Čudež v operi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čudež v operi
Desa Muck
Spisano: Ines Jenšterle
Izdano: Muck, Desa (2001). Čudež v operi. Ljubljana: Založba Rokus. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V OPERO

Bila je nedelja in mama je že zjutraj rekla »Julči, danes popoldne gresta s teto Albino v opero!« Julija se je pokrila z odejo čez glavo. Samo v opero ne! Že zdavnaj se je hotela rešiti te mučne dolžnosti in jo naprtiti starejšemu bratu Sandiju, pa ji ni uspelo. Teta ga je le enkrat vzela s seboj in rekla, da nikoli nikoli več! Domov ga je dostavila vsa rdeča v obraz. Izvedeli so lahko samo, da: »...take sramote pa še ne!« Kaj več niso iz nje nikoli izvlekli. In zakaj je teta Albina tako rada hodila v opero? Sama je govorila, da je to največji užitek v življenju. Toda Julija je slišala mamo, ko je rekla: »Naša Albina je že deset let zatreskana v tistega opernega pevca, Orlanda Montenegra, in visi na vsaki predstavi. Pošilja mu rože in trapasta pisma, na katere se podpisuje ˝Solzna kaplja˝. Namesto da bi si poiskala kakšnega običajnega moškega. Bil bi že čas. To je bilo res. Teta Albina ni bila več ravno mlada. Imela je smešne, čisto drobcene pobeljene kodre in vsako leto je bila bolj koščena in upadla. Menda od same ljubezni. In zakaj Julija ni marala opere? Zato, ker je tam umirala od dolgočasja. Po odru so se opotekali moški in ženske s čudnimi pričeskami in v neudobnih, tesnih oblekah. Morda so ravno zato spuščali nenaravne glasove in prepevali čudne, nerazumljive pesmice, ki so ji šle skozi ušesa. Povrh vsega sta s teto vedno sedeli v prvi loži, tik nad orkestrom, tako da človek nikakor ni mogel zadremati. Od tam je imela teta najboljši razgled na svojega Orlanda, ki se Juliji ni zdel nič posebnega. Ona se ne bi mogla nikoli zaljubiti v moškega, ki se liči, nosi oprijete pajkice in volane kakor njihova soseda. Zelo jo je motilo tudi to, da iz lože ni smela metati papirčkov na oder in pljuvati v orkester. In sploh, kateri prvošolček pa hodi v opero, lepo vas prosim?! Popoldne je torej prišla teta Albina. Mama je Julijo počesala in oblekla, rekoč: »Saj bo hitro minilo. Saj veš, kakšno veselje s tem narediš teti ...« Ta je prijela Julijo za roko - in sta šli. Albina z rdečimi madeži razburjenega pričakovanja na licih, Julija pa se je nejevoljno vlekla za njo, čeprav jo je tolažila misel, da operni predstavi vedno sledita torta in sladoled.

PREDEN SE DVIGNE ZASTOR...

