Čudna zaroka
Čudna zaroka. Humoreska. Julij Bučar |
Avtor pisal pod psevdonimom Juraj Lubič.
|
Meseca januarja.
Debel sneg je pokrival hrib in plan in mrzlo je bilo, da je vse pokalo. Na Trati, prijazni vasi na Dolenjskem, je že vladal večerni mir. Le sempatam so se čuli hreščeči koraki zakasnelega vaščana, ki je hitel h gorki domači peči, na kateri je že njegova deca spala sladko spanje pravičnih. Pa tudi ti koraki so kmalu utihnili in se je samo še čulo hripavo lajanje za hišno sigurnost zavzetega kužeta ali pa pritajeno zdihovanje napol zmrzlega vaškega Don Juana pod oknom svoje drage.
Fantovsko solnce se je široko ščeperilo na svetlem nebu. Njega zavist ni pustila zlatim zvezdam priti do polne veljave, prav kakor bi ta navihanec s svojim nagajivim, zabuhlim obrazom bil avtokrat tam gori. Ves zrak je bil napolnjen z blestečim svitom, po zemlji so bili vsenaokrog streseni sami briljanti, ki so med seboj govorili svoj nemi, a toli zgovorni jezik. Hiše v vasi so bile kakor srebrne. Videlo se je kakor podnevi.
Sredi vasi, v gostilni »Pri Bobenčku«, je še gorela luč. Zadnji gost, Hrvat trgovec, jo je ravno pobrisal v hlev, da leže k počitku sredi svojih štirinogatih francoskih učenjakov.
Kmalo nato se je zopet slišalo cepetanje in še nekdo je izginil v gostilniško vežo z boječimi koraki, kakor tat.
Nato je nastal za nekaj časa zopet mir.
V bližnjem zvoniku je odbila enajsta ura.
Iz daljine se je slišalo cinglanje zvončkov, potem bobneče hreščeč ropot po cesti, pokanje z bičem, konjsko prskanje in kmalo nato prisopihata dva življenja sita konjska junaka stare garde z nekako Noetovo barko v pomanjšani izdaji pred gostilno, kjer se ta starokopitni vehikelj ustavi.
Kočijaž, postiljon, le na klobuku uniformiran s širokim srebrnim trakom, katerega rojstvo je segalo daleč nazaj, pihne tri zamrznjene glasove iz svojtga zblinčenega roga — več ni šlo, ker mu je primanjkovalo kolofonije — in to je bilo znamenje, da se je pošta tam ustavila, kamor utrujenega potnika srce najbolj vleče.
Pot iz zadnje štacije je bila dolga in kje je še bila Ljubljana, zaželjeni cilj vseh nesrečnežev, ki jim je bil blagor železnice španska vas. Tedaj še ni bilo, kakor danes, ko razni poslanci z lahkoto grade železnice baš skozi vsako vas. Trebalo je skrbeti, da se dobe kake »gorke vilice« v mrzel želodec in Bobenčkova gostilna ni bila ravno zadnja na svetu. Gospodar si je štel v čast, da so potniki o njem le lepo govorili in nikdar ni šel nobeden lačen od njega, dasi potnikov ni bilo ravno slehrni dan.
Bobenček je bil majhen, okrogel možakar rdečega, mastnega in vedno obritega obraza. V njegovih modrih očeh se je zrcalila resnost, skrbno gospodarstvo in pa nad vse dobro srce. Ime »Bobenček« mu je pridobil gotovo njegov dobro nagačen trebušček, kajti v krstnih knjigah je bilo čitati vse drugače. Izvedeli smo sicer, da je bil njegov oče vsak dan Vesel, toda za ime nam ni, Bobenček ostani Bobenček.
