Čez osem let

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čez osem let
Ivan Tavčar
Izdano: Ivan Tavčar: Povesti [2. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1897, 253–289
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6.dno

1.[uredi]

Tujec sem pod svojo streho! Denes zjutraj sem prekoračil prag očetove hiše! Ko pa sem po mestnem tlaku stopal, so me srečevali obrazi pusti, dolgočasni, starikavi in rumeni, kakor iz starega voska skuhani! Nihče me ni poznal, ali me vsaj poznati ni hotel! Osem let nisem že storil koraka po tem tlaku. Nov, mlad zarod je nastopil v tem, zarod, katerega ne poznam več! In jaz sem se postaral in enak sem listu, ki ga je jesen stresla z veje, in ki v novi pomladi segnit leži pod svojim drevesom, na katerem pa poganja novo življenje, novo cvetje!

Denes zjutraj sem torej prišel. Pred očetovo hišo sem obstal. Dolgo to poslopje je bilo videti zapuščeno, umazano in revno. Okna v prvem in drugem nadstropju so bila z rumenkastimi gardinami preprežena, in to o belem dnevi, ker za temi gardinami ni nihče stanoval! To pa je bila moja volja, in dobro mi je dejalo, da so se moji ukazi tako točno izpolnjevali.

Pri vhodu sem si otresel prah z obutala. Pes, nekje v veži ležeč, pa je planil tedaj proti meni ter z ostrimi zobmi režal proti moji nogi. V moji hiši me zverinče ni poznalo!

Tudi vratar je pri svoji lini pogledal v vežo, mogočno, ponosno. In videč slabo mojo obleko je dejal kratko: »Tukaj se ne deli milo­ščina!«

In srdito je zaprl okence pri svoji lini. A jaz sem bil v svoji hiši berač!

Ko pa le nisem hotel oditi, je odprl vratar še enkrat svoje okence ter pomolil popolnoma svoj temni, bradati obraz v vežo. Bil je Štefan Vir, isti Štefan Vir, ki je v teh osmih letih lenaril za moje denarje in me ves ta čas go­ljufaval, kjer je le mogel! A ta poštenjak seje tedaj takoj razsrdil! Grdi obraz se mu je napel in od pijančevanja rdeči nos se je kar zaiskril, tako da sem videl, da hoče moj vratar postati sirov.

Obrnil sem se proti njemu ter dejal počasi: »Nekdaj sem bil gospodar v tej hiši in upam, da sem sedaj še tudi!«

Bliskoma se je zaprlo okno pri lini, in od­prla se je takoj vratarjeva sobica! In Štefan Vir se je privalil na dan ter prilomastil v vežo. In kakor strela je planil na psa, pri stebru ren­čečega, ter mu položil težko nogo na suha rebra in zatulil v sveti jezi: »Zver prokleta! Da ne poznaš svojega gospodarja! Prav prokleta!«

Potem pa je zvijal svoje truplo, se sladkal ter počenjal vse sleparije, ki so lastne takim podložnim dušam.

Molče sem stopal po stopnicah v svoje stanovanje — Štefan Vir je odklenil vrata — in stopil sem v prostore, kjer sem nekdaj srečen bil.

Takoj sem odpravil sitnega strežaja.

Ko pa sem bil sam, so me obsuli hipoma preteklih dni spomini. Po sobi okrog sem obrnil pogled. Vse še tako, kakršno nekdaj! A prah, debel prah je ležal po mizah, po stolih, po knjigah in po vsi opravi! Skozi gardine je pri­hajala mračna svetloba, tako da je bilo skoraj temno tu notri. Ondi na steni v zrcalu sem videl samega sebe. Ali je bilo mogoče ? Ta obraz je bil moj obraz? To razorano lice, ti redki lasje ob čelu, in ta dolga, razmršena brada, ki pa je bila tja proti ušesom že močno bela! In te oči, ki so tako srepo zrle izpod čela! Vse to sem bil jaz! Tudi name je bil padel časa prah ter me oglodal bolj kot opravo po sobi! Ali ta prah je bil padel tudi na moje srce! Tudi srce, in ne truplo samo se mi je postaralo, tako da me je obdala groza, ko se mi je tedaj vse to odkrilo.

Na stol sem se spustil ter si podprl z roko težko glavo. Osem let življenja sem vrgel v nič ter bil zakopal svoje talente v zemljo! In sedaj sem jih odkopal, rjave in od rje objedene! A kdo je zakrivil vse to? Da ona, edino ona je kriva, da je to vse prišlo tako!

V sobi nisem mogel ostati! Planil sem na hodnik in po stopnicah na vrt, ki se razpro­stira za hišo. Ondi sem letal po peščenih stezah. Piš je vlekel ter mi hladil obraz, ali mene so morili spomini iz preteklosti!

Vsa kota sem obdivjal ter končno obstal pred železno ograjo, ki loči moj vrt od sosed­nega. Sosedni ta vrt pa mi je bil nekdaj tudi odprt, in prijateljstvo me je sprejemalo ondi.

Bogatega Grma vrt je bil še tak, kakršen nekdaj! Peščene steze, po gredah pa obilo tistega tolstega cvetja, a vmes tudi sočivja in drugih ko­ristnih rastlin! Tu in tam klop, a v zatišju vodo­met, z vodenim žarkom v jasni zrak kipeč! Vse to je bilo nekdaj tudi že tu!

Meni pa se je srce takoj napolnilo s srdom. Kako drugače bi bilo lehko vse, ako bi me usoda ne bila vrgla v dotiko s to rodovino! Pač bi ne bil sedaj sam, in tako zapuščen, kakor kamen na dnu morja! In ti ponosneži! A jaz sem jim povrnil vse bridkosti ter jim poplačal stotero več, kot so mi dali, haha!

Srd me je bil čisto omamil. Ko pa sem se zopet zavedel svojega življenja, mi je zrlo skozi ograjo nasproti dvoje temnih, divjih, tožnih ali morda sovražnih oči! A pred mojim pogledom ji je obledelo lice, visoko njeno telo se je streslo, in z rokami je pograbila po zraku.

Slednjič pa se je oprla na železno ograjo ter zaječala: »Evgen!«

A jaz sem planil na vrt, v najgostejšo goščo, ter se nisem menil za njeno ječanje. To ječanje je bilo ječanje sovražnosti, kakor pri divji zveri, ki je dejana v železni zapor in je brez moči gledavcu nasproti!

Bila je Leonora — moja žena!

2.[uredi]

Mladost...preteklost! Grenki spomini, ali vendar tu in tam cvetje in sončni žarki vmes! Pred dušo mi stoji še denes moj oče, kakor je bil, kakor je živel! Star, sklonjenega telesa, zgrbančenega lica in s sivimi, svetlimi očmi! Osoren je bil — mene ni ljubil! Ljubil pa je denar, za katerega se je trudil vse dni svojega življenja. V starosti je šele stopil v zakon ter vzel mlado ženo. Ali kmalu je umrla, in jaz sem ostal za njo.

