Pojdi na vsebino

Čarovna roža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Čarovna roža
Mara Tavčarjeva
Izdano: Slovenska žena 1912
Viri: dlib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Jutranja zora je razlila morje zlatih pramenov čez slikovito Belo Krajino. Nežne meglice so se vzdigovale visoko nad Gorjance, gričevje ob Kolpi je plamenelo v solnčnem svitu, čarovniški Klek se je rdečil, kakor da so mu čarovnice pripele ognjen nagelj na klobuk. Gozdovi so bili čudoviti v svoji jutranji halji, bele hišice pa so se belile kakor drobni golobčki.

Orjaški rubin se je prizibal na žareče nebo. Mogočna svetloba se je razlila na zeleno polje, na cvetoče vrtove in na šumne gozdove.

Visoko gori na gorjanski planini je vriskal pastir Vsevlad, da je jekalo in odmevalo v daljne gore.

Vsevlad je bil junaške postave, širopleč, močan, krasnega lica, ognjenih oči in čudovito sladkih besedi.

Nekoč je bilo njegovo srce trdo kakor gorjanska skala. Omečila ga ni solza umirajočega, omečila ga ni povest polna trpljenja. Zavedal se je svoje moči, kakor da ni sile, ki bi se mu približala, da pade pred njo. Prijateljski je občeval z dolinci, a gorje onemu, ki bi ga žalil. Kamor je padla njegova roka, je strla vse v solnčni prah. Matere so plašile poredno deco s pastirjem Vsevladom. In kadar je prikoračil v dolino na vas, se je dečad skrivala pred njim, komaj ga je zapazila.

Na jasnem nebosklonu so se prelivale mavričine barve iz najfinejših tonov v močnejše, dokler se niso strnile daleč tam na obzorju v nočni mrak. Zadnji oblački so komaj vidno izginjali v svojem rožnordečem žaru; visoko v Gorjancih pa je donele krepko vriskanje in se izgubljalo v mirno dolino.

Po strmi skalnati poti je blodila pastirica Sokolica. Služila je v gradu pod Gorjanci pri odurni in trdosrčni Solzi. Nihče ni ostajal pri njej. Mučila in trpinčila je svoje podložne z osorno besedo, z lakoto in s pasjim bičem. Moških tlačanov ni sprejemala. Širom Bele Krajine je bila znana. Ime Solza ji je nadelo ljudstvo. Izvabila je že na milijone solzš iz očesc mladih deklet, ki so ji morale tlačaniti.

Ko je prišla vrsta na Sokolico, je plakala mati ob slovesu, kakor da jo spremlja do groba.

Sokolica je pasla mnogobrojno čredo ovac in gorje, da bi se najmanjša izgubila.

Tisti dan je vsa trudna zaspala pod košato lipo. Solzno oko so ji zatisnile sladke sanje. Pred njo je klečal junaški mladenič krasnega lica, ognjenih oči. Z levo roko jo je objel čez pas, a desno je položil na svoje srce. V tem, ko ji je govoril najslajše, bajne povesti, je vzklila iz njegovega srca zelena vejica, na kateri se je zardečil rožni popek in se razvil v krasno rožo. Odtrgal jo je in jo podaril Sokolici. Stegnila je ročico. Ostri trn jo je ranil in kapljica krvi je kanila na belo obleko.

„Bože," je vzdihnila, „kako dolgo sem snivala. Večernica že trepeče na nebu in slavec se oglaša!"

Brzo je planila čez košenico. Strme je obstala. Ovac ni bilo nikjer. Vrgla se je na zemljo in plakala, da so čutila drevesa njeno bol in sočutno je vztrepetal nemi, šumni gozd.

Iz dalje je zadonel močan pisk in vrisk. Opomin, da je gnati domov.

„Solza me kliče. Ovac nikjer," je plakala, vstala in hitela na strmo gorovje.

Ovce so se ji že zatekle, a takrat je solnce komaj tonilo, a nocoj ...

