Čudno znamenje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čudno znamenje
Vladimir Bartol
Izdano: Modra ptica, 1/11 (1930), 281–282
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Po daljšem bivanju v velemestu se vračam domov. Brzovlak drvi skozi noč. Kakor milijoni ognjenih puščic švigajo iskre ob njem. Stojim na hodniku in strmim skozi okno, naslanjajoč vročično čelo ob hladno steklo. Skozi Švico pelje pot. Zopet gozdovi, zopet polja in travniki! Zopet gore! Konec je hladnih mestnih zidov. Z vsakim sunkom se za korak približamo domači zemlji. Zopet bom gledal rdeči mak sredi zlatega klasja, zopet vonjal vonj od ciklam v senčnati hosti! Zopet bom videl krožečega skobca nad selom! Zvoki domače pesmi mi zabrnijo v ušesu; sama po sebi se usta premikajo ob njegovem ritmu. Skoraj tuje ganotje me vsega prevzame.

Proti jutru mi leže težka utrujenost v ude. Stopim v kupe, na klopi se vzleknem in kmalu me zgrabi omotičen spanec.

Zdajci začutim nekaj tujega, neprijetnega, ko da se je bil nekdo dotaknil mojega počitka željnega telesa. Vkljub vrtoglavi teži v možganih se mi zdi, da hoče dotični nekaj od mene. Rad bi se premaknil, toda udje so mi kakor odreveneli. Zaman se trudim, da bi dal znak življenja od sebe.

V tistem trenutku se zazdim samemu sebi kakor kos mrtvega lesa, ki pa hrani v svoji sredini, očem nevidno, prečudno iskrico. Les je prav za prav velik, razpokan hrast, ki razprostira, samoten, svoje košate veje preko podeželske poti. Opoldanska tišina je in žgoče poletno sonce. In veličasten mir je vsepovsod naokoli.

Trdi koraki presekajo nenadoma molk. Popotnik prihaja po cesti. Še ne ozre se na hrast. Strah me prevzame, da bi ne videl, da sem tudi jaz tu, da morda že stoletja rastem na tem mestu in da sem živ. In neizrekljivo željo občutim, da bi mu to dopovedal. Toda moji udje so trdi, negiben les, in zaman se trudim, da bi dal znamenje življenja od sebe. Napenjam vse sile in ko sem že popolnoma obupal, je nenadoma močno zaškripalo v drevesu.

Popotnik zaustavi, prestrašen, korak in se ozre kvišku, če ni bila morda samo veverica, ki je poskočila z veje na vejo. Ko pa ne vidi nikjer nobenega znaka življenja, se brezmejno začudi.

– Tedaj se mi znova zazdi, da se je nepoklicana roka dotaknila mojih otrplih udov.

Vse telo mi je kakor okamenelo – in že začutim, da tlim kot neznatna iskrica v mramornatem kipu, ki sameva sredi prekrasnega vrta. Noč je in bleda mesečina seva skozi črne bore na njegovo belo podobo. Zaljubljenca se sprehajata z roko okrog pasu po stezah in obstaneta nenadoma pred mano. Nekaj trenutkov si gledata iz oči v oči, potem se strneta v dolg poljub.

Silen nemir me pograbi in močna bojazen, ker čutim, da jima niti na misel ne pride, da bi bil i jaz živ. Prevzame me neodoljiva želja, da bi jima izpričal, da polje tudi v meni življenje, da prebivam tu že od nekdaj in da morda sploh ne bom umrl. Vse trepeta v meni, toda udje so mi iz marmorja in nepremakljivi. Tedaj pogleda on preko njene nazaj upognjene glave naravnost vame. Zberem vse sile in – zdajci je v kipu zahreščalo.

Zaljubljenca se zdrzneta, preplašena pogledata okrog sebe in ko ne vidita in ne slišita več ničesar, se neskončno začudita. –

V tretje občutim tedaj, da se je tuja moč dotaknila mojega nepremično ležečega telesa. V rokah in nogah začutim zbadanje, ko da potujejo v njih cela krdela mravljincev. Nenadoma se mi zazdi, da se je iskrica, ki je tlela v meni, razletela na tisoče drobnih koscev. Ti kosci so črke besed, ki sestavljajo ono, kar sem bil kdaj napisal. Knjiga leži v zaprašeni omari starega učenjaka. Neznosna teža počiva na njej in vsakomur se mora zdeti, da je življenje v njej že davno zamrlo. Zdajci pa jo vzame starec v roko in začne listati po njej. Zopet me popade nepopisna vznemirjenost; za vsako ceno bi mu rad dokazal, da še vedno živim in da nočem umreti. Toda njegove oči beže hladno in brezbrižno mimo odstavkov in prav nič se pri tem v njegovem srcu ne zgane. Bolj in bolj se bliža koncu in vedno silnejši strah se me polašča, da bo prezrl živo iskrico, ki je bila del mene samega. Tedaj pa zberem še zadnjo moč in se prav na zadnji strani zgostim v vprašanje: Ali je mogel človek, ki je tako silno ljubil gozdove in travnike, polja in njive, gore in potoke in žene in rože in vse, kar je živega, ali je mogel človek, ki je tako zelo rad prisluškoval hrupa mesta, brnenju letal in žvižgu skozi noč drvečega vlaka, ali je mogel tak človek umreti? –

Ko je sivi učenjak te besede prečital, se je neizrečeno začudil. –

V tistem trenutku me krepka roka strese za ramo, bobneči glasovi prebijejo obroč moje otrple zavesti in ves prestrašen pogledam okrog sebe. Pred mano stoji sprevodnik in zahteva od mene vozni listek. Izročim mu ga in ko ga preščipnejo njegove krute škarje – pri tem mi živci bolestno vztrepetajo, ko da bi bil z nožem zarezal vanje –, zapadem v prejšnji omotični brezsen.