Črno sonce

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Samo sneg ostane Črno sonce
Glas
Tomaž Šalamun
Rudarji (Glas)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Inferno je nastal, ko nam je Razložil, kako
seksualno funkcionira.
Prej ga ni bilo.
In Petrarca.
Ki kot zelen pes na štirih temno zelenih mokrih
tacah voha Vaucluse in se dotika svojih oblek.
Razmišlja o knjigah, ki mu jih je oče
zažgal, ne o Lauri.
Za dirko gre.
Kdo je hitrejši.
Bog s svojim peskom ali mi s svojim jezikom.
Pesek je jezik ognja.
Jezik je ogenj peska.
Ogenj je pesek Boga.
Padam!
Kot v smrt zakleti hrast se rušim, pa še
ženske hočejo biti več kot metafora.
S svojo vlažno, okroglo, mehko kožo, s svojim
pijanim vonjem po čudnih gobah me spravljajo v
blaznost.
Zakaj klecate, stene pekla!
Dolgčas mi je po zažganem mesu.
Narava me utruja.
In me utrudi tako strašno, da se pogreznem.
Zvezde gredo narazen.
Sonce sem.
Brez zraka.
Umetni ogenj, ki pada na črne lase otrok, prodira v
njihova srca, da počijo zaponke.
Usta se jim razprejo kot mumijam.
Roke se jim prekrižajo na prsih kot pobožnim
mumijam.
In bledejo v božjem slavju, grgrajo moje
ime, ko se oblačim.
Ko si popravim ovratnik, pred njim, zrcalom, je že
prepozno.