Črnogorski knez — junak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črnogorski knez − junak.
Anonimno
Izdano: Domoljub 18. avgust 1892 (5/16), 191–192
Viri: dLib 16
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na južni strani našega cesarstvi, ob najskrajni dalmatinski meji, leži hribovita in skalnata deželica Črnagora. Semkaj v to deželico pribežalo je l. 1389. nekaj tisoč Srbov in Bošnjakov. To je bilo ono leto po nesrečni bitki na Kosovem polju, kjer je podjarmil največji sovražnik vsega krščanstva, grozoviti Turek, s pomočjo izdajalca Brankoviča junaški narod srbski. − Črnogorci se le malo pečajo s poljedelstvom, ker je njih dežela jako gorata, pečajo se pa toliko bolj z živinorejo ter so priprost, hraber in nraven narod. Vere so pa kakor razkolni Grki pravoslavne ter so ločeni od rimsko-katoliške cerkve. Njihovi škofje − »vladike« imenovani − so bili skozi več stoletij cerkveni in deželni poglavarji. A leta 1852. je Danilo Petrovič Njeguš po lastni želji in po želji naroda svojega prevzel samo posvetno vladarsko oblast, in ruski car mu je podelil naslov kneza Črnogorskega. Njegov narednik je sedanji knez Nikica, ki je svojo deželico po mnogih krvavih bojih razširil in zavaroval pred zunanjimi sovražniki. Ta knez se je izkazal zlasti zadnje dni kot skrbnega varuha starih šeg in navad svojega naroda s tem, ker je izrekel imeniten ukaz zoper samomorilca v Črnigori. O tem se naslednje poroča:

Črnogorcem velja samomor kot največja malodušnost in najhujši zločin. Kar ljudje pomnijo v Črnigori, ni bilo slišati, da bi se kak Črnogorec predrznil končati si življenje in že se je mislilo, da o samomoru v Črnigori ne more biti govora. Vsa Čmagora se je torej zavzela, ko se je poskusil zadnje dni neki Ljezar usmrtiti, ker svojih dolgov ni mogel poplačati. Samomor je pa spodletel, in ranjenega Ljezarja so prenesli v bolnico. Knez Nikica sam se je napotil v bolnico, kjer je začel ranjenega Ljezarja trdo oštevati zaradi njegovega zločina. Ljezar pa je začel razjarjenega kneza ponižno prositi odpuščanja rekoč, da so ga silne tirjatve upnikov iz uma spravile, in tako se je hotel v svoji blodnji usmrtiti. Kneza je sicer ganilo izpovedanje tega nesrečneža ter je sočutno ukazal vse upnike Ljezarjeve iz knežje blagajnice poplačati, a njemu je pa zapovedal, da naj takoj, ko ozdravi, Črnogoro zapusti in svojo sramoto kod drugod prikriva. Nekaj dnij potem pa je knez izdal imenitno naredbo, ki se glasi:

»Vsak, ki bi se drznil z lastno roko usmrtiti se, naj bode brez vsake časti; njegovo truplo naj se obesi na kakem javnem kraju, kjer naj visi 23 ur v strah. Ne spodobi se Črnogorcu, da bi si sam končal življenje, nad katerim ima le edini Bog gospodovati in katero se sme le v vojski darovati v brambo domovine.«

Kaj bodo k temu rekli oni, ki slavé samomorilca, in oni, ki skoraj nobene povesti ne morejo dovršiti brez samomorov? Gorjé mu, kedor s samomorom naenkrat ali z nerodnim življenjem polagoma krajša svoje življenje; gospodar življenja mu bo ojster Sodnik!