Črna obleka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črna obleka.
Tadeja
Izdano: Vigred 5/3 (1927), 58
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je v dneh, ko je moja mati ležala bolna, hudo bolna. Tiho smo stopali po sobah, nalahno zapirali vrata, šepetaje se pogovarjali, kot bi ji s tem hoteli olajšati bolečine. Živeli smo v nekem čudnem, napetem pričakovanju, čakali nekaj velikega, nerazumljivega.

Tiste dni nisem šla v šolo, ker je mati rekla, da ostanem doma. Nisem vedela, nihče domačih ni slutil, da se bliža smrt. A mati je to dobro vedela in čutila jo je. Z velikimi očmi je zrla proti vratom, kdaj jo zagleda in z napetim prisluškovanjem je čakala njenih stopinj.

Neko dopoldne me mati pokliče k sebi. Sedla sem k njeni postelji, listala sem po knjigi, a brati nisem mogla. Čutila sem materine poglede na svojih licih, ustnicah in na rokah. Nisem se je upala pogledati. Neka tesnoba je ležala v mojem srcu, v grlu in prelila bi se v solze, ko bi se ozrla na mater.

Molčala sem in tudi mati je molčala. Nenadoma pa je izpregovorila:

»Govorila sem že s teto. Popoldne kupita v mestu blago za črno obleko. Saj veš! Mnogokrat jo boš lahko rabila. Pa ... pa nikar ne bodi žalostna ...«

»Mama ...« Pogledala sem jo in tisti skriti potok solz je napolnil oči, zajezil tok besed, da sem umolknila.

»Mama ... saj ...«

Obrnila se je k oknu, solza je zablestela na vekih, spolzela po licu.

Planila sem ven iz sobe, k teti, zgrabila sem jo za roko.

»Povejte ... kaj res ... mama ...«

Nič mi ni odgovorila teta. jaz pa sem vedela, da je res, da bo res ... Zajokala je globoko v srcu, vse v meni je zatrepetalo.

Popoldne smo prinesle blago. Nisem vedela, kako sva šli v mesto, izbirali v trgovini, prišli domov. Samo blago sem videla, vsa miza ga je bila polna in zdelo se mi je, da sega črni kup do stropa.

Šla sem v sobo k materi z občutkom, ki ga imamo, če stopimo pred mrtvaški oder, da pokropimo mrtveca: tiho, resno z nemo bolestjo v srcu. Mati me je že čakala.

»Ste dobro kupile? Veš, kar sešije naj ti šivilja obleko. Samo ne pokažite mi je! Pripravite se ...«

Čisto drugače so gledale sedaj njene oči, nekaj čisto drugega so govorile. Nič laži in prikrivanja v njih, samo resnico in usmiljenje so razodevale. Predsmrtna pesem je bila v njih.

»Pojdi sedaj, bodi dobra in pridna!«

Odšla sem iz sobe, ven na hodnik v noč in mir. Sklonila sem se globoko v se, prisluhnila vase in sem vedela, kar sem morala vedeti: da bo res, da se bo treba pripraviti.

Drugi dan mi je šivilja pomerila obleko, prikrojila jo po lastnem okusu, brez moje volje.

Ko sem jo oblekla, se mi je zdelo, da mi sega do gležnjev, da sem v nji silno velika in tuja, neznana sama sebi.

Pripravljena sem bila, obleka je visela v omari in čakala, mati je ležala v postelji in čakala, prisluškovala k oknu, gledala v vrata ...

Srce moje ni bilo pripravljeno. Upalo je, trepetalo, lagalo samo sebi in v dolgih nočeh sem se zagrizla v odejo in trepetaje prosila Boga, naj ne bo to res, naj se vse izprevrže, izpremeni.

Šest noči sem molila in prosila za materino zdravje, sedmo noč sem sedela ob njeni mrtvaški postelji in jo božala po mrzlih licih.

Drugi dan sem oblekla črno obleko, da spremim mater na njen dom tja k Sv. Križu ...