Škenderbeg

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Škenderbeg
.ky.
Izdano: Edinost 5/3 (1880), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Neplašen mož, svoboden mož
Človeštva je najlepši kras;
Če prav v živenji nema rož,
Česti vsa zemlja ga na glas.
On kači je ljuti jezik izdrl,
Zalego strupeno v leglu zatrl.

V onem času, ko je po Češkem nesmrtni junak Jan Žižka iz Trocnovega s husitskimi svojimi rojaki s cepci i mlati papežence mlatil, boril se je tam doli pod slavno Črnogoro po arbanaških planjavah sloveči Škenderbeg za častno krščansko vero na živenje i smrt z mahomedansko presilo. Da si Arbanaši (Albanci), niso do sedaj še ničesar v svojem prastarem jeziku pisali, žive vendar le v njih spominu še vedno njih največi junak Juri Kastriota, ali Kastriotić, kakor ga hrvaški pesnik Kačić zove, ki je v štirdesetih letih svojega vojevanja sam nad tisoč Turkov k proroku Muhamedu v večnost poslal. Meju Krojem, Dibro i Lješem bode ti Arbanaš ponosno kazal na marsikako pečino, mar sikake puče (šterne) i taborske razvaline, gder se je Škenderbeg zmagonosno bojeval.

A ne le na Arbanaškem, nego Škenderbeg žive v narodnej govorici tudi na južnem Italijanskem, gder prebivajo nekij še dan danes njegovi potomci. V svojoj pesmi: „Ferdinand i Jure Kastriotić“, pripoveda nam namreč uže imenovani Andrija Kačić, da je prišla Juriju Kastriotiću bela knjiga (pismo) od njegovega posinka neapolitanskega kralja, mladega kralja Ferdinanda, v kterej mu britko toži, da so mu ponosni Francozi krono ugrabili i njegovo kraljestvo osvojili. Vsled tega vabila je odšel Škenderbeg z veliko vojsko črez plano morje na italijansko zemljo, tamo je zlomil Francosko oblast, prisvojil svojemu posinku krono i kraljestvo i za dar je dobil od njega „blago nebrojeno i dva grada v sried Pulje ravne“, v kterih se še dan danes nahajajo pravnuci bana Škenderbega.

Tudi sredi Albanije žive plemenita mahomedanska rodovina, ki se ponaša na svoj rod od slavnega Škenderbega, i starosta te rodovine nosi še vedno njegovo ime.

Kedó pa in odkod pa je bil ta Škenderbeg? vpraša, dragi bralče. Njegov otec j e bil Ivan Kastriota, ki je bil gospodar Kroja, Svetega gradú i Dibre. Prebival je on v Mogleni, na severnem kraji one ceste, ki vodi od Monastira v Solun. Oženjen j e bil z Vojslavo, hčerjo plemenitega Srba. Zaradi tega i ker so nekdaj v Mogleni Bolgarji stanovali, trdé nekteri pisci, da je bil Škenderbeg Slovan i Kačić pravi, da je bil starinom Bosanec.

Vojsava je rodila za poredoma štiri sinove: Reposina, Stanišo, Konstantina i Jurija i hčer Mamišo. Predno se je leta 1404 narodil Jurij Kastriotić v Mogleni, ne daleč od Vodene, rojstnega kraja Aleksandra velicega, senjala je senak Vojsava, kakor je senjala mati Aleksandra velicega i Scipiona afrikanskega, ter jo v snu videla

„Da je ljuta zmaja porodila,
Krila so mu Epir pokrivala,
K Carigradu glava dopirala,
Ka je žive Turke proždirala“.