Oče pa me ni ljubil, in kadar si je dobil časa, da je prilezel iz svojih skladišč na beli dan, me je tepel za vsako stvarco. Ogibal sem se ga in če je le bilo mogoče, sem ušel iz temnega poslopja na svetli vrt ter letal ondi okrog in končno odklenil mala vratca ter smuk­nil skozi nje v gozd, ki se sedaj še tudi raz­prostira za vrtom po rebri navpik. V gozdu pa sem pod visokimi drevesi na mahu ležeč poslušal ptice po vejah in gledal mrčes po zraku ter zrl v sončne žarke, ki so se usipali skozi vejevje in zlatih zeleno listje.

Nekdaj, ko sem tako ležal na mahu, se mi je zdelo, da je zašumelo suho listje tik mene. Sklonil sem se — in v istini, poleg mene je čepelo otroče, dekletce v istih letih, kakor sem bil sam. Rumeni laščeki so ji kakor svit ob­dajali obrazek. Velike oči pa je imela uprte v me in gledala me je neprestano. Čemu je bila prišla tu sem? Kaj je hotela tu? Srd me je napolnil, ker tedaj sem sovražil vse, čisto vse. Samo gozd, ta tihi in prijazni gozd sem ljubil. In tu sem, tu sem v gozd se je predrznila priti, tu sem, kjer sem bil jaz sam gospodar in pa ptice po vejah in pa mrčes po zraku.

»Kaj hočeš tu?« sem vprašal jezno.

Ali prstek je dejala na rdeča ustna in rekla veselo: »Tiho, tiho! Ušla sem! Hihi! To me bodo iskali!«

Bila je sosedova Leonora, ki je pa dotedaj še poznal nisem.

Ali odtedaj sva postala prijatelja. In še potem, ko sem hodil v šolo, sem rad uhajal v gozd ter poslušal ondi ptice in čakal, da je prišla sosedova Leonora.

In okrog po gozdu sva letala, po vseh potih lazila; poznala sva vsako deblo skoraj in vsako tratino — ter rada se imela!

Nekdaj jeseni je bilo. Rumeno listje je pa­dalo na tla in po golem vejevju so čivkali jesensko-otožni strnadje. Prehodila sva bila ves hrib. Slednjič pa je Leonora onemogla in dejala, da je trudna. Pod smreko na mah sva sedla. Trudno glavico mi je naslonila na ramo in rekla imenitno: »Evgen, jaz bi ti rada nekaj povedala!«

Odgovoril sem, naj govori.

»Vidiš, kadar bom tako velika, kakor je sedaj moja mama, tedaj bodem tvoja žena, jeli ti?«

In prav se mi je zdelo, da bode moja žena. In govorila sva še mnogo o tem: da ji bodem kupoval draga oblačila, taka in taka; da bodeva stanovala v hiši na trgu, prihajala tudi v gozd in da bodeva počenjala, Bog ve kaj vse! Morda so bili to najsrečnejši časi mo­jega življenja! Megle otroške nezavesti duševne so ležale tedaj nad mano. Ali kako hitro so se raztrgale potem — in pokazal se mi je življenja jasni, a vendar strašni obraz! Da bi se pač po­vrnile megle nekdanje!

Moj oče me ni ljubil, in komaj sem stopil v gimnazijo, me je že odstranil iz hiše. Tisti hišni učitelji in pa radovedna moja vprašanja so mu bila postala nadležna.

V stolnem mestu je imel brata in k temu me je poslal. Prišel sem k stricu Alfonzu. Stric Alfonz! Kak človek je bil to! Njega se je oklenila mlada moja duša, kakor se bršljan ovija okrog hrasta. Nikdar potem nisem naletel na človeško bitje, katero bi bilo zadovoljno s svojim življenjem. A stric Alfonz je bil tako bitje! Srečo je dihal vsak dan. In kaki ideali so mu živeli v krasni duši! Njegovi uki so kakor plodonosni cvetični prah obsuli cvetove mojega duha! Tedaj, morda samo tedaj sem se v istini radostil živ­ljenja! Leto za letom je preteklo, in leto za letom je moja duša postajala čistejša. Človek mi je bil kras stvaritve in ženska vzor najvišji. Na vseučilišču, prišedši na nje, sem poslušal edino le modroslovje. Vtopil sem se v sisteme ter srkal iz njih vzore ter napolnil z njimi dušo svojo. Vodnik pa mi je bil stric Alfonz. Skupno sva premišljevala, skupno se pogovarjala ter iskala navdušenja, kjer je le bilo mogoče.

Ali končno je umrl stric, in oče me je po­klical domov, ker premnogo učiti se je bilo po njegovem mnenju nepotrebno in je stalo tudi preobilo denarja.

Čez deset let sem prišel torej zopet na svoj dom, poln idealov! Očeta pa sem dobil od starosti potrtega in na robu groba. A bil je še vedno tak, kakršen nekdaj. Za vrečo moke bi bil prodal vse take stvari, ki so bile meni vzorne. Pa vendar ni mogel potreti moči mojega duha, in krepko sem se postavil v bran nje­govim sarkazmom. Pustil me je potem živeti, kakor sem hotel.

Nikdar pa nisem bil pozabil prijateljice otroških let. Vedno je živel njen spomin v moji duši. Sveto, gorečo ljubezen sem gojil do nje, in vzor vseh vzorov mi je bila ona!

Takoj prvi dan, ko sem bil prišel nazaj, sem jo hotel videti. Kaka je bila postala v tem? Kakor boginja gotovo!

Bilo je jasno popoldne, ko sem po znani poti čez vrt hitel v gozd. Oči sem upiral v vrt sosednji — a prazno je bilo vse. Nikjer med cvetjem se ni hotela prikazati krasna njena podoba.

S potrtim srcem sem stopil iz vrta v gozd. A tu so se mi odprla zopet otročja leta. Vse sem poznal še. Na tem deblu je nekdaj gnezdil ščinkovec, in ondi pod rušo je taščica skoraj vsako leto nanosila svoje selišče! Tu, tu pod smreko pa je bilo, kjer mi je povedala, da bode moja — žena. Kak sem bil tedaj! Že pri sami misli mi je zalila kri obraz in zardel sem bolj kakor sedaj dekle, če ji poveš največo nesramnost!

Vse strani sem prelazih Naposled se je steza zavila — in pred mano na tratini je se­dela družba mladih deklet. To je govorilo, klepetalo in pilo kavo. Na zeleno rušo so bile pogrnile prt ter imele okrog njega svoje ve­selje. Ze poprej sem bil čul iz dalje to govo­ričenje in šumenje. Nehote sem šel za njim. Morda je ravno ona! In v istini, na čelu tej družbi je sedela Leonora. Takoj sem spoznal krasni njen obraz. A meni se je zdela neizre­čeno lepa!

Bog pa zna, da sem bil pretipal in pre­gledal filozofične sisteme vse ter si napolnil duh z vedo in učenostjo! Ali kako se vesti ženskim nasproti, tega se nisem bil navadil! In kaj so mi bile ženske, druge ženske tedaj, ko sem že nosil v sebi idealno ljubezen? Redkokrat sem bil prišel k ženskim v družbo, a še tedaj sem ostajal molčeč v zatišju. Kadar pa je zrlo na me žensko oko, sem se čutil v stiskah in neokretno in trdo sem se vedel.

