Črednik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črednik. Iz Bele Krajine.
Matija Malešič
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/33 (1916), 2/34 (1916)
Viri: dLib1, dLib2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Ko je prišel z juga na lahnih krilih vriskajoč klic pomladi, so se zbrali vaški gospodarji, da se pomenijo o čredniku.

Lipa, pod katero so zborovali, je dehtela v opojnem odetju, od njiv jim je velo nasproti veselo in radostno. Prevzel jih je klic pomladi.

»Ali ostane?« je rekel eden in se zazrl v vejevje lipe.

»Jaz bi rekel ne?« je rekel drugi in se pripravljal, da podpre svoj ugovor s tehtnimi besedami.

»In zakaj ne!«

»Ker je prestar, ker je bolan, ker ima bolno nogo, ki razširja neprijeten duh!«

»Saj je tudi prejšnja leta imel bolno nogo!«

»Pa ni bila rana tako velika in ne tako razjedena; sicer pa je bilo že lansko leto težko prenašati duh njegove rane!«

»Revež!«

»Tisto je res!«

»Kaj storimo ž njim, če ne bo črednik?«

»Usmiljenja je vreden! V koči naj ostane; da ne bo lakote poginil, bomo že skrbeli!«

»Ali brez dela ...«

»Hudirja, če pa ne more! Bolan je. Z bolnikom usmiljenje in potrpljenje — in Bog nam bo plačal v nebesih! Črednik pa ne bo!«

»Hudo mu bo, če ne bo, ker je že vajen!«

»Hudo gori, hudo doli! Že lansko leto smo morali imeti toliko obzirnosti ž njim, kakor je črednik ne zasluži! En teden ga imej pod streho, pri jedi sedi pri mizi, za peč ga ne moreš gnati; ti pa sedi poleg njega, si lačen in bi rad jedel, a kako boš, če kar naprej onegavi duh rane ...«

»Tisto je res! Ni prijetno!«

»No, vidiš! Torej naredimo tako in mu povemo: Bolan si, Jure, noga ti je vedno bolj razjedena; ne moreš biti več naš črednik; ali ker si bil toliko let, ti moramo biti hvaležni; ne bomo te podili iz koče; ostani do smrti v njej in jed ti bomo tudi pošiljali v kočo. Tako mu povemo in hvaležen nam bo.«

»Kam bomo pa dali novega črednika?«

»I, če bo mlad, bo poletje lahko prespal po kozolcih!« 

In odločili so, da ne bo Jure več vaški črednik, da pa ostane vkljub temu v čredniški koči in da ga prehranijo do smrti, ker ne gre, da bi ga podili na stare dni izpod strehe, ker so usmiljeni in vedo, da je treba z bolniki imeti potrpljenje. Za novega črednika pa so določili mladega fanteta, še ne dvajsetletnega, ki je bil v daljnem sorodu tistega vaščana, ki se je najbolj potegoval, da se skaže revnemu in bolnemu Juretu usmiljenje.

Jure ni čutil žgoče rane na nogi, ko se je vzbudila pomlad v deželi. Zaprl je skrinjo, stopil k mizi, brez palice je stopil k mizi in se pripravljal, da pristavi rog na usta in zatrobi. Ne! Na Jurjevo jutro se bo prvič glasil rog! Na Jurjevo jutro bo naznanil vaščanom, polju, loži, živini, da se začenja doba Juretova. Vsako jutro bo potem dvakrat donelo v vas, v polje, v ložo; in kadar bo treba iti s paše, bo donel rog in klical živino skupaj; in kadar*bo popoldne čas za na pašo, bo donel in opominjal vaščane, naj priženo živino; in kadar bo ob večerih solnce zahajalo in bo treba iti s paše, bo donel in klical živino; takrat in tolikrat na dan bo pel rog, ali nikdar tako ko zjutraj, ko bo klical iz spanja.

Jure je stal pri mizi na obeh nogah, tudi na bolni, in ni čutil, da je bolna, niti opiral se ni na mizo — in vendar se rana ni zacelila.

