Črno sonce
| ← Samo sneg ostane | Črno sonce Glas Tomaž Šalamun |
Rudarji (Glas) → |
| |||||||
Inferno je nastal, ko nam je Razložil, kako
seksualno funkcionira.
Prej ga ni bilo.
In Petrarca.
Ki kot zelen pes na štirih temno zelenih mokrih
tacah voha Vaucluse in se dotika svojih oblek.
Razmišlja o knjigah, ki mu jih je oče
zažgal, ne o Lauri.
Za dirko gre.
Kdo je hitrejši.
Bog s svojim peskom ali mi s svojim jezikom.
Pesek je jezik ognja.
Jezik je ogenj peska.
Ogenj je pesek Boga.
Padam!
Kot v smrt zakleti hrast se rušim, pa še
ženske hočejo biti več kot metafora.
S svojo vlažno, okroglo, mehko kožo, s svojim
pijanim vonjem po čudnih gobah me spravljajo v
blaznost.
Zakaj klecate, stene pekla!
Dolgčas mi je po zažganem mesu.
Narava me utruja.
In me utrudi tako strašno, da se pogreznem.
Zvezde gredo narazen.
Sonce sem.
Brez zraka.
Umetni ogenj, ki pada na črne lase otrok, prodira v
njihova srca, da počijo zaponke.
Usta se jim razprejo kot mumijam.
Roke se jim prekrižajo na prsih kot pobožnim
mumijam.
In bledejo v božjem slavju, grgrajo moje
ime, ko se oblačim.
Ko si popravim ovratnik, pred njim, zrcalom, je že
prepozno.