Tako se mi je zgodilo tudi tedaj v gozdu. Takoj sem čutil, kako so mi postale težke noge, prav kakor bi si jih bil s svincem zalil. Nerodno sem snel pokrivalo z glave in v prvem trenutju nisem vedel, kaj naj bi izpregovoril. Moral sem v istini biti čudna in smešna prikazen. Pričelo se je suvanje z rokami, z nožicami, oči so se blesketale in končno se je smejalo vse! Tudi ona, tudi ona se je smejala!

Srd je šinil v me, ponosno sem se zasukal ter hotel odhiteti v gozd. Ali tedaj se je dvig­nila Leonora in hipoma sem čutil njene roke okrog vrata in glavico je pritiskala na mojo ramo.

»Evgen, moj Evgen!« je vzkliknila radostno. Saj me je vendar ljubila! V pričo vsega sveta mi je odkrila svojo ljubezen!

Potem pa je prišlo, kakor sploh pride pri tacih okolnostih. Bil sem sin bogatinov, in ona je bila hči ravno tako bogatega soseda. Zaročila sva se, roditeljem v zadovoljnost in sebi v srečo! Vsaj tedaj sem menil tako. Potem pa je postala moja žena, v bridko mi usodo, v bridko mi usodo!

3.[uredi]

Da, to je bila moja bridka usoda, da sem se prikoval na to žensko! Kako hitro mi je pregnala vse vzore, kako hitro mi je razprala zagrinjalo, da sem zrl v mrtvo, tožno istinitost! Nosil sem v sebi gorko srce in menil, da ga nosi tudi ona v sebi. Ali Leonora ni imela srca! In ko se mi je zavest o tem vsem odkrila, mi je pokosila takoj cvetove mladega življenja in kakor črn oblak mi je pokrila jasno nebo goreče duše. Ta ženska, edino ta ženska je kriva, da sem sedaj sam in zapuščen, kakor divja zver sredi stepe!

Živela sva skoraj tri leta v zakonu. In svet je sodil, da sva srečna. V tem je šel v večnost moj oče — stari Lenart Kamnovec. Zapustil mi je veliko svoje premoženje. Postal sem sam svoj gospodar. Zavoljo denarja so me častili someščanje in stopil sem tudi v javno življenje ter tudi tu izgubil počasi vse svoje ideale! Vse je izginilo, a srce je ostalo prazno in pustošno!

Leonora pa se je lahkoživo veselila živ­ljenja ter privabila mesec za mesecem v hišo neizmerno računov, katere sem moral plačevati. Na javnih plesih je bila kraljica — in to, le to edino jo je veselilo. Jaz pa sem bil senca in nji nasproti brez vsake moči. Če sem izpregovoril osorno besedico, se je raztopila tako v solzah, da sem moral tiščati zobe in jezik za njimi. Pri vsem tem pa je svet govoril, da grdo ravnam s svojo ženo in da sem le jaz, edino le jaz kriv prepira v hiši.

Ali je torej čudo, da je prišel dan, ko so se vezi med nama raztrgale ter se je napravil med nama tak globok prepad, da ga premostiti ni moči?

Zakon nama ni bil ostal brez blagoslova — dobila sva že prvo leto otroka. Tedaj pa sem užil zopet nekoliko neizkaljenega veselja, katero mi še denes zadostuje za vse to izgub­ljeno življenje.

Bilo je to drobno, neizrečeno drobno bitje, z očmi kakor dva bisera! Kako živo mi je še denes pred dušo — ali umreti, tako grozno hitro je moralo umreti! Cvet mojemu življenju bi bila postala ta deklica, ali sedaj je mrtva, že davno mrtva! Vsa moja duša se je bila izlila v to dete in vsi moji občutki so bili po­svečeni temu nezmožnemu bitju. Ali zapustila me je, in sam sem ostal, čisto sam!

Pravili so mi, da lastni otroci človeka iz­boljšujejo. Menil sem torej, da bode tudi moja žena postala drugačna. Ali prve mesece je burno letala s svojim otrokom tjainsem ter ga skoraj nikdar iz rok dati ni hotela. To je bilo poljubovanje in sladkanje! A potem se je tudi otroka naveličala in postala je, kakršna je bila prej. Doma pri svojih se je dolgočasila — in povr­nila se je zopet v življenje. A jaz sem moral zopet hoditi z njo na plese, laziti za njo po svetlih parketih ter ponižno molčati, če se je okrog nje sladkarila vsa mestna vojaščina, če so jo z zaljubljenimi pogledi preganjali vsi meščanski gizdalini. Otroku na ljubo sem prenašal vse.

Bilo je preteklo skoraj tretje leto najinega zakona. Prišel je bil zopet predpust ter prinesel, kakor leto za letom, polno tistih burnih, a ne­slanih veselic, ki so v grozo zakonskim možem in rodovinskim očetom, z mnogobrojnimi hče­rami oblagodarjenim. Takrat sem bil voljen v občinski svet, seveda samo zavoljo svojega premoženja. Ravno iste predpustne dni pa smo imeli viharne seje. Hoteli so mestne gozdove posekati in les na pomlad prodati. In o tej stvari je bilo govo­ričenja, burnega govoričenja, da me je groza še sedaj, če se spominjam tistih »posvetovanj«. Ker je hotel vsak tepec, ki so ga bili meščanje odposlali v zbor, svojo besedo govoriti, in ker je takih tepcev po stoleh v meščanski zbornici sedelo preobilo, smo hodevali v »seje« dan za dnevom.

V tem je prišel dan, ko je častništvo mestne posadke dajalo svoj letni ples. Tisto jutro pa je morala mala Evgenija — tako je bilo ime mojemu otroku — ostati v postelji z bolno, vročo glavico. Čez noč je bila prišla bolezen, in misel, da morda smrtni angel po­kosi to mlado cvetico, me je napolnila z obupnostjo. Popoldne je vročina nekoliko odlegla, in bolje ji je bilo. Na večer pa mi je Leonora za živega Boga obljubovala, da ne pojde na ples, da ostane doma pri bolnem otroku. S težkim srcem sem se potem napotil v sejo, da smo se prepirali o mestnih gozdovih. In prepirali smo se do trde noči.

Ko pa smo končali, je bila že skoraj polnoč. Luna je sijala po mestnih strehah, katere je po­krival debel sneg. Hitel sem proti svoji hiši. Vezna vrata so bila na stežaj odprta. V sobi pri vratarju pa je zborovala vsa družina. In smejali so se, klepetali in Bog ve kaj počenjali. Nihče me ni čutil po stopnicah navzgor hitečega. Stopil sem v stanovanje. V Leonorini sobi je ležalo oblačil in druzih toaletnih priprav, razstlanih v strašnem neredu. Duh pomad in druzih tacih sleparij pa je bil razširjen po nji.

V drugi sobi je pri mizi slonela strežajka — in spala. Ni se prebudila, ko sem hitel mimo nje. Ali Leonore ni bilo nikjer!

Končno sem stopil v spalnico k otroku. Nikjer žive duše. V posteljici pa je ležalo dete, mirno, tiho. Z ročicami se je bila sirotica zapredla med odejo. Potni laščeki pa so ji v kepicah padali čez čelo. Bila je mrtva! V istini, čisto mrtva! Bolest, divja, srdita me je prešinila, in menil sem, da mi morajo zavreti možgani. Bila je mrtva, mrtva!

