega. Obljubila sem mu, da se vrnem.

Pričakuje me ...«

Toda če je imela doslej Palčka ob svoji strani, ji ga tokrat ni uspelo

pregovoriti. Samo to ji je obljubil, da se bo lahko vračala k dečku

vsak dan za najmanj pol ure ...

»To seveda ni tista prava nagrada oziroma zahvala, ki si si jo

prislužila. Če se boš česa domislila, mi boš željo zaupala ob najinem

prihodnjem srečanju.«

Ponudil ji je roko v slovo, vendar je Ana ni sprejela.

»Rekli ste, da sem pokazala smisel za delo pri vas?«

»Več kot to,« je pokimal Palček.

Ani ni bilo težko priti na dan s prošnjo, naj kot priznan zdravnik

skuša omehčati njeno mamo, da je ne bo več silila na gimnazijo,

ampak ji bo dovolila vpis na šolo, ki si jo je izbrala sama.

Palček si je med razumevajočim smehljajem zapisal Anino domačo

telefonsko številko, pa tudi uro, ob kateri bo najlaže našel njeno

mamo.

»Samo precej se mudi,« je Ana slabo skrila vznemirjenje.

»Jutri pišemo prve teste.«

Potem se je zahvalila in stekla v Žigovo sobo. Vprašala se je, kako

bo odslej živela brez svojega ljubega dečka. Navadila se je njegove

družbe. Kljub jasno izrečenemu »škisfrisu«, okrašenemu s

kapljicami sline, mu je še veliko manjkalo do brezskrbnega,

nasmejanega in navihanega fantiča, kakršen se ji je zdel ob njunem

prvem snidenju!

Zdaj je revček spal in pojma ni imel, da ju je doktor Palček ločil.

Oteklina pod njegovim očesom se je zmanjšala, ostala je le temnejša

lisa, ki še zdaleč ni kazila njegovega videza.

Sklonila se je k njemu, da bi mu v uheljček zašepetala spodbudne

besede, pa se je ustrašila nenadzorovanega izbruha čustev. Do

bolečine se je zagrizla v ustnico. Planila je k mizi in zmetala v

potovalko knjigo, zvezek in druge drobnarije. Tudi na spalno srajco

ni pozabila.

Anina zgodba: SELITEV OSAMLJENEGA MURIJA[uredi]

»No, si končno našla svoj dom?« je Ana zaslišala iz sobe mamin

glas.

V odgovor je globoko vzdihnila. Potrebovala je tolažbo, ne pa

trapastih pripomb. Trapastih zato, ker jo je mama še pred nekaj

dnevi podila iz hiše, zdaj pa je cinično poudarila svoje vprašanje.

»Prišla sem domov, ker grem jutri pisat test,« je kratko pojasnila.

Zamolčala je, da jo je doktor Palček odslovil, ker je ne potrebuje

več pri Žigovem zdravljenju.

Mama se je k sreči vzdržala nadaljnjih pripomb. Če bi rekla, da je

vesela, ker jo je pet minut pred dvanajsto srečala pamet, bi Ana

eksplodirala! Najbrž bi šla prenočevat pod hrast v park! Tako pa jo

je ženska presenetila z vprašanjem, kako se počuti njen mali bolnik.

»Razočaran je nad odraslimi. In prestrašen tudi. Obtožuje se za

povsem nesmiselne reči. Veliko sva se pogovarjala in skušala sem

mu izbiti iz glave občutek krivde.«

»Mi lahko o tem zaupaš kakšno podrobnost?« si je mama vzela

neverjetno veliko časa za pogovor.

A kaj, ko tokrat Ana ni bila razpoložena zanj! Vseeno je ostala

vljudna:

»Dečka je pretepel mamin prijatelj, ker se mu je upiral, da

bi zlezel k njemu v posteljo. Spolne igrice, saj razumeš ... Samo o

tem nikomur niti besede, Žiga je še mladoleten! Že tako sem ti

preveč povedala!«

Mama se je zgrozila. Pa ne toliko zavoljo izprijenega možakarja kot

zato, ker je njena hčerka govorila o stvareh, ki so se zdele

pohujšljive celo njej, izkušeni ženski!

»Počakaj, Ana,« se je le s težavo zbrala. «Ti je poba pravil o tem? S

kom se le družiš, za božjo voljo!«

Ana ni verjela svojim ušesom. Kljub trudu, da bi do mame ostala

vljudna, se ni več obvladala. Zavpila je:

»Žiga ni ničesar kriv! On je otrok, ne razumeš?!«

Ker mama ni odgovorila, je za spoznanje utišala glas:

»Če mu že ne morem pomagati drugače, bom pripeljala domov

njegovega kužka. Skrbela bom zanj, dokler se Žiga ne vrne iz

bolnice. Živalca mu veliko pomeni!«

»Je pes velik?« se je ustrašila mama.

Ana je z rokami pokazala njegovo majhnost. Vendar tudi s tem ni

osrečila mame.

»Dobro veš, da ne maram živali pri hiši! Človek ima z njimi samo

delo in skrbi. Naj za cucka raje poskrbijo fantovi starši!«

»Ti ni očka povedal, da Žiga trenutno nima nikogar, ki bi mu stal

ob strani? Zakaj pa misliš, da sem ostala z njim tako dolgo?«

»Res je nekaj pripovedoval o pobu,« je priznala mama, »a kaj, ko

sem imela še druge reči v glavi. Skrbi mi žal zlepa ne zmanjka.«

Morda je svoja nadaljnja poizvedovanja opustila prav zaradi slabe

vesti, ker svojih domačih ni znala več niti poslušati ... Privolila je

tudi v Murijev prihod, vendar pod pogojem, da bodo

psičku pripravili ležišče v zabojčku na vrtu.

Da se mama ne bi premislila, je Ana brž pohitela na cesto. Tekla je

vso pot do Žigove hiše. Skrbelo jo je, kako bo prišla v stanovanje,

toda še preden se je pognala po stopnicah, je izza hiše zaslišala

Murijev lajež. Ni ji bilo treba drugega kot zaviti v prikletne

prostore, od koder so vodila vrata na dvorišče.

»Kje si, Muri?« je zaklicala.

