Čarovnik Fiče (1960)
| Čarovnik Fiče (1960) Vera Albreht |
Čarovnik Fiče (1956) → |
| |||||||||||||
V podrtijo, ki je stala pod staro tepko v bližini hoste, se je neke jeseni vselil Fiče. Ko jo je svoje dni stric kupil s svetom, ki mu je ležal pri rokah, je dolgo časa stala prazna. V to bajto smo se hodili otroci skrivat, dokler je lepega dne ni zasedel Fiče, ki je od mladih nog živel pri tujih ljudeh. Bajto in krpo njive, ki jo je zasadil s krompirjem, je plačeval z dnino.
Bil je visok, koščen mož, ki so mu lasje na sencih že pričeli siveti. Otroci smo ga po strani gledali in se mu ognili, če smo ga zagledali kje na samem.
Gotovo je veliko znal, ker nas je stric večkrat pošiljal ponj. Če se je otelila krava ali je bilo treba čuti pri svinji, da ne bi pohodila pujskov, smo hodile klicat Fičeta. Vselej smo šle ponj v dvoje, najrajši kar vse štiri sestre skupaj. Nikdar pa nismo prestopile praga njegove temačne veže. Zdaleč smo ga nekaj časa opazovale, ko je stal z burkljami v rokah pred odprtim ognjiščem in prestavljal sajaste lonce.
»Čara,« je zašepetala najmlajša in se nas oprijela za rokav. »Gotovo kuha gade.«
Na mah nas je vse zgrabila neka nepopisna groza. Sprva smo se obotavljale, ali bi mu sploh sporočile, kar nam je bil stric naročil, potem pa je najpogumnejša med nami na glas zdrdrala stričevo naročilo in ko da bi nam gorelo za petami, smo se, držeč se za roke, spustile v dir proti domu.
Kljub temu smo komaj čakale, da pride Fiče. Kadar ni bil več sam, nas je začel strašansko zanimati, kajti pravili so o njem, da čara. Če je bil v družbi strica ali koga drugega, smo se vselej skušale tudi me prisliniti zraven. Upale smo, da bomo enkrat vendarle iz njegovih ust ujele kakšno skrivnost, zato smo nastavljale ušesa, samo če je spregovoril.
Čeprav ni bilo nič takšnega, iz česar bi mogle sklepati, da je Fiče zvezan z nadnaravnimi bitji, ki strašijo po Gorjancih, smo vendar gori v svoji sobi dolgo v noč ugibale o njegovih čarovniških sposobnostih.
»Nace mi je povedal, da zna zagovoriti kačji pik. Samo če človek ni prestopil kakšne vode, mu précej lahko pomaga.«
»Okrog njegove hiše plešejo ponoči majhne lučke. To so čarovnice, ki ga obiskujejo. Sama sem jih videla!«
»O kresni noči je slišal, kaj se je pogovarjala živina, ker je imel praprotovo seme v žepu ... «
Spričo takšnih pogovorov smo, stisnjene druga k drugi, prisluhnile že najmanjšemu šumu zunaj v naravi. Zdrznile smo se že, če je zrela hruška padla z veje.
»Čuješ? V Antonovi sobi spet straši?«[1]
»Gotovo piše. Stric Anton je dan in noč pisal. Z njegovimi pisarijami so zasuli vsa močvirja na gmajni. Ko je umrl, so jih kar na vozove naložili, toliko jih je bilo ... «
Od nekdaj so nam pravili v hiši, da v Antonovi sobi straši. Res ni tam nihče spal, mejila pa je na našo, zato nas je že najmanjši pok v nji spravil ob pamet. Bale smo se, da bi se z onega sveta ne povrnil blazni Anton, ki je dolga leta živel v oni sobi in je le-ta po njem dobila svoje ime.
Če nekaj časa ni bilo govora o Fičetu in če nam babjeverni Nace ni pravil na večer v hištrni[2] grozljivih povesti, se nam je strah pred čarovnicami za nekaj časa polegel. Toda nekega poletnega popoldneva, ko nas je iz Tičnice pregnala nevihta, smo se na lastne oči prepričale, da Fiče »čara«.
Tičnica je bila hosta, v katero smo najraje zahajale. V nji so rasla redka drevesa, da so sončni žarki zlahka prodirali vanjo. Tla v nji so bila pokrita s svetlozelenim mahom, tja so se izgubljali najredkejši metulji, tam so rasli najtemnejši jurčki. V nji je bil globok mir, ki ga je motil edinole glas brezštevilnih ptičkov, po katerih je gozd dobil svoje ime.