Nežno je položil Jure rog na mizo in začel nanj pripenjati konopno vrv. Kar mu pade v glavo, kako je bilo druga leta na Jurjevo, ko je prvič gnal na pašo : Bogato okrašen z zgodnjim cvetjem je bil rog in konopna vrv. Pa naj letos ne bo tako?

Jure je odložil rog in se začudil, kako more na kaj takega pozabiti. In je stopil k okencu — prav tako je stopil kakor da nima razjedajoče in žgoče rane na nogi, brez palice je stopil k okencu — da pogleda naokoli za cvetjem.

Ko pa se je sklonil skozi okence, je videl, da se bliža njegovi koči neko mlado fante z raztrgano srajco in luknjičastimi bregešami; obotavljal se je, nezaupno in bojazljivo je gledal čredniško kočo. Ko pa je zagledal Jureta, je obstal in strahoma pogledal nazaj po poti, po kateri je prišel.

»Kaj bi rad?« je vprašal Jure.

»Rad bi ...«

»No, zini!«

»Rad bi ... da bi ... če bi hoteli ...«

»Reci no, fante! Kaj se ti jezik zapleta pred menoj? Nikomur nisem še lasu skrivil, pa ga tudi tebi ne bom! Stopi bliže in povej!«

»Saj bi stopil, pa se bojim!«

»Kaj se boš bal, šleva neumna! Mene se boš bal?«

Fant je naredil par korakov.

»Ali me res ne boste? Tudi če Vam povem, po kaj sem prišel me ne boste?«

»Tak zini nože enkrat! Kaj bi rad?«

»V vasi so rekli, da Vam bodo dajali zastonj hrano in stanovanje ...«

»Zato ti ni bilo treba priti! To je čredniška koča — moje stanovanje; črednik sem — vsak teden hrana pri eni hiši! Nič novega nisi povedal!«

»V vasi so rekli ...«

»No? Ali da naj pridem v vas, da se domenimo glede letošnje moje službe?«

Fant je odkimal.

»Kaj je tedaj?« se je razjezil Jure.

»Rekli so, da dajte, ne, če bi dali rog ...«

Jure je pogledal fanteta s čudnim pogledom.

»Kakšen rog?«

»Čredniški rog!« 

»Fante, kaj si znorel ?«

»Tako so rekli v vasi.«

»Kdo je rekel? Nihče ni tega rekel, razumeš, nihče!«

»Moj stric je rekel in vsi drugi so rekli! So rekli da dajte rog meni!«

»Rog tebi, rog tebi! Fante, koliko si pa star? Da bi taka deca mene za nos vodila ...«

»So rekli v vasi, da Vam bodo dali zastonj hrano in stanovanje, rog pa meni izročite, ker bom jaz letos črednik!«

Jureta je zabolela v tem hipu rana na nogi kakor da se je kdo pritaknil z razbeljenim železom, spreletelo ga je po vsem telesu, obraz se je nabral v bolestne in neizrečeno bolečino izražajoče gube.

»A-as ...« se je krčevito izvilo iz Juretovih prsi. Fant se je tako prestrašil, da jo je v hipu popihal proti vasi, Jure pa je omahnil za hip, se prijel za okno, privzdignil bolno nogo in se mukoma privlekel po eni nogi ob steni do peči, vzel z nje lonec z jazbečevo mastjo, odtrgal kos hodnične krpe, jo namazal z mastjo in si jo pritisnil na rano. Pri tem delu se je vsedel na tla, in ko je bilo delo že končano, je še vedno sedel na tleh in zrl na bolno nogo, zrl topo in nepremično, obraz pa mu je izražal neizrekljive muke.

II.[uredi]

»Ne da,« je vpil kmet Marko in obraz se mu je nabral v jezne gube.

»Ne da,« je ponovil strahoma črednik in se bal, da ga še enkrat pošljejo.

