Čudodelni klobuk

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Čudodelni klobuk
Pripovedke z Martinj Vrha
Ivan Tušek
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Dva kupca prideta k nekemu bajtarju in ga prosita, da bi jima kazal pot. Bajtar privoli in vsi trije grejo pridno svojo pot naprej. Glad in žeja, običajna spremljevalca popotnih, jih tirata v gostilno. Ko so se dovolj najedli in napill, pomigne bajtar krčmarju, vzame svoj zglodani klobuk z glave in udari z njim po mizi, rekoč: »Kaj smo dolžni?« Gostilničar, že prej domenjen z bajtarjem, odgovori: »Nič, vse je plačano!« Kupca debelo gledata, kaj je zdaj to. V drugi in tretji gostilni se to ponovi in odgovor je bil vedno: Nič dolžni, vse je plačano! Zdaj ga kupca vprašata, kako je mogoče, da jim ni treba nikjer nič plačati za jed in pijačo. Bajtar zatrdi, da ima njegov klobuk to čudodelno lastnost, da če z njim udari po mizi, je že plačano vsakemu krčmarju. »Tak klobuk je nekaj vreden!« pravita kupca. »Kupiva ga; koliko bi rad imel zanj?« Bajtar, ki se je bil prebrisano domenil z gostilničarji In jim obljubil delež pri kupčiji, se zdaj dela, kot da ga težko pogreši, saj je tak klobuk več vreden kot denar. Ker pa ravno zdaj potrebuje večjo vsoto denarja, ga jima da za ugodno ceno: tristo forintov. Kupca mu jih rada odštejeta. Kmalu se ločijo: bajtar gre na svoj dom, onadva pa po svojem poslu naprej. Da bi se sama prepričala o čudo-delnosti kupljenega klobuka, gresta brž v prvo gostilno. Ko se najesta in napijeta, potegne eden izmed njiju iz torbe klobuk - imela sta ga v torbi, ker je bil grd in zglodan - pa udari z njim po mizi, rekoč: »Koliko sva dolžna?« »Forint in pol,« jima odgovori krčmar. Plačata, a si rečeta, da najbrž nista kaj prav storila. Eden od njiju mora imeti klobuk na glavi, kadar gresta v hišo, pijeta in jesta, kakor je delal tudi njun spremljevalec. V drugi gostilni tako tudi storita, a klobuk še vedno ni imel svoje prejšnje moči. »Še ni prav: morava ga tudi po poti imeti na glavi, da bo delal kot prej!« Pa tudi to ni pomagalo - povsod sta morala plačati, kjer sta jedla in pila, čeprav sta vedno tolkla s klobukom po mizah. Končno prepričana, da ju je bajtar ukanil, se namerita k njemu po svoj denar. Bajtar ju že od daleč vidi prihajati in reče brž ženi: »Prinesi hitro bel prt, da se uležem na klop in pokrijem z njim, kakor da bi bil mrlič. Ko vstopita moža v izbo, se ti joči in reci, da sem umrl.« Kupca prideta in terjata svoj denar od žene, ki pa zanj noče nič vedeti in venomer le po možu zdihuje. Eden od kupcev reče: »Čeprav je mrtev, mu hočem zaradi njegovih nesramnih laži v usta pljuniti!« In že stopi k njemu, mu potegne prt z obraza in se nagne, da bi mu pljunil v usta. Hipoma pa ga mrlič z zobmi popade za nos in ga ne izpusti na nobeno vižo. Ko njegov prijatelj to vidi, jo hitro pobriše iz izbe, rekoč: »Pusti mrtve pri miru!« Popadeni pa kriči, kolikor more, kliče ženo na pomoč in ji obeta še tristo forintov, če ga reši. Žena potegne kupcu mošnjo iz žepa in si odšteje obljubljeni denar, potem pa stopi k mrtvecu in ga prosi, naj se usmili nesrečnega moža. Namišljeni mrlič se ga je usmilil in izpustil; dvakrat os-leparjeni kupec pa je bil vendar vesel, da je še cel nos dobil iz precepa, potem pa je hitro pobral pete in pobegnil.