Moje zdihovanje je prebudilo strežajko. Boječe je prihitela ter govorila nekaj, da je bilo otroku bolje in da je šla gospa z bratom na ples. Na ples! In doma ji je umiral edini otrok. Smejaje je poslušala pregrešne tiste fraze puhlih glav — a doma je smrt s svojo koso plesala svoj mrtvaški ples! Po godbi doneči je premikavala svoje olepoličeno telo, doma pa je mlado življenje pojemalo, in nje, matere, ni bilo, ker je morala — plesati! To je materino srce! Haha! Materina ljubezen! Taka ženska, taka ženska ni imela srca, nikdar ga ni imela! Saj še divja zver v puščavi ne zapusti svojega zaroda, če mu nevarnost preti! Ali ona je pustila umreti svoje dete, samo da je mogla — plesati! Tedaj pa se mi je strdila kri kakor led po žilah, in ljubezen do te ženske mi je izginila, čisto izginila iz srca!

Svojega otroka pa sem napravil v belo oblačilce. Iz vrta so mi morali prinesti cvetja, čez zimo umetno vzgojenega, in z njim sem jo obsul, da je ležala kakor na pomladanski livadi. In na visocih svečnikih sem zapalil sveče, da so ji gorele v zadnji spomin. Potem pa sem sedel v znožje ter ji neprestano zrl v bledi obrazek. Dolgo časa sem bil sam z mrtvim svojim otrokom in z mrtvim svojim srcem.

Končno je luna ugasnila na visokem nebu in zvezde so obledele. Zunaj je nastala tema, čista tema, kakor meni v duši.

Potem pa je pridrdral voz. Začulo se je pred hišo smejanje. Poslovili so se. Ječaje sem hotel vstati — ali nisem mogel.

Prihitela je v sobo. V ničemurni svoji obleki, posuta z bliščečimi dragocenostmi in z razkodranimi lasmi. Ali nasproti ji je prihitel duh mrtvaški, nasproti so ji plapolale mrtvaške sveče, nasproti ji je donela tromba sodnjega dne: Mrtev otrok!

Drugo jutro pa sem ji zaprl svojo hišo ter jo pripeljal k očetu nazaj. Starec se je grozil in od jeze se penil. Ali pri njem je morala ostati. Mesto pa je imelo govoriti vsaj za leto dni!

Pokopavši svojega otroka, sem vzel popotno palico v roko ter odšel med svet. Potem pa sem se drvil po zemlji okrog s srcem opustošenim in skelečimi svojimi spomini. Na njo pa, ki ni imela srca, sem mislil le s sovraštvom. Potrla mi je vse, vse upe življenja!

Čemu sem prišel sedaj nazaj? Ne vem. Da bi zopet videl svojo ženo, gotovo ne! To mi je jasno! V tem pa je naju sodišče ločilo od »postelje in mize«. Modri sodniki so sodili in dejali, da je krivica na moji strani, ker sem svojo zaročeno ženo hudobno zapustil ter šel po svetu, Bog ve, kam. Hudobno zapustil! Haha! A tudi prav! In v razsodbo so še postavili, da moram svoji ločeni ženi plačevati toliko in toliko, da bode mogla živeti in se oblačiti. Denar pač vsako rano zaceli! Osem let, osem dolgih let sem se klatil po tujini, in sedaj sem truden in življenja sit se povrnil. Iskal sem lju­bezni, ali postavili so me v peščeno puščavo, kjer ni studenca, ne hladilnega dežja izpod neba, da bi mi okrepčal onemogle ude.

4.[uredi]

Sedaj sem že dva dni tu v mestu, in žive duše ni še bilo blizu. Čisto sem pozabljen! Pač, beležnik, ki mi je ta čas premoženje oskrboval, se me je vendar le še spominjal! Prišel je ter mi prinesel dolg, dolg račun, iz katerega je raz­vidno, kakor je pristavil ponosno, stanje vsega mojega premoženja.

Če pa stopim na ulice, se me ogiblje vse. Prijatelji nekdanji mi ginejo izpred oči, ako pridem na sto korakov blizu. Kakor bi jih veter odpihal, tako jaderno se vselej zasučejo v kako stransko ulico. Bog z njimi! Če se pa le ogniti ne morejo, obračajo ti farizeji poglede v tla ter se delajo, kakor da bi me ne videli. Licemerci! Nekdaj pa so lazili za mano ter mi lizali roke. Smeh pa me sili, kadar mi pride nasproti kakov tak licemerec s svojo družino! S svojo debelo soprogo stopa mogočno s tolstim svojim obra­zom mimo, obdan s četo otrok. Mimo stopaje pa me meri z imenitnimi pogledi, češ: poglej me v rodovinski sreči cvetočega, v isti sreči, katero si ti tako lahkomiselno pehnil od sebe!

Tacega očitanja so polni ti licemerski obrazi. A vsi ti očitavci se delajo, kakor da bi bili Bog ve kako srečni! So pa vendar tako siromaške stvari!

In takih mrčesov naj bi se sramoval? Jaz, ki sem svoje življenje daroval idealom, ki sem se hotel povzdigniti ter sem se tudi povzdignil iz prahu, po katerem ta golazen lazi ter bode lazila venomer!

Če pogledam te zakonske može s tistimi zakonskimi ženami in s tistimi zakonskimi otroki, pač ne vem, zakaj bi mi naj zardela lica! Kakor svetnik stojim v blesku pred njimi, in če zro s zaničevanjem na me, vračam jim to zaničevanje po dvakrat in trikrat.

Imam ženo in otroke! Tako javkajo o vsaki priložnosti. S tem izgovorom zatajujejo svojega cesarja, če je treba, svojega Boga, svoj narod, svoj značaj! In takih zakonskih siromakov naj bi se sramoval, pred njimi naj bi izginil kakor ponočni ptič v mrak, in zavoljo njih naj bi se ne upal več stopiti na jasno, svetlo sonce?

Nikdar ne! Kakor bog z visocega Olimpa stopam med temi filistri in ne obračam obraza ne na levo, ne na desno. Njim vsem se stavim na upor!

Včeraj zvečer sem bil v gledališču, v svoji loži. Zviti moj beležnik si je na moje troške leto za letom kupoval ložo, »ker tako bogata hiša mora imeti svojo ložo, če je tudi prazna vsak večer!« Vstopil sem, kakor da bi bil prišel po svoji vsakdanji navadi, mirno, brez vse strasti in z obrazom brezskrbnim. Hladnokrvno sem slekel rokavice s prstov in potem flegmatično sedel na mehko blazino. Na odru se je že igralo, in nekov slab Lir se je s kričanjem trudil, da bi spravil na nič velikansko Šekspirjevo poezijo. Prostor je bil jasno razsvetljen. In ker so bile ravno tedaj klasične igre prišle »v modo«, je bilo gledališče polno. Po ložah je sedelo obilo krasnega ženstva in vse to je bilo zamaknjeno tja na oder, kakor da bi Bog ve kako bilo vneto za nebeškega Šekspirja.