A prkos vsemu temu drle so turške čete više i više v pokrajine Ivana Kastriotića, dokler jih niso popolnoma podjarmile. Sultan Murad drugi je odvedel njegove štiri sine v svoje dvore, kder so bili v izlamu izgojeni. Prvi trije bratje so zavdani umrli, le Jurij je bil vsemogočemu padiši nadepoln i udan mladenec, ki je uže v osemnajstem letu svojega živenja v Anatoliji pet tisoč konjikov s tacim uspehom vodil, da mu je sultan podelil ime Iskender (Aleksandra) beja. Kakor je bila navada v petnajstem stoletji, zbirali so se v sultanovih dvorih junaci iz vseh krajev jutrovih dežel, kder so imeli boje za poskus, a vselej so podlegli, kedar jim je bil Jure nasprotnik. Tako je na primer nekega enookega Scita vrgel pri Drinopolji v pesek na tla ter mu je še drugo okó iztaknol. K malu potem je premogel perzijska dva junaka Sampso i Bruso, če prav sta bila oba h kratu na borišče udrla. Leta 1427 je dobil povelje, naj bojuje zoper Srbe, ktere je vodil Jurij Branković. Drugi turški vojvode niso pa veselim okom gledali na tega mladega samozvanca i kolikor so mogli, sumničili so ga na sultanovih dvorih.

Vse to je mladi junak opazeval i promenil se je v kratkem popolnoma. Uže leta 1428 je prisilil takratnega sultanovega tajnika Reis Efendija, da je v imenu sultanovem ukazal, da mora Sewali pasa, Kroja zapovednik, izročiti Škenderbegu to mesto. Skozi Dibro je šel Škenderbeg v srednjo Albanijo, njegov bratan Hamsa i slavni Mojze Golento, arnavški vojvoda, sta se pridružila domu vračajočemu se junaku. Škenderbeg je prišel v Kroj i k malu potem je ležala vsa Albanija pred njegovima nogama.

Jurij Kastriota je bil velikan. Imel je široki rameni, mogoče obrvi, predirajoč sokolski pogled i junaške dolge brke. Levo svojo roko je imel vedno razgaljeno, zlasti v bojevih. V navadnem življenji je bil vesel, dovtipen kakor otrok, pobožen ko duhovnik, potrpen in blagodušen ko knez. Mož, ki je rano i zvečer, pred i po vsacem delu molil i svojega stvarnika hvalil, bil je v borbah divja razljučena zver. Pred svojo zastavo je bil on vedno najhrabrejši junak i kakor nam v spisih svojih menih Barletič pripoveda, spravil je v večnost sam nad dva tisoč svojih kletih nasprotnikov.

Kazen uže omenjene vojne na južnem Talijanskem, i neke druge vojne proti lokavim Benečanom, boril se je Škenderbeg proti turškej presili le v svojem domovji i zlasti meju Lješem, Krojem i Dibro. Zlasti ozemlje meju Drino i Škumbo je bilo njegovo kraljestvo, gder se je branil skozi cele štiri desetletja proti vsakej turškej presili.

Leta 1445 i 1446 je premogel v Drinovji turške vojske pod Ali, Fisur i Mustafa pašo, leta 1446 blizu Skadra Benečane pod Danielom Gjurićem, leta 1448 pod Svetim gradom Mustafa pašo, leta 1450 pa Sevali pašo pri Kroji. Ta zmaga je bila tako sijajna, da je moral sultan Murad svoje plemenitejše vjetnike za dvajset pet tisoč dukatov odkupiti. Zaman so poskusili Turci po smrti Murada druzega, kteremu je bil nastopnik Muhamed drugi, svoje napade pod Hamsa pašo na Škenderbega od Škoplja. Leta 1453 je pobil Turke pri Bezatu tako sijajno, da so mi morali Turci za odkup vjetnikov petdeset tisoč dukatov platiti. Po pobitjih, leta 1462 pod Sinanom paša, Husein begom, Juful begom, Kazamsa begom i sultanom Muhamedom samim, leta 1463 pa pod Balabanom pašo proti istemu Škenderbegu in uvidevši Turci, da ne mogo proti njemu nič opraviti, vrnol se je sultan kolneč i rohneč na Carigrad.

Škenderbeg je umrl v 63. letu svojega života za mrzlico 17. aprila 1467. Njegovo truplo počiva v Lješi v cerkvi sv. Nikole. Njega je bil nastopnik njegov sin Ivan. Če prav se je ta imenoval: „Jezusov vojnik“ — bil je uže pod beneškim varuštvom. Leta 1478 je kapituliral Kroj. Ivan je pobegnol v Benedke i vsemogoči padišah je postal tudi na Arbanaškem zemlje gospodar.