Čarovnik
| Čarovnik J. V. |
| |||||||||||
| Poglavja | 1 2 3 4 5 6 7 8 Konec. • dno |
1
[uredi]Težko, da veste, kje se pravi v naši vasi „pri Jedovcu". Prav doli v spodnjem koncu vasi, kjer se zavije potok, ki teče skozi vas, proti jugu, stoji staro, pa precej obširno pohištvo. Izvzemši dimnik, popolnoma lesena hiša, — hiši nasproti onkraj malega smetnega dvorišča, drugo pol zidano, pol leseno poslopje, ki je krilo v zimskem času v svojih spodnjih zaduhlih prostorih nekaj mršave drobnice, in par repov goveje živine, v zgornjih zaprašenih pa seno, slamo in drugo raznovrstno klajo, — nadalje od hleva nekaj v stran star, s pajčevino znotraj in zvuuaj bujno preprežen svinjak, — to vse skupaj so imenovali vaščanje že od nekdaj — Jedovčevo. Obširno iu — kakor se je ua prvi pogled videlo — nekdaj trdno posestvo pričalo je jasno, da so morali biti svoje dni Jedovci močni, kar se tiče tistega, ki izpod palca uhaja.
A kakor je že na svetu, „rod stari hira, gine", in ž njim tudi njegove vrline. Kdor je za časa, ko se je vršila naša povest, le mimogrede uprl pogled na Jedovčevino, moral je biti preverjen takoj, da sedaj ni več tako pri Jedovcu, kakor je bilo morda „njega dni". Hiša, hlev, svinjak, — vse je glasno klicalo: zidarja in krovca. Hiša sama stala je že še nekako trdno, čeprav so jej že tudi na tej in oni strani pohajale moči. Vzlasti strehi poznalo se je, da nima več poguma brez človeške moči čakati zime in boriti se za svoj obstanek. Ob lepem vremenu pošiljalo je božje soluce svoje zvedave žarke skozi prevotljene deske v podstrešje, ob grdem je pa jokajoče nebo lilo svoje solze skozi špranje in luknje.
A zastran tega bi bila hiša še lahko stala cela stoletja. Toda, kadar je prihrula jeseni doli Korena burja in je poredno žvižgaje iu piskaje trgala deske raz hišo in se hudobno upirala v trhle tramove, da so se stokaje udajali, — takrat se je pač včasih malo preveč majalo pri Jedovčevih.
A ko je kaka dva dni pozneje stopil gospodar — za Matevža Jedovca so ga imeli zapisanega v krstnih bukvah — malo krog hišnih oglov ter leno podbil tu pa tam pod podslonjen tram kak kamen, jo bilo pa zopet dobro do prihodnje nevihte.
Strehe pa ni popravljal Matevž Jedovec! imel navade!
»Kdo bo pa lezel gori vrh hiše?« mislil si je Jedovtc.
»Tudi ni varno!«
Toda hlev, hlev! Ta je le še čakal kake lepe priložnosti, da se sosede na tla. Čeravno na vseh koncih in oglih podslonjen in količi, vendar ni mogel več stati po koncu ter je vedno lezel nekam proti tlom.
Zanimivo je bilo res včasih gledati tako-le jeseni, kake šale so uganjali vetrovi z Jedovčevim hlevom. Sedaj ti je prirohnel doli s Korena krivec in se uprl od jedue strani, da so škripali in hreščali trhli tramovi pod silnim navalom, — za tem pa je pritisnil drug od druge strani, da so popadali po tleh podslonjeni bruni, — mej tem pa je odjeujal krivec ter se hudobno zadri v luknjasto streho, da so letele vprek deske, kakor perje od kure, kadar jo obišče — jastreb.
Celi hlev pa se je zibal od leve do desne in naprej in nazaj, da je vsasih cele suhega voleta v temnem hlevu jelo skrbeti, da ne bi se podrla njegova ljubezujiva domačija!
Taka je bila Jedovčeviua za časa Matevža Jedovca!
Stari Jedovec, Matevžev oče, skrbel je še toliko, da je tu pa tam včasih nadomestil kak sprhuel tram z novim, — ko so njega odnesli tja med mrtve k cerkvici sv. Andreja, od tedaj so trohneli in se podirali tramovi in bruna pri hiši in hlevu, kakor se jim je ljubilo.
Pa ti je bil res čuden človek tisti Matevž! Vsekako se ni dalo tajiti, da ni bilo pri njen vselej vse v redu v onih predalcih, kamor je Bog človeku shranil razum, vendar je imel Matevž poleg te pri Klosterneuburgu; vsak dijak dobi podpore 100 gld.
Isti poslanec poroča še o treh prošnjah, in sicer o prošnji Katarine Golja, bivše učiteljice v Mirnem, o prošnji Pavlo Rubbia, vdove po ranjkem deželnem davkarju, in o prošnji Katarine Vuga, žene bivšega deželnega sluge. Prva se odstopi deželnemu odboru z naročilom, da jo toplo priporoča pri dež. šolskem svetu, o drugi, ker vživa vdova pokojnino 360 gld, se prestopi na dnevui red, tretja pa se usliši in se prosilki dovoli 100 gld. podpore.
Po predlogu poslanca dr. Lisjaka se dovoli društvu za varstvo avstrijske trtoreje na Dunaju podpora 00 gld. Isti poslanec poroča tudi o prošnji društva za katoliške šole v Avstriji, ki je ustanovilo posebno šolo na Dunaju za vzgojo učiteljev na verski podlagi. Če tudi se je v poročilu priznal namen društva po vsem kot hvalevreden, ker hoče vzgojevati učitelje v pravem verskem duhu, ali ker se pripravniki podučujejo le v nemškem jeziku in ker bi po zvršeuih študijah no mogli službovati v naši deželi, zato predlaga odsek prestop na dnevui red. Predlogu zbor pritrdi.
Po predlogu poslanca Kočijaučiča se prošnja nekaterih dijakov ua goriškem gimnaziju zavrne.
Vsled poročila poslanca Dottori-ja se dovoli štirim učencem košarske šole v Foljauu in nekaterim učencem obrtnijske šole v Marjanu podpora, in sicer vsakemu po 30 gld., kakor se slednjič tudi usliši prošnja košarske šole v Foljanu in se jej nakaže 50 gld.
