Želva

Želva
Slovenske legende
Anton Medved

Spisano:	Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Želva

Vsaja hlebe v peč kmetica,
mali sin jih z mize nosi.
Kar se siromak približa
z velo roko se prekriža
z milim glasom jo zaprosi:
"Dobra žena, daj mi kruha.
Star sem, tare me naduha,
delati ne morem več."

Zarohni nad njim kmetica:
"Ako nisi sam za delo,
v delu drugih vsaj ne moti!
Kruh je zdaj šele na-poti.
Pridi potlej, ko se speče."
Gre berač in nič ne reče,
solzo le otare z lic.

Jemlje iz peči kmetica
hlebe, sinek ji pomaga.
Spet se siromak približa
Da se žena ga odkriža,
sinku naroči: "Povedi,
da sem k bolni šla sosedi.
Jaz pa skrijem še pod koš."

In otrok berača sprejme,
kot je naročila mati:
"Drugi ti pomagaj v bedi!
Sam ne smem ti kruha dati.
Mati pak je šla k sosedi.
Kdaj se vrne, sam ne vem."

"Lazes," resno mož zakliče,
"ni sla z doma tvoja mati,
tam čepi pod pletenico,
v njej bo morala ostati.
Za lažnivo govorico
kaznovana bo nosila
trdi jarem in lazila
trudoma po svetu ž njim."

In takoj v koščeno skorjo
premeni se pletenica,
v želvo pa pa pod njo kmetica.
Sin sirota se zajoče.
Brž odpravi se iz koče
siromak — Zveličar sam.