»Da bi ne dal! Hudiča, bomo videli!« In kmet Marko je odločno vstal, vrgel klobuk na glavo in odločnih korakov odšel iz sobe.

»Kam misliš?« je vprašala žena in ga skušala pridržati.

»Naravnost k njemu! Bomo videli, če bo dal ali ne!«

»Nikar ne hodi! Revež je!«

»Kaj mu nismo odločili zastonj stanovanje in hrano? Za plačilo, imamo trdo vratnost!«

»Ne hodi, boljše bo tako, če ne greš! Smili se mi!« 

»Če pa ne da! Bomo videli, če bo dal ali ne! O, bomo videli!«

In je šel ...

Jure je sedel še zmiraj na tleh ob peči.

»Prišel sem po rog!« je rekel Marko z negotovim in neodločnim glasom, zakaj Juretov obraz je kazal neizmerne bolečine.

Jure je molčal in ni okrenil glave.

»Kaj ga res ne maraš dati?«

Jure je molčal.

»Jure, če ga nočeš dati izlepa, ga boš izgrda!«

Jure je molčal in ni okrenil glave. VfMarku je vzkipelo.

»Jure, daj izlepa!«

Ni dobil odgovora.

»Bomo ga dobili pa izgrda! Rog je naš!« In se je ozrl po koči in zagledal na mizi rog. In se je zveselil v srcu in si mislil! Vzamem ga in grem! Kaj mi vse drugo mar!

Jure pa je stal in oprt na palico napeto sledil pogledom Markovim.

Marko je stopil k mizi in segel po rogu.

»Ne boš! Tako se nismo zmenili!«

In Jure je bil pri mizi — kakor da se mu je rana hipoma zacelila.

»Kako, ti se upiraš nočeš dati izlepa?«

»Sploh ne dam! Roga ne dam!«

Roga ne daš ...«

»Nikdar! In če pridete vsi iz vasi! Kaj sem vam storil, da ste mi vzeli čredništvo? Kaj bo ono fante bolje znalo pasti vašo živino ko jaz? Kaj sem to zaslužil s svojo dvajsetletno službo ...«

»Saj si bolan, saj ne moreš, saj ... «

»Kaj zato slabše opravljam čredništvo, če sem bolan? Kaj se je že katero živinče poškodovalo ali izgubilo pod mojim varstvom? Kaj ...«

»Čast ti, Jure ne moremo se pritoževati, ali mi ti hočemo samo dobro! Kaj se boš mučil s svojo bolno nogo po pašnikih! Zaslužil si si s svojim vzornim čredovanjem da se oddahneš, da stopiš takorekoč v pokoj! Dobro ti hočemo, usmiljeni smo s teboj ...«

»Nikar mi ne želite na ta način dobrega, nikar ne bodite na ta način usmiljeni z menoj!«

»Jure ti ne razumeš tega! Hej, to bi se vsak drugi zahvalil, nam bil iz dna duše hvaležen, če bi mu prepustili kočo in mu še hrano dajali povrhu — zastonj namreč!«

»Nikar zastonj, ne moram zastonj! Zaslužil si bom, pošteno zaslužil! Pustite mi čredništvo!«

»Vidiš Jure, ne moremo, ker ...«

»Ne morete? Potem hvala za vašo dobroto! Pridite in spodite me iz koče ...«

»Jure! ...«

»Ne maram take dobrote! Marko, kaj naj delam vse dolge poletne dneve sam, sam, brez dela, brez dolžnosti v tej koči? Hrano mi boste nosili, me pitali kakor otroka in čakali, da me odnesete na pokopališče in se me na ta način iznebite ...«

»Ne bodi čuden, Jure!«

»Nič čuden! Pustite mi čredništvo, zadovoljni boste vi z menoj, zadovoljen jaz; zaslužil si bom, da prebivam v tej koči, zaslužil hrano.«

»Jure, črednik ne moreš več biti!«

Če pa povem, da lahko s svojo bolno nogo še deset let črednikujem! Kaj bi se nato ozirali! Moja je noga, mene boli, jaz trpim; če ne bi mogel, bi že jaz vedel! Drug vzrok mora tičati za tem!«

»Kaj bi se prerekala! Koča ti je prosta, da ne boš lakote poginil, bomo že skrbeli, črednik pa ne boš! Daj sem rog!«

»Ne dam!«

»Rog je naš!«

»Roga ne dam in ne dam!«

»Kako se moreš ustavljati in ne dati tega, kar ni tvoje, pravemu lastniku?«

Jure je molčal.