S tem je bil zvršeu dnevni red. — Prihodnja seja bode v četrtek, dne 25. t. m., ob 5. uri popoldne.
2
[uredi]Bilo je nekega mrzlotnega jesenskega jutra, ko je stopal Matevž gori pod Srnjaki med nizkim pritličevjem iu grmičevjem za svojo lačno drobnico. Počasi je prestavljal opiraje se na dolgo palico suha svoja kolena v oguljenih rasastih hlačah. Po vrhu zvotljene kamižole je imel pa ogrnjeno kosmato ovčjo kožo. — Ravno je bilo solnce prileglo izza snežnega Vitranca ter posijalo v dolino, ko pripase vrh Srnjakov. Zdehaje stopi na drugi rob vrha ter zaspano pogleda ono stran v dolino. In svojim očem ne verjame, ko ugleda v dnu doline, uprav ondi, kjer ima njegova Marijana mal zelnik — za silo zgrajeno bajto. Začudenje njegovo pa je še veče, ko vidi stopiti iz bajte — starca, majhne, še precej trdne postave, ko sneg belih las ter jednake na kratko pristrižene brade. — Iz bajte stopivši usede se starec pred bajto na trhleno bruno, potegne iz zamazane, s krpami dobro obložene kamižole neke bukve, iz hlačnega žepa pa velik, črn molek ter jame — moliti. Knjigo je bil pa položil pred se na kolena.
Debelo je gledal Matevž raz vrh v dolino in čudom opaževal starca. Zlasti pa mu je oko strastno — poželjivo gledalo na knjigo, kojo si je bil starec položil na kolena. In mislil je, kdo bi bil ta starsc, ki si je tukaj postavil bajto in — zakaj ravno v bližini zelnika njegove Marijane? In prišel je slednjič do neovrgljivega sklepa, da starec tu doli nikdo drugi ni — in biti ne more, kakor sam »ta hudi" ali pa kak — star škratelj. In mraz je jelo postajati ubogemu Matevžu in kolena so se mu jela šibiti strahu. Sam sredi te puščave, — nikjer žive duše —
»sne ali pa raztrga naj me«, mislil si je Matevž,
»bom pa — imel!«
In naglo se odmakne od roba in že misli stopiti za ovcami, da bi jih gnal proč od tega »strašnega" kraja, kar pripase po brdu gori stari Blaževec svoje koze. Strahu se tresoč stopi Matevž k njemu ter mu jecljaje jame pripovedovati, kak strašen, neznan človek se je naselil doli pod brdom in kar čez noč si je sestavil tam bajto, saj ko je pasel pred štirimi dnevi tu gori, še ni bilo ne duha ne sluha o kakej bajti, da si jo je postavil ravno tam, kjer ima njegova Marijana zelnik itd.
»Oh«, deje končno,
»zato je predvčerajšnjim tako grmelo in bliskalo se tu le gori nad Srnjaki, da sem dejal: nebesa se morajo potreti, — tako ropotanje je bilo! Trikrat sem moral po noči vstati, — pa Marijana je tudi vstala — in pes je letal in lajal krog hiše, kakor bi bil volk med ovcami. Pa prav gotovo je takrat ta-le tu doli zidal svojo bajto — zakaj je pa tako grmelo? Pa jaz rečem in verjemi mi ti, Blaževec, — nihče drugi ni tale tu doli, kakor sam »ta hudi«, ali pa kak star škratelj. Verjami mi! Sam hudič je; — tule gori je pa morda rajanje in pojedino imel s copernicami. Le poglej, kako je grmovje pomandrano! — Pa kaj ga je ravno k našemu zelniku vleklo, ravno k našemu?«
Tako je hitel jecljaje pripovedovati Jedovec. Blaževec pa se smeha ni mogel zdržati, ko je gledal pred seboj trepetajočega Matevža. Potem pa tudi on stopi na rob ter pogleda v dolino.
Starec sedel je še vedno pred bajto s knjigo na kolenih in z molkom v roci.
»Ta-le, v tej strgani kamžoli, praviš, da bi bil hudič?« upraša smeje se Blaževec.
»Ta, ta! Blaževec, le poglej ga, kako je čuden!«
Tik starčeve bajte je izviral izpod starega gabra studenec, pri kojem so navaduo zvečer napajali pastirji živino. Oudi je dohitel Matevž Blaževca. In skupaj potem stopata do starca. Umevno je, da je Matevž, čim bolj sta se bližala starcu, tem bolj ostajal zadej. Toda zopet in zopet pognalo ga je nekaj, kakor neka notranja moč, naprej za Blaževcem. Očesa pa ni odvrnil od starca. Opazivši možaka proti bajti korakati, odložil je starec molek ter težko se vzdignil. Knjigo pa je vtaknil v kamižolo.
»Ho ho, stari, od kodi, od kodi? Kaj pa ti tukaj?« povpraša ga Blaževec bliže prišedši.
»Od kodi? Sam ne vem prav, možii, sam ne vem! Oni dan, čakajta, kdaj je bilo: — v sredo sem bil prišel tu-le sem od koroške strani čez goro. Tukaj le med to-le goščavo sem pa mislil malo počiti in malo povžiti, kar sem bil nabmjal. Na onem-le kamnu sem pa sedel, — še dobro vem. Pa sem začel gledati okrog sebe: studenček, mirna dolinica, brez vetra, drv dosti okrog in starih tramov in desk od polomljenih kozolcev — pa šment si bodi, kaj me je premotilo: kar nekaj mi je dalo v glavo, pa sem jel misliti: Ti, Pavle, kaj ko bi si ti tu-le domačijco naredil? In čim bolj sem mislil, bolj mi je nekaj reklo, da le. — Pa ti neham žuliti tiste skorje, vržem malho strani — pa hajdi gledat po prostoru! Pa menita, da sem kaj dolgo pomišljal? Prav nič! Kar vprek sem bil jel zbijati tiste tramove in deske skupaj! E, gromska pištola, huda je pa bila, huda! Vesta moža, so leta, leta. Petica že teče čez sedemdeset, petica! No, pa toliko je vse jedno le pomagal ljubi Boge k, da sva zbila malo vkupaj. Samo le oni-!e tram pri gabru, tisti noče prav v zemljo. Toliko sem pa zbijal in usajal ga, da sem bil ves znojeu, pa le noče noter. Je pa morda kamen zdolej, kamen! — No, kaj pa vi dva, moža? Je sreča z ljubo živinico? Eh, živinico imam jaz tako — rad! Bom pa še jaz časi pomagal malo popasti. — O, tudi tisto znam, tudi.
