Šivalni stroj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šivalni stroj
Pravljica
Izdano: Primorski list 19. marec 1893 (1/6), 42—44
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil je nekdaj tam v Ameriki krojač Miha – priden je bil, tega pač nihče ne more tajiti. Kdor ga ni poznal – gotovo ne more oporekati, in kdor ga je poznal, bo gotovo rad priznal, da je noč in dan pridno šivanko pretikal – torej priden je bil naš Miha. S časom se pa človek vsega naveliča, tudi Miha se je. Začel je premišljevati, kako bi si delo in trud olajšal. Počen groš Vam dam, ako uganete, kaj si je zmislil. Že vidim, da ne bo nič – gotovo bi vam kaj tacega ne prišlo v glavo! Gre k stari Jeri, katero so vsi poznali, da zna marsikaj narediti – imeli so jo za copernico. Prazen, se ve da, ni smel priti, zato dene v žep vsacega za en groš – sladkora in kave – namreč ker je vedel, da ima Jera kaj tacega nad vse rada.

Kaj vam bom pa jaz dala? praša Jera; oči so se jej veselja žarile.

Da naj tiho govori, ni bilo treba še le priporočati, saj se je sama dosti bala, da bi kedo zvedel, kaj tako rada v krop deva – godilo se je namreč vse to še v onih časih, ko so samo veliki gospodje kavo srkali. Gorje ženici, o katerej bi se bilo kaj tacega zvedelo! Vsa vas bi bila o tem govorila: Jojmene, kave se je lotila, vse bo pognala, čuda, da ni že boben ropotal tam pri bajti; pa kaj bi jej vzeli? One strgane cunje ali papirnate šipe, ali pajčevine pod podom itd. Sedaj pa že veste, kakošna je bila, če vam tudi jaz ne povem.

Nič, nič ne boste dala pravi Miha, pa za dober svet sem vas prišel prašat. Hrbet me že boli, oči me bolijo, prsti me bolijo, vse me boli od vednega sedenja in vtikanja, pomagajte mi, da se z vragom kje srečava, morda bi se dalo kako pomagati.

Joj, joj, ali vas ni strah?

Nič se ne bojte ne, morda imate še vi kak lek, da mi nič ne bo mogel in če tudi ne, res, da sem krojač, vendar se ga ne bojim, dasi je ves vražji, kar ga je od parkljev do rožičkov. Le povejte mi kje ga dobim.

Če le ni drugače, naj pa bo.

O, saj ne bo zastonj, ji seže Miha v besedo, še večkrat se bom na vas spomnil – ter namežika, kakor bi hotel reči; saj vem, kaj imate rada.

No, no, saj veste, da od prijatelja še nikoli nisem plačila zahtevala – pojte 'torej drevi ... Tega pa ne smem povedati, kaj ga je naučila, drugače bi lehko še meni kaj zacoprala, ker njene umetnosti raznašam. Morda bi se kedo celo prestrašil in potem bi hodil meni lase strič, da bi se ž njimi pokadil – in ko bi kedo hotel sam tudi vraga klicati, pa bi ne imel toliko korajže ko Miha, kaj bi bilo, ko bi me hodili strašit vsi oni, katerim bi se kaj vražjega pri tem poslu pripetilo, a jaz revež nisem hodil v črne šole, da bi se znal strahov odkrižati – vidite, koliko vzrokov imam, da ne povem, kako je Jera Miho naučila.

Nekaj pa vendar le smem in tudi moram povedati, sicer bi pa pravljice ne bilo. Krojač je Jero vbogal vestno in natančno, zato se mu je tudi vse po sreči izšlo. Zmenila sta se, da bo vrag vse zašil, kar bo Miha vrezal in pripravil.

Dobro se je našemu mojstru godilo. Hitel je rezati in pripravljati, kar je mogel; pa vrag je še hitreje šival, ni mu mogel dotegniti. In čudno! Vrag je delal dobro, trdno in lepo, ne po sleparsko – morda edino takrat; drugače je znan kot največji slepar na svetu – pa tu se ni upal, sicer bi bil mojster kaj zapazil in duša bi mu bila ušla, je že moral pošteno delati, četudi je vrag.

Nekega dne jima delo poide. Vrag se spomni, da nista bila določila v pogodbi, kedaj ga ima nesti in začne:

Ti! – Miha mu ni hotel reči, ker to ime mu je stračno zoperno že od začetka sveta, spominja ga nadangelja Mihaela, ki ga je bil o svojem času pahnil iz nebes. Ti, pravi, nisva se še vsega dogovorila, kedaj pa pridem po te?

Miha je bil že obogatel, lep kupček denarja je imel v skrinji, da se mu ni bilo treba več bati za stare dni, zato pravi: če hočeš, koj jutri!

Vriskaje je letel škrateljc v pekel. Jutri dobimo še enega, pravi tič je, dobro mu podkurite, zadosti me je trpinčil; hitel sem šivati, da mi je sapa uhajala, pa vedno je imel polne roke vrezanega blaga, toliko, da sem ga dohajal z delom; bal sem se že, da ne bom mogel biti mož beseda, jutri pojdem ponj! In vriskali in plesali so vragi in kurili, da jim je znoj tekel od rožičkov mimo ognjenih oči dol po kosmatih licih na kozlovo brado.

Drugi dan je Miha še spal, ko prilomasti parkelj, pa z vilami, namesto šivanke.

Oho, parkelj neumni, po kaj si prišel?

Ali se nisva pobotala, da te bom danes vzel?

Kedaj sem ti rekel,da pridi?

Jutri, si rekel.

Dobro, jutri, sem rekel, pa dobro zapomni: jutri pravim.

Nerad, a vendar, ker ni mogel tajiti, da mu ni Miha res jutri priti vkazal, obrne se, grdo gleda in počasi odlazi – a drugo jutro koj zopet pride – pa še z večjimi vilami, ko prvi dan.

Zahvali Boga (strašno se je stresel vrag pri tej besedi) zagrmi Miha z vso sapo, kar jo je imel v svojih krojaških prsih – zahvali Boga, da sem ti že dva dni dal mir z delom. Slišal sem, da je škrat neumen, da pa štirindvajset ur besedice jutri ne more držati v svoji rogati butici, bi pa ne bil verjel. Ko bi bil vedel, da si tako strašno zabit, še pogledal te nisem bil – sedaj pa le hitro, poberi se, pa zapiši doma na vrata: jutri pojdem ponj, drugače vem, da si ne zapomniš. Glej, da mi prideš spred oči, sicer te zopet uprežem, ljudje me že preveč z delom nadlegujejo, le hitro!

Vrag gre, pobere kos apna ob cesti – z ogljem bi se v peklu nič ne poznalo, ker je vse črno, ter napiše na vrata: Jutri pojdem ponj. Jezno gleda vsako jutro oni napis, a vedno je le jutri zapisano – M iha se doma smeja, Jera pa pije kavo.

V onem mestu, kjer se je to godilo je živel nek Englež. Kmalu se je zvedelo, kako naglo zna vrag šivati in ta Englež, radoveden hodi večkrat k oknu gledat, kako vrag dela. Videl je, kako z eno roko (Bog mi grehe odpusti, da njegovim krempljem tako pravim) nit vbode, na drugi strani pa pretakne in zategne. Ko sije to na tanko ogledal in zapomnil, gre domu in naredi šivalni stroj. Zato pa tudi tako naglo šiva, tako naglo skoraj, kakor vrag. Da boste vedeli!