Visoko je že bila. Zvezda za zvezdo je odprla zlato očesce. Ostro kamenje in trnje ji je okrvavljalo nežno nožico. Kamor je kanila kapljica, tam je vzklila bela roža. Vsa izmučena je hitela dalje. Dospela je na planino in zagledala svojo čredo. Z neskončno radostjo v srcu je planila med njo in božala bele ovčice. Drobnica je polegla na mehko travo okrog Sokolice, ona pa se je zamislila v sanje.

Luna je priplavala na obzor. V srebrni mesečini je spavala pokrajina, le semintje je zaskovikal skovir. Pastirica ni mislila na odhod. V tem hipu ji je bilo vseeno, ako bi padal pasji bič na njene nežne ude, vseeno ji je bilo, ako ji bi grda Solza iztaknila oči, kakor ji je že zapretila. Hotelo se ji je snivati daleč proč od hudobne gospodarice, da vsaj za kratek časek pozabi vse muke in vse trpljenje.

Vsevlad je bil gospodar Gorjancev. Ob mesečnih nočeh je taval po skalovju in iskal čarovne rože, katera enkrat v stoletju razpre svoj cvet, a le za kratek hip. Komur so bele gorjanske žene naklonjene, temu dovolijo, da vidi čarovno rožo vsaj venečo, kajti kdor bi utrgal cvetočo, ta ima ključ do ogromnega bogastva v gorjanskem skalovju. Takrat pa bi se morale bele žene izseliti in iskati drugo bivališče. Vsevlad je taval in blodil, dasiravno je vedel, da mora imeti čudodelni kamen v zlatem prstanu, če hoče čarovno rožo tudi izruvati. Baš je bila luna v najsvetlejšem blesku, ko je prišel do tuje črede. Začudil se je, a v tem trenutku je zagledal spavajočo pastirico. Junak je stopil do nje in nepremično je zrl krasno devo, katero je obsevala mesečina.

Dolge, valovite kite so visele čez ovčico, na kateri je ležal krasan obrazek. Bele roke so bile ovite okrog vratu drobne živalce. Mirno dihanje je komaj vidno vzdigavalo tanko jankico, ki je bila rahlo napeta, kakor da dehtita pod njo dva pomladna cveta ...

V Vsevladovem srcu je zatrepetala kri in zavalovila kakor morski val, ko se zažene ob skalno pečino, da se razbije v tisoč kapljic.

Ob razkošnem pogledu na krasno bitje mu ni bila mar čarovna roža, ki ne more biti čudovitejša od deviške lilije, ki se razcvita v srcu na ovčici spavajoče deklice.

To ni bil več junak, ko je pokleknil, da pogladi obrazek vilinske mladenke.

Ob dotiku njegove roke je odprla oči. Začudeno je pogledala in boječe vzkliknila: „Kje je cvet, ki je vzklil iz tvojega srca?"

„Kakšen cvet, ljubezniva deklica? Morda si sanjala, da so ti bele žene spletale venec?"

„Da, sanjala sem", so zatrepetale koralne ustnice.

„Povej mi, kdo si in kako si prišla na mojo planino," je rekel Vsevlad mehko in milo.

„Povej, kdo si ti," je pripomnila Sokolica.

„Kdo sem, bi rada znala? Aj, Vsevlad, gospodar Gorjancev!"

Pastirica se je plaho stisnila k ovčici in skrila obraz med mehko volno svoje ljubljenke.

„Ne boj se! Nič zalega ti ne storim. Samo povej, kako si zašla na to visoko goro!"

Trepetajoč mu je pripovedovala o izgubljeni čredi, o kruti Solzi in kako se boji pasjega biča, ko pride domov. Med njenim govorjenjem je opazoval njene oči in ji božal rožno nadahnjeno lice. Sokolica je postajala pogumna.

„Jaz te spremim do staje. Nihče se ne bo predrznil tebe žaliti, sladka devojčica. Moja moč bo vsakogar uničila. Varoval te bom. Povej mi, kaj si sanjala in o kakšnem cvetu!"