Ko pa sem sedel na svoje mesto, je bilo, kakor bi bila električna iskra šinila med to družbo. Hipoma so se jeli obračati obrazi proti meni, in sto in sto oči me je skozi ostro steklo opazovalo. Potem pa so se spogledavali in se posmehovali ter me obdelavah z ostrimi svojimi jeziki. Prepričan sem, da se je neizrečeno hudega isti večer govorilo o meni.

Na drugi strani, skoraj ravno meni nasproti, so sedeli Grmovi v svoji loži. Tudi Leonora je sedela tam, a takoj o mojem vstopu je izginila v zatišje, v mrak. Stari pa še s trepalnico ni genil. Kakor kip je sedel na svojem prostoru in samo sedaj pa sedaj krčevito pogladil z roko belo svojo brado ali si pa podrgnil z njo čez plešo na glavi.

A jaz sem ostal na svojem mestu. Ko pa je bilo končano drugo dejanje, mi je prinesel sluga vest, da bi rad nekdo z mano govoril. Podal mi je karto. Na nji pa sem čital ime brata nekdanje svoje soproge! Ko sem se bil ločil od nje, je bil ta brat še skoraj otrok, mlada, boječa in bolehna stvarca. Ali sedaj je hotel ta Feliks Grm z mano govoriti! Na listu se je bralo, da službi med vojaki, in da je častnik. Čisto sem bil pozabil tega brata svoje žene, ali denes se mi je sam vrinil v spomin.

Sluga je bil komaj odšel, in že je vstopil pri meni Feliks Grm. Kar ga nisem videl, je bil močno zrasel. Ali šibki njegov život je bil sklonjen in zelo neprijeten vtisk podobe njegove, na kateri je visela uniforma, kakor bi se sušila na drogu. Suha glava mu je na šibkem vratu nemirno tičala med visokimi ramami, tako da se je videlo, kakor da bi se hotela vsak tre­nutek odtrgati na visokem stališču ter zdrsniti dolginu pred noge. Pod nizkim čelom pa mu je gorelo oko v prečudnem ognju, kakor tistim bolnikom, ki z gnilim drobom vsak dan priča­kujejo smrti. Pri tem pa se je vedel boječe ter zrl neprestano na dolge svoje noge in na vsak korak, ki ga je storil. Dolgo truplo mu je bilo videti na poti, in vedel se je tako, kakor da bi sam ne znal, kam naj bi dejal to svoje raz­tegnjeno telo.

Vstopivšega sem hladno pozdravil, kar pa ga je spravilo v stisko. Sedel je v senco, tako da mu ni padala svetloba na obraz. Skozi mrak pa je švigal plamen njegovega očesa proti meni, kakor da bi hotel pogoltniti vso mojo osebo.

»Težko sem te pričakoval, ali končno si vendar prišel, Evgen!«

Te besede je samo polglasno šepetal. Ali takoj je umolknil, kakor da bi se bil prestrašil sam svojega glasu. Potem pa je koščene svoje roke drgnil eno ob drugo ter jih končno po­tisnil med šibka svoja kolena.

»Težko, prav težko sem te pričakoval!«

In sklonil je svoje telo še bolj in tja v kot obrnil goreče svoje poglede.

»Pobegnil si bil, čez noč si bil izginil in drugo jutro te več ni bilo. Mi pa smo ostali tu s sramoto pokriti. In uboga Leonora se je vlačila skozi življenje kakor megla brez vetra. In smejali so se ji in s prsti za njo kazali. A na obrazu so ji izginile rože in na smrtno po­steljo je morala leči. In v tihih nočeh se je s smrtjo borila. Mi pa smo že menili, da se bode povrnila v večnost. Veliko smo trpeli. Jaz pa sem tedaj mislil na te, Evgen, in težko te pri­čakoval!«

In življenje mu je šinilo v dolgo truplo. Iz mraka se je premeknil proti meni, da mu je svetloba za trenutek obsijala demonični obraz. Z očmi pa se je kakor bazilisk zasesal v me, da me je bilo nehote groza. Nekdaj sem videl raz­drti obraz nemškega pesnika Grabbeja. Na misel mi je prišel tedaj isti obraz. Feliks Grm je nosil tedaj takov obraz. Samo da je ta obraz bilo razrilo in razdrlo sovraštvo, pesnikovega pa pijančevanje.

A takoj je postal zopet miren, potisnil se v svoj kot ter obrnil pogled v tla.

»Doma smo tičali in se skrivali in na svetli dan si nismo upali. Na hišo našo pa je legla sramota, ki nas tlači še sedaj kakor smrtna mora. Če pa sem potem zahajal v družbo med prijatelje, sem moral s sladkim obrazom poslu­šati grenke besede, postranske besede, katere sem pa umel predobro. Ali molčal sem ter si z vinom zalival želodec in žolč, ki se mi je izlival vanj. Pri tovariših pa sem prišel v ime slabega prijatelja in boječega vojaka. Od no­tranjega srda, ki sem ga vedno dušil v sebi, pa se mi je usušilo telo, tako da mi sedaj živ­ljenja studenci slabo teko. A jaz sem molčal, ker sem moral molčati! Saj veš, da umreti prej nisem smel, da nisem s tabo, Evgen, govoril resne besede. Prijatelji so me zbadali, — a jaz sem tebe pričakoval!«

In zopet je sovražno svoje oko uprl v me. V njem pa se je od strasti napela vsaka žila.

»In sedaj si tu, in sedaj je napočila tista ura! In vse ti bode poplačano, do zadnje grenke kapljice, vse! Naj smrt razsodbo izreče med nama! No, da si le prišel, da si le prišel!«

Potem pa je umolknil, kakor da bi priča­koval mojega odgovora. A jaz sem molčal. Kaj sem mu pa hotel odgovoriti!

»Upam pa, Evgen, da se smrti ne bojiš! Neprijetno bi mi bilo, ker kakor psa bi te moral potem pobiti na ulicah. Smrt pa si zaslužil za vso to sramoto, za grozno to sramoto! Upam, da nisi boječ, kakor kaka deklica, ki trepeče pred vsako gosenico!«

Boječ? Takoj mi je kri skipela v glavo. Bati se in tega človeka, ki dolgih osem let ni druzega mislil, kakor le na mojo smrt!

»Ne bojim se ne smrti, ne tebe!« sem dejal srdito.

On pa je razvil svoje dolgo truplo in vstal je in rekel prijazno: »No, torej je pa v redu vse, Evgen! Da si le prišel, da si le prišel!«

Potem pa se je izvil skozi vrata počasi, neokretno, nerodno. A kmalu je vstopil v na­sprotno domačo ložo ter ostal v zatišju. Oči pa so se mu blesketale kakor živa dva oglja. A venomer je zrl le name, kakor da bi me hotel z bliski svojega pogleda pobiti.

Vstal sem ter zapustil gledališče.