Namesto kužka se je oglasila Žagarjeva:

»Samo da ste prišli! Saj ga boste odpeljali, kajne? Dva dni že laja in

cvili. Mislila sem, da bom znorela! Če bi v mestu še imeli

konjederca, bi ga poklicala ...«

»Verjamem,« je zamrmrala Ana. »Dobre besede tako in tako za

nikogar ne najdete!«

Odmaknila je vejo okrasnega grma in dvignila zapuščenega

kužka v naročje.

»Pri meni boš počakal na gospodarjevo ozdravitev!«

Kuža jo je najbrž razumel, saj jo je hvaležno oblizal po obrazu.

Anina zgodba: PREIZKUS ZNANJA[uredi]

Na šoli je vladala čudna napetost. Osmaši so jo povezovali s

pričakovanjem preizkusa znanja. Trajala je že nekaj dni. Nihče ni

ostajal po pouku pred šolo, košarko na šolskem igrišču so ob

popoldnevih igrali samo šestošolčki in mlajši, in celo korenine pod

hrastom v parku so samevale. Kot bi bilo nebo solidarno z učenci, so

se po njem podili črni oblaki, ozračje pa je bilo zatohlo in tesnobno.

Celo učitelji so se čudno obnašali! Holerjeva ni podila čvekačev s

hodnika takoj, ko je odzvonilo začetek pouka, in tudi Nevihta se je

izogibal tretjemu nadstropju. Vendar deadendovci zaradi tega niso

dodatno žurirali. Iz njihovih ust so prihajale pripombe, na las

podobne stokanju neuniformiranih učencev: »Zmešalo se mi bo,

tako malo časa je še, meni pa se je snov sesirila v možganih ...«

Nekoliko manj prizadeto so delovali le trije: Ana, ker je bolj kot na

pisanje testa iz slovenskega jezika mislila na svojega prijatelja v

bolnišnici, ter Klemen in Ira. Slednja sta se med seboj razlikovala

v tem, da se je Ira požvižgala na ocene in točke, podobno kot na vse

drugo okrog sebe, Klemen pa se je zavedal, da domači od njega niso

pričakovali veliko, in jih bo že s skromnejšim rezultatom pošteno

razveselil in presenetil ...

V pritličju se je Ana komaj prerinila do panojev s

seznamom osmašev. Svoje ime in priimek je zagledala v skupini B.

Zdelo se ji je, kot da je na spisku za usmrtitev. Vsa dotedanja

navidezna brezbrižnost se je začela topiti – še več, spreminjala se je

v paniko. Razburljivi dogodki zadnjih dni so ji očitno preprečili, da

bi se na preizkus znanja tudi psihično pripravila.

Pred razredom z oznako B je globoko zajela sapo, zaprla oči in

vstopila. Popolnega duševnega razsula jo je rešila misel na Žiga.

Deček bo gotovo vesel, če mu bo lahko sporočila, da ji je v šoli

uspelo. Toliko laže se bo potem posvetila samo njemu! Poleg tega se

bo vpisala na srednjo šolo za zdravstvene tehnike in medicinske

sestre, seveda pod pogojem, da bo Palček držal besedo in mu bo

uspelo prepričati njeno mamo!

Ozrla se je po sotrpinih. Na kupu so bili zbrani učenci iz raznih

oddelkov. Večino med njimi je poznala na videz. Posedajoč na

stolih in mizah, so ponavljali snov ali pa se sproščali s polglasnim

klepetom.

Ani je pripadel prostor v drugi vrsti ob oknu. Kar takoj se je zazrla

v pomirjajoče zelenilo dreves pred šolo. Ob tej uri je Palček gotovo

že sedel ob Žigovi postelji in se pogovarjal z njim.

»Ne daj se, fant!« je pomislila. »Vse bo še dobro! Mislim nate in

rada te imam! Tudi ti mi zaželi srečo! Če boš to storil od srca, sem

prepričana, da mi bo pomagalo.«

V razredu je utihnilo, kot bi zarezal z nožem. Vstopili sta učiteljici.

Ana si je za spoznanje oddahnila. Ni ju poznala, kar se ji je zdela

določena prednost. Tako je ne bosta imeli na piki, čeprav sta bili že

na oko videti prijazni in neškodljivi.

Izmenjaje sta jim razložili pravila pisanja in jim zaupali nekaj

koristnih navodil. V prvem delu naloge jih je čakala obdelava

odlomka literarnega dela, tako z vsebinskega kakor s stilističnega

pogleda, v drugem delu pa je nekaj zankam iz slovnice sledilo

pisanje eseja.

»Zdi se mi, da beseda esej deluje na vas strašljivo zapleteno, v

bistvu pa gre za razpravico, napisano v lahki, splošno umljivi

umetniški obliki, s poudarkom na osebnih vtisih,« se je po učilnici

razleglo pojasnjevanje ene od obeh učiteljic.

Druga je dodala:

»Zadevo smo tokrat poenostavili tako, da boste namesto o

določenem književnem ali znanstvenem vprašanju lahko razglabljali

o poljubni temi ...«

Naprej Ana ni poslušala. Pisanje spisov ji ni povzročalo preglavic.

Takoj se je odločila, da bo opisala usodo svojega malega prijatelja.

Veliko je vedela o njem, manjkajoče pa si bo preprosto izmislila. Za

vsak primer bo junaku spremenila ime. Téma

se ji je zdela dovolj zahtevna in sodobna, zato se je že vnaprej

veselila naloge ...

Ob ukazu ene od obeh učiteljic, naj začnejo s prvim delom naloge,

se je spopadla z besedilom. Nekatere stavke je prebrala dvakrat,

trikrat, preden je lahko odgovorila na vprašanje. Zdelo se ji je, da bo

končala pred zvonjenjem, čeprav se niti ni dobro zavedala, kaj se z

njo godi. Vse, kar je delala, je delala po občutku. Bila je kot zadeta

in kar nekaj časa je preteklo, preden se je umirila.

Šolska ura je minila in Ana je odtavala na hodnik. Sošolci in

sošolke so bili veliko glasnejši kot pred začetkom pisanja. Nekatere

je razganjalo od razposajenosti, drugi so smrkali v robce. Klemen je

pristopil k njej in jo ljubeznivo vprašal, kako ji gre.