»Torej ne daš?«

»Križ božji, to imamo od svoje dobrote! Rog sem!«

Marko je prijel rog. Jure se je vzpel, oči so mu zažarele, na lice je vstopila rdečica.

»Proč!«

Jure je pokazal nenavadno moč; sunil je Marka, da se je opotekel.

»Ha, še pretepal se bo! Berač nadležni, boš ti mene suval! Rog daj!«

In se je zagnal proti Juretu, ki je naskok odbil in udaril z rogom po njegovi glavi.

»Berač smrdljivi,« je zasikal Marko.

»Ven, gospodar mogočni!« se je izvilo [iz Juretovih ust, in z vzdignjenim rogom se je bližal Marku.

»Čakaj, berač!«

Marko je odšel s kletvijo na jeziku, Jureta je zapeklo in zažgalo na nogi, da se mu je tema delala pred očmi. Znova si je položil jazbečeve masti na rano, položil rog poleg sebe in se zazrl vanj.

Rosno jurjevo jutro; vesela svatba v naravi; vriskanje, petje, veselje, tiho pričakovanje, rog pa se ne bo oglasil ... Živina bo vsa vesela hitela na sredo vasi -— Jureta ne bo ... Krenili bodo v stelnike — Jureta ne bo ... Komu se bi ljubilo misliti na Jurjevo neveselih misli? Ah, Juretu!

Šel bo šepet skozi gozd, drugi ga bodo poslušali, Jure ga ne bo; sanjale bodo breze, Jure ne bo sanjal z njimi; dehtela bo resa, Jure ne bo pil njenega dehtenja; modrovali bodo hrasti, Jure jih ne bo poslušal; smreke se bodo objemale in govorile zaljubljene besede, Jure ne bo prisluškoval! ... Škrjanček bo hotel prekositi vse druge tekmece, pa se mu ne bodo dali ... tekma bo huda, strastna drugi jo bodo uživali, Jure je ne bo ... Prišle bodo krave-vodnice pod okinčane breze in bodo iskale Jureta, da jim podari rdeče soli, Jureta ne bo.

III.[uredi]

Jure, ali ne greš pred kočo? Danes je god sv. Jurja! Ali ne greš pred kočo, da vidiš svetli voz svojega patrona in se mu zahvališ, za vse dobrote, ki ti jih je naklonil od zadnjega godu? Jure! ...

Zdaj, zdaj ...

Juretovo telo se je zvijalo v neizrečenih bolečinah.

Zdaj, zdaj ...

Jure je planil pokoncu, se zadel z bolno nogo ob steno, iz prsi se je izvil glas, ki ni bil ne tožba, ne obup, pretresljiv je bil glas in zamolkel. Temno se mi je naredilo pred očmi, mravlje so zagomazele v rani in se po bliskovo razhitele po životu, hitele k glavi ...

In tedaj je šel zlat voz, v katerega so bili vpreženi zlatogrivi konji in je na njem sedel sv. Jurij nad črednikovo kočo ...

Odšel je in izginil za gorami. Na vzhodu je pustil sled, po katerem so se premikala zlata kolesa njegovega voza.

Ko se je Jure nekoliko dvignil in zapazil na vzhodu sled zlatih koles, je omahnil na ležišče in zaprl oči.

Tedaj ...

Ni se odprlo nebo, ni zagrmelo iz jasnega jutranjega neba, ni treščilo v vas, ni se zemlja zamajala — na vasi je zatrobil črednik.

Mili Bože, črednik je zatrobil na vasi ...