... je sprva čisto zanimivo. Julija rada kuka čez rob lože in opazuje ljudi, ki prihajajo v dvorano in iščejo svoje sedeže, medtem ko orkester v prostoru pod odrom brenklja, cvili in praska. Teta Albina pravi, da glasbeniki s tem nesmiselnim hrupom uglašujejo svoje inštrumente, da bi med predstavo bolje zveneli. Julija si vedno najde nekaj zanimivih ljudi in skuša uganiti, kaj so po poklicu in kakšno je njihovo življenje. Toda luči v dvorani se žal kmalu ugasnejo in začne se tisto, kar je najhuje od vsega. Orkester začne nenadoma igrati neko melodijo. To je za Julijo najbolj dolgočasen del vsega, ker se razen glasbe nič ne dogaja. Skušala je v ritmu brcati ob stol, pa jo je Albina očitajoče dregnila. Začela je zehati in se ozirati naokrog. In nenadoma ni mogla več zapreti ust. S široko odprtimi očmi je strmela v tisto, kar je iz kota mežikalo vanjo z drobnimi lesketajočimi očesci. Bila je namreč miš! In to ne kakršna koli. Na sebi je imela rožnato baletno krilce in prav take copatke. Čisto mirno je nekaj časa zrla v Julijo, nato pa pridrobila prav do njenih nog. Urno je splezala po Juliji in ji sedla v naročje. Miška je dvignila šapico k ustom in šepnila: »Bolje zate, če si tiho. Med predstavo se ne kriči in ne govori!« Povrh vsega še govoreča miš! Julijo je zaskrbelo, če ni pri zajtrku popila preveč kakava. »Že večkrat sem te videla tukaj. In nisem si mogla kaj, da te ne bi spoznala. Semkaj na žalost ne zahaja prav veliko otrok. Vsekakor pa se ti gotovo najbolj dolgočasiš od vseh,« je hitela govoriti miš s tankim, cvilečim, pač s čisto takim glasom, kot bi ga prisodili miši. »Teta te bo videla in znorela!« je končno spregovorila Julija. »Kje pa! Tvoja teta nikoli ne odvrne oči od odra, da ne bi česa zamudila. Razen zadnjič, ko je bila tukaj z nekim dečkom, ki je pričel vreščati, čim se je pojavil naš veliki pevec Orlando: »Teta Albina, to je tisti, v katerega si zaljubljena! Sem gleda!« No, potem sta pa takoj odšla.« Zdaj je bilo Juliji jasno, zakaj Sandi ne sme več s teto v opero. »Sploh pa,« je nadaljevala miška, »tvoja teta, tudi če bi me videla, ne bi verjela, da me vidi. Zato se namreč oblačim. Če odrasli vidijo golo miš, zaženejo cirkus, če pa zagledajo oblečeno, potem se naredijo, kot da je ne vidijo. Sicer pa mi je ime Operela. In sem operna miš.« »Torej obstajajo operne miši?« »Seveda, če obstajajo zobne, res ne vem, zakaj ne bi še operne?« »In kaj počneš?« »Oh, polno opravkov imam! Tu se vedno kaj dogaja, dela čez glavo! Mogoče ti bom pokazala, če boš pridna.« Juliji se je zazdelo, da to nedeljsko popoldne v operi vendarle ne bo dolgočasno. »Še dobro, da si prišla, Operela, da mi ni treba poslušati tegale cigumiguja, » je zaupno šepnila miški. »Tole ni noben cigumigu!« je ogorčeno vzkliknila Operela. »Imenuje se

UVERTURA

To je že čisto prava glasba in ko se je malo navadiš, sploh če se umiriš, udobno sedeš in zapreš oči, je prav prijetna. Nekaterim odraslim se zdi celo lepa, in če se nisi najtrdneje odločila, da se boš dolgočasila, se bo zazdela tudi tebi. Beseda uvertura pomeni uvod ali začetek in tako nas v opero najprej prijazno popeljejo inštrumenti, da ustvarijo pravo razpoloženje in da se nekoliko pripravimo na to, kar bo sledilo. Za tiste, ki imajo radi opero, je to trenutek prijetne vznemirljivosti in pričakovanja.« Julija je pomislila, da ima Operela mogoče prav. Če ne bi bila tako trdno odločena, da je tale uvertura brez veze, potem bi ji bila morda čisto všeč. Tudi lepo oblečen gospod, ki stoji pred orkestrom in doživeto maha s paličico, ritigent... »Dirigent!« jo je popravila miška. No dirigent...,njega je prav zanimivo opazovati, kako komandira tolikim inštrumentom, ki ga skrbno ubogajo. »No ja,« je rekla Julija, »saj se da preživeti ... Ampak potem ko se začne prava opera, je pa zelo naporno. Pevci in pevke ves čas kričijo, čeprav bi morda lahko tudi normalno peli. Sploh pa jih nič ne razumem!« »Seveda, ker ne poznaš zgodbe! In tega je kriva teta Albina!«  Obe sta se ozrli k teti, ki se je zamaknjeno nagnila čez ograjo lože. Tisti trenutek je namreč na oder stopil Orlando in začel vzneseno prepevati. Zdaj ni bilo več bojazni, da bi teta opazila karkoli. Oči je imela samo še zanj. »Če te Albina že vodi v opero, potem bi ti morala tudi razložiti, kaj se tam dogaja.