Tako je govoril starec možakoma. Ljubeznjivo govorjenje njegovo privabilo je tudi Jedovca bližje.
»Pa bodete zdaj tu ostali, oče! ogovori ga, predenj stopivši.«
»0, oče pa nisem, oče! Nak, jaz že ne! Še nikoli nisem bil! Pavle sem, Pavle mi pravijo, Pavle! Pa vikati me tudi ni treba, nisem oženjen!«
Jedovec je sprevidel, da že ni prav začel; zatorej je umolknil.
»No, ali boš sedaj zmiraj tu?« povzame vprašaje zopet Blaževec besedo.
»O, tu mislim ostati, tu, če Bogek da! I nu, oni dan, ko sem to-le vkupe zbijal, sem si mislil in dejal: Pavle, kaj se pa češ plaziti okoli po svetu, ko vidiš, da ne boš dolgo. Tukaj-le malo počijem, sem dejal, dokler ne pride — bela žena! O vem, ljubi Bogek bo že dal dobrih ljudij, da mi bodo dali kaj jesti. Vem, da jih bo dal. Vesta, moža, sem revež, revež! E, naduha, ta mi ne da miru! Pa podgroml imam tudi v nogah, podgrom! Pred petimi leti sem bil še obletal devet vasij na dan, če je bilo treba, zdaj je pa kar dan za dnevom slabše.«
3
[uredi]O čudnem naseljencu v dnu Srnjakov je še isti večer vedela skoro cela vas. Jedovec prišedši proti večeru s svojimi ovcami domov, hotel je brž s to novico razveseliti svojo Marijano. Zatorej ji je jel z začudenim obrazom pripovedovati, kak človek se je nastanil gori pod Srnjaki, kako bajto si je napravil in mnogo druzega. In orisal ji ga je kot strašnega človeka, kakeršnega še ni videla ta dolina, ne da bi bil pozabil h koncu pristaviti svoje izvirne sodbe, da ta mož nihče drugi ni in tudi biti ne more, kakor sam hudobec. Da je pa Matevž obkladal pred Marijano ubozega stajca z vsemi strašili, kar jih je mogla domisliti in izmisliti njegova neumna glava, k temu je imel poseben vzrok. Zelje ga je skrbelo, zelje! Mislil si je namreč, če ostrašim Marijano s tem čudnim starcem, gotovo ne bo šla, že iz strahu, vsaj par dnij v zelnik, mej tem se bo pa že zelje kolikor toliko popravilo.
A hudo se je Matež vrezal s tem strašenjem. Marijanina radovednost bila je veliko večja, nego njen strah pred čudnim možem.
»Le ovce seženi v koč«, dejala mu je,
»pa nikar ne sliui s tem kvasanjem! Kakošen je tisti strah tam gori, videla bom že sama, saj moram še tako nocoj iti nekaj perja natrgat v zelnik za prašiče.«
Tako je dejala Marijana; Matevža so pa te besede popolnoma podrle. Ona — še nocoj — v zelnik! Jel jo je še enkrat svariti in odvračati, češ, da ni varno danes in — zlasti zvečer ne, gori hoditi, ker se ne ve, kaj bi ji naredil. Povedal ji je slednjič tudi, da je sam govoril s čudnim človekom in da mu je pravil »strašne« reči, iz kojih povzema, da ni varno za živo dušo zvečer hoditi krog njegove bajte — zlasti pa še za žensko ne! A vse zastonj!
Marijane tudi to ni premotilo, — poznala je predobro svojega Matevža. — Tudi to ni moglo Marijane odvrniti od sklepa, da se ji je Matevž sam ponudil, da gre on rad natrgat tistega perja, — vse le iz skrbi za njo! Zastonj je bilo tudi to! Ostala je pri svojem sklepu. Kje pa tudi odjenja ženska radovednost?
Stopila je še parkrat s škafom do vodnjaka, kjer je tudi drugim sosedam pripovedovala o čudnem možu pod Srnjaki, — vzela potem iz omare star prten predpasnik, s stopnjic pa luknjasto košaro — ter odšla. Matevž je pa tudi ni več pregovarjal, boljši ena uevihta, kot dve, si je mislil ter odšel iz veže pokladat živini.
A ni še pošteno naložil tretjega koša gori na skednji, vže zasliši iz veže gori zmirjanje in psovanje, da je bilo joj!
»Zdaj pa le tu ostanimo, da mine vihar!« dejal si je Matevž ter tlačil in mašil seno v koš, da so mu pokala rebra.
A v hipu je že stala pred njim Marijana jeze rudeča kot rak, ter s celo kopo primernih in neprimernih priimkov obsula ubozega Matevža.
»Ti, krevlja ti, zaspana, menda dremlješ cel ljubi dan gori med grmovjem, ka-li. Gori pojdi pogledat v zelnik: ne ena glava ne stoji po konci! Okoli tistih beračev krevsaš in postopaš, tega pa ne, da bi pogledal kedaj v zelnik, ti češmiuje gnilo, ti — ! Boš pa jedel zdaj zelje po zimi! Listja ti bom nasekala, pa z lugom poparila. Razumeš? Se enkrat mi pojdi k tistemu pritepencu, potem me boš pa — pomnil! — Oh, pa kako lepo zelje sem...