Nič pametnega mu ni vedela povedati. Iztisnila je samo:

»O, bog, samo da je prvi del mimo!«

Klemen se je strinjal. Bil je še nekoliko na slabšem, saj se eseja ni

niti malo veselil.

Ana mu je svetovala, naj se razpiše o deadendovcih in njihovi

življenjski filozofiji, drogiranju in pijančevanju, ter o svoji

spreobrnitvi. Skratka o rečeh, ki jih je občutil na lastni koži. Tako

mu bo šlo pisanje lažje od rok.

»Bom razmislil,« je pokimal. »In o čem boš pisala ti?«

Ana je zamolčala svojo odločitev. Fanta ni marala obremenjevati z

mislijo na svojega malega prijatelja v bolnišnici ...

Žigova zgodba: SKRIVOMA PRI MAMI[uredi]

Žiga je pladenj potisnil k nogam. Sladek čaj mu je v ustih zapustil

prijeten okus. To pa je bilo tudi edino ugodje, ki ga je

občutil v tem sterilno čistem prostoru. Pogrešal je mamo in Murija,

pogrešal je gibanje in svoje prijatelje. Še celo šolo je pogrešal. Za

nameček je izpuhtela Ana! Mizica, na kateri je hranila svoje šolske

stvari, je samevala. Z njene gladke površine je odsevala svetloba,

padajoča skozi okno. Tudi jutranji črni oblaki so se razkadili

neznano kam.

»Priden, ker si vse pojedel!« ga je pohvalila sestra Sonja.

Debeluško bi imel celo rad, če ne bi z njim ravnala kot z

dojencem. Tudi zdaj je odložila pladenj na mizo in povlekla rjuho z

njegove postelje.

»Postlala bom to tvoje gnezdece. Gospod Palček ne mara

razmetanih postelj. Si že šel lulat?«

Žiga se je skremžil. Še mama ga ni spraševala o tako osebnih rečeh!

»Kaj ti je hudega na tem svetu?« se je začudila debeluška. »Ne boš

rekel, da se ti slabo godi pri nas?! Ni ti treba v šolo, posteljo ti jaz

postiljam, zajtrk, malico, kosilo in večerjo ti prinesemo na pladnju.

Še s prstom ti ni treba migniti. Bojim se, da sploh ne boš maral od

nas!«

»Komaj čakam, da grem,« se je kislo nasmehnil deček.

Sonji nista ušli poredni jamici na njegovih licih. Še sama se je

zasmejala:

»Lepo, da se znaš vsaj malo nasmehniti! Zdaj pa moram pohiteti!

Že tako si kolegice brusijo jezike, da te preveč razvajam.«

Vseeno mu je pomagala s postelje. Podprla ga je pod pazduho in ga

pospremila tistih nekaj korakov do stranišča.

»Saj bom lahko sam,« se je zahvalil deček.

Sestra Sonja ga je ubogala in brez odvečnih pripomb zapustila

posvečeni prostor.

Med žuborenjem je Žiga pomislil, da že nekaj časa ni začutil

nadležnega pritiska v mehurju. Pižama je ostajala suha tudi med

pogovori z doktorjem Palčkom. Kdo ve, morda ga je zoprnih

težav enkrat za vselej odrešilo tisto smešno drhtenje?

Ni pa še povsem okreval! Obšla ga je čudna slabost. Kolena so se

mu zatresla, da je curek zaneslo čez rob školjke. Tudi glave ni imel

povsem čiste. Moral se je oprijeti stene. Obžaloval je, ker je

odklonil Sonjino pomoč. Hotel jo je poklicati na pomoč, a je

neprijetni občutek začel popuščati prav tako hitro, kot se je pojavil.

Malo potrebo je opravil do konca. Roki si je omočil z mlačno vodo

in si na dlan spustil nekaj kapljic dišečega mila. Izmil si je tudi

zaspančke z oči. Med opazovanjem v zrcalu se je s prstom previdno

dotaknil lise ob očesu. Močno zmanjšana ga ni več skelela. Če se ne

bi toliko pogovarjala s Palčkom o Aleševem nasilju, bi mislil, da je

o vsem skupaj samo sanjal!

Skozi steklo vrat je razločil obrise Sonje. Sukala se je okrog

njegove postelje. Ravno ko ji je hotel potožiti, da se zaradi

oslabelosti počuti starega sto let, je zagledal na blazini pisan ovitek s

čokolado.

Takoj je oživel:

»Je to zame?«

Debeluška je odločno odkimala:

»Le zakaj bi bila zate?! Prinesla sem jo doktorju Palčku!«

Žiga ji ni verjel. Spet sta se mu na licih zarisali jamici.

Sestra Sonja ga je stisnila k sebi:

»Seveda je zate, kaj pa sprašuješ takšne neumnosti! Poglej se, kako

si suh! Le kaj bo rekla mama, ko te takšnega dobi nazaj?«

Ob besedi »mama« se je Žiga zresnil.

»Nekaj bi vas prosil,« je pogledal debeluško plašno in odločno

hkrati. »Peljite me k moji mami! Tako rad bi jo videl! In tudi ona bi

me bila vesela ...«

Z željo je presenetil sestro Sonjo. Dobro je poznala njegovo mamo.

Vse osebje bolnišnice je šepetalo o nesrečni družinici, pravzaprav o

mami, ki je doživela živčni zlom ob novici, da je njen ljubimec

zverinsko zlorabljal njenega sina.

»Res je na našem oddelku,« je pokimala. »Tri dni spalne kure

prestaja v izolirani sobi. Šele potem se bo doktor Palček odločil,

kako bo nadaljeval njeno zdravljenje.«

»Vseeno bi jo rad videl,« je vztrajal Žiga. »Ne bom je prebudil.

Samo minuto, dve, lepo vas prosim! Toliko, da ji povem, kako rad

jo imam. To ji bo pomagalo ... Tudi Ana se je pogovarjala z menoj,

zato sem zdaj že zdrav. No, skoraj zdrav. Čutim, kako se mi

izboljšuje, malo sem še matast in slab v nogah, to je vse ...«

Ker prepričevanje ni zaleglo, je proseče objel debeluškino roko,

zavil z očmi in se našobil:

»Lepo prosim, sestra Sonja, imejte me radi!«

»Ti pa znaš z ženskami. Le katera se te ne bi usmilila,« je bila

debeluška vidno ganjena. »Naj bo, Žiga, ampak samo za minutko.

