Četrtkova ali srečna cesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Deklica Delfina in lisica Zvitorepka
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fortuna, Teja Ovčar
Izdano: (COBISS)7429377
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Četrtkova ali srečna cesta

Tako sta lisica in deklica v četrtek zjutraj odšli na pot po Četrtkovi cesti. Kar takoj za mucino hišo je cesta zavila v gozd.

  • Če dobro zajtrkujem, sem prav kmalu spet lačna, se je veselo obregnila lisica ob premajhne porcije v mucinem gospodinjstvu. Odvezala je bisago, ki ji je – ne veš od kod in kdaj je prišla – prešerno bingljala na prednji nogi. Kar spotoma je vzela iz nje hruško medenko, jo dala deklici, ki je hlastno ugriznila.
  • Je že dobro, je rekla lisica, kot bi slišala nemo zahvalo. Zase je izvlekla iz bisage pravkar pečeno, rumeno zacvrto pečenico. Pol klobase je ponudila Delfini, nato pa je izvlekla še eno hruško.
  • Jej, kadar si lačen, je menila lisica in tiše dodala: Če imaš. Potem pa še: Jela ni brez dela. Lakota je najboljši kuhar.

Popotnici sta prigrizovali hruško in se počasi bližali Četrtkovemu gozdu.

Delfina bi rada nabrala šopek mlade vesele praproti, ki je rasla na obeh straneh mehke rjavkaste stezice.

Kot vsaka gozdna steza je bila tudi Četrtkova pokrita z zlatikastim listjem in lanskoletnimi smrekovimi iglicami.

Med smrekami in bukvami se je včasih zasvetila jesenska jerebika. Milo drevce s kobuljami rdečih jagod med zelenim listjem.

Delfini je vselej od veselja zastal korak in drobna sreča ji je zalila srce. Tudi jerebikovo vejico bi vzela s seboj med mlado praprotjo. A kaj, ko ni vedela, kakšen je kraj, kamor gre. Šele lisica ji jev povedala, da gre v Delfinski zaliv. Kje pa je bila prej? Čeprav ni vprašala, ji je lisica prizanesljivo odgovorila:

  • Draga prijateljica, ne pozabi, da še ni konec najine poti. Pred nama sta še Petkova in Sobotina cesta. Šele v nedeljo bova stopili pod Mavrični most in šli pod njim do Zlatih vrat, ker naju bo spremljala sreča.

To si je Delfina dobro in za zmeraj zapomnila. Lisica ni rekla: če naju bo spremljala sreča, temveč: ker naju bo spremljala sreča. Tako je in bo!

I Sreča človeka sreča, pravi moja babica, se je spomnila Delfina.

  • Tudi tokrat ima tvoja babica prav, je potrdila lisica. Tvoja babica je človek na pravem mestu, če ima v svoji knjižnici zanimive knjige.

Obe sta vedeli, da je mislila na knjige o živalih in posebej o lisicah.

  • Sicer pa vem o sreči zvrhano rešto pregovorov in ti lahko zdrdram tako predavanje, da bi ga bil lahko vesel vsak profesor. Le poslušaj, Delfina:

Sreča človeka le sreča, ujeti se pa ne da. Sreča je opoteča. Sreča je okrogla. Rodi me, mati, srečnega. Sreča na razpotju sedi. Sreča se ne da za nos voditi. Srečen je, kdor svoj poklic doseže. Srečen si, ako si ne želiš, česar imeti ne moreš in doseči ne znaš.

■ Zadosti za danes, naj še kaj za drugi teden ostane,

je sama sebi rekla profesorica lisica in globoko pa preprič­ljivo zazdehala.

- Srečen si, ako si ne želiš, česar imeti ne moreš, je ponovila in nato: Jaz pa si že dolgo želim, da bi slišala peti rajsko ptico.

Zatem se je lisica sama sebi na ves glas zasmejala, tako zasmejala, da se je kar pripogibala do tal.

Urno sta stopili naprej po stezici globlje v senčnati gozd.