OPERNE ZGODBE

so vse po vrsti prelepe. In napete! In žalostne! Vedno se v njih godijo velike ljubezni in junaštva, kot bi se morale tudi v resničnem življenju, če ne bi bili ljudje prevelike reve. Včasih pa so opere tudi smešne in kratkočasne!« »Kaj pa vem!« je vzdihnila Julija. »Mene moti, ko vedno tako dolgo umirajo. Petkrat že padejo po tleh, se grabijo za prsi in zaprejo oči, potem pa vedno še kaj zapojejo.« »Človek mora pred smrtjo pač še marsikaj povedati.« V tem trenutku je nekaj priletelo po zraku in nežno pristalo na ograji. Po prihodu govoreče miši je bilo kaj takega pravzaprav pričakovati. Bil je namreč leteči bančni prašiček. Na moč ljubek se je prijazno smehljal in kimal. »O gospod Papi se nama je pridružil, kakšna čast! Strašno rad ima otroke, veš!« je povedala Operela. »Mirno ga lahko pobožaš po hrbtu. To naravnost obožuje!« Julija je počohala prašička, ki je zadovoljno pomigal z ušesci. Lahko bi prisegla, da ga je nekje že videla. Bil je resnično srčkan in takoj bi ga imela doma. »Tudi on živi v operi?« je vprašala. »Ne, vendar je velik ljubitelj,« je povedala Operela. »In, oh, seveda, potem ga lahko vzameš domov. Zelo prav ti bo prišel.« Gospod Papi je sfrčal Juliji v naročje in tamkaj mirno obsedel. »Kje sva že ostali?« je vprašala Operela. »Ah, seveda! Operne zgodbe! Nič čudnega, če jih ne razumeš, saj opere ponavadi pojejo v jeziku, v katerem so bile napisane. Tudi v našem pojejo, vendar zaradi načina petja vedno ne razumemo besedila. Ampak se kmalu navadiš, če si dovolj pozorna.«  »Zakaj pojejo s takimi glasovi?« je vprašala Julija. Orlando je namreč stal na prstih in že zelo dolgo vlekel en sam, zelo visok ton in teti Albini so se po licih udrle solze ganotja. »Oh Julči,« je vzdihnila miška. »Vidim, da res ničesar ne veš.

OPERNI PEVCI

so veliki umetniki. Zelo dolgo se morajo učiti, da dosežejo tako moč in višino glasu in še potem morajo stalno paziti nanj in vaditi. Telo je njihov inštrument. So kot nekakšna velika piščalka.« Gospod Papi v Julijinem naročju se je zahihital. Orlando na odru je vil roke in teta Albina se je tresla v onemoglem joku. »Naš Orlando ima glas, ki se imenuje tenor,« je povedala Operela. »Peti mora za moškega zelo visoko in ponavadi igra junake, ki so dobri, pogumni in vedno umrejo za svojo ljubljeno, če je treba.« Nič čudnega torej, da se teta Albina takole meče za njim, je pomislila Julija. Operela je še povedala, da se najnižji moški glas imenuje bas in mora zveneti, kot da prihaja iz podzemlja, potem pa je še glas med basom in tenorjem, ki se imenuje bariton in je silno lep, čeprav pogosto prepeva smešne vloge. Orlandovemu glasu se je pridružilo pretresljivo žensko petje in teta Albina je nabrala čelo v zaskrbljene gube. »O, to je pa naša sopranistka Miranda! A ne, kako krasen sopran?« je vzdihnila Operela. »Še velika zvezda bo!« »Oink! Oink!« je zacvilil gospod Papi. »Ja, ja, tudi ti imaš lep visoki C!« ga je potrepljala Operela. »Veš, sopranistke dosežejo najvišje tone. Strašno morajo garati za to. Ampak to ni edini ženski glas. Nekoliko nižji se imenuje mezzosopran, še nižji pa alt.« Juliji se je zazdelo, da so na oder prinesli kletko s kanarčki. Radovedno se je pričela ozirati naokrog. »Ja, ja,« je rekla Operela. »To vse počne Miranda s svojim glasom. A ni krasno? Imenuje se koloratura. In v tole arijo se res lepo prilega.« Zmajala je z glavo, ko je videla, kako Julija debelo gleda. »Arije so najlepše melodije v operi. Vsak bi jih moral znati na pamet!« Na oder se je pripodila množica moških in žensk v dolgih oblačilih. Iz njihovih grl je mogočno zadonelo. »Ojej!« je vzkliknila Julija. »Naj jih vendar nekdo nažene dol! Ubogi leseni oder se bo podrl! Že ko je Orlando tekal po njem, se je sumljivo tresel.« »Ti ne veš, kaj vse zdrži operni oder,« se je zahihitala Operela. »Sploh pa,