To je proti pravilom hiše. Če bom zaradi tega ob delo, boš poslej ti

skrbel zame in za mojo muco. In povem ti po pravici, da sva

nenasitni!«

To je bilo najbrž res, vendar se deček zavoljo vljudnosti pa tudi

neučakanosti ni niti nasmehnil.

Kot dva zarotnika sta pokukala na hodnik. Sonja je stopila po

invalidski voziček in ga potisnila pred Žiga.

Ta se je začudil, čemu prevoz, saj je imel noge mlade in zdrave.

»Lepo ubogaj! Hitreje bova pri mami!«

Na koncu hodnika je sestra Sonja upočasnila korak. Za trenutek je

izginila v temnem hodniku. Spraševal se je, kje se obira. Bal se je,

da ju bodo odkrili in ne bo nič z obiskom. Kot nalašč je za hrbtom

zaslišal korake. Ni se upal ozreti in po topotanju je sklepal, da gre za

žensko bitje. Res je mimo prihitela medicinska sestra, ki je ni

poznal. Tudi ona se ni menila zanj. Oddahnil si je, ko je izginila za

enimi od vrat.

Takrat se je vrnila debeluška. Po fantovsko mu je navrgla, da je

zrak čist. Pomagala mu je na noge in skupaj sta vstopila v skrivno

sobo.

V mraku je Žiga razločil večje število postelj, vendar je bila

zasedena samo ena. Približal se ji je po prstih. Z zadržanim dihom se

je zastrmel v mamo. Zazdelo se mu je, da je spet doma. Še malo in

zazvonila bo budilka na nočni omarici. Mama bo segla po njej, jo

utišala in med lenobnim pretegovanjem počasi odprla oči ...

Po pravici povedano se mu sploh ni zdela bolna, niti žalostna. Tudi

jezna ni bila videti. Tako rad bi legel k njej. Pogovarjala bi se in

počela neumnosti, dokler se ne bi zgrozila, da jo čaka delo.

Segel je po rjuhi, pa ga je sestra Sonja zadržala:

»Nikar, Žiga! Obljubil si, da me boš ubogal!«

Skušal se ji je izviti iz prijema, pa ni imel moči.

»Prenehaj, fant moj! Če ne boš priden, si zadnjikrat v tej sobi!« je

zašepetala sestra Sonja. »In nikar ne poskušaj česa na lastno pest, ko

me ne bo v službi! Če prebudiš mamo, se bo njena bolezen

poslabšala, jaz pa vem, da ji želiš le dobro!«

»Bom ubogal,« je pokimal Žiga.

Sklonil se je k mami in se z ustnicami komaj dotaknil njenega lica.

Potem se je ozrl k debeluški. Hotel ji je pokazati svojo poslušnost,

pa si je ženska dajala opravka z robcem.

»Smet mi je zašla v oko,« je rekla v zadregi.

Žiga se je začudil, ker sta se ji solzili obe očesi, a je iz hvaležnosti

zadržal vprašanje zase.

Anina zgodba: KONČNO PRIJETNO PRESENEČENJE[uredi]

Ana je na poti iz šole razmišljala, kako bosta učiteljici razumeli

njen esej. Najprej je želela opisati Žigovo razočaranje nad svetom

odraslih. Odrasle naj bi predstavljal Aleš, vendar je še pravočasno

ugotovila, da preslabo pozna tega človeka. Zato je raje opisala

življenje nekega izmišljenega dečka, ki pa je po zunanjosti povsem

ustrezal Žigu. Stanoval je v hiši, obdani z vrtom. Imel je enega

samega prijatelja, majhnega kužka. Sošolci ga niso obiskovali, saj so

se bali njegovega očima, ki je pogosto popival, gnjavil ženo in

povsem brez razloga pretepal dečka. Zato se je fant vse pogosteje

zatekal na vrt. Plezal je na drevo, saj je le tam našel varno zatočišče

pred nasilnežem. Lepega dne, ko je bil spet ves nesrečen, so ga veje

v tolažbo nežno objele in ga zazibale v sen. Drevo je postalo njegov

oče. Pripovedovalo mu je pravljice, ga božalo in mu zvečer pelo

uspavanke. Tako se deček ni več bal nasilnega očima. Ob vsaki uri

se je lahko zatekel na vrt k očetu drevesu. Žal mama ni mogla z

njim. Odraslost in trdo življenje sta jo oropala vere v pravljični svet.

Ko je deček svoje spoznanje zaupal drevesu, mu je to obljubilo

pomoč. Usodni trenutek je prišel z viharjem. Ni deževalo, zato pa

je tulil veter. Deček se je z zadnjimi močmi oprijemal

debla. Bolele so ga roke in s slabotnim glasom je rotil svojega očeta,

naj ga ne stresa tako močno, saj bo telebnil naravnost v očimovo

naročje.

Grobijan je namreč stal pod drevesom, mu mahal in grozil, da bo splezal ponj, če se pri

priči ne spusti na zemljo. Grožnjo bi najbrž izpolnil, ko se ne bi drevo poslovilo od svoje

desnice. Mogočna veja je s truščem zgrmela na tla. Pod seboj je pokopala surovega

možakarja, deček pa je ostal na drevesu in se še naprej oklepal svojega očeta. Čez dan, dva

je zamazal ranjeno mesto s posebno smolo in rana se je zarasla v brazgotino ...

Za zgodbo je Ana porabila tri strani. Četrto je zapolnila z

razmišljanjem o problematiki družinskega nasilja. Pisalo je odložila

v trenutku, ko se je učiteljica na katedru dvignila s stola in

napovedala, da bosta s kolegico pobrali liste ...

»Naredila sem vse, kar sem mogla,« si je Ana na domačem pragu

vlivala pogum.

