Če tu
| Če tu Sončni voz Tomaž Šalamun |
| |||||||
Če tu ne bom premišljal, ne bom nikjer premišljal.
Do česa naj pridem? Do ran? Jih ni boljše
lizati, mazati, celiti, kot da izkrvavijo?
Zato mečem dračje gor in jih zažigam.
Ogenj, dim, palčke, dokler gorijo, in tudi
potem ne več. Malo kako se skrivamo,
kako si oblačimo sviter, kako ga
slačimo, kako gesto ponavljamo, da nas
popolnoma skrije. Goli smo in ranljivi.
Naj ti podarim srce? Kaj boš z njim? Ga boš
pohrustal? In kje bo potem? A ni boljše, da
zgori? Da ga gledamo, kako se kadi in postaja
modro.
Čof! In veslo se izvije iz globin, to sem
hotel, spet lepo pravokotno pada, potegne, vleče,
mišice se napenjajo, čoln leti. Čoln mora biti
lahek, če hoče leteti, in tisti tretji bratranec
z Bleda, ki super vesla, zdaj ne vem,
kdo si blajha lase, on ali njegov mlajši veslač,
sploh ne vem, kako jima je ime, ali sta sploh v
sorodu. Mislim, da tisti sorodnik nima
trofej. Tisti, ki imajo trofeje, niso sorodniki.
In tako se zamotim z vodo, s špricanjem in
tiktakanjem, ker kar lepo tiktaka, blaži bolečino.