NI OPERE BREZ ZBORA

Nujno potreben je, da pripoveduje, kaj se je dogajalo vmes ali prej in je pomembno za zgodbo. Včasih pa zboristi zapojejo tudi, kaj si mislijo o vsem skupaj. Pa še lepo jih je poslušati, ker... Operela je umolknila in se napeto zazrla na oder. »Primejdunaj!« je zacvilila in s tačko pokazala proti tankemu, skoraj nevidnemu stebričku dima, ki se je sukljal pod vrati kulise, ki so vodila na oder. »Opera je v velikanski nevarnosti!!!« In že se je pognala z Julijinega ramena proti vratom. Gospod Papi je sfrčal za njo. »Počakajta me! Z vama grem!« je vzkliknila Julija, mimogrede ošinila Albino, ki je še vedno z zadržanim dihom strmela na oder, in se pognala za njima.

ZA ODROM

Če ne bi šlo za življenje in smrt, bi Julija kar obstala in gledala, takšno presenečenje jo je čakalo, ko so po hodnikih pritekli za oder. Tam je bingljajo polno vrvi pa kablov, kulise so počivale prislonjene ob steno. Za zaveso, ki loči ozadje od odra, so tekale plesalke in si popravljale krila ter klepetale. Nenavaden in čisto nov svet! Julija je komaj lovila sapo, ko so pritekli do vaze z umetnim cvetjem, ki je stala za kuliso in čakala, da pride na vrsto. Iz nje so se pravkar začeli sukati majceni plamenčki. V bližini je sedel možakar v gasilski uniformi in zavzeto bral knjigo. Operela je stekla k njemu in ga z drobnimi, ostrimi zobki ugriznila v nogo tik nad nogavico. Gasilec je skočil pokonci, da mu je knjiga zletela iz rok, divje se je ozrl naokrog in zagledal požar v vazi z umetnim cvetjem. V levjem skoku se je pognal proti gasilnemu aparatu – in že je bela pena škropila po vazi. »Tele rože danes ne bodo več nastopale, ampak glavno, da smo zadevo rešili!« je vzdihnila Operela. Gasilec se je previdno oziral naokrog, toda k sreči ni nezgode nihče opazil. Nihče ni opazil niti Julije pa majhne miške v baletni opravi, še manj pa letečega prašička, ki je krožil nad njimi, tako so bili vsi zaposleni. »Vidiš, tako je s tem!« je rekla Operela. V operi morajo biti vedno vsi pozorni in pri stvari! Toliko nepredvidenih stvari se lahko zgodi! Še dobro, da imajo mene!« »Še dobro, da imajo mene!« je rekel tudi gasilec in sedel nazaj na stol. Toda knjige ni več vzel v roke. Tedaj je pritekla gospa v beli halji in razburjeno krilila z rokami. »Miranda« je vpila. »Miranda noče več na oder!« Julija je že prej opazila gospoda, ki je stal ob strani in zaskrbljeno gledal na oder. Prijel se je za glavo in stekel za gospo. »To je naš režiser! Revež! Že tako ima dovolj skrbi, zdaj pa še to!« Vsi trije so se pognali za njima. »Veš, režiser je zelo pomemben človek. On odloči, kje bodo hodili na oder in z njega, kje bodo stali in kako se bodo obnašali. Izmisli si, kako bo predstava tekla,« je spotoma zadihano razlagala Operela. »Kaj pa gospa? Ali je zdravnica?« »Šema! To je naša maskerka in frizerka Zdravka. Ona naliči vse, ki nastopajo, jih počeše ali pa jim na glavo povezne lasuljo, če je kdo plešast ali če so se nosile v času, v katerem se dogaja opera. Sicer pa boš zdajle sama videla.« Prostor, v katerega so prišli, se imenuje