4
[uredi]Drugo jutro je gnal Matevž nekaj zgodnjeje, nego sicer svojo lačno brav proti Srnjakom. A za njo ni stopal sam, kakor sicer — imel je pomagača. Da si vprašal doli v vasi rudečeličnega poglavca sedečega v umazani srajci na hišnem pragu ali pa sivega starca sedečega na klopi pred hišo, kdo li je ta, ki stopa z Jedovcem za ovčjim tropom, vsak bi bil vedel povedati, da je to — mežnarček. Bil je to majhen nasajen možic, širokega, šaljivega obraza, drobnih očij — in kar mu je morda delalo v življenju največ preglavice — vedno žejnega grla. Opravljal je v vasi službo cerkovnika pri podružni cerkvi sv. Andreja, kakor so gospodje rekali naši cerkvi. A ker naš znanec niti vsako nedeljo ni imel časti prižigati sveč na altarju in ker se je le redko zgodilo, da je imel kakega za smrt namočenega v vasi in ker je bil zopet strogo natančen v tem, da ni pustil nikoli, da bi se mu posušilo grlo, — je umevno, da ga služba sama ni mogla živiti. To je tudi on sam že zdavnej sprevidel, zatorej je poleg prve imenitne službe opravljal še drugo v svoji bajti poleg cerkve: ono vaškega čevljarja. Sicer so dejali vaščanje, da zna cerkovnik še celo tri antverhe: svojega, čevljarskega in pa pijanskega, zadnjega pa da ume še najbolj. No, pa to so goorili le hudobni jeziki. — Pa tudi kako reč zapisati je umel cerkovnik, čeravno ne bogve kako lepo, toliko pa že, da je znal narediti na kako pismo potres. Le branje, tisto mu pa ni šlo prav od — ust. A vkljub temu so ga imeli v celi vasi za najbolj „zbrihtanega".
Pri njem tedaj se je oglasil ono jutro tudi Jedovec, ko je gnal svoje ovce skozi vas, ter ga poprosil, naj bi šel danes ž njim gori na Srnjake, češ, da mu ima nekaj prav imenitnega povedati. In cerkovnik, je ravno jutro precej bolehal za tisto nedležno boleznijo, ki se imenuje latinski „genitus felis", slovenski pa mačji stok, — tudi ni dolgo pomišljal. Vrgel je v kot tisti škrpet, ki ga je bil stisnil med noge, da bi ga jel nabijati in nabadati ter odšel z Jedovcem. Že radovednost, kaj bi mu imel povedati ta copernik — kakor je nazival Jedovca — že ta bi ga ne bila držala doma. Počasi sta potem stopala za ovčjim tropom proti Srnjakom.
Med tem pa je v dnu Srnjakov stal Pavle pred svojo bajto ter obsekaval smrekov kolec, da bi ž njim kako podprl oni brun tam ob gabru, ki ni hotel dobro storiti. Celo kopo kamenja je bil revež že nabil pod njega, — pa le ne, da bi pošteno stal po koncu. Ako je Pavle hoteč ga vrhu vsega zagozdovanja še s kolcem podpreti pri tem podpiranju menda le preveč robantil krog bajtinih oglov, — sesedla se mu je cela domačija na bližnji gaber. — Težko je bilo Pavleta pripraviti v jezo, a ta bajtina šala se mu je zdela pa vendar malo prerobata.
»No, kaj pa meniš?« zagodrnjal je nad njo in že je menil še enkrat v svoji pravični jezi udariti po oglu, da bi se vsaj popolnoma sesula — ko je pa stopil malo krog bajtinih oglov, uvidil je, da to bajtino počenjanje vendar ni tako do cela brezumno.
Tudi znotraj ni bila bajtina podoba kaj posebno napačna. Ves prostor bil je le podoben precej nepravilnemu in neveličastnemu čveterokotu. A na lepoto Pavle ni gledal mnogo. Prenesel je le tisti kup cunj, kar je skupaj imenoval postelj v drug kot bajte, kjer bi bilo — kakor je dejal — bolj varno, ko bi znabiti bajta še kaj mislila.
In tako je potem tudi ostalo. Mirno je počivalo bajtino ogrodje naslonjeno na starem gabru — ob jednem koncu, druga dva pa sta tako naivno ponosno gledala v božji svet, kakor bi hotela vprašati memogredočega:
»Zdaj naj pa cesarost pove, Kje nam jednaki se dobe?«
Solnce pa, ki je bilo ravnokar prilezlo izza gora, sevalo je čez hrib in plan in — jednako pomilovalno zrlo na Pavletovo bajto, kakor na Jedovčevo pomandrano zelje.
A Pavle se ni menil niti za ljubo solnce, niti za Jedovčevo pomandrano zelje, — vzel je iz bajte star žakelj, vrgel ga čez ramo, prislonil bajtine duri ter odšel proti — vasi.
5
[uredi]Med tem sta pa Jedovec in cerkovnik že zdavnej prispela za ovcami vrh Srnjakov. Usela sta se ondi pod star mecesen ter gledala v dolino proti Pavletovi bajti. Kakor včeraj Blaževcu, tako Jedovec danes tudi cerkovniku ni pozabil povedati svojih izvirnih mislij glede »čudnega« moža, ki se je nastanil v dnu doline. A da bi bil prišel na pravo reč, zaradi katere že je prav za prav poklical cerkovnika seboj, — tega Jedovec ni mogel. Vso zgovornost, kar mu jo je dostajalo, uporabil je le v to, da bi cerkovnika prepričal, da ta človek v dolini ni navaden človek.
Cerkovnik se je s početka sicer nekoliko ustavljal tej blodni misli, ko je pa Jedovec le naprej svojo trdil, jel je vendarle misliti: Kaj pa, ko bi bilo vendarle res? Zlasti če kaj takega trdi — Jedovec! — In gledala sta v dolino in slednjič se zjedinila v tem, da s tem človekom, ker se je naselil kar čez noč, — ni kar si bodi!
Ko je Pavle v dnu Srnjakov priprl bajtine duri ter odšel proti vasi, — tačas se pomakne Jedovec bližje k tovarišu ter zaupno pogleda vanj.
»Slabi časi!« vzdibne ter se obriše krog ust.
»Res, zmiraj slabši!« odvrne cerkovnik ter se stegne po jesenskem resji.
In zopet sta molčala — oba.
»Kaj praviš, cerkovnik, kako bi se prišlo kaj do — denarja?« oglasi se zopet čez nekaj časa Jedovec.