Bil je vdovec. Toda kdor je pogledal po hiši, je videl na kmetih redko snago, vzoren red, in kjer je bilo mogoče, kak okusen okrasek, ta je bil prepričan, da tukaj ni brezumne ženske roke. Ia tako je bilo. Krasna hčerka, devetnajstletna Metka je bila duša vsega gospodinjstva. S čvrsto, pa tudi spretno roko je vodila vajeti in je s tem prihranila svojemu očetu marsikateri trud. Gostilniška obrt je bila njena domena in se je stari Bobenček tukaj le toliko vtikal, da je pripeljal vina, kadar ga je primanjkovalo.
Metkina vzgoja je bila skrbna in povsem praktična. S klavirjem in francoščino ji ni bilo treba beliti glave. Ta dva predmeta spadata v vzgojevalni program sedanjega nad kulturnega veka, s katerim se mladina na stroške roditeljev brez vsakega ozira na talent in veselje, naj velja torej kar hoče, do onemoglosti trpinči, o kakem povoljnem uspehu pa ni duha ne sluha. Ne, Metka je oboje prav lahko pogrešala, zato pa je vsako delo pri hiši lahko vzela v roke in je s tem pokazala kaka ima gospodinja biti.
Pa kaka punčka je bila Metka! Rekli so, da se take ne najde v devetih farah. Ko bi odložila toli priljubljeno ji kmetsko nošo, bi v mestu vse takozvane krasotice potisnila v temo. Bila je naravna lepota. Gizdava Metka ni bila. Kdor je pogledal v njene velike črne oči, ta se ni mogel načuditi mojstrskemu delu njenega stvarnika. Zmerom čedno opravljena je skakljala urnih nog po hiši, skrbela, da vsem gostom ustreže, na drugi strani pa je tudi ravno tako odločno, kakor dostojno odbijala puste šale vaških gizdalinov. Približati se ji ni upal nikdo, kakor je to na kmetih navada. Njena prikazen je narekovala spoštovanje. Pošalila se je pač rada in pokazala svoje bele zobe izpod drobnih usten, to pa le gostom v zabavo. Koliko jih je bilo, ki so zaman stikali za njo. Razlagati si pa ni mogel nikdo, zakaj je ona tako čudna, nedostopna. Sicer je pa tudi njen očka imel svoje nazore. Metka je vedela, da bi mu s kako vsakdanjo ljubeznijo prav nič ne vstregla in kakor je svojega očeta spoštovala, tako se ga je tudi bala. Zato se je Bobenček s svojo Metko rad pohvalil in jo je sam imel za vzor-dekle. Brez skrbi jo je pustil gospodinjiti in ni nikdar čakal, da se gostilna zatvori, marveč je že prav zgodaj spravil svoje starikave kosti pod gorko odejo.
Iz naše prazgodovinske barke so s težkočo izstopili trije v kožuhe čez glavo zaviti potniki. Metka jih je prav prijazno pozdravila in jih tako zadovoljila, da so se za kake pol ure, srčno zahvaljujoč se, zopet skobacali v cesarski voz ter z globokimi vzdihi odrinili proti baš nedosežni, tedaj v istini beli Ljubljani.
Prefrigani mesec je par fantov trčil, da niso mogli priti do spanja. Ravno prav jim je bilo, da je pri Bobenčku gorela še luč. Kar naravnost so jo z glasnim govorjenjem vdrli v gostilno.
V tistih lepih časih še niso bili po gostilnah nabiti lepaki, ki bi bili s pestjo opominjali gostilničarje in krčmarje na takozvano policijsko uro, kulturno pridobitev novejših časov, katere obstoj je pa navadno odvisen od dobre ali slabe volje gostilničarja; še manj pa so organi javne sigurnosti, ne poznavajoč svojih pravic in dolžnosti, v svoji uradni nadvnemi povsem nedolžne goste kar lastnoročno iz krčme ven metali. Ne, teh dobrot tedaj še niso poznali. Prišel si v gostilno, kadar si hotel, in sedel si tam, dokler ti je bilo drago. Tudi gostilničarji sami niso v kakem kotu globoko zdehali in poznih gostov z očmi nočnega čuka iz gostilne preganjali. Gostilničar je bil svoj lastni gost, gost pa njegov prijatelj.