5.[uredi]

Ponoči nisem mogel spati. Če sem le zatisnil oči, vedno mi je stala pred dušo ta sova, ta Feliks Grm. Zjutraj sem pozno vstal. Ali komaj sem se bil dobro napravil, mi prinese Štefan Vir karto, na kateri sem bral čisto ne­znano mi ime. Bralo se je, da je baron in častnik v tem in tem polku. Ko je bil stopil v sobo, mi je povedal priljudno še enkrat svoje ime ter prijazno pristavil, da me je »obiskal« v imenu Feliksa Grma. A jaz sem vedel že poprej, čemu je prišel. Odgovoril sem takoj, da mu popoldne pošljem »prijatelja«, da si stvar dogovorita.

Z veliko prijaznostjo je obljubil, da bode vse popoldne doma in da bode pričakoval mojega poslanca. Vprašal je še: »Kako si izvolite orožje?«

»Samokres!«

»Torej samokres! Dobro! In na koliko ko­rakov naj bi se streljalo? Moj prijatelj meni, da bi deset korakov ne bilo preveč!«

»Na deset korakov tedaj!«

»Torej je stvar v redu?«

»Čisto v redu, gospod baron!«

V slovo sva si podala roko, in potem je odšel. Njegovo ime pa mi je sedajle že čisto izginilo iz spomina.

A jaz sem premišljeval, kje naj dobim pri­jatelja, ki naj bi v mojem imenu »obiskal« gospoda barona. Reč je bila smešna, a za ves svet bi tedaj ne bil hotel kazati, da se bojim smrti.

Tedaj šele sem se domislil tebe, stara teta Amalija! Nekje v predmestju je živela, za se, svojega sina in za svoje prijatelje. Imela je edinega sina. A leta ji je nakopaval skrbi za deset ter ji zapravljal denar, kjer je le mogel. Vojak je bil, ker takov lenuh druzega biti ni mogel.

Ali jaz nisem vedel ničesar o nji. Ali je živa, ali mrtva ? Bog ve. In jaz sem bil čisto pozabil na njo! A vendar je bila edina duša v mestu, ki je zrla z rahlostjo, usmiljenjem in z odpustljivostjo na moje razmere! Ko sem se pred osmimi leti bil podal iz mesta, je pri slovesu solze točila, debele solze ter dejala ihte: »Morda pa vaju Bog vendar še zedini enkrat!«

Bila je tudi Leonori sorodkinja in tudi njo je ljubila, ker teta Amalija je ljubila ves svet!

Napravil sem se torej ter hitel k nji v pred­mestje. V istini, živela je še! Postarala pa je bila, postarala kakor mah na stoletnem hrastu. Na stolu je sedela in, ko sem vstopil, ni mogla vstati. Noge so ji bile ošibele, da ji niso več nosile telesne teže. Ugledavši in spoznavši me pa se je od same radosti zjokala. Ničesar mi ni očitala, še tega ne, da me toliko časa k nji ni bilo.

»Vidiš, da si se utrudil, Evgen! In morda se vendar še zedinita, morda vendar še!«

Tako je zdihovala neprestano. Povprašal sem po Viljemu, njenem sinu. In ko mi je povedala, da je na vrtu, sem ji poljubil roko ter se ji priporočil. Obljubiti pa sem ji moral, da pridem zvečer k nji na čaj. Tugovala mi je še, kako je zapuščena in da ponoči spati ne more. Tudi mi je povedala, da ima skoraj vsak večer »družbo« pri sebi.

Na vrtu sem dobil Viljema. S samokresom je streljal na desko, nekje na starem deblu pribito. Uril si je roko, kakor mi je povedal ponosno. Razložil sem mu svojo stvar. In raz­veselil se je ter bil takoj pripravljen, tovariš mi biti pri dvoboju. Da, še celo srečnega se je čutil, da sem izbral ravno njega.

Popoldne pa mi je že prinesel vest, da je vse v redu in da bode dvoboj drugo jutro, kolikor mogoče zgodaj. Prostor pa sta si bila sekundanta izbrala v gozdu za mojim in Grmovim vrtom. Čudna usoda! Ondi, kjer mi je bilo padlo v srce seme prve ljubezni, ondi mi bode morda pobito življenje in ravno zavoljo iste prve ljubezni! Ali tudi tako je prav! Čemu naj mi je življenje? In legal bi, ako rečem, da sem rad na svetu.

Takoj po Viljemovem odhodu sem sedel ter napisal svojo oporoko. Karkoli mi je prišlo na misel, sem postavil v to svojo oporoko. Mislim, da nisem izpustil nikogar, komur sem le količkaj hvaležnosti dolžan. Se celo Štefana Vira, tega malopridneža, nisem pozabil, da me ne bode preklinjal tedaj, ko bodem v grobu ležal, in ko bode on še pijančeval po tej grešni zemlji!

Ko pa se je naredila noč, sem šel k teti Amaliji. Dobil sem že lepo družbo ondi pri čaju sedečo. Pri mojem vstopu je takoj nastala tihota. Na obrazih pa se je videlo vsem, da so me težko pričakovali. Da so ves ta čas govorili le o meni, to mi je bilo jasno!

Teta, sredi njih sedeča, pa je skoraj dre­mala, če mi je tudi zjutraj bila potožila, da spati ne more. A čudo ni bilo, ker se skoraj nihče ni menil za staro ženico!

»Vidite, to je moj Evgen, to je moj Evgen!«

Tako je od veselja zdihovala. Potem pa me je seznanila z družbo. Glavni junak v tej družbi pa se mi je videl nekov profesor. Dolgi lasje so mu padali čez tilnik, kar je pričalo, da je mož učen. Okrog sebe je imel zbranega obilo ženstva, mladega in starega, ter mu navdušeno govoril o koristi zgodovine. Vse, kar je govoril, je podpiral z zgodovinskimi dokazi. S kratka: svojo zgodovino je koval v zvezde; ženstvo pa se je vedlo, kakor da bi vse to umelo in da mu je vse jasno.

Jaz pa, zapustivši teto, sem padel takoj dvema gospodičnama v roke, ki sta komaj čakali, da sem jima prišel v pest. Eno, z rumenimi lasmi in z upalimi lici, sem hitro spoznal, da mora biti izmed tistih ženskih stvari, katere se z napačnim navdušenjem navdušujejo za vse »krasno, lepo in vzvišeno!« Gospodična Marica Kvasova je bila v istini takovo bitje!

Moral sem z njo k oknu ter zreti v jasno noč, kjer je luna tako krasno sijala. Pri nji je bilo vse »tako krasno!«

Kmalu pa se je nama pridružila tudi gospo­dična Julija Mrakova. Na dolgem in napihnjenem obrazu sem ji videl, da se prišteva tistim ne­varnim »učenim« ženskam, katere časih strašijo po plesiščih v grozo mladim plesavcem in v grozo vsakemu, ki ga vrže usoda v dotiko s takim bitjem.

Te dve ženski sta me torej mučili, ena s svojim navdušenjem, druga pa s svojo uče­nostjo. Ena mi je povedala, da me pozna že od mladih let, druga pa, da sem sedaj v mestu interesanten predmet ženskim pogovorom. Potem pa sta povpraševali, kakovo je ženstvo v Ameriki ter izrekli mnenje, da pač mnogo olikanejše kot pa v stari Evropi. Govorili smo še o koristi že­leznic, o Švice krasnih planinah in o zgodovin­skem pomenu kneza Metternicha. Končno pa je gospodična Julija še pohlevno povprašala, kako jaz mislim o velikem francoskem prevratu. In to bi bil moral povedati s kratkimi besedami! Ni torej čuda, da mi je v taki družbi pot kmalu pre­močil vse truplo, in da sem Boga in vse svetnike klical na pomoč in rešenje!