»Do denarja? — I, najbolje bi bilo, ko bi se delati mogel!« odvrne cerkovnik.
»Pa te dobe!«
»Morda! Pa ko bi se tako moglo, da bi me — ne!«
»Ko bi se moglo! Pa najbolje bi še bilo, ko bi se kar narejen dobil!«
»Kar narejen? Ko bi se — moglo!«
In zopet sta obmolknila oba.
»Krvavo bi se potreboval denar, krvavo!« oglasi se zopet po daljšem molku cerkovnik ter se vzdigne iz resja, kakor bi hotel oditi.
»Ali nisi rekel, Jedovec, da mi imaš nekaj — ?« reče ustavši.
»Počakaj! Imel bi, imel!« odvrne Jedovec, vzdignivši se iz resja.
»Nekaj, cerkovnik,« prične potem boječe,
»cerkovnik, nekaj bi te rad vprašal!«
»No, kaj pa!« deje cerkovnik radovedno.
»Nekaj! Obljubi, da nikomur ne poveš, kar te hočem vprašati.«
»Nikomur? Tebi menda vendarle?«
»Da, le — meni!«
»Obljubim! No, kaj pa bo?«
»Ali, cerkovnik!« prične potem Jedovec nekako slovesnim glasom,
»cerkovuik, ali nimaš ti nekaj žeguov?«
»Žegnov? O Veliki noči pač — v cerkvi!«
»Ne takih!«
»Kakih pa? Božjega imam pa le malo, saj vidiš —-«
»Tudi takih ne! Takih, kakor jih imajo pri fari župnik in kapelan, da smejo — mašo brati!«
»A takih! Take — če imam jaz?«
»Take, take! Saj so tam le-uno nedeljo enkrat gospod rekli, da so morali svoje dni tudi cerkovniki...
Boječe se ozre Jedovec parkrat krog sebe, da bi jih kdo ne opazoval, potem pa poseže preko kamižole za srajco ter privleče izza nje zavoj ovit v strgano višnjevo ruto. Pazliivo jame odvijati zavoj ter počasi odvije iz njega dvoje do skrajne mere umazanih in raztrganih bukev. Stermeče gleda v dvijajočega cerkovnik in več kot jedno vprašanje mu sili na ustna.
»Tedaj je vendar le res« jekne slednjič poluglasno,
»tedaj vendar le res, da imaš ti — črne bukve?«
»Črnih bukev nimam, črnih, — pa dobim jih kmalu — precej« odgovori skoro tresočim glasom Jedovec.
Debelo zrl je cerkovnik na strgane liste, a govoriti in vprašati ni mogel ničesar več. Drhtela so mu bleda ustna ali strasti ali strahu ali pa obojega.
»Te bukve«, povzame zopet besedo Jedovec,
»vidiš te bukve nama bodo dale denarja, kolikor ga bodeva — hotela.«
»Denarja — nama — te bukve!« jecljal je za njim cerkovnik in obraz mu je zažarel.
»Toda — kdaj? — Kako?« popraša pretrgano.
»Kako? čuj, povedal ti bom odkod imam te bukve! — Glej, štiri leta bo že tja na pomlad, odkar se je bila naselila na našem skednju ciganka. Morda se še ti kaj spominjaš. Obolela je bila na potu, gori na našem skednju je pa ležala in ječala. Čeravno, mislim, ni bila naše vere, vendar se mi je smilila in večkrat sem ji bil nesel kako skorjo gori. Skoro mesec dnij je ležala gori. Ko je okrevala, poklicala me je k sebi ter se mi zahvalila, da sem jo pustil ležati tam gori. Povrniti, dejala je, mi nima z ničemer, ali iz nedrij izlekla je ta-le zavojček ter me vprašala, če ga li hočem kupiti. ,Te bukve', dejala je, te bukve so bile egiptovskega Jožefa. Doli v naši domovini — v deveti deželi sem jih dobila. Preplačati se te bukve ne dajo, je rekla, ali vam jih dam za mal denar ker ste me tako prijazno vzeli pod streho. Tako je dejala ciganka! In ko sem jo potem vprašal, čemu mi li bodo te bukve, odgovorila je, da imajo te bukve tako moč v sebi, da more kristijan ž njimi priklicati in ,panati' samega — hudobnega duha. In povedala mi je tudi, kako se mora takrat ravnati ž njimi. Rekla pa je, da bom k tem bukvam čez leto dnij dobil od nekega čudnega človeka — ki bo pa sam hudobec v človeški obleki — še tretje bukve, tiste še-le so prave! Tu imam pa dvoje, glej, te tukaj s črno nitjo prevezane, te je imenovala, švorce Mari, tem drugim, z belo nitjo prevezanim, je dejala, se pa pravi: ,komandabenedikus'. Zoper te dvoje bukve, rekla je, nima hudobni duh nikake moči iu kdor ima te dvoje bukve iu — če je kristijan — temu mora hudič dati še tretje, tiste pa so najhujše. In kdor ima te vse tri, tisti lahko zahteva od hudiča karkoli hoče.
»On, on!« ponavlja za njim ves zmeden cerkovnik.
»On jih ima, on, in midva imeti jih morava!« šepetal je poluglasno in kakor obseden skakal mej grmovjem.
Nehote stopi na rob ter pogleda v dolino. Nikjer ni bilo žive duše, — bajtina vrata so bila zaprta.
»Kaj, ko bi kar skočil doli pogledat, nikjer ni človeka!« reče potem nekoliko mirneje Jedovcu.
A ni še pošteno izgovoril besede, že je drsal Jedovec v lesenih crkljah nizdol po peščenem brdu. Kakor je bil sicer počasen in len, — tako naglo je takrat drsdl nizdol proti bajti. Da bi ga cerkovnik ne prehitel, to ga je skrbelo ter mu še bolj požurilo pčte.
»Jaz jih moram imeti in — moram, vdm, da nekje jih ima!« tako je godrnjal sam pri sebi boječe bližajoč se bajti.
