Črna gospa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črna gospa.
Matej Brence
Spisal Nivalis.
Izdano: Slovenski narod 8. julij 1881 (14/152)
Viri: dLib 152
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Krasna mlada vdova Amalija živela je bolj samotno, odkar je izgubila svojega soproga. Po plesiščih je nij bilo videti, tudi v koncertih in gledališči je bila redka njena prikazen, da-si bi jo bili vsi občudovali, kamor bi bila prišla.

Stanovanje si je najela v jednej bolj temnih, malo obiskovanih ulic. Ne smemo pa misliti, da nij bila Amalija premožna, ali da si je vzela iz štedljivosti ali skoposti stanovanje v tako odljudnej ulici, ne, marveč Amalija je bila zelo premožna, o čemur je živo pričala bogata oprava v njenem stanovanji. Svilena zagrinjala so visela na oknih, draga preproga na tleh je bila mehka kot mah, po stenah viseli so umotvori najbolj slavnih umetnikov.

Bilo je poletinskega jutra. Solnčni žarki so zvedavo pogledovali v stanovanje Amalijino in obsevali dragocene vaze iz kineškega porcelana na malej mizici. Po sobi hodila je Amalijina strežnica in ta je bila jedina, ki jej je stregla in cedila prah z divanov in mizic. Na jedenkrat odneha od dela in iz žepa izvleče skrbno papirček, bilo je pisemce. Denes zjutraj, ko je šla po vodo, stisnil ga jej je ljubimec v roko. Strastno odpre strežnica pisemce in, nadaljevaje svoje delo, čita:

„Moja kraljica! Kako sem srečen, kadar te morem videti pri oknu! Iztok je to in ti si njega solnce. Srce mi poka —“ „O joj!“ zakričalo je dekle sredi čitanja. To bore dekle! Presrečna je bila, veselja so se jej tresle roke, ko je čitala tolikanj ljubeznjivo pisemce svojega ljubimca in pazila je premalo v tem veselji na svoje delo. Vsled nepazljivosti pahnila je dragoceno vazo iz kineškega porcelana z mizice in ves kras je ležal na tleh — bil je kup črepinj.

Dobro je vedelo dekle, da je bila ta vaza gospé Amaliji zelo draga, ne ker je bila dragocena, a dobila jo je v spomin. Kaj sedaj početi? Izmislila si jo urno malo laž. Pustila je črepinje ležati, v pisemce zavila je kamenček, dela ga na črepinje, poklicala gospó in dejala, da jo je našla tako, razbito.

„Morda vas hoče, milostna, kdo svariti pred pretečo nevarnostjo in zato je vrgel ta papir skozi okno in po nesreči razbil vazo,“ pristavila je pomenljivo strežnica.

Amalija je odvila listek, brala ga in brala in večkrat mej branjem dejala: Res čudno!

„Kdo bi mi bil to pisal! Nikogar ne poznam, ki bi mi bil posebno prijazen. Vendar! Tu nasproti stanuje slikar: često sem ga videla sloneti na oknu in hrepenljivo zreti tu sem. Ta bode!“

Pretekel je teden. Slikar ulival je pridno boje na platno, kakor preje in si služil pičli kruh z malimi slikarijami. Vse drugače pa je bilo pri Amaliji. Njena navada nij bila, da bi hodila po leti v toplice, letos pa se je odločila, da ide, in tako hitro se je odločila.

„Pojutranjem otidevi v toplice,“ dejala je svojej strežnici, ki se ve da nij mogla umeti, od kod tako hitro ta sprememba pri gospé.

In odšli sta v toplice.

Slikar Ivan pa je ostal v mestu in slikal, kar mu je kedo naročil, žal, da so bile to le malenkosti. Necega jutra pa dobi vabilo od nepoznanega župnika, naj pride nemudoma slikat Marijino podobo v toplice B.

Čudno se je zdelo slikarju, da ga sedaj vabijo slikat, njega, ki je tako malo znan. Odpravil se je. Župnik farne cerkve v B. mu je pokazal podobo, po katerej naj posname sliko in dejal pomenljivo, da mu čestita na tako imenitnem pokrovitelji. Umeje se, da je slikar želel zvedeti ime tega blažega pokrovitelja, a stari župnik dal je prst na usta in prav nič mu nij hotel povedati.

Slikar Ivan, vesel da ima zopet za dalje časa dela, je skrbno slikal. Ljudje, ki so bili v toplicah so ga hodili gledat in občudovali so sliko; prihajali so vedno drugi obrazi, le gospa, črno oblečena, obraz zagrnen s črnim pajčalonom, prihajala je vsak dan in večkrat povpraševala slikarja, če bode sliko kmalu izdelal.

„Čudni so ti, ljudje, ti bogatini! Ne vedó, da se umetnost ne da prisiliti,“ mrmral je večkrat nevoljen slikar, ko je odšla zvedava črna gospa.

Ljudje so bili po večem uže odšli iz toplic, ko je slikar dovršil sliko. Stari župnik mu je dejal, da bode plačilo dobil v mestu, in dal mu je naslov. Nekako čudno se je zdelo slikarju, ko je videl, da dobode plačilo za sliko pri stanovalcu nasproti njegovej izbi, in da ta pokrovitelj njegov nij gospod ampak gospa.

Ko je vstopil slikar Ivan v stanovanje gospe Amalije, prišla mu je strežnica nasproti in mu povedala, da je gospa uže večkrat popraševala po njem.

Prijazno je sprejela Amalija mladega slikarja in ga peljala skozi krasne sobe. Ko sta šla mimo mizice, kjer je stala le jedna vaza osamljena, obrnila se je gospa k slikarju in mu smehljaje se dejala:

„Pazite gospod, tu stoji vaza!“

Slikar nij umel, kaj imajo pomeniti te besede.

Dolgo časa je ostal pri gospej Amaliji, da, tako dolgo, da se je postrežnica uže čudila, čemu treba toliko časa, da se izplača honorar za sliko. Njena zvedavost jo je tako daleč prignala, da je šla gledat skozi ključanico in videla je, kako sta si roke stiskala, mlada vdova Amalija in slikar Ivan.

Preteklo je nekaj dnij in po mestu se je raznesla novica, da se vdova Amalija poroči sè slikarjem Ivanom Š. In takó je bilo!

Srečno sta uživala zakonsko življenje. Večkrat je pripovedovala Amalija o razbitej vazi in o načinu, kako je dobila soproga.