Julijsko sonce je pripekalo, ko smo se neke nedelje napotile tja. Nenadoma pa se je na obzorju stemnilo in silen piš je zatulil v krošnjah. Ječale so, ko da jim burja tare kosti.
Kar je bilo živega, se je na mah razbežalo. Šentjernejski zvon se je prvi oglasil, odgovoril mu je iz čadreške fare,[3] od vsepovsod je začelo pozvanjati k hudi uri. Črni oblaki so se valili od hrvaške strani in se pošastno kopičili nad Gorjanci.
Dirjale smo v eni sapi, da bi se ognile nevihti.
Do doma je bilo še daleč, ko so se prve dežne kaplje usule na zemljo. Zbežale smo pod kozolec, pod katerim je že vedril Nace. Neurje je tulilo in lomilo veje, ki so treskale po tleh. Zamolklo grmenje je spremljalo bliske, ki so se vrstili drug za drugim.
»Fiče zagovarja točo,« je pomirjen rekel Nace in z roko, s katere se je v curkih odtekala voda, pokazal nanj.
Na pragu svoje bajte je resnobno zbran klečal Fiče in se razgledoval po oblakih. V zraku je delal znamenja križa in ne da bi se bil zmenil za nas, ki smo začudeni strmeli vanj, nekaj polglasno momljal. Zraven pa se je kar naprej klanjal do tal.
Ko je čez čas ploha ponehala, smo stekle domov in skozi vrtna vrata vstopile v hišo. Pri oknu na mostovžu je stal stric in zaskrbljeno strmel v oblake. Pristopila sem k njemu in sočutno dejala:
»Ne bo toče, stric, Fiče jo zagovarja!«
A še preden sem stopila v našo sobo, je pričelo tako neusmiljeno udarjati po opečni strehi, da je bobnelo, ko da je sodni dan. Klestilo je drevje, tolklo cvetje in na mah je bila vsa pokrajina posuta z debelimi belimi zrni. Bilo je podoba, da bo v pičlih minutah vsa letina šla pozlu.
Stale smo na hodniku in nabirale ledeno zrnje, ki se nam je talilo v dlaneh.
»Fiče ni čarovnik,« sem z ogorčenim glasom ugotovila, ko sem se ozrla po razdejani pokrajini. »Ni! Ne zna čarati!«
Nevihta je šla mimo in spet je bilo nebo jasno ko ribje oko. Narava, še pravkar tako kruto tepena, je znova zadihala. Kar slišno se je pričela dvigati trava in z listja, ki je še ostalo na drevju, so se v presledkih otresale debele kaplje po tleh. Vse križem je ležalo v sadovnjaku stolčeno sadje.
Kakor umite so bile to noč zvezde, ki so se na nebu pričele vse bolj na gosto prižigati.
Sedele smo na vlažni klopi pod lipo in strmele vanje. Stric Toni, ki je bil mornar,[4] nam jih je razlagal, kadar je prišel k nam na obisk. Ljubil jih je bolj od vsega na svetu, saj so ga spremljale po vseh njegovih potih.
»To je Veliki voz, tam je Mars, poglej Rimsko cesto, kako se nocoj blešči Večernica ... « smo iskale, kakor bi hotele druga drugo prekositi.
»Vsak človek ima svojo zvezdo,« je rekla najstarejša.
In že je izbirala vsaka svojo med milijardami, ki so blestele na obzorju.
»Če človek ugane pravo, potem umre. Dolfi[5] je zato tako mlada umrla, ker je našla pravo,« je modrovala naprej.
»Ne, tista ni moja, nočem je najti, ne maram umreti,« sem se branila, ko se je preko neba utrnila prva in padla na Gorjance.
Opombe urednice[uredi]
- Vera Albreht, Čarovnik Fiče, Slovenski poročevalec, 8. 4. 1956, št. 83, str. [7].
- Vera Albreht, Čarovnik Fiče, str. 9-12, v: Spomini na otroštvo, zbrala Kristina Brenkova, ilustriral in opremil Milan Bizovičar, 1977, Mladinska knjiga, Ljubljana. V tem natisu zgodbe so zaradi nepoznavanja pomena besed in neznanja fizikalnih pojavov, taljenje, ki ga omeni Albrehtova, zamenjali z napačnim topljenjem.