Sokolica je ponovila sanje. Mehko jo je objel čez pas in ji rekel: „Luna naj mi bo priča, danica naj čuje moje besede! Sanje so ti vdahnile bele gorjanske žene. Meni so naklonjene in one same so te pripeljale k meni. Srce svoje ti dam in čarovna roža, ki bo vzklila, bo ključ do ogromnih zakladov. Vse bom podaril tebi. Nanizal ti bom biserov in koral, kakršnih še ni videl svet. Junak Vsevlad je tvoj in ti si junakova. Kogar jaz sprejmem v svoje varstvo, do tega nima nihče oblasti. Kadar bom zaklical tvoje ime v dolino, pridi k meni. Sedaj pa zberi čredo, da bova pred zoro doma.“

„Rusa, Bela, Pika", je klicala pastirica večje ovce, „hooj, Belin, Hudi", je zbirala ovne-vodnike. Stoglava čreda se je natekla okrog Sokolice in na njeno povelje je planila na kamenito pot. Vsevlad in Sokolica sta stopala za drobnico. Opazil je ranjeni nožici, opisani s podplutbami. Prijel je lepo mladenko in jo vzdignil na svojo krepko ramo.

„Vidiš, kako hitro bova v dolini. Moj korak je za sto tvojih. Moja noga je vajena skal, čeri in pečin, a tvoja nožica je le za mehki mah. Oj, deklica! Solnce ima zlate pramene, luna ima srebrne zvezdice, morsko dno ima dragocene bisere in kralj v deveti deželi ima biserno tkanino. Zajadral bom na solnce, splaval bom na luno, potopil se bom v globočino morja in šel bom v deveto deželo, da tebi prinesem vse zaklade sveta. Na Klek pojdem k čarovnici Raši, ona ve za vsa pota, ona pozna čudodelne kamene, ona pozna čudovite moči bajne kresne noči. Povedala mi bo, kdaj vzklije čarovna roža. Tvoje sanje so ti vdahnile bele žene, privedle so te k meni. Ko sem bil pri stari Raši, mi ni povedala noči čarovne rože. „Nisi je vreden;" mi je rekla. „Kdor bo stegnil roko po cvetu, mora biti plemite duše, plemenitega srca, ki je prepojeno z blagoslovom deviške ljubezni. Oj, sladka moja deklica, jaz te ljubim, daj, blagoslovi mojo dušo, moje srce, da bo eno samo plemenito čuvstvo."

Sokolica mu je položila desnico na čelo, na ustnici in na prsi. „Blagoslov moj naj te spremlja vsepovsod. Moja tiha molitev naj lebdi nad teboj. Vsa moja duša te blagoslavlja v srečo in v blaginjo. Kjerkoli boš hodil, bo moja ljubezen blagoslavjala tvojo pot. Nebo ti bodi dobrotno, a ne pozabi svoje Sokolice!"

Bila sta v dolini. Zora je vstajala.

Vsevlad je dvignil Sokolico raz ramo in ji govoril: „Kakor jutranja zora budi iz mirnega spanja naravo, tako je tvoja lepa duša vzbudila v mojem srcu sladko ljubezen. Moje srce je razgreto tvoje ljubavi. Umirilo se bo takrat, ko vzklije čarovna roža, ključ, da presadim lilijo tvojega srca na svoj vrt. Dehtela bo meni, na mojem vrtu, na katerem bodo žarele zlate gartrože, cvetel opojni lotos, pele rajske ptice in se kopale ob demantno kristalnem vodometu. Tvoj deviški blagoslov me bo spremljal. Sedaj pa moje varstvo s teboj."

Komaj se je Sokolica ozrla, že je vriskal Vsevlad nad visoko pečino. Drobnica je dalje mulila sočno travico, pastirica pa je premišljevala in si ni priznala resnice. Krute Solze se ni več bala. Čutila je v sebi veliko moč, ki jo bo branila.