Vedela je, da jo čaka mamino mučno zasliševanje o številu

osvojenih točk in njegovem odstopanju od idealnega skupnega

seštevka. Jasno in glasno ji bo povedala, da mora biti zadovoljna z

doseženim, saj je prvi del testa pisala v polzavesti, esej pa ji je šel

bolje od rok, čeprav je načrt sproti spreminjala. Zato je bilo

kakršnokoli mozganje o uspešnosti ali neuspešnosti prvega dne

preizkusa znanja povsem nesmiselno početje.

Ni se še sezula, ko so se vrata dnevne sobe odprla na stežaj. Očetov

nasmešek je napovedoval presenečenje.

»To si dobro izpeljala, Ana,« jo je pohvalil. »Od nekdaj sem zaupal

vate, zato me sploh ni vrgel iz tira doktorjev obisk.«

»Je bil doktor Palček tukaj?« je butnilo iz dekleta.

Oče je pokimal.

»Vau!« Ana ni mogla skriti vznemirjenja.

Takšne naglice od Palčka res ni pričakovala. Bilo bi že veliko, če bi

mami telefoniral ... Uščipnila se je, ali morda ne sanja.

»Je govoril z mamo o moji želji?«

Očka se je še kar smehljal:

»Če bi jo samo videla! Na začetku mu je zelo uradno segla v

roko. Mislila je, da je mož novi šolski psiholog, in toliko da ga ni

napadla, od kod si jemlje pravico za vtikanje v naše življenje. Ko pa

je pojasnil nesporazum in dodal svojemu priimku še nazive, kot so

doktor, psihiater, profesor, primarij, dopisni član akademije, se je

mama vidno mehčala. Ponudila mu je svoj fotelj. Prvič, odkar

pomnim, je lahko vanj sedel tujec! Zasipala ga je s prijaznostjo,

kakršne midva nisva bila deležna pri njej že nekaj let. ‘Gospod

primarij, vam lahko postrežem s kavico? Boste morda raje čaj?’ Za

viski ga sploh ni vprašala, ampak je stekla ponj v hladilnik. ‘V naši

družini res nismo vajeni tako kakovostne znamke, kot morda tekne

vam, vseeno pa vam nazdravljam iz vsega srca!’ Cirkus bi se vlekel

v nedogled, ko ne bi doktor Palček obljubil, da si bo prihodnjič vzel

za klepet več časa, zdaj pa bi se rad pogovoril z njo zgolj o hčerkini

izbiri srednje šole ...«

Ana je zaploskala od napetega pričakovanja, čeprav je že po

očkovem načinu pripovedovanja slutila, da se je vse dobro končalo.

»Privolila bi v vsak njegov predlog. Po bombardiranju s tistimi

nazivi bi mu jedla iz roke. Šele zdaj sem doumel, kako reva trpi z

menoj, ker sem le ubog strojni inženir brez magisterija in

doktorata.«

»Oh, očka, ti si najboljši inženir, kar jih poznam! Nisi sam kriv, da

si ostal brez službe,« ga je objela Ana.

In objemala ga je dolgo, ker je čutila do njega toplo čustvo.

» Od doktorja nisem pričakovala takšne hitrosti,« je šepetala. »Še

bolj pa se čudim, da je doktor Palček primarij. Saj to je šef, kajne?

Tako preprost je. Obnaša se, kot da se boji nadrejenih, v resnici pa je

on glavni.«

»Je že tako, da se v skromnosti kaže prava veličina človeka!« je

razmišljal oče. »Tistim, ki res nekaj znajo, se ni treba postavljati z

glasnostjo in nastopaštvom!«

Potem jo je vprašal, kaj bo naredila v zvezi s prepisom na šolo, o

kateri je sanjala ves čas.

»Kar takoj bom telefonirala ravnatelju.«

Zapustila je očetov objem, da je lahko pobrskala po priročni

beležnici s telefonskimi številkami.

Odtipkala je številke na telefonu.

Po kratkotrajnem zvonjenju se je oglasila ravnateljeva tajnica. Ko ji

je Ana zaupala željo, se je razlegla nežna melodija. Kmalu jo je

prekinil moški glas. Ob Aninem imenu je vzkliknil, da jo že dobro

pozna.

»Tri je pravljično število,« je poudaril. »Prvo izjemo sem naredil,

ko sem ti dovolil vpis, čeprav si zamudila vpisni rok. Druga izjema

je bil tvoj izpis na materino zahtevo, in če zdaj prav razumem, se

želiš ponovno vpisati na našo šolo! Tokrat si prezgodnja, saj še

nimaš rezultatov vseh točkovanj. Moje privolitve ne razglašaj okrog!

Kaj lahko se zgodi, da bo katera od političnih strank zaradi tega

zahtevala odstop šolskega ministra!«

Ana je ostala brez besed. Ustrašila se je, da je ravnatelj sploh ni

resno jemal. Zlo slutnjo je odgnalo nadaljevanje pogovora:

»Pričakoval sem tvoj klic. Tajnica gospoda primarija je govorila o

tebi same pohvalne reči. Zatrjevala je, da te čaka služba pri njih, pod

pogojem seveda, če boš uspešno končala šolanje pri nas.«

Toliko da Ani ni zdrsnil telefon iz rok.

»Katerega smo danes?« je vprašala očeta.

Potem je rekla, da bo šla kupit srečko državne loterije. Po vsem

tem, kar se ji je danes zgodilo, se ne bi čudila, če bi zadela glavno

premijo!

Anina in Žigova zgodba: ZAPLET, KI JE V RESNICI RAZPLET[uredi]

Ana se še ni povsem umirila, ko je zazvonil telefon na polici. Iz

slušalke se je razlegel Palčkov glas. Preden je sploh izvedela, čemu

jo kliče, je zahvali za njegov trud dodala obljubo, da se bo na srednji

šoli potrudila, da bodo vsi ponosni nanjo.

Žal Palčkova novica ni bila vzpodbudna. Priznal ji je, da gre z

Žigovim počutjem na slabše, odkar je zapustila bolnišnico. Spet se

je zaprl vase, sesa palec in se ne meni za okolje. Vesel bi bil, če bi

ga obiskala, saj se mu zna približati na svojevrsten način.

»Prihajam!« je obljubila Ana v upanju, da bo pogovor z Žigom

izpeljala na moč uspešno, kot ji je šlo danes po maslu vse, česar se

je lotila.