GARDEROBA IN MASKA

Julijo je popolnoma očaral. Katere deklice pa ne bi! Tam je bilo ogledalo čez celo steno, pod njim pa dolga polica, polna ličil, stekleničk, pudrov in drugih mikavnih predmetov. Sopranistka Miranda je tekala po sobi in vila roke. Za njo je tekalo mlado dekle v kavbojkah in je bilo videti precej obupano. »Ne grem več na oder!« je kričala Miranda. »Še prejšnji teden sem lahko zapela obleko, zdaj pa je ne morem več! In moj glas!!! Si slišal, kako me izdaja v višinah?!«  »To se ti samo zdi!« je dejal režiser in jo objel. »Še nikoli nisi tako lepo pela!« »Temu se reče trema,« je šepnila Operela na Julijinem ramenu. »Tudi najboljše včasih zvije strah, da ne bodo znali besedila ali da jim bo odpovedal glas. Nastopanje pred ljudmi je velika odgovornost, veš ...« Režiser je pomignil dekletu, ki je stopilo za pevkin hrbet in ji začelo zapenjati zadrgo. »Nikar tako grobo, Milenca!« se je razburjala Miranda in na vse pretege vlekla trebuh noter. Tedaj pa je naredilo resk in obleko je ob straneh razneslo po šivih. Miranda je bruhnila v jok. »Samo še deset minut imam do naslednjega nastopa!« je hlipala. Milenca je zvlekla obleko z nje in z nesrečnim oblačilom v roki stekla iz garderobe. »Sama ne bo zmogla v tako kratkem času!« je presodila Operela in vsi trije so pohiteli za njo ter prepustili ubogo Mirando tolažbi režiserja in maskerke Zdravke. Znašli so se v prostoru, ki ni bil nič manj očarljiv kot garderoba in maskirnica. »Tole je naša