Sreča je bila, da so prišli še pozni gostje. Ko pa so se odprla vrata, je stopil v sobo Feliks Grm ter ob roki pripeljal svojo sestro Leonoro!

To je bil prizor pričujočim po volji! Ti obrazi! Kako so se napele vse črte po njih! S kako slastjo so pričakovali, da se utrga oblak in ploha ulije! Moji znanki sta tudi takoj po­nehali z govorico; ena je čisto pozabila pre­krasne narave, druga pa zgodovine.

Leonora je odložila nepotrebno obleko, katero je Feliks potem odnesel v sosednjo sobo. Imela je še vedno prekrasen obrazek, okrog katerega so se ji lasje v bogatem vencu vili. Ko se je bila izvila iz gornje obleke, se je prikazala vitka podoba njenega trupla, na licih, po hitri hoji z rdečico pokritih, pa ji je gorelo in zarilo vse. Bila je krasna — ali brez srca, čisto brez srca!

Takoj je hitela k teti Amaliji, ji poljubila velo roko ter je prosila, da naj jo sprejme ta večer, »ker v gledišču je tako pusto in dolgo­časno.«

»Moj otrok! Moj ubogi otrok!« je klicala stara ženica ter s strahom upirala oko v Leonorinega brata, ki je bil zopet vstopil.

A Leonora ni opazila tega. Tudi druzih napetih obrazov ni opazila. A ti so komaj pri­čakovali, da bi plusknili valovi čez in čez! Ali jaz sem na videz mirno sedel pri oknu. V žilah pa se mi je kri izpremenila v ogenj, in čutil sem, da še vedno sovražim to žensko. In v istini sem jo sovražil, sovražil bolj kakor nekdaj. Tedaj pa me je prešinila nova misel. Ta ženska je prežala na mojo smrt! In brata je naščula, da me pobije kakor divjo zver! Hotela si je gotovo druzega ujeti v svoje mreže! Meni pa je umorila otroka, a sedaj hoče umoriti tudi mene! Stvar je bila jasna, tako grozno jasna! Hetêra!

A ves ta čas je teta Amalija zdihovala: »Moj otrok, ubogi moj otrok!«

Končno pa me je Leonora vendarle za­pazila. Kakor srna je planila kvišku. Sovraštvo ji je napelo truplo in vse kite po njem. Ravna kakor sveča se je postavila pred ubogo starko, potem pa se je naslonila čez njo proti meni ter si dejala mehanično roko čez oči, kakor da bi ne videla dobro, kakor da bi videla mojo podobo v bleščavi.

»Evgen, ti si tukaj!«

Hotela je še govoriti, ali moči so jo zapu­stile, in zgrudila se je v stol. Feliks pa je divjal okrog nje.

»Lora,« je zdihoval, »kaj ti je, kaj ti je? Moj Bog, kdo pa je mislil, da bode ta človek tu!«

In kričal je, da naj mu prineso vode, ter ji potem močil z njo obraz. Bilo je skoro genljivo gledati to bratovsko ljubezen! A Leonora se je kmalu zopet zavedela.

»Lora, uboga sirota!« je dejal Feliks, »ali sedaj je vse dobro! Da je le prišel! Oj videla bodeš, kako mu poplačam vse, s krvjo poplačam vsak grenki trenutek, ki ti ga je napravil!«

Njeno oko pa je bilo plamteče uprto vanj, ko je tako govoril. On pa se je razjaril še bolj.

»Da, poplačal, čisto poplačal! In v srce mu položim smrt, temno smrt! In skoraj, skoraj!«

Ta bedak je v svojem ognju pozabil na pričujoče in na vse. Prihitel je Viljem ter ga potegnil v drugo sobo in mu mašil usta, da se ni čisto in popolnoma izpovedal o jutranjem dvoboju. Jaz pa sem tudi odšel ter potem še dolgo časa letal okrog po temi in si hladil vroče čelo.

Domov prišedši pa sem zapisal dogodbe svojega življenja, kakor se berejo na teh listinah. Potem pa sem sklenil račun z življenjem, brez kake bojazni. Če me je stvarnik iz ljubezni ustvaril, me bode sprejel zopet z ljubeznijo (ker za tisto, kar božji hlapci imenujejo »greh«, sem že tu na svetu dosti pretrpel); če pa me je ustvaril iz sovraštva, me bode pa sprejel s sovraštvom ter me pehnil v večno trpljenje! A potem mi slabeje ne bode, kot mi je bilo tu v življenju. Torej — lahko noč!

6.[uredi]

Ponoči nisem mogel spati. Drugo jutro sem zgodaj vstal. Dan še ni bil pogledal izza gora, ko sem bil že pripravljen — na smrtno pot. Kmalu je prišel tudi Viljem. Tiho sva se napotila iz poslopja ter odkorakala čez vrt. Pesek je nama škripal pod koraki, a midva nisva govorila ničesar. Po travah je visela de­bela rosa in od vej in peres je kapalo. Čez mesto pa je bila legla gosta megla in vse je še spalo.

Dospela sva v gozd. Tu pod vejevjem je bilo še skoraj čisto temno. Počasi sva lezla dalje. Sedaj se je izpodteknil Viljem, sedaj jaz.

Končno sva pritavala do odmenjenega mesta. Čudno me je prešinilo! Bil je isti pro­stor, kjer sem bil nekdaj dobil veselo, kavo pijočo družbo! A tedaj sem še veroval v žensko in vzorno njeno nalogo na tej zemlji. Sedaj ne več! In sedaj bodem moral umreti, umreti ravno zavoljo tiste vere in umreti na prostoru, na katerem se mi je bila ta vera nekdaj najbolj utrdila!

Prostor je bil obširen. Drevje okrog in okrog izsekano.

Z Viljemom sva stopila na plan. A tudi Feliks je bil že tu. Pri nasprotni strani je slonel ob deblu ter o najinem prihodu stopil iz sence in prihitel nama nasproti.

»Da sta le prišla, da sta le prišla!« je dejal hlastno.

In prišel je tudi sekundant njegov. S sabo pa sta bila privlekla potrebni dve »priči«, »ne­pristranskega« in pa tistega sleparskega zdrav­nika, doktorja Ikro. To človeče je storilo za denar vse. In tako je tudi denes za denar bilo prišlo, Bog ve na kak način po Feliksu preslepljeno. A očitno ni vedelo, kako resna je stvar. Sedaj pa je bil v kleščah in ujet, ubogi ta doktor!

»Gospoda,« je zdihoval, »ali se hočete v istini pobiti? Ali se stvar drugače poravnati ne da? Ali mora teči kri? Moj Bog! Moja služba, moji otroci! In na deset korakov! Pa­metna bodita, gospoda, pametna!«

Bil je v državni službi in denarja lakoten. Denes pa se mi je skoraj smilil. Klobuk je bil iz­gubil nekje v gošči. Ker pa je bil čisto plešast, se mu je v jutranjem mraku pleša smešno-čudno svetila.