Njen Žiga je bil torej tista srečka, na katero bo stavila, zato je

odložila slušalko in proseče pogledala očeta:

»Pelji me, prosim, do bolnice! Z Žigom se spet zapleta.«

Očku se je v hipu omračilo čelo. Ne zato, ker bi mu bila odveč

hčerkina prošnja, le fant se mu je smilil.

»Samo preoblečem se,« je rekel.

Ana ga je opomnila, da mu sploh ne bo treba iz vozila. Dostavil jo

bo do vhoda, domov pa se bo vrnila peš, saj nima pojma, koliko časa

se bo zadržala pri malem prijatelju.

Oče ni težil in tako se je Ana v rekordno kratkem času rokovala z

doktorjem Palčkom. V Žigovo sobo sta vstopila kot stara sodelavca.

Deček je ležal na boku in med sesanjem palca večkrat glasno

pocmokal.

»Sestra Sonja je priznala, da ga je na njegovo veliko željo peljala k

mami,« je povedal zdravnik. »Zvedel je, da leži v bolnici, in ni dal

miru, dokler je ni videl. Danes sem načrtoval pogovor z njim, pa ga

bom moral prestaviti. Takšnega primera še nisem imel, čeprav je res,

da je vsako človeško bitje svet zase.«

Ana je pokleknila k dečkovemu vzglavju.

»Jaz sem, Ana! Vrnila sem se k tebi. Nisem te zapustila, preveč

rada te imam ...«

Žiga je odprl oči. Vendar samo za trenutek. Takoj ko je zaslutil za

hrbtom Palčka, je spet zamižal in naprej sesal prst.

Tudi Ani se je stvar zazdela nenavadna. Žigov pogled je bil

motnejši kot v času njunega druženja. Palček ji je pojasnil, da je to

verjetno posledica pomirjeval, ki mu jih je dala dežurna zdravnica.

Vso noč je bil nemiren. Stokal je in se premetaval ...

»Na kliniki delite zdravila kot bonbončke,« je Ana vrgla zdravniku

resnico v obraz, čeprav je čutila do njega globoko hvaležnost za vse,

kar je dobrega storil njej in njenemu Žigu.

»Pustil vaju bom sama,« je možak preslišal njeno ogorčenje. »Če

karkoli potrebuješ, pokliči dežurno sestro. Ona bo vedela, kje me

najde!«

Ni še dobro zaprl vrat za seboj, ko je Žiga vzel prst iz ust. S svojimi

modrimi očmi se je zastrmel v Ano.

»Včeraj sem videl mamo,« je spregovoril potihoma. »Sestra Sonja

je rekla, da se bo kmalu zbudila. Hočem ostati tukaj, da bova

skupaj! Ozdravel bom takrat kot ona. Samo ne povej tega Palčku!

Če me boš zatožila, sem za zmerom skregan s teboj!«

Ana se tokrat ni pustila pregovoriti. Kar naravnost mu je

zagrozila, da si bo s svojim pretvarjanjem uničil zdravje. Navadil se

bo na pomirjevala. Postal bo odvisen od njih. Poleg tega ga bo

doktor Palček slej ko prej spregledal, saj ni priplaval po juhi.

»Tudi mame ne boš razveselil s svojo odločitvijo. Jezila se bo, ker

se nisi potrudil in uspešno dokončal šestega razreda. Sam veš, da si

v nekaterih predmetih še neocenjen. V teh nekaj tednih pouka, ki so

še ostali, boš z lahkoto predelal zamujeno snov. Pomagala ti bom.

Poleg tega sem prepričana, da ti bodo v šoli po vsem tem, kar si

doživel, pogledali skozi prste. Pol manj bodo strogi kot sicer.«

Žiga je kolebal še naprej, zato mu je Ana očitala neodkritosrčnost:

»Kaj pa, če ti je mama samo izgovor in se delaš bolnega, ker se ti

ne ljubi v šolo?«

Žiga se ni strinjal.

»Matast sem od vseh teh tablet. Kako naj si zapomnim šolsko snov,

ko niti ne vem, kako se pišem!«

»Sam vidiš, da fiksanje s pomirjevali ne vodi nikamor,« je ostala

Ana neizprosna. »Postajaš podoben histeričnim babnicam, ki jih

zaprejo v sanatorij in jih polnijo z narkotiki, da potem lebdijo

namesto živijo. Ti pa si v resnici zdrav fant! Odkar te poznam, še

nisi bil zares bolan. Glavo ti bom napolnila z dobrimi mislimi! Spet

boš stari Žiga, da te bo veselje pogledati!«

»Saj nisem veliko drugačen kot prej,« se je zarisal na njegovih ustih

komaj opazen nasmešek. »Sama si videla, da še znam ‘škisfris’!«

»Se ne spomnim,« ga je podražila Ana in hkrati komaj čakala, da

spet prhne vanjo.

»Škisfris!« se je skremžil deček.

Niti kapljica sline ni prišla do nje.

Ana je odkimala:

»To še ni po starem! Kot bi te sililo h kašlju. Porazno slabo!«

Žiga je prhnil nekajkrat zaporedoma. Ker še zmerom ni prepričal

dekleta, je »škisfris« skoraj zakričal in s slino poškropil rjuho.

Pri tem se mu je v lica vrnila zdrava barva.

Sredi največjega hrupa je v sobo pogledal Palček.

»Kaj pa imata?«

Žiga se je v hipu umiril. Ves zadihan je glavo potisnil v blazino.

»Vse sem videl in slišal,« se je zdravnik približal postelji. »Ana, ti

delaš čudeže! Če boš tako vplivala še na druge bolnike, lahko k nam

prideš jutri, in to brez vseh šol!«

Ana se je v zadregi nasmehnila:

»Žiga je samo eden, čeprav priznam, da bi se potrudila tudi pri kom

drugem!«

Palčkov odgovor je prekinilo zvonjenje njegovega mobija. Odzval

se je s pojasnilom, kje se zadržuje, potem je dvakrat ponovil »kdo«,

kot da ne verjame svojim ušesom. Izustil je besedo, ki je otroka od

njega nista pričakovala, saj sta ga imela za vljudnega in omikanega

človeka.

