Češnje in prstan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Češnje in prstan.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 7. september (1910), 43/272
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor spomladanska pesem je bilo: na vrtu pod košatim orehom sta sedela mati in sin in sta se smejala: kadar je rahel veter razmaknil vejevje nad njima, se je zasvetilo v solncu dvoje belih cvetov, dvoje mladih, veselih, žarečih obrazov.

»Daj mi še češenj, mati!« je rekel sin. »Daj mi še te, ki so ostale!«

Mati mu jih je dala.

»Ne povej Meli, da ne bo jokala!«

Sin je vstal in je tekel proti hiši.

»Mela, Mela! Glej, jaz imam češenj, veliko češenj!«

Mela je pritekla in je takoj zajokala.

»Mati, zakaj meni ne?«

Nato se je mati razsrdila in je vstala.

»Brž ji daj polovico!«

»Saj si jih meni dala!«

»Daj ji brž polovico!«

Tedaj je sin bridko zajokal, položil je vse češnje na mizo in je šel ter se je skril. Ali tudi Mela jih ni marala več in tako so ostale na mizi čisto samotne. Do solz užaljena se je napotila mati v hišo k možu, očetu svojih otrok.

»Pomisli, kakšni so otroci! Če se že tako zgodaj prikazuje škodoželjnost, zavist, pohlepnost, trmoglavost, kaj bo šele pozneje! Priden otrok bi bil zagrabil vse češnje in bi jih bil dal: Na, Mela, če jih maraš? ... Ta pa jih je položil tja. rajši jih sam ni pokusil, kakor da bi jih bila sestra pokusila ... Tega nima od mene, tudi ne od tebe ... sam Bog vedi odkod!«

Tako je bila mati užaljena, da se je preoblekla, ter se napotila k svoji materi, da bi ji potožila svojo bridkost.

»Glejte, mati, kaj mi je storil! Dala sem mu češenj, zadnje češnje so bile, in sem mu rekla, da naj jih nikar ne kaže Meli, zato da bi Mela ne jokala ... O mati, tega prstana še nisem videla!«

Mlada mati je bila ugledala na prstu svoje matere lep zlat prstan s tremi svetlimi kamni.

»Pokažite, da ga vidim od blizu!«

Prijela je mater za roko, skoraj da ni poljubila prstana.

»Saj si ga že videla ... saj veš, da je tebi namenjen!«

»Mati!«

»Ali zdaj še ne ... Nateknila ga boš za spomin na svojo mater!«

»Takrat ga ne maram, mati, takrat ga ne maram! Kaj je to bilo: za spomin? Saj vas vidimo, saj vas imamo, kaj je treba spominov? ... Zdaj mi ga dajte! In če ga ne marate dati, pa ga vsaj posodite! Za en teden!«

Mati se je nasmehnila.

»Vzemi ga ... za en teden! Pa ni treba, da bi ga kazala Mici! Mici bi bila žalostna ...«

Mlada mati je nateknila prstan, ter se je takoj napotila k svoji sestri Mici. Ko je tam sedela in govorila, je potrkavala s prsti po mizi, tako da se je svetil v solncu zlati prstan. Mici je nenadoma umolknila in je strmela vsa osupla.

»Odkod pa tebi ta prstan?«

Mlada mati se je ljubeznivo in veselo nasmehnila.

»Od matere! Kaj si ga že videla?«

Nemudoma je Mici skrila obraz v dlani in je zajokala.

»Saj je bil meni namenjen!«

»Kako tebi? Kaj misliš, da je vse tebi namenjeno? Če so ga dali meni, je bil meni namenjen!«

»Kakor ti je namenjeno vse tisto, kar si vzameš!«

Take besede so mlado mater hudo užalile. Lica so ji zardela, oči so se ji zasolzile, ustnice so se ji tresle. Počasi si je snela prstan in ga je položila na mizo.

»Na, vzemi ga! Vzemi vse, ne maram prav ničesar več, prav nobene stvari več ... kar pojdi in poberi vse, bog ti blagoslovi!«

»Ne maram!« je rekla Mici. »Vzela si ga, pa ga imej!«

Tako je ostal prstan sam in samoten na mizi.

Mlada mati se je vrnila domov in če bi je sram ne bilo, bi bila naglas jokala od same žalosti. V veži ji je prišel nasproti mož in je ugledal strahoma njene objokane oči.

»Kaj se je zgodilo, Mina?«

Takrat je resničuo zajokala.

Pomisli, nobenega človeka nimam več na svetu; vsi so brez srca in ljubezni, vsi po vrsti! ... Mati so mi dali prstan, lep prstan je, zlat in s tremi svetlimi kamni! Pokažem ga Mici: Glej, Mici, kako lep prstan so mi dali mati! — Komaj to rečem, Mici pa v jok! Saj je bil meni namenjen! — pravi. Kako bi bil tebi namenjen, če so ga meni dali! — pravim jaz. Ona pa nič, kar joka in joka! Nazadnje s nameni prstan, in ga položim na mizo: Na, nevoščljivost, pa si ga vzemi, natakni si ga vsako jutro na drugi prst! Tako sem rekla in sem šla ... Karlček, ti, kakšen pa že spet prihajaš? Kod pa si hodil? Kako pa si umazan? Takoj v izbo klečat ... že veš ... zaradi češenj!«

Mlada mati je ihtela, sin je jokal.