ŠIVALNICA

A ni super?!« je ponosno vprašala Operela. Na obešalnikih je visela množica oblek. In to ne kakršnihkoli. Prečudovite reči iz svile in tančic za baletke pa razkošni kostumi z dolgimi težkimi krili prelivajočih se barv, vse izdelano umetelno in natančno kot v starih časih. Milenca se je sklanjala nad razparano obleko in solze so ji kapljale na blago. »V tem času lahko zašijem komaj eno stran! Nikakor pa ne obeh! Ne vem, zakaj si naša kostumografka izmišljuje tako zapletene obleke,« je mrmrala, ko je ravnala tkanino pod iglo v šivalnem stroju. »Oh ja, vedno mora biti nekdo kriv. Ampak kostumograf že ve, kakšno obleko si mora izmisliti, da bo primerna zgodbi in tistemu, ki poje,« je modrovala Operela, Julija pa si je mislila, da mora biti prav imenitno risati tako lepe obleke in izbirati prekrasne tkanine po trgovinah. Operela je smuknila na drugo stran šivalnega stroja. Julija je opazila, da nosi v gobčku iglo z dolgo nitjo. Začela je brzeti po šivu navzgor in prav nič ni bila počasnejša od šivalnega stroja. Julija ni mogla verjeti svojim očem. Tik tak je bila gotova, sploh pa, ker ji je gospod Papi pomagal držati blago, da ni zdrsnilo. Milenca je končala, obrnila obleko in zazevala. »Kaj pa je to?! Kdaj sem pa zašila to stran? Marička, sem hitra!« se je zasmejala. »Res ne vem, kaj bi brez mene!«  »Ja, ja, res ne vem, kaj bi tukaj brez mene!« je mrmrala Operela in urno drobila poleg Julije. Šli so mimo Mirandine garderobe in skozi priprta vrata se je slišal glas, ki je nedvomno prihajal iz zvočnika: »Miranda, pripravi se in pridi za oder. Do nastopa imaš samo še pet minut!« »Ta pa je gotovo glavni!« je šepnila Julija. »Na predstavi res. To je naš inspicient, ki skrbi za to, da vsi pravočasno pridejo na oder, da so vse reči na svojem mestu. Strašno odgovorno delo... Pazi!« je kriknila Operela, gospod Papi pa je Julijo bliskovito potisnil vstran. Tik nad njeno glavo je zabingljala ogromna tabla, poslikana kot grajsko obzidje. »Malo je manjkalo, pa bi dobila kuliso na glavo!« je zgroženo kriknila Operela. Pritekli so možakarji v delovnih oblekah. »Kulisa se je zataknila!« je dejal eden od njih. »Treba bo gor!« »Prepozni bomo!« mu je živčno odgovarjal drugi. »Škripec se je zataknil! Se zgodi ...« je menila Operela. Gospod Papi si jo je urno oprtal na hrbet, in že sta izginila v višave. Julija se je stisnila k steni in opazovala vrvež, ki je nastal okrog nje. Pevci in pevke iz zbora so se vračali na oder. Mimo je prišel Orlando in jo počohal po glavi. Julija je ponosno pomislila, kaj bi dala teta Albina, da bi bila na njenem mestu. Verjetno bi se onesvestila. Skozi špranjo v zavesi je videla na oder, kjer sta pevca vneto prepevala drug drugemu v obraz. Bilo je očitno, da se prepirata. Tedaj pa je tik nad odrom zagledala zardel obraz neke gospodične, ki je pevcema na vse kriplje nekaj dopovedovala. To se torej dogaja v hišici pod odrom, ki jo je že večkrat z zanimanjem opazovala in se spraševala, čemu služi. »To je naša šepetalka!« je povedala Operela, ki jo je prav ta trenutek gospod Papi spustil na Julijino ramo. »Včasih se komu zatakne besedilo, pa mu ga ona raje že vnaprej pove.« Zakaj v šoli nimamo nekoga takega, je pomislila Julija. »Rešila sva zadevo s škripcem!« je poročala Operela. »Vrvi so se malce zapletle, ampak to ni nobena težava za operno miš. Zato sem tukaj. Res ne vem, kaj bi brez mene!« Nekaj podobnega je dejal tudi odrski delavec, ki se je pravkar spuščal po lestvi. Po odru se je medtem razlegel mili glas gospodične Mirande. Prav nič se ni poznalo, da je njegova lastnica še pred petimi minutami jokala in obupavala v garderobi. »Pridi, ti bom nekaj pokazala!« je povabila Operela Julijo, in kmalu so se znašli v prostoru, polnem kulis. Tu so bile cele hiše pa drevesa pa pohištvo pa ograja z vrati, ki so se čisto zares odpirala. Nekatere kulise še niso bile gotove in okrog njih so se sukali fantje s čopiči. Kako prekrasen prostor za igranje! Tu bi se bilo čudovito skrivati ali igrati družino! Operela je povedala, da se prostor imenuje