Pri studencu ob bajti postane še enkrat ter oprč ob palico, kakor bi hotel poslušati, je-li kdo blizu, ali ne. Vse je bilo tiho, le cerkovnik je težko prestopal na vrhu po cvetočem resji, in le studenec je šumljal mimo njega.
»Naj bo, kar hoče, — jaz jih moram imeti in — moram! On jih ima, — on! Dobiti jih moram, in — če tudi deset hudobcev pride, — pa naj me strgajo! Pa saj me ne morejo, saj imam komando pri sebi!«
Tako govoreč stopi plašno proti bajti. Lahno odmakne vrata ter stopi vanjo. Gleda krog sebe. Kje jih hoče iskati? Pač tu! V kotu bajte stala je mala skrinjica. Skoči do nje, — bila je zaklenjena!
»Zdaj ali pa nikoli!« — sikne strastno z zobmi, popade iz bajtinega ogla od grčave tnalice sekirico, udari parkrat z vso močjo po škrinjici, in — pokrov bil je udrt. Bled in same strasti se tresoč odtrga pokrov in pogleda v Skrinjico: — v malem pre- daljčku ležala je mala, še precej čedna, črno vezana knjižica. S tresočo roko seže Jedovec po njej, jeden hip, — in bila je pod njegovo srajco. Iu potem, — kakor bi ga sam hudi duh podil, — bil je v skoku iz bajte, niti časa ni imel, zapreti vrat, kakor obseden dirjal je v brib. Do srede hriba priteče mu nasproti cerkovnik. Vprašati ni imel ničesar, — žareči obraz Jedovčev in roka, ki je krčevito stiskala kamižolo, povedala mu je, da je dobljeno — vse! In potem sta dirjala skupaj v hrib. Med gostim grmovjem vrhu Srnjakov ustavila sta se zopet.
»Sedaj smo pa mi — gospodje!« jame govoriti Jedovec drhtečim glasom.
»Sedaj smo pa mi gospodje, — gospodje! Novo hišo si sezidam, novo, ne hišo, — graščino, — eno, dve, deset! Uj! deset, — še več!«
Tako je govoril, in obraz mu je zdaj zažarel, zdaj bledel in kakor obseden je divjal in skakal semtertje med gostim grmovjem.
»Meni pa daš polovico, kaj ne, Jedovec, polovico?« upil je za njim skakaje okrog njega.
»Polovico, še več, še več! En tisoč, dva, tri!« odgovarjal mu je Jedovec ter že v duhu računil, koliko tisočev bi zahteval od — hudobca.
Cerkovnik pa slišavši govoriti Jedovca o tisočakih veselja je zaukal, da je glasno odmevalo od sneženega Vitranca!
Tako sta se veselila tisti dan vrh Srnjakov Jedovec in tovariš ter si zidala na pesek grajščine sredi mračne puščave suhoparnega življenja!
Ovce pa so se pasle po solnčnih pologah ter mirno obirale zadnje ostanke nekdaj zelene zemeljska odeje. Le črni pes, ki je ležal čuje med njimi, pogledoval je tu pa tam jezno-renče s pologe doli v grmovje, odkoder se je glasilo veselo govorjenje in ukanje.
6
[uredi]Prve hlače sem oblekel — če se prav domišljam — ono leto, ko se je tisti Pavle naselil gori pod Sernjaki. — Necega dopoludne — bilo je menda ravno ondaj, ko je Jedovec stikal po Pavletovi bajti — sedel sem v tistih prvih hlačah ponosno na domačem pragu ter z rudeče barvanim cesarskim nožem obrezoval leskovo šibo. Okrog mene se je pa tisti mlinarjev Tonček, ki je vlani umrl gori nekje na Nemškem, smukal v rudeče in belo-križasti kikljici ter čude ogledaval moje hlače.
»Lače!« zajeclja gledaje v me ter se usede k meni na prag.
»Aha« odgovorim ponosno jaz,
»da, nove so! Pa naramnice imam tudi — nove. Lej, pa odpenjati jih tudi že znam — prav sam! Vidiš, Tonček, tukaj-le se ta-le..«
Ravno sem bil pričel, odloživši pipec in šibo, poučevati Tončka v umetnosti odpenjanja oramnic, hoteč mu v tem pokazati tudi svojo spretnost, kar se prikaže doli po klancu — berač, s košem na rami in z debelo palico v roki. Jaz, starejši in v hlačah, spravim se kmalu po koncu ter jo uberem, popustivši šibo, pipec in vso umetnost v odpenjanju oramnic k materi v kuhinjo. Dalje pa je trajalo, predno se je Tonček skobacal najpoprej na vse štiri in potem še le na — dve.
»Bav, bav gre« privpije še le čez nekaj časa med silnim jokom za mano v kuhinjo.
Med tem je pa čudni starec že stopil v vežo. To v novo toli užali mene, da se jokaje oklenem materinega krila, za mano pa jo oktavo višje vreže Tonček in — vekila sva, da je odmevalo po veži in po kuhinji. Da pa ni bil najin jok prejednoglasen vpil je še med jokom Tonček v enomer svoj:
»bav, bav!«
»O, nisem bav-bav ne, nisem!« oglasi se med najinim jokom v veži berač.
»Nisem, nisem! Jaz sem le Pavle, Pavle! O, pa otročiče imam jaz rad, prav rad. Nič ne jokajta, nobenega ne bom vzel, nobenega. Samo prosil bi vas, mamka dobra v kuhinji, ko bi mi dali malo kruhka — ali pa malo mokce, mamka? Bom pa molil — o molim pa rad — pa tudi otročiče imam rad — tudi! Veste, mamka, jaz sem Pavle; gori sem si bil pa naredil malo jedne reči, gori pod onim-le hribcem. Pa nikari ne bodite hudi, dobra mamka, da pridem prosit veste: sem revež, revež! Bom pa kaj pomagal, če bodete kaj potrebovali. Znam vse, vse. Tudi ta-le dva bi jaz varoval, tudi, če bi vas ne bilo doma, mamka! O, saj jaz imam rad otročiče, rad! Pa še piščalke bi vama naredil, pa konjička, pa voziček, če bi bila pridna. Ehej, potlej bi pa ne jokala, potlej!«
Te ljubeznjive besede so vsaj mene toli utolažile, da sem si upal pogledati starcu v obraz. Bog ve li, koliko časa bi bil naji še tolažil, da niso mati vzeli iz omare hleb ter mu odrezali smehljaje velik kos. Vrhu tega pa so mu še navrgli tri perišča turščine moke v prazno vrečico.