Solnce se je prikazalo. Glasno vriskanje je donelo do Sokolice. Razprla je oči in strmela na planino, odkoder je prihajal pastirski pozdrav, pozdrav junaka. Ko je tonilo solnce je prisluškovala, ako jo ne kliče Vsevlad. Prisluškovala je, čakala in čakala, a zaman. Dnevi so minevali. V sanjah je videla Vsevlada, kako se plazi po skalah, oblit s teškim znojem in s krvjo. Videla ga je, kako se spenja na strmo pečino, kjer se sveti čarovni cvet. Skala se odtrga in on — junak — strmoglavi v prepad. Sanje so se obnavljale. Pastiričino oko je plakalo. Srce ji je trgala skrb, dušo je morilo neskončno trpljenje. Ugibala je, kaj je z Vsevladom, kod hodi. Izpraševala se je, ali se vrne, da umiri njeno srce, da zastavi bolest trpljenja.

Nad Belo Krajino so se pripodili viharni oblaki. Kakor da se je pretrgal nebesni obok, tako se je zasvetilo v vijoličastem svitu. Grom je zagrmel, da se je stresla zemlja. Zaječalo je zeleno polje, zaplakali so rožni vrtovi, vztrepetali so šumni gozdovi. V en sam blisk in vihar so bili odeti vrhovi Gorjancev. Sokolica je trepetala v staji; njene misli se bile pri Vsevladu. Viharna noč je bila dolga, kakor da nikdar več ne vstane dan.

Kruta Solza je vedela za Vsevlada, vedela je, da je junak, kateri edini bi zamogel utrgati čarovno rožo. V zvezi je bila s čarovnicami, katere so se zbirale na Kleku. Sovražile so bele gorjanske žene, ker so čuvale svoje zaklade, do katerih ni segla njih moč. Bele žene so blagoslavljale Belo Krajino, da je polje bogato rodilo, da so dehteli najlepši cvetovi na gredah mladenk. Čarovnice so pošiljale točo in vihar nad cvetoče polje, pa blagoslov belih žena je bil jačji od čarovniške moči.

Vsevladu so bile naklonjene. Kadar je spal, so prišle k njemu in mu delile svoje darove. Kraljica belih žena, Srčna, je položila v njegovo doslej trdo srce, kristal ljubezni. Zavedla je pastiričine ovce in jo spremlja na Gorjance. Bele žene so jo sprejele pod svoje varstvo, čule so njene vzdihe in znale so za kruto Solzino ravnanje. Hotele so jo pripeljati v življenje ljubezni in sreče.

Tisto viharno noč je bil Vsevlad pri Raši. Ko ga je zagledala, se je prestrašila. Zapazila je, da prihaja s srcem, katero blagoslavlja deviška ljubezen.

„Evo, kuma Ruša, došel sem, da mi zaznamuješ pot do čarovne rože!"

„Ej dragec, ej junak Vsevlad! V nocojšnji noči bi razprla svoj cvet, da niso viharni oblaki zastrli nebo, po katerem jadra srebrna luna. Hoj, junak! Čakal boš sto let, čakal boš zaman. Kleške čarovnice so se tebi zarotile. Poslale so blisk, grom, vihar in točo!"

„Starica Raša, ješli nimaš ti nič moči, da kljubuješ? Najmočnejša si v svoji čarovniški moči in vedi! Znam, migni samo s palcem in razljučen oblak umiriš. Samo zini, in boj je končan!"

„Junak, laskave so tvoje besede! Snoči je bila pri meni Solza, gospodarica tvoje golobice. Ona ve za vajino ljubav, pozna tebe, sovraži te od časa, ko si zaprl pot njenim čredam. Nocoj bo otrovala pastirico Sokolico. Umrla ne bo, a še groznejše bo, ko bo blazna hodila po svetu. Rešiti jo ta trenotek ne moreš, a sedaj voli: ali pot do čarovne rože, ali protilek za Sokolico! Oboje mi je mogoče, a dobiš le eno stvar!"

Vsevlad ni pomišljeval, rekel je: „Pot do čarovne rože!"