V gostilni je bilo več miz, od katerih sta bili dve z lepima prtoma pregrnjeni. To je bila »Extra soba« za gospodo, druge mize so bile bolj »po domače«. Pri peči pa je bilo nekaj, kar ni bilo niti miza, niti »mertrga«, niti postelja. Rekel bi, da je bilo vse hkrati, samo zadelano je bilo okroginokrog, da je izgledalo, kakor zaboj na štirih nogah. Pokrov je bil že natrhljen in so široke špranje po celi dolžini kazale na to, da je bil graditelj tega monumentalnega pohištvega komada že davno, davno tam, od koder se več ne vrne. Gotovo je Bobenček iz gole pijetete do svojih prednikov ali za »večen spomin« hranil brezimni stvor nepoznatega mojstra skaze. Vkljub temu, da bi brez sloga škrinja kritike najmilejšega umetnika sodnika ne bila prenesla, so vendar malo izbirčni gostje najrajše prisedali k tej psevdo-mizi, že zaradi bližnje peči in pa, ker so bili tam najbolj »spravljeni«. Prostora je bilo tam tudi za večjo družbo.
Tudi naši fantje so zasedli ta oder antikvarne vrednosti in je njih vodja, Žagarjev Tonček, ki je imel prvo in malone edino besedo, ker se je čutil za to najbolj junaškega in se je bil nekaj let učil v Novem mestu, s čimer se drugi trije niso mogli pobahati, morda s pestjo udaril po pokrovu, da je milo zavečalo ter je jel širokoustiti se:
»No, M(i)etka, če ga maš še en firkl, pa ga pernes, sej smo ga zasl’žil, permej zeks — pa kvarte s’m, de ne b(u)o zast(u)ojn — tokú, zdej pa le pijmo, sej sam dol teče — M(i)etka, na, pij, pa se na drž, koker b’ T’ kdu fruštik pojú — sej s’ me včas’h rada mejla, zdej s’ pa nejkam ušajtna ratala, al’ ne vejš, kdor zbira, tist prime za zbirk — — Tref je adut, vrz Jože — — Ja, M(i)etka, tu je taku gvišnu, koker je Buh v neb(i)es’h. Če b(u)oš taka, b(u)o šla cejla Toja glorja perlafuri. Kej misl’š, postav’m, de sem jest tokule za ke vrč, jest b’ Te vz(i)eu, kader češ, magar prec don’s, samu povej kaj in kokú al s’ bejla al črna, al s’ t’č al m’š — pokrita rihta s’, kaj pa druzga. — — Vsaka matika ma suj št’l, vsaka punca sojga fanta — pa b’ bla Ti edina brez — ha ha ha! Ena skrita lb( )ezn m(u)ore ž(i)e kej b’t — sej nejsmo toku neumen, koker v’n vidmo. — — B(u)o ž(i)e enkat na dan peršlú, kdu T’ je src(i)e pofulu. — — Ta št’h je muj — karo! Na pit pa na smejmo pozab’t. M(i)etka, Teb na čast! — Ala, fantje, v’n ž njim! — Tokú, s’hi smo, pa nej b(u)o še en fiegl! — Kej s’ Toje las()é pofarbala, M(i)etka, da so črni koker žužek — jej, jej, pa kakšn nobel firtoh ma, vse toku na špr’nc, Buh jo nej živí, fantje, pa njenga šoclna, nej b(u)o ž(i)e, kir če! — —«
Trčili so, razlivali so, sladko vince pa se je cedilo skozi razpokline v neprodorno temo.
Metka je na strani sedela z nekim ženskim ročnim delom in je le sem pa tam odgovarjala neslanim šalam prepitega Žagarjevega Tončka, ki jo je tako neusmiljeno zafrkaval, s kako kratko besedo ali pa z ironičnim nasmehom. Bila je zamišljena.
Fantje so pili, Tonček je naprej govoril, ura pa je pohajala.
