Čuden roman iz Celovškega življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čuden roman iz Celovškega življenja.
Izvirno izvestje.
Izdano: Slovenski narod 9. november 1889 (22/259)
Viri: dLib 259
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred dvema letoma se prikaže na Vrbskem jezeru mlad gospodič, ki je po svoji vnanjosti in po svojem vedenji obračal pozornost ná-se vseh, ki so ž njim občevali. Predstavljal se je kot grof Vay iz Budim-Pešte in povsod nastopal, opravljen kakor pravi pravcati gigerl, elegantno, uprav grofovski. Tudi denarja ni štedil in v Celovci pri „Sandwirthu”, kjer je večkrat po več tednov, predno se je na jezeru naselil in potem, predno je zopet odpotoval domov na Ogersko, s svojo materjo in sestro stanoval, je prav po kavalirski živel in mnogokrat je plačal v družbi s prijatelji in prijateljicami po 50 do 100 gld. za večerjo. Tako je hodil ta gospodič redno zadnji dve leti poleti na naše jezero uživat sveži zrak, vedno v spremstvu svoje matere in sestre. Vedenje in beseda njegova pa je vender že pred par leti nekatere pripravila do misli, da gospodič mora biti preoblečena ženska in v tem zmislu se je proti nekemu tudi krčmar „Sandwirth” že pred poldrugim letom izrazil, pa bi bil imel kmalu sitnosti zaradi tega. Ume se ob sebi, da se je za tega visokega gospodiča vse zanimalo tudi že zaradi tega, ker se je v obče govorilo, kako zeló bogat da je in da ima velikanska posestva na Ogerskem, katera so vredna več milijonov goldinarjev. V neki družbi je nekoč svojim prijateljem sam pravil, da mu je deževje po njivah napravilo do 80.000 gld. škode, pa se ob jednem izrazi: „e das macht mir nichts; ist eine Bagatelle, welche ich in einem Jahre wieder gut machen kann.” Leta so pretekla in lansko poletje, ko je prišel ta grofič zopet v Celovec in na jezero, naselil se je v Ribnici ob jezeru (blizu Marije na Otoku — Maria Wörth) ter se ondu seznanil z najmlajšo hčerko nekega tu dobro poznatega in čislanega uradnika in posestnika, gozdarskega nadzornika (Engelharta) ter jo hotel vzeti za ženo. A mati mu je rekla, da mu z najmlajšo hčerko ne more postreči, ker je še premlada, pač pa mu na razpolaganje stavi, vzeti jedno ostalih treh hčerá. Grofič se je sicer nerad moral posloviti od mlajše, s katero je hodil prej že dalje časa, vodeč ob roki, ter si izbral najstarejšo (29 let staro) hčer. Lansko jesen je grofič večkrat odpotoval, pa po zimi večkrat hodil v Celovec, obiskovat svojo ljubico, ob jednem pa pri stariših poprosil za roko njihove hčere ter rekel, da se bode meseca maja v Budim-Pešti poročil in da naj do tja vse potrebno ukrenejo. Grofič je mej tem v Pešti res vse oskrbel, povabil goste in priče ter, ko je pripeljal iz Celovca nevesto, poročil jih je v jednem tamošnjih hôtelov v kapucinec, kakor je rekel že prej, da se tam aristokracija ne trudi zaradi zijal rada do cerkve. Sedaj je bilo grozno veselje pri Engehartovih v Celovci in vse je navskriž drvelo častitat starišem in nevesti na tej sreči. Polakomnili so se pa v prvi vrsti naslova grofovskega in ta napuhnjenost, katera se tu osobito pri babah nahaja v polni meri, stane jih drago. Napravila se je tukaj velika in z največjim komfortom prirejena gostija in vse je bilo židane volje. O tej srečni zaroki se je potem še nekaj dnij razpravljalo in konečno je potihnilo vse govorjenje; zaročenca sta se nastanila v očetovi oziroma tastovi hiši v Celovci, se vozila in sprehajala po mestu, da jih je vse občudovalo in so osobito grofico tukajšne babe za ženina, ki šteje šele 23 let, obče zavidale. Čas je tekel, prišlo je poletje, in gospod grof pripelje tudi gospo grofico v letovišče zopet v Ribnico ob Vrbskem jezeru, kjer sta prav veselo živela ter se dobro počutila, objemala in poljubovala prav brez strahu javno pred drugimi gosti ter uživaje sveži zrak želela, da bi jim Bog naklonil tudi še nekaj drobiža za kratek čas. Slednje se žalibog ni hotelo in tudi ni moglo obistiniti ter sta živela tako dalje v skrbeh do konca preteklega meseca brez znamenja zaroda.

Dragi čitatelj! Daleč sem Te že privedel in sedaj bode treba povedati Ti, da si je grofič izmislil, misleč, kako bi z lepa popihal, da se mu je posrečilo dobiti v Pešti dobro službo in da more položiti 1000 gld. kavcije, katere naj bi mu blagovolil njegov tast posoditi, da jih uloži. — Njegov tast pa, misleč, da mu je grofič zabil že blizu 3000 gld. v teku teh šestih mesecev, šel je, vsedel se na železnico in hajd v Pešto po uradih povpraševat za grofa Vaya službo, o čemer pa nikdo nič vedel ni. Reklo pa se mu je, da doli kakega grofa Vaya sploh ne poznajo, pač pa jim je poznata neka sleparica z imenom Charlotte Vay. Sedaj so se očetu talmi-grofice odprle oči in videl je, da je osleparjen. Prišedši domov v Celovec, ovadi vso stvar pri sodniji in — pretekli ponedeljek dné 4. t. m. pograbili so grofa Vaya in preiskava zdravnikov je dokazala, da je gori omenjeni grof Vay — v istini ženska in ista sleparica, grofica Vay, o kateri je čul sedaj potrti oče že v Pešti in katera je vso družino skozi celih šest mesecev tako sramotno za nos vodila ter jo spravila skoro na kant.

Grofa s talmi-grofico Vay poročali so v Pešti preoblečeni postrežčeki, od katerih jeden je bil prišel kot duhovnik-kapucinec, drugi kot mežnar in dve priči, postrežčeki kot aristokratje. Grofica Vay (oziroma grof Vay) sedaj v preiskovalnem zaporu in bode dala o svojem času, kadar jo bodo sodili, še več govorice po mestu, nego sedaj, ko je zaradi tega dogodka vse v razgovarjanji. Da pri tem ne manjka raznih dovtipov, ume se ob sebi.