»In da mi niste vsega povedali! Moj Bog, pametna bodita! Človeško življenje je le člo­veško življenje, in jaz imam otroke!«

To pa se ve, da naš doktor Ikra ni imel nikacega značaja, ne političnega, ne moraličnega. Ta licemerec! Denes se je bal kaplje krvi in tresel se, da bi se ne pobilo človeško bitje. Nekdaj pa, ko je bil mož še mlajši, so bili po­bili nekje pri mestu dva nedolžna otroka, me­sarsko, nečloveško! Ko pa so sodnemu zdrav­niku Ikri prinesli žalostno poročilo, je razbleknil široka svoja usta in je dejal radostno: »Ha, ha, pa bode zopet komisija!« Prijatelje, srdeče se nad tako trdosrčnostjo, pa je tolažil rekoč: »Pametni bodite, pametni in veseli, ha, ha!« To človeče pa se je denes vilo v bridkostih. Spomnivši se tiste »vesele« komisije, mi je dobro delo, da je bil ta poštenjak denes v mukah.

V tem sta bila sekundanta korake odmerila ter orožje nabila. Potem pa sva se s Feliksom postavila nasproti. Hlastno je pograbil on orožje ter mačje svoje oči uprl v me in mirno čakal, da bi jaz sprožil svoj strel. Morda bi ga bil lehko pobil tedaj! Smrti se nisem bal čisto nič, in roka se mi ni tresla, ko sem povzdignil samokres. Ali človeka ubiti, človeka, ki mi ni bil čisto nič žalega storil, človeka, katerega še sovražil nisem! Da, tedaj, morda na meji več­nega groba stoječ, nisem sovražil nikogar, tedaj sem odpustil vsemu svetu in tudi Leonori pre­grehe, nad mano storjene. Tudi Leonori je bilo odpuščeno vse. In kakor nekdaj bi jo bil hotel poljubiti in objeti! Imela je še vedno tiste dobre globoke oči! In — dvignil sem orožje ter ga kvišku v zrak izstrelil. Pok se je razlegal po gozdu. Tropa vran, ki je nekje na suhotnih vejah čez noč čepela, je zletela s svojega pre­nočišča ter odljudno kričala v jutranji mir. Jaz pa sem vrgel samokres od sebe ter pričakoval — smrti.

Feliks se je sovražno grohotal, in kakor v megli sem videl, da je dvignil roko ter pomeril na moje srce.

Tedaj pa je dejal nekdo rahlo: »Evgen, naj s teboj umrjem!«

In strastno se je oklenila mene in na prsi mi položila svojo glavico ter hotela z menoj umreti. Jaz pa sem takoj spoznal mili njen obraz ter menil, da se mi je že odprla srečna večnost. Tedaj pa je počil strel — in jaz nisem bil zadet. Ali Leonora mi je mrtva ležala v naročju! — —

Pričujočih pa se je polastila strašna groza. A jaz sem vedel samo to, da je ona mrtva, in da je zame umrla! In jaz sem menil, da me ne ljubi, da nima srca! A sedaj je bilo pre­pozno vse, sedaj je bila mrtva! In kdo je to vse zakrivil? Kdo drugi kot nesrečni ta Feliks, njen rodni brat! Mrtvo svojo ženo sem rahlo spustil na trato in srd, nepopisen srd mi je dušo zalil. In zadavil, brez usmiljenja bi ga bil zadavil, ko bi ga bil dobil v svoje pesti. Feliks pa se je sam valjal po zemlji in zeleno travo je ruval iz ruše, tulil kakor zaboden vol ter preklinjal samega sebe in vse, kar je sveto človeku.

Mene pa je obdala tema in zavest me je hotela zapustiti. Tedaj pa je izpregovoril doktor Ikra: »Mrtva ni! Ali strel ji je razdrobil levo roko!«

Mrtva ni! In vsi duhovi življenja so se povrnili v me. Vzel sem jo v svoje naročje, poljubaval ji bledi obraz ter jo odnesel proti svojemu domu.

Z mano je hotela umreti! Vse je bila iz­vodila iz svojega brata. Vso noč ni bila zatisnila očesa. In ko je Feliks zjutraj zapustil natihoma domačo hišo, je hitela za njim, da bi na bojišču sprijaznila naju. Prišla je prepozno in v najnevarnejšem trenutku. S svojim telesom se je postavila med smrt in mene. In vse to se je zgodilo tako hitro in nepričakovano, da nesrečni brat ni mogel več ustaviti smrtonos­nega strela!

Potem pa se je mesec dni borila s smrtjo. A končno je ozdravela. Tedaj pa se je pričelo za me novo življenje. To je bila sreča, cvetoča sreča! Neskončna njena ljubezen mi je stotero in stotero poplačilo za izgubljenih osem let.

Huda vest se mi oglaša vselej, ko pogledam tja, kjer je nekdaj imela levo svojo roko, katere sirota sedaj nima več. A to mi je živ spomin njene ljubezni, živ spomin, da je za me svojo kri prelila.

Mnogo se je govorilo po mestu. In še sedaj, kadar korakam s svojo ženo po mestnih izprehajališčih, obstajajo izprehajavci, stikajo glave ter polglasno poprašujejo, kako, da ima krasna ta ženska samo eno roko, in kje je izgubila drugo.

Ali to mi ne kali jasne sreče. Bolj pa me peče, da Leonorina rodbina še sedaj goji staro svoje sovraštvo proti meni. In ker je Leonora zapustila svoje ljudi ter se meni čisto udala, sovražijo tudi njo.

Ali počasi se povrne brez dvombe nekdanje prijateljstvo! Dolgopeti Feliks je storil prvi korak. Mnogo večerov se je lomil okrog moje hiše ter bliskal s pogledi proti oknom. Nekega večera pa se je priplazil po stopnicah, prav tiho, ter strahopetno pomolil suhi svoj obraz v sobo in prosil, da bi smel vstopiti. In to veste, da sva ga sprejela z radostjo, in da sva se midva takoj sprijaznila. In sedaj je ta suhi in leseni koščenjak skoraj vsak večer pri nas. A jaz sem pre­pričan, da je dober in blag človek. In on je, upam, isto tako prepričan o meni. Nekdanja srdita sovražnika sta sedaj goreča prijatelja.

Časih vzamem tudi zastarele te liste ter jih prečitam. Vselej pa se mi dozdeva, da je to, kar sem čital, le domišljava. In vedno, vedno se povprašujem, kako je pač mogoče bilo, da nekdaj nisem ljubil svoje Leonore. Časih pa se mi dozdeva, da sem jo ljubil neprestano, in da tisto sovraštvo ni bilo tako črno, kakor je za­pisano tu na teh listih. In to je morda res tako bilo!

Časih pa me prešine tudi kesanje. Ali to mi takoj zaduši njena desna ročica, katero mi vselej položi na usta, kadar hočem govoriti o časih preteklih. Zavest pa imam, da sem v istini srečen! Te sreče pa mi tudi sodba ni kalila, po kateri sem moral zavoljo dvoboja nekaj tednov v ječo. In upam, da mi ostane neizkaljena vse dni mojega življenja!