»Nikogar ne puščajta v sobo!« je ukazal in vidno vznemirjen

odhitel na hodnik.

Žiga in Ana sta se spogledala. Ponovila sta zdravnikovo kletvico in

se nasmehnila. Vendar je bila dobra volja le kratkega daha!

»Nekaj se je moralo zgoditi,« je zaskrbelo dečka.

Tudi Ano je premagala ženska radovednost.

»Za njim bom šla!«

Žiga je odvrgel rjuho.

»Počakaj!« je zaklical za Ano.

Skobacal se je s postelje, a je bil v nogah nezanesljiv in je le malo

manjkalo, da ni pogrnil. Obsedel je šele po Anini obljubi, da mu bo

o vsem nadrobno poročala.

»Če bom sploh kaj izvedela,« je dodala.

Stekla je po dolgem hodniku. Zdravnikova bela halja ji je ušla

izpred oči, zato se je ravnala po glasovih. Sledila jim je vse do

stopnišča. Pred steklenimi nihajnimi vrati je zagledala sestro Sonjo,

kako jih je tiščala skupaj in s tem preprečevala neznancu vstop.

»Vam pomagam?« je zaklicala Ana, čeprav ni vedela, za kaj gre.

Šele ko je priskočila bliže, je v možakarju prepoznala Aleša.

»Pravico imam pustiti sinu sporočilo!« je sopel dedec in pri tem

opletal s papirjem. »Dokler mi ne odgovori, ne grem od tod!«

»V vinjenem stanju ste,« mu je odgovarjal Palček. »Če se ne

odstranite, bom prisiljen poklicati varnostnika! Tu je vendar

bolnišnica, in ne cirkus!«

»Vi zganjate cirkus! Nisem pijan in nobenih policajev ne

potrebujem. Samo to izročite mojemu Žigu, pa takoj grem!«

Doktor Palček mu je potegnil papir iz roke. Preletel je popisane

vrstice in pokimal:

»Toliko vam lahko pomagam. Toda po tem, kako ste prizadeli

fanta, močno dvomim, da bo ustregel vaši želji!«

Sestra Sonja je spustila vrata, saj se je možakar nehal naslanjati

nanja. Samo stal je in ves zadihan zrl v tla.

»Jaz mu že ne bi ustregla. Nobene pravice nima do dečka. Močno

upam, da ga bodo zaprli za lep čas!«

»Vseeno ga ne izpustite izpred oči, dokler se ne vrnem,« ji je

naročil doktor Palček. Potem je prijel Ano pod roko. »Vrniva se k

najinemu malemu bolniku. Hudo narobe bo, če jo primaha za nama.

Glede Aleševega sporočila pa naj se sam odloči, kako in kaj.«

Dekle je tudi opozoril, da bosta na skrivaj spremljala Žigov odziv

na pisanje. Pogovarjala se bosta za mizo in se vedla, kot da se ju

deček niti najmanj ne tiče.

Žiga se je pričakujoče ozrl k njima.

»Joj, kako smo radovedni,« se je pošalil doktor Palček.

V nekaj stavkih mu je opisal Alešev obisk in njegovo željo.

»Zdaj je tvoja stvar, kako se odločiš. Naj pismo raztrgam ali ga

želiš prebrati?«

Žiga je segel po papirju. Trudil se je, da bi razbral črke svojega

mučitelja, a so mu čačke plesale pred očmi.

Zaprosil je Ano za pomoč.

Dekle se je ozrlo k Palčku. Ta ji je molče pokimal, saj so okoliščine

zahtevale spremembo načrta. Pokimala je tudi Ana, potem pa je

sedla na Žigovo posteljo in poskusila povezati

Aleševe krace v kar najbolj smiselno celoto:

»Dragi Žiga, žal mi je za vse, kar sem ti slabega prizadejal. Ne vem,

kaj se je zarotilo proti meni. Še nikogar nisem imel tako rad

kot tebe, pa sem prav tebi najbolj škodoval. Čeprav me imaš za

lažnivca, se ti opravičujem iz vsega srca. Prestal bom kazen, brez

kanca jeze nate, zato pa v upanju, da se vsaj čez leta posloviva tako,

kot se spodobi. V naslednjih mesecih se bom pogovarjal s psihiatri,

da bodo skušali ugotoviti, od kod toliko nasilnosti v meni. Ozdravili

me bodo in s tem preprečili, da bi se še kdaj ponovilo kaj tako

strašnega. Če si mi pripravljen odpustiti, stopi k oknu. Čakal te bom

ob avtu. Samo pomahaj mi. To mi bo v spodbudo, da se bom laže

spopadel s samim seboj. Ne bojim se kazni, zaslužim jo. Neizmerno

te imam rad!«

V sobo je legla tišina. Doktor Palček je, sloneč ob mizi, pogledoval

zdaj dečka, zdaj okno.

»Tu imaš pisanje. Sam se odloči, koliko daš na njegovo obljubo,« je

Ana spustila papir k Žigovemu vzglavju.

Potem je stopila k Palčku in obrnila dečku hrbet. Skupaj sta čakala,

kaj bo storil.

Žiga je nekaj časa ležal na hrbtu, potem se je zasukal na bok in

zaprl oči. Takšno reakcijo je Palček na tihem pričakoval, ni pa vedel,

da je deček še kako dejavno razmišljal o prebranih stavkih.

Premleval je jezo na Aleša, pa spet upanje, da možakar tokrat ne bo

pojedel dane besede. Odšel bo iz njegovega in maminega življenja,

sam pa se bo z mamo v miru pogovoril, kako naprej ... Zato ga ne bo

nič stalo, če stopi k oknu in pokaže Alešu, da mu napake odpušča,

ne pa pozablja! Ni bil vreden njegove jeze, kvečjemu prezira.

Ozrl se je k Palčku in Ani. Niti besedice mu nista namenila. Odgrnil

je rjuho, se opotekel do okna in ga na stežaj razprl. Kar nekaj časa je

porabil, da je na skoraj zasedenem parkirišču uzrl staro kripo in ob

njej svojega nesojenega očima. Ločevalo ju je nekaj nadstropij in

dedec, ki se mu je v sobi zdel kot nepremagljiv, grozo zbujajoč

velikan, ga je zdaj spominjal na neznatega pritlikavca.