»Vejš kaj, M(i)etka,« pravi zopet Tonček, »toku mladí ne pridemo več sk’p, al nejkej al pa n’č. Tu pa ostane, kdur zbira, zgrab za zbirk, sej čez des(i)et lejt na b(u)oš več zbirala, pa takát T’ b(u)o ž(i)e tokú odzgunlu, cingl cink cink — — Al maš kej sira pa našga vsakdajnega kruha — smo ž(i)e lačn, kaj ne, fantje! —«
Med kartanjem so fantje mlatili po siru in so v svoji pijani nerodnosti vso sol, papriko in poper po plošči raztresli.
Pojavljali so se burni prizori. Kdor je hotel s kako karto posebno imponirati, je udaril s pestjo po ubogi mizi, da so kupice odskakovale in se je paprika s poprom in soljo vred izgubljevala v tajinstvenih spodnjih miznih prostorih.
Ko je zopet nastal tak šunder, se je zaslišal šum, kakor da bi kdo napol kihnil. Metka se je zganila. Žagarjev Tonček pa je pogledal proti svojim pajdašem, pogledal proti Metki, potem pa proti peči.
»Zludja!« zarenči. »Sem ž(i)e mislu, de straš, — pa ta ferdabolski maček tam gor frska — v’n ga vrz, tristu!«
Maček je moral z gorke peči v mrzlo noč.
K dnevu je zvonilo, potem je vabilo in skupaj zvonilo k rani maši. Kvartopirci se še niso ganili od svojih sedežev in tako je tudi rana maša minula. Bil je dan.
Od zunaj se je čulo šepetanje ljudi, glasno govorjenje, bukanje, klicanje, cel trušč. Pred Bobenčkovo gostilno je prodajal Hrvat svoje ščetince s posebno srečo. Kmalo je bil ob velik del svojih rivcev, potem pa se je po starem običaju pil likof. Kar prigromelo je ljudstva v Bobenčkovo gostilno in na mah so bile vse mize zasedene. Bokal je odganjal bokal in kako se ob takih prilikah, ne glede na dnevni čas, pije, to ve samo tisti, ki je to že sam gledal. Vino se mora razlivati po mizi, po tleh, sicer ni veselega užitka.
Naši kvartopirci so morali z igranjem prenehati, ker so morali odstopiti dober del svoje mize novodošlecem in za karte ni bilo več prostora: vendar se niso dali pregnati, marveč so oblegali mizo z vstrajnostjo Japoncev pred Port Arturjem.
V gostilni je nastal cel sejm. Upilo se je, pelo, zabavljalo, pušilo, pljuvalo, trkalo in razlivalo, vilice in noži s krožniki pa so tvorili svojo posebno glasbo.
Na kmetih si je težko misliti gostilne brez muzike, osobito predpustom. Tudi kmet potrebuje veselega razvedrila, da uduši v nedeljo misel na tedenske muke in na gorje svoje žalostne usode. Zabavati se pa zna, ha! Kakor kmeta med tednom lahko pomiluješ, tako ga ob nedeljah in praznikih lahko zavidaš, on ima to svoje v boljši meri nego gospod.
Tudi pri Bobenčku ni manjkalo muzike. Dolgopeti krojač, pred pustom le »nizkonter«, privleče svoj nadušljiv mešiček v sladki nadi, da se ga bo danes zopet enkrat zaman do dobrega naužil in pričel se je ples, ples, kakor je videti le na kmetih. Fant pleše s fantom, dekle z dekletom. To pa ni šlo prav nič po taktu, s tem je imel sam muzikant dovolj posla in je morala noga pomagati, ako se je bas ustavljal. Vsak je plesal kakor mu je najbolj šlo. Pari so se med seboj butali in marsikateri je odletel v našo slavno »mevtrgo«, ki je vsled tega svoje ne baš trdno stališče venomer preminjala, posnemajoč pobesnele plesalce.