DELAVNICA

in da v njem izdelujejo sceno, kakor se imenuje ozadje, ki ga vidimo na odru. Izmisli si jo nekdo, ki je po poklicu scenograf, delavci pa jo potem izdelajo po njegovih načrtih. »Potem so tu še rekviziti. To so predmeti, ki jih uporabljajo na odru. Kot tiste rože, ki so nesrečno končale, ali pa tale meč, s katerim bodo na koncu zabodli Orlanda,« je dejala Operela. Gospod Papi se je zaman trudil, da bi ga dvignil, in je pri tem povzročil nemajhen hrup. Delavci so se ozrli in eden od njih je zakričal: »Miši! Spet nam bodo obžrle sceno!« »Hvaležnost pa taka!« je zacvilila Operela in hitro so se pobrali proč. »Kadar se pred premiero mudi, da bi bila scena pravočasno izdelana, sem pa dobra! Takrat lahko cele noči skrivaj barvam table in blago!« ni prenehala godrnjati, ko so se zopet vrnili za oder. »Zdaj se boš morala vrniti v ložo. Vsak čas bo konec prvega dejanja in tvoja teta bo opazila, da si izginila,« je rekla Operela. Odpeljala je Julijo nazaj po hodnikih mimo prijaznih deklet, ki so delile gledališke liste, in mimo gospe, ki je v garderobi čuvala plašče. Gospod Papi je zadovoljno brenčal nad njima. Pred vrati so se poslovili. »Si zdaj videla, kako veliko ljudi potrebujejo, da nastane operna predstava? Koliko dela je vloženega?!« Julija je prikimala. »Res. Pojma nisem imela, da je tako ...« »Seveda pa brez mene ne bi bilo nič,« je še dodala Operela, se s tačko rahlo dotaknila Julijinega čevlja, in že je ni bilo več. Julija in gospod Papi sta se vrnila v ložo tik preden se je spustil zastor in naznanil konec prvega dejanja. Prižgale so se luči in prašiček je otrpnil v Julijinem naročju. Bil je videti kot navadna igrača, pravzaprav kot ljubek hranilnik. Teta Albina je bila, kot bi se zbudila iz sanj. Ovratnik je imela čisto premočen od solz. »Kako lepo!« je rekla. Potem so šli v predprostor v gledališču, ki se mu reče tudi foyer, in Julija je dobila sok. Medtem ko ga je zamišljeno srkala, se ji je zazdelo, da je ob steni švignila majhna siva miška v baletni opravi, toda ne v rožnati, temveč v svetlomodri. Gotovo jih je več, je pomislila, saj Operela sama res ne bi zmogla reševati opernih predstav. Začelo se je drugo dejanje in Julija ga je gledala in poslušala čisto drugače kot prej. Prav nič več se ni dolgočasila. Poznala je zgodbo in vedela je, kako se vsi trudijo, da nastane ta čarovnija luči in glasbe, ki se zapleta in razpleta pred njimi na odru. Celo nekaj solz je pretočila, ko je Orlando na koncu prepeval z mečem v prsih in se je nad njim sklanjala neutolažljiva Miranda. Roke so ji same poletele skupaj, ko je bilo predstave čisto zares konec in se je znova dvignil zastor. Pevci so prihajali na oder in se klanjali. Juliji so se zdeli resnični. Kaj ne bi bili! Pošteno so se nagarali in vsak je zadovoljen, če ga po trdem delu nagradijo s pohvalo. Teta Albina je vstala in glasno ploskala, ko so Orlandu prinesli velik šopek nageljnov. Brez dvoma mu ga je poslala ona, kot vsako nedeljo, in v njem je bilo gotovo skrito pisemce s podpisom »Solzna kaplja«. »Opera je čudež!« je vzkliknila teta Albina, ko sta odhajali proti slaščičarni. »Ja, pa je res,« je rekla Julija in njena roka se je znašla v tetini. »Že to je čudež, da jo sploh speljejo do konca!« Še tesneje je stisnila k sebi gospoda Papija in dodala: »Ampak brez Operele ne bi bilo nič. No ja, pa brez tistega, ki is je opero izmislil in jo napisal.« »Ja brez skladatelja pa res ne. Vsi so geniji, največji umetniki,« je pokimala Albina in čisto tiho pristavila: »Skoraj kot Orlando.«  »Kako je bilo v operi, Julči?« jo je mama plašno vprašala, ko se je vrnila domov. »Super, mami! Zelo lepo so peli in vse je bilo krasno. Saj grem lahko prihodnjo nedeljo spet?«