Pomahal je, potem pa v globino spustil nabrano slino. Ne, ni pljuval

na Aleša, samo radoveden je bil, ali bo pljunek dosegel tla ali pa bo

že prej pristal na kakšni od okenskih polic. Zgodilo se je slednje.

Pljunek se je razlezel v temno liso. Še enkrat bi šprknil,

pa ni nabral dovolj sline, zato se je vrnil v posteljo.

»Presenetil si me, fant moj!« je končno spregovoril Palček.

»Mislil sem, da se boš požvižgal na Aleša.«

»Saj sem se. Mirno gre lahko k vragu!«

»In zakaj si potem sploh šel k oknu?« ga je vprašala Ana.

Namesto dečka je odgovoril zdravnik:

»Žigova gesta bo pomagala možakarju pri zdravljenju. Tudi če ne

bodo več živeli skupaj, je s tem morda rešil pred podobnim

trpljenjem kakšnega drugega otroka. Kdaj sem že trdil, da je Žiga za

svojo starost več kot zrel fant ...«

Anina in Žigova zgodba: ODLOČITEV[uredi]

Kljub pohvalnim besedam se je v Žiga vselil nemir. Zaposlovalo ga

je vprašanje, ali naj vztraja v bolnici do mamine ozdravitve ali pa

naj se loti učenja. Slednje mu je svetovala Ana in počasi je začenjal

verjeti, da bi z uspešno končanim razredom pripomogel k

maminemu okrevanju ...

K sreči je njegova prijateljica še zmerom sedela ob vznožju

postelje, čeprav je nad mesto padel mrak in se je Aleš že kdo ve kdaj

odpeljal izpred mogočnega poslopja. Tudi Palček ju je zapustil z

obljubo, da se naslednjega dne spet vidijo.

»Razmišljal sem o tvojem predlogu,« je počasi spregovoril. »To, da

bi prišla k meni domov in mi pomagala pri učenju. Mama ne bi

nasprotovala, če bi čez noč ostala z menoj. Že res, da Aleš ne sme

blizu in mi je v pismu obljubil vse mogoče, ampak jaz se ga še

zmerom bojim. Ni vreden zaupanja. Spet ga lahko prime, da bi počel

tiste reči z menoj!«

Ana je priznala, da je njegov strah upravičen. V Žigovem domu se

tudi sama ne bi počutila povsem varno. Zato jo je obšla odrešilna

misel, da bi bilo za oba najbolje, če bi se Žiga preselil k njej!

»Ja, k nam pridi, dokler se tvoja mama ne vrne iz bolnišnice! Sam

veš, koliko prostora imamo, in če je moja mama privolila, da je z

nami tvoj Muri, tudi tebi ne bo nasprotovala. Očku pa si že tako in

tako prirasel k srcu, to ti zagotavljam ...«

Posmejalo se ji je od genialnega prebliska in bila je vesela, ker

se je nad predlogom navdušil tudi deček.

»Kar takoj se bom pogovorila s Palčkom. On bo vedel, kako

se tem stvarem streže,« je neučakano planila kvišku.

Na hodniku je trčila v medicinsko sestro z žvečilko v ustih. Očitno

je že potekla izmena sestre Sonje.

»Ste kaj videli doktorja Palčka?«

Sestra z žvečilko je na vprašanje odgovorila z vprašanjem:

»Je z Žigom spet kaj narobe?«

»Ne, sploh ne,« se je mudilo Ani. »Gre za nekaj osebnega.«

Dolgolaska je stegnila prst proti Palčkovi ordinaciji.

»Če ga ni notri, je šel pa na večerjo. Tudi zdravniki imajo želodec.

V tem primeru ga boš morala malo počakati.«

Pa čakanje ni bilo potrebno. Doktor Palček je sameval za

računalnikom, ob katerem je pred dnevi sedela njegova pomočnica.

»Oprostite, če motim,« se je oglasila Ana.

Ker je Palček prijazno odkimal, je v isti sapi nadaljevala:

»Mislila sem, da bi bilo za Žiga najbolje, če se preseli k nam

domov, dokler se njegova mama ne vrne iz bolnišnice. Pazila bom

nanj. Niti trenutek ne bo sam. Pomagala mu bom pri učenju. Res bi

bilo škoda, če bi fant zaradi Aleša izgubil šolsko leto. Vi boste tako

prijazni in mu napisali opravičilo, da zaradi zaužitih zdravil še ne

more povsem zbrano razmišljati. To naj upoštevajo pri

ocenjevanju ...«

»Počasi, Ana,« jo je skušal umiriti doktor Palček. »Veliko je

odvisno od tega, kako bo fant sodeloval z menoj. Če ne bo prišlo do

novih zapletov, se lahko pogovarjam o odpustu v naslednjih dneh,

prej pa bodo morali tvoji starši urediti določene formalnosti, saj

niste Žigovi sorodniki.«

Ana se ni ustrašila težav.

»Vi postorite, kar morate, jaz pa bom doma vse pripravila. Za

njegovega Murija že skrbimo, in če se kaj spoznam na pasjo

govorico, nima pripomb nad nami, čeprav mama ne more iz svoje

diktatorske kože.«

»Tako strašna pa spet ni,« se je Palček postavil ženski v bran.

»Lepo sva se pogovorila in priznati moram, da te ima zelo zelo rada,

le sprejeti jo moraš takšno, kot je.«

»Odrasli zmerom držite skupaj. To trdi tudi Žiga,« je rekla Ana

spravljivo, saj se zavoljo maminih vzgojnih metod ni želela spreti s

človekom, ki mu je dolgovala zahvalo.

Palček je počasi vstal izza računalnika. »Če se strinjaš, bova dečku

skupaj sporočila tvoj predlog!«

Ana je bila takoj za to. Zlasti še, ker je že vedela za fantovo

navdušenje.

Vendar pa se Žiga ni menil zanju. Tudi prsta ni sesal, ampak je ležal

na hrbtu z rokami, iztegnjenimi ob blazini.

»Tako spijo zdravi in brezskrbni otroci,« je doktor Palček stisnil

Ano k sebi. »Mir se vrača vanj! Bil je že skrajni čas ...«