Ta divji direndaj je trajal ljubi dan.
Ko se je približal večer, so sedeli še štirje gosti pri peči, vsi drugi so se bili razšli. Ni nam treba praviti, kdo so bili ti ljudje. Kartanje se je nadaljevalo, kakor da bi se šlo za najvišji rekord, vina pa tudi ni zmanjkalo na mizi. Vse prigovarjanje, vse prošnje Metkine so bile bob v steno. Ona je na tihem zdihovala, nemir se je je poloteval. Nervozno je skakala po sobi in navidezno prijazno stregla nenasitnim gostom, v istini pa si jih je želela v deveto deželo.
Vsake stvari je enkrat konec, tukaj pa, kakor bi bilo zakleto, ga neče biti. Ura za uro je prošla v večnost in bilo je že zopet precej pozno, ko se je še zmerom kartalo pilo in po mizi razbijalo.
Na mah pa se je obrnilo. Med igralci je nastal zaradi ene karte prepir, na katerega je sledilo ruvanje, dokler niso zletele vse karte Žagarjevemu Tončku v obraz. Ta ne bodi nemaren, dvigne svojo debelo pest proti nasproti sedečemu tovarišu, hoteč mu posojilo z obrestmi takoj vrniti. Nasprotnik pa se udarcu izogne s tem, da se odmakne v stran. Ker se je Žagarjev Tonček bal, da bi se železo ohladilo, plane vkljub posredovanju prestrašene Metke, kakor zmaj na mizo, da bi se vrgel svojemu žaljivcu v lase. Trhljena plošča pa se hrešče prekolje, vse skoči kviško in Tonček je komaj še odskočil na tla. Steklenica in kupice z vinom so hipoma zginile v prepadu.
Sedaj se je zgodilo nekaj, kar je kvartoptrce tako osupnilo, da so pozabivši na srd in maščevanje vsi trdi obstali vsak na svojem stojišču. Metka je bolestno zakričala. Pod razvalinami stare »mevtrge« se je začelo nekaj premikati, kosi pokrova so se vzdigovali, prikaže se izpod njih — človeška glava, potem dve krvavi roki, naposled pa zleze mlad fant, pravo meso in kri, iz groba. Pa kak je bil ta siromak. Razmršeni lasje, prepaden obraz, izrazujoč ne joka ne smeha, gotovo pa grozno zadrego, poškropljen od vrha do tal, smrdeč po vinu, v laseh, po obrazu in po celi obleki polno paprike, popra, soli, drobtinic in raznih jedilnih ostankov — usmiljenja vreden.
Metka misli pobegniti, pri vratih pa se buti ob svojega očeta, kateri je, sluteč nevarnost, pritekel v nočni opravi z avbo na glavi gledat, kaj pomeni nenavadni ropot. Oče potisne hčerko v sobo nazaj ter vstopi, da pomnoži okamenelo skupino okolu »mevtrge« za eno osebo.
Ko so se vsi prepričali, da se ni prigodil kak svetopisemski čudež, so najprvo kvartopirci bruhnili v glasen smeh, ki je pa v pričo strogega gospodarja takoj prenehal; očka Bobenček pa ni vedel, pri čem da je. Dasi je bil cel prizor tako smešen, da je bilo težko obdržati resnega obraza, se je Bobenček vendar boril s plaho skrbjo, z nedoločeno jezo v zvezi z radovednim razočaranjem.
Metka se je skrila v kot in bi bila najrajša zginila s površja. Dotlej neznan čut jo je prešinil, bilo jo je sram, sama ni vedela zakaj in zdelo se jej je, kakor da bi jej bil neviden duh zašepetal v uho: Grešnica!
Grobni molk prekine Žagarjev Tonček.