»Pa Bogek povrni!« dejal je, spravljaje kos,
»pa Bogek povrni, dobra mamka! če me bodete kaj potrebovali, bom pa prišel. Tam gori imam bajto jaz, pod onim-le hribcem. Pavle mi pa pravijo, Pavle! — No, pa Bog povrni, mamka!«
Rekši zopet oprta koš ter odide. Pri kuhinjskem oknu sva potem gledala s Tončkom, kako je počasi korakal opiraje se ob palico po klancu nizdol skozi vas, obiraje hišo za hišo. Tu pa tam se je seveda moral zadovoljiti le z božjim imenom, a po največ je vendar-le ganilo njegovo ljubeznjivo govorjenje srce gospodinje, da mu je vrgla kaj v koš. — Le doli pri Jedovcu, tam se mu pa prav nič ni sponeslo.
Tako sta se menila možaka v veži ter si močila suha grla z rujno kapljico. Tema se je bila že jela delati in mraz je pihal skozi odprta vrata. Počasi so se jeli pozgubljati pivci iz veže ter se preseljevali v gorko izbo. Toda naša junaka se nista zmenila za mraz, ki jima je silil v obraz, znala sta ga preganjati. In vnovič sta jela modrovati in delati načrte.
Vino pa jima je lezlo v glavo in trkati sta jela in še peti je poskušal mežnarček, pa mu ni šlo! Tema pa je legala okrog njiju, da nista več prav videla kozarcev. Po mežnarčkovem nasvetu se dvigneta težko od m>ze ter jo omahujočimi koraki kreneta v izbo k drugi zbrani družbi.
Toda tudi v izbi ni bilo več onega prijateljskega pomeukovanja in modrovanja, kakor prej; tudi tu je možakom gnalo vino kri v glavo. Ravno so se bili prepirali o delitvi nekega grozda, ko se privalita Jedovec in mežnarček drug za drugim v izbo. Zaslišavši prepir okrog miz posmodi tudi Jedovca jeza, potisne klobuk na zatilnik, obriše se parkratov okrog ust in nosa ter jame robantiti sredi sobe, nevede, za kaj se gre.
»Jaz ne pustim!« vpil je,
»in ne — pustim! Jaz pravim, da ne — pustim! Ali slišite, kaj jaz pravim, da ne —!«
»Kaj ti ne pustiš, kaj?« vpraša ga od ogla mize semkaj Petrač.
»Jaz? Jaz nič ne pustim, prav nič! Ali slišite, možje, da nič ne pustim, prav nič!«
»Pa jaz tudi nič ne pustim in ne pustim! Nič!« vpil je za Jedovcem sredi sobe — mežnarček.
Prepir se je polagoma polegel in vseh oči so bile obrnjene le na Jedovca, ki je le naprej rentačil sredi izbe, da — ne pusti in ne — pusti! Nekateri so se mu smijali in ga norčevaje popraševali, kam je šla Marijana, da tako brezskrbno hodi okoli, drugi so ga pa obsojali, češ, da ni dobiti kmalu takega sitneža, kakor je Jedovec, kadar se ga naleze.
A Jedovec se ni zmenil ni za te ni za one, trobil je le svojo: da ne pusti in ne — pusti! Se le ko Petrač stopi bliže k njemu ter mu zavpije na uho, da bo Marijana prišla, če bo tako razgrajal, tedaj še le se je spreumel in — utihnil. Zrinili so ga bili počasi z mežnarčkom vred za mizo med druge pivce.
Kozare je imel, glavno besedo pri oni mizi, pri kateri sta sedela Jedovec in mežnarček. Bil je pa Kozare občinski mož in malo da ne najpremožnejši v celi fari. Govorili so, da leze že v dvanajstega, ne vštevši ono, kar je imel izposojenega po vasi. Pri onih, kateri niso bili nikdar veseli, kadar je stopil Kozare, obresti pobiraje, čez njih prag, bil je tudi Jedovec. A čeravno je Kozare, kakor so dejali, do vrata tičal v denarjih, vendar je vedno in vedno tožil o pomanjkanju, slabih časih itd. Jednak pogovor je bil tudi ondaj pričel pri mizi.
»Možje!« jel je govoriti,
»možje, čakajte, bom še jaz jedno povedal. Jaz pravim in še jedenkrat rečem, ko bi se moglo kako kaj — prenarediti? Poglejte, denarja ni nič, fronki so pa zmiraj večji. Ali ni res, možje?«
»Res, res!« pritrdijo možje.
»Zato jaz pravim,« nadaljuje potem,
»ko bi se moglo kaj prenarediti. Ko bi se morda kako pisanje sestavilo in se poslalo tistemu, ki pravijo, da za nas govori pred cesarjem. Ka-li.«
»Tisto dajmo, tisto!« povzame besedo za njim Pocin.
Pozno je že bilo oni večer, ko sta zapustila Jožkovčevo krčmo. Pred hišo segla sta si še enkrat v roke ter se domenila, da se hočeta sniti prihodnjo nedeljo v nadaljno posvetovanje pri — Jedovcu. In potem je krenil Jedovec po cesti navzdol proti svoji domačiji ter meril pot od desne na levo in od leve na desno in ne redkokrat potipal je tudi z rokami, je-li res tako malo trdno dno pod nogami, kakor so pričale njegove stopinje. Težko je dobil ono noč svojo domačijo
Pot proti cerkvi pa je meril mežnarček nič drugače, nego Jedovec. Le, da ni stopal tiho proti svoji bajti: tikal je, da je odmevalo od gora in ubiral na čudne načine svojega grla hripave strune pojd tisto svojo najljubšo:
»Jaz sem na revna, prerevna stvar Sam Bog ve, kje je moj — par!«
Luna pa mu je svetila na pot in pozno še-le je zaspal — ono noč. Misliti je imel toliko...!