Jureta je vrgla neznana sila iz ležišča, zadel je zopet z ranjeno nogo ob steno, mravljišče v rani je završelo in zašumelo huje in živeje in hitreje kakor poprej, z najhujšo naglico se je razhitelo po životu, po glavi. Ali mravlje v glavi niso naklonile volje. Hotelo ga je vreči zopet k tlam, pa se je šiloma ohranil in pretipal do roga.

Da, glej, rog je tukaj, čredniški rog je tukaj!

Na vasi trobi črednik, trobi ...

Iz Juretovih prsi je prikipelo zariplo hropenje, planil je proti mizi, se zadel ob stol z ranjeno nogo — nov roj mravelj se mU je pojavil v rani — zagrabil rog in ga pritisnil na usta. Pihal je in pihal — glasu ni bilo iz njega. Jezno ga je vrgel za vrata.

Trobenje črednikov še se zmiraj čuje. Znova je planil k rogu in pihal, pihal v njega — glasu pa ni bilo iz njega. In gaje zagnal ob tla in ga pohodil, pa ga vzdignil in objemal in poljuboval in pritiskal na prsi.

Tedaj je čredniški rog utihnil. — Juretov ni hotel vkljub temu peti. In je šel za kočo in natrgal cvetja in okinčal rog in vrvico, obesil rog na ramo in stopil pred kočo. Ozrl se je na vzhod in zrl dolgo v njega, ozrl se je na ložo in zrl dolgo nanjo, ozrl se je na polje in prisluškoval, ozrl se je na vas, jo motril nekaj trenutkov, nato pristavil rog in izkušal zatrobiti, pa je tako nerodno pihal, da je izvabil le glasove, ki niso bili pravim podobni. Tedaj se je prijel za sive lase in si jih začel puliti, in s povzdignjenim rogom je odhitel v vas.

Otroci so se plahoma in s pritajenimi klici groze razpršili izpod vaške lipe, ko so zagledali hitečega črednika s povzdignjenim rogom, razmršenimi lasmi in z grozo na obrazu, ženske so se križale, ko so ga videle, in če so bile same doma so varno zapahnile vrata. Markova žena se je skoraj sesedla od groze, ko je videla, da hiti proti njihovi hiši, on je zapahnil vrata.

»Jezus, Marija ...« je ječala žena, ko je Jure razbijal po vratih.

»Molči!« je rekel mož.

»Jezus, in ti si kriv ...« je dostavila, ko je Jure odhitel — brez palice in z bolno nogo — pod vaško lipo, kjer je izkušal trobiti, a ker ni šlo, odhitel proti stelnikom.

»Molči. Kaj bom jaz kriv?!«

Marko je odšel v skedenj mračnega obraza in zaprl z ropotom vrata za seboj. In ni minulo pol ure, ko je prihitel iz paše novi črednik — gologlav, na pol živ, ves trd od groze in povedal, da ga je Jure zapodil.

»Živino nam pokvari!« so menili gospodarji, stisnili gorjače v pest in odhiteli proti stelnikom. Pa so videli prizor, ki jih je osupnil.

Jure stoji pod belo brezo, okoli njega krave-vodnice; z eno roko Jih boža drugo za drugo, z drugo roko jim ponuja zemlje, prahu in govori: »Na čada, rmenka, liska, na soli, na!« Pes iz vasi, ki je hodil prejšnja leta z njim na pašo, mu pa liže razjedeno rano. Ozrli so se gospodarji in pogledali eden drugega, a Marka ni bilo med njimi ...

Ko jih je pa Jure zapazil, je pobesnel, udaril z rogom po kravah in oddivjal v ložo. Hrastje so strmeli nad svojim znancem in se čudili, smreke so se stisnile v strahu, breze so ga pomilovale, ptički so nehali peti in so bežali pred njim ...

Jureta pa ni videl nihče več razen vaščana, ki je šel po drva in ga našel z razbito glavo ležati pod hrastom — rog je krčevito pritiskal na prsi.