»Prmejtauženkat! Kej s’ rejs Ti? — P(i)eeter — Tratarjov P(i)eter! — Koku s’ pa vender s’m n(u)ot peršú — pa kdaj, k(u)od — sej smo v’nder ceu popoudne tlelele sedejl — ceu dan — ja, cejlo nuč! — Tu nej m(u)ogoče! — Ti — Ti — ahá — prou firbč’n s’m, koku se b(u)o zdej ta svetnik zlizou —«
Očka Bobenček ga strogo zavrne. »Nobene krivice nikomur, dokler ne vemo, kaj in kako — soditi, obsoditi je kaj lahko!« in proti Tratarjevemu Petru obrnjen pravi z napol očitajočim napol skrbnim glasom :
»Peter! — Peter! Kaj si res Ti? Kakor da sanjam! Človek božji, kaj pa to vendar pomeni?«
Tratarjev Peter je sedaj čutil potrebo, da govori. Čutil je, da bi se utegnil ta prizor narobe tolmačiti — tolmačiti v kvar ubogi Metki in njemu samemu. Z resnico na dan torej!
Vzravnal se je, je globoko zdihnil ter pričel resno, prepričljivo:
»Bobenček! Vi ste pameten mož. Kar se je danes godilo, povem brez ovinkov, se je zgodilo zaradi Vas pa zaradi Vaše Metke. Včeraj zvečer sem prišel zadnji v gostilno, hoteč z Metko brez prič malo pokramljati — —«
»Kaj s’m r(i)eku, kaj s’m r(i)eku — tu je tista skrita lb(i)ezen — —!« triumfira Žagarjev Tonček ter se udari z obema rokama po kolenih.
»Tiho sedaj!« ga očka Bobenček resno opominja. »To ni šala; stvar se mora vsestranski pojasniti, ker ima svet grd jezik.«
»Vedel sem,« nadaljuje Peter »da Vi ne marate takih sestankov, zato sem se moral semkaj priplaziti kakor tat. Le par minut sem bil včeraj tukaj, ko zaslišim od zunaj glasno govorjenje znanih mi domačinov. Da bi ne dal ljudem v zobe Metke in sebe in bi tudi Vam prihranil nepotrebnih neprilik, mi je šinila v glavo čudna misel. Človek je časih kakor ob pamet, bore malo je bilo časa premišljati. Videl me tukaj še ni nikdo samega in zdelo se mi je, da bi bil bližajoči se položaj Metki skrajno neprijeten. Vpričo nje sem kar švrknil še pravočasno v ta-le zaboj v trdi nadi, da moram biti kmalu rešen. Toda hudobec je vzel stvar v roke in me je tiščal neusmiljeno v ozkem zaporu. Ne verjamem, da bi bil imel pogum v prisotnosti nepoklicanih oglasiti se in s tem osmešiti sebe in Metko in ko bi to trajalo ne vem kako dolgo. Sedaj, ko so fantje pokrov preklali, sem se moral podati na svetlo, pripravljen na vse, kar se zgodi. Toda Metka, očka, Metka je pri tem popolnema nedolžna, vsa oslarija zadene edino le mene. Kaznujte me, kakor hočete zasluženo kazen rad sprejmem.«
Bobenček je to povest pazno in resno poslušal. Ko je pa Tratarjev Peter končal, se mu je lice razjasnilo. Očka Bobenček in stari Tratar sta bila najboljša prijatelja in je prvi imel tudi mladega Petra v čislu. Niti trenutek ni dvomil, da je Peter resnico govoril in kakor se mu je ta zaradi prestane neprilike v srce zasmilil, tako je že tudi njegova glava, spoznajoč cel položaj, našla pravo pot, da se negodne razmere urede v zadovoljstvo vseh strank.