O Jedovcu pa so govorili sosedje, da je imel oni večer še prav burno sejo — ž njo! Mogoče! Najhuja seja pa je bila vsakako še le zjutraj, ko se je prikazal v veži — Kozarč ter resnim obrazom povprašal Marijano po — Matevžu! Menila sta se potem z Matevžem mnogo, prepirala in kregala se in slednjič se domeuila, da hočeta narediti o svečnici — obrajt do zadnjega vinarja...
8
[uredi]Sveta noč, — božična noč!... Lahen mrnk je pal čez snežni hrib in občutljiv mraz je pritiskal z mrakom k premrzli zemlji. Čaroben mir legel je čez celo vas. — Pozno je že! Zaprta so ze povsodi hišna vrata, a okna niso temna, kakor sicer o tem času, dremotna luč seva skoro iz vsakotere hiše skozi ledene šipe. Bedi nocoj še cela vas, čeravno je odbila že zdavnai lam v vaškem zvoniku — deseta ura. — In kako ne bi bedeli, saj danes je — sveta noč, — božičnaa noč!
Ko pa zapoje doli pri fari ob lednatih ponočni zvon čez snežno plan ljuboznivo. Zemljane v božji hram pozdravit novorojenčka. Zveličarji sveta tedaj se odpro po vasi vrata in vaščan za vaščanom hiti veselim srcem k fari — k polnočni maši...
Le gori konci vasi stopa čudna postava zavita v debel kožuh jednakomerno pod staro črešnjo semtertje ne mene se za zvon, ki poje gori od farne cerkve. Da ne bi bil tako zavit v kožuhovino in da bi mu mogla luna malo bolj posijati v mraza zarudeli obraz, — takoj bi spoznali v tem nočnem sprehajalcu — mežnarčka. Butaro trsek tišči pod pazduho, v drugi roci pa ima trdo prevezano vrečo, v kateri se pihaj e premetava nekaj — živega. Glavo pa tišči med kožuhov ovratnik in škripaje stopa po zmrzlem snegu. Mraz pa sili vanj, da že ne čuti več ni ušes, ni nosa.
Jedovca čaka mežnarček tam gori. Božična noč je bila tu, — usodni trenotek se je bližal! Ob jednajstih sta se zmenila sniti se tu gori pod črešnjo. In sedaj — zdavnaj je že odbila pri cerkvi doli jednajst in — še ga ni! Se je-li skesal, ga-li ne bo, se je morda le norčeval?
Tako je premišljal mežnarček ter pihal v mrzli zrak težko stopaje krog črešnje. Od Časa do časa do časa pa je nevoljno pogledal s trate doli proti cesti, če-li že ue prihaja.
Konec.
[uredi]Tričetrt na polnoč je udarila ura, ko utrujena in potna prispeta na mesto. Bila je tu mala šuma okoli in okoli obdana od smrečja in grmičevja. Štiri pota pa so se križala na nji.
Molče odložita prtljago na tla ter se napravita na delo. Mudilo se je — osodni hip, ki ju je imel dvigniti iz revščine na prestol bliščečega bogastva, se je bližal...
Slovesno stopi še enkrat Jedovec pred mežnarčka, prime ga za roko ter mu dč hripavim glasom:
»Mežnarček, zdaj mi pomagaj! Ne ustraši se ničesar, da ne bo zgubljeno — vse! Pogum!«
»Nič se ne boj, nič!« odgovori odločno mežnarček in h koncu še pristavi,
»Kaj ne — deset tisoč, sva rekla, — meni?«
»Da, — deset tebi!« odgovori tiho Jedovec, vzame v roko leskovo šibo in molče zariše prekrižaje se debel ris v mrzli sneg.
Mežnarček pa naglo dene sredi kroga dva kamena, naloži medenj kopico drobnih trsek in vrhu še par debelejših, čez nje pa postavi precžj veliko sajasto ponev in zakuri. Urno mu je šlo delo izpod rok.
Čarno je razsvetljeval plapolajoči ogenj sneženo šumo...
Jedovec pa dvigne vrečo, seže vanjo ter po- tegne iz nje — črnega mačka. Parkratov prhne maček okoli sebe in — bil je v ponvi. Na ponev pa položi mežnarček železen pokrovec ter ga z vso močjo jame tiščati s smrekovim krepeljcem k ponvi.
Jedovec pa si obriše potni obraz, potem pa potegne raz noge čevlje, vzame v roke — knjige ter jame bos stopati po zaznamovanem risu kličoč:
»švorce puh, komanda benedikui, švorce Mari!«
Skoro strašno je donel hripavi glas njegov sredi gozdne tišine — —
In mraz ga le sklel po bosih podplatih, na čelu pa mu je stal pot vsled nagle hoje.
Hitreje jel je stopati po mrzlem snegu in glasneje klicati:
»švorce outi, komanda benedikus, švorce Mari!«
Mežnarček pa je klečal ob ponvi in pokrov tiščal k nji. V prsih pa mu je tolklo srce počasi in trdo.
A zdaj — ? Čuj —! Polnoči bije! Deset — jednajst — dvanajst.
»Koloman!« zadoni glasno v tiho noč po snežni planjavi...
A v tem trenotju glasno zapoje pokrovec vrh ponve, prevrne se, pade med praskajoči ogenj, — črni maček skoči iz ponve in jo ubere čez grm in strn..
Je-li se je maček v ponvi prestrašil glasnega klica Jedovčevega, je li naraščajoča vročina ga jela peči v kosmati kožuh, je-li mežnarček strahoma pričakovaje prihod — hudičev premalo tiščal pokrov k ponvi — kdo ve? Maček skočil je iznad ognja, — zgubljeno je bilo vse!
Obupno in prestrašeno pogleda Jedovec v mežnarčka in v očeh mu je sijalo nekaj, kakor ljut gnev, kakoršen se bliska v očeh gladnega leva, ko mu zvijačno pograbi tiger težko priboreni plen. Telo mu zadrhti jeze, strasti in — mraza, divje pogleda v praskatajoči ogenj in nemo zroč par trenotij vanj, visoko dvigne čarovne knjige ter jih jezno zadega med — goreči les...