Okrog dupline je završalo. Skala se je odprla in pred Vsevladom se je zabliskal zlat prstan.

Raša je stegnila roko in rekla: „Evo, to je pot! Natakni prstan na levo roko, na tretji prst, obrni ga trikrat na desno in stal boš pri čarovni roži. Ko zagledaš cvet, položi prstan nanj in izruj rožo. Hodi, junak!" Starica Raša se je zlobno zasmejala: „Ha! Ha! Kaj mu pomaga prstan! Ako mu je ljubše bogastvo v gorjanskih skalinah, nego zdravje in življenje deviške mladenke. Bele žene ga bodo pri cvetu uspavale s čudovitim petjem. V sladki omami bo pozabil položiti prstan na cvet in zvenel bo! Prepozno bo, junak, a to želim, da pogineš, kakor vsakdo, komur so naklonjene bele žene."

Kot veter je hitel, da dojde pravočasno. Viharna noč je hipoma prenehala. Nebo se je odgrnilo, zvezdice so blestele in srebrna mesečina mu je kazala pot. Njegove misli so bile pri Sokolici.

„Ej, Solza, zaman je torej trud. Sokolica je pod mojim varstvom, meni pa so naklonjene bele žene. Tvoje zlobno dejanje ne bo imelo uspeha. Ej, starica Raša, oblastna je tvoja moč, a še oblastnejša je moč, ki jo rodi dobrota. Oj, Sokolica!"

Zavrtel je prstan in že je stal pri čarovni roži. Blesk razcvitajočega se cveta je omamljal njegovo oko in sladki so so bili glasovi zlatih strun. Snel je prstan, ga položil na razprti cvet in izruval čarovno rožo. Obdale so ga bele žene in ga peljale na najvišji vrh, kamor še ni stopila človeška noga. Kraljica Srčna je potrkala z zlato palčico na skalo in odprla se je. Junak Vsevlad je omahnil razočaranja nad leskom in bleskom zlata, žlahtnega kamenja in čudovitega bogastva. Od stropa je visel na srebrnem traku ogromen biser, ki je razsvetljeval velikanski prostor.

„Vse je tvoje, junak Vsevlad. Ta biser pa vzamemo s seboj. Vse dobrote sveta premore, katere deli blago srce. S pomočjo tega bisera smo ozdravljale bolnike, pomagale bednim in žalostnim, čuvale smo vso pokrajino pred zlobo in ž njim se naselimo tam, kjer bivajo naše sestre. Zla Solza je otrovala Sokolico, a je zdrava, in veselo je njeno srce. Ona čuti tvojo srečo. Da te ni spremljal blagoslov deviške ljubezni, ne bi nikdar prišel do čarovne rže. Čudno se ti zdi, da je imela Raša prstan do cveta. Vedi, zlobni ljudje pogostokrat marsikomu s svojo podlostjo in z zavistjo zadržujejo pot do sreče in do blagostanja. Vidijo samo slabosti in napake, ne vidijo in ne čislajo pa plemenitega duha, ki osvetli vsako človeško senco. Plemenito srce vse omili, oblaži in — odpusti. Bodi in ostani blag in plemenit, ker le tako si vreden imena — človek. Pomagaj bednim! Živi ljubezni do bližnjega. Ljubezen povzdiga človeka, a ne sme biti sebična. Naš blagoslov je razlit čez vso pokrajino, a tudi solze so vsejane, katere so rosile polje in vrt, zbog krutosti zlobne Solze. Stoletja bodo minila, predno izgine otožnost iz tega ozemlja, a naš blagoslov ne izgine nikdar. Junak Vsevlad! Junaška sreča in krepost s teboj in s tvojim narodom!"

Vsevlad je zaklical v dolino: „So-ko-lica!" Bele žene so jo dvignile na nežnem oblačku k Vsevladu, k ženinu junaku.

Nevesti Sokolici so poklonile venec zlatih rož, in odplavale so, na krilih zlate zore, na Triglavske gore.