Ko je Žagarjev Tonček zopet skušal nekaj blekniti, ga je očka Bobenček dobrohotno potolkel po rami rekoč:
»No fantje, zadosti ste slišali, da lahko povzamete, da se je Peter v hipni stiski le prenaglil, kar se lahko zgodi najpametnejšemu človeku. Sedaj pa ne potrebujem nič prič več. Mislim, da imate vsega dovolj. Ceha je moja, škodo na pokrovu tamle tudi jaz trpim. Lepo jezik za zobe pa — lahko noč, fantje, da se zopet vidimo!«
»Lahko nuč!« odvrne zgovorni Žagarjev Tosček »Pa l’pu bohl(u)onej, Peter, za veliku potrplejne! —«
Šli so, čeprav neradi. Ko so pa korakali skozi vrata, je Žagarjev Tonček s pomočjo svojih pajdašev zapel pesem:
Zvejdu s’m nekaj novega
Od sojga dekl(i)eta zalublenga —
Tratarjev Peter je bil »fant kakor, se šika«, ki je v sebi spajal telesne in duševne vrline. Bil je temnolas dečko visokega čela, ponosnega nosu. Resno vrezane ustne pokrivale so brkice, ki jih je predrzno vihal navzgor, vendar ne po vzorcu nemškega cesarja. Zdrava barva njegovih lic je bil dokaz rednega življenja. V istini se Peter z drugimi vaškimi fanti ni veliko pajdašil marveč je sam zase pridno delal in s tem porabil to, kar se je po skrbni naklonjenosti svojega že starega očeta, naučil, sebi in svoji rodni hiši v prid. Vedel je, da mu bo v doglednem času prevzeti gospodarstvo po očetu, vedel je pa tudi »da človeku ni dobro samemu biti«. V Bobenčkovi Metki je zagledal svojo zvezdo vodilko in ni se bilo treba Bog ve kako pripravljati. Dobro sta se poznala že prej; ena sladka beseda in srčna pogodba je bila sklenjena. Toda za resen nastop v običajni obliki je manjkalo temelja, samostojnosti, treba je bilo torej samozatajevanja — saj smo slišali o Bobenčkovih nazorih pa tudi o Metkini bojazljivosti — samozatajevanja torej do dne slave in sreče. Tako je vladala nekaj časa med Petrom in Metko, skoro bi rekel, neka tatinska, tihotapska ljubezen, katero je moral Peter, prisiljen po tako čudnih okolnostih, baš danes kot mlado devo spraviti iz stare »mevtrge« na dan.
Ko je očka Bobenček videl, da ni več nepoklicanih prič, se je Tratarjevemu Petru prijazno približal rekoč:
»Peter, poznam Te že dlje časa prav dobro, zato o Tvojih vrlinah ne bom govoril. Ako sem Te prav razumel, si mi Ti do sedaj nekaj po nepotrebnem prikrival; rekel si, da si časih prihajal zaradi Metke — —«
»Da, da, zaradi Metke« mu skoči Peter v sladki nadi v besedo. »Ako sem tajno postopal, mi boste oprostili.
Bal sem se zlobnežev, ki delajo iz muhe konja, katerim ni sveta nobena stvar na svetu; bal sem se za svojo Metko, da bi mi jo bila zavest na veke ugrabila. Kajti Metka me ljubi, kakor jaz njo — —«
»Sedaj vem vse,« pravi nato očka Bobenček. »Vidiš Peter, že sam sem časih mislil, da bi ne mogel dobiti boljšega zeta od Tebe in ako še nikdar, si danes krvavo zaslužil. — No, Metka, nič se ne skrivaj, kaj praviš pa ti k temu?«
»Oče!«
Bobenček prime svojo hčerko za roko položi to v Petrovo ter pravi:
»Pa bodita srečna! Do prihodnjega predpusta bom že vse poskrbel — saj imam. — Ne mudi se pa prav nič, punca je še mlada in meni bo tudi treba skrbeti za pomoč v starejših dneh. S Tvojim očetom pa govorim takoj jutri. Lahko prihajaš vsak dan semkaj, očitno, in ni Ti več treba skrivati svoje ljubezni po ‚mevtrgah‘.« —
Prvikrat v svojem življenju je presrečna Metka pod pokroviteljstvom svojega očeta v nočni opravi deviško sramežljivo stisnila svojemu paprikovanemu ljubimcu roko v znak trajne zveze.