»Marija je tako bleda...«

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Marija je tako bleda...«
Mira Dobravec
Spisano: Klara Jarc
Izdano: Mohorjeva družba Celje: Zbirka Drobtinice 4, 1994
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mami mi je pripovedovala zgodbo, ki jo je njej pripovedovala njena mama.

Mama sem sedaj tudi jaz in sem jo povedala svojim otrokom.

Vendar se mi zdi tako lepa, da bi mi bilo žal, če je ne bi poznali vsi otroci.

Bog ve, kje jo je prebrala ali slišala moja babica,

nikoli je nisem mogla najti v nobeni knjigi

in nikjer drugje je ni nihče poznal.

Lepa in nežna je, morda se boste tudi vi zamislili nad njo.

Takole se spominjam pripovedi:


Nekoč je v lepi hiši v prijetnem delu velikega mesta živela majhna deklica. Ime ji je bilo Alenka. Ni imela bratov ali sester, imela pa je vse, kar se je dalo kupiti. Njena otroška soba je bila polna lepih, dragih igrač, ki jih je prinašal oče z vsega sveta. Na policah so sedele punčke vseh barv, oblečene v različne noše, nekatere so imele lase, kot bi bili pravi, premikale so roke in noge in nekatere so celo odpirale in zapirale oči. – Ne smemo pozabiti, da je to zgodba, ki jo je pripovedovala že moja babica! Takrat so imeli otroci zelo malo igrač, morda kakšno punčko iz cunj, ki jo je ob večerih naredila mama iz ostankov blaga. Kupljenih igrač, kot jih imate danes vsi, takrat ni bilo veliko. Vse pa, kar so lepega prodajali za otroke, je Alenka imela. Nikoli ni očka prišel s potovanja brez nove igračke. Alenka se je vsake razveselila, se nekaj časa igrala z njo, ko pa je dobila novo, se je igračka preselila na polico in pozabljena ležala poleg drugih.

Dedek je na vrtu naredil čudovito gugalnico, vendar je Alenka malokdaj sedela na njej; če jo je gugala mamica, je še šlo, brez nje pa se je Alenki zdelo guganje dolgočasno. Poleg gugalnice je stala majhna lesena hiška, v kateri je imela pravcato mizico, dva stolčka in omarico, v omarici pa so bili na poličkah lončki, krožnički in skodelice. Včasih se je Alenka igrala tako, da je »skuhala« kavo, jo nalila v skodelice, »spekla« piškotke in jih položila na mizico. Na stolček nasproti sebe je posedla največjo punčko in se igrala obiske. Pogovarjala se je s punčko, ker pa igrače ne govorijo, se je tudi te igre vedno hitro naveličala.

Imela je prelepo kolo in se z njim vozila po stezicah na vrtu, kužek, majhen kot klobčič volne, je tekal za njo; to je bila Alenkina najljubša igra.

Včasih je na vrtu nabrala šopke – za očka in mamico, za dedka in babico, pa tudi zase. Ko so zagledali sveže cvetje v svojih sobah, so se vsi razveselili in babica je ponavadi vzkliknila:

»Alenka je tako prijazen otrok!«

Vsi so jo imeli zelo radi in bi zanjo naredili vse. Bili bi najsrečnejša družina na svetu, če bi se Alenka kdaj nasmejala. Bila je pridna in ubogljiva, le vesela ni bila nikoli. Tiho je hodila po hiši ali vrtu, vedno zamišljena in včasih celo žalostna, smejala pa se ni nikoli. Odrasli so se bali, da bo še zbolela; naredili bi vse, da bi kdaj slišali njen smeh.


Babica in Alenka sta šli velikokrat v cerkev. Cerkev je bila na drugem koncu ulice in na poti sta srečevali mnogo ljudi, tudi otroke. Nekoč se je neka punčka obrnila za Alenko in vzkliknila:

»Kako lep plašček!«

Alenka je začudeno pogledala punčko in videla, da nima plašča.

»Zakaj pa njej ni bilo treba obleči plaščka?« je vprašala babico. »Rekla si, da je že preveč mraz, da bi hodila okrog v sami oblekci.«

»Morda pa sploh nima plašča, saj vidiš, da je zelo revno oblečena,« je odgovorila babica.

»Da nima nobenega plaščka? Zakaj ji ga pa očka ne kupi?« ni mogla razumeti Alenka.

»Morda oče nima denarja,« Je odgovorila babica.

»Za plašček? Saj ga punčka mora imeti! Brez njega jo bo zeblo!« je vzkliknila Alenka.

»Majhna punčka si še in nič ne veš o svetu. Ko boš veliko, boš videla, da nekateri ljudje niti za hrano nimajo dovolj.«

»Če nimajo hrane, so lačni!« je vzkliknila Alenka.

»Na žalost je tako,« je rekla babica. Alenka je umolknila in vso pot ni rekla nobene besede več.


Mamica je prišla na vrt, kjer se je Alenka v svoji hiški igrala, in slišala, da se deklica z nekom pogovarja. Tiho se je približala hiški.

Alenka je sedela na stolčku, na drugega pa je posedla svojo največjo punčko. Na mizici so bili piškoti in kozarec soka, vse pred punčko.

»Si lačna? Jej, vse ti dam, meni bo dala babica druge piškote,« je Alenka prigovarjala punčki.

»Če tvoj očka nima denarja za hrano, lahko hodiš k meni na piškote, jaz jih imam vedno veliko,« je še slišala mama. Hitro je odšla v hišo in vsa zaskrbljena rekla:

»Ne vem, kaj je z Alenko… Igra se, kot da ima lačnega otroka na obisku. Kako pa ve, da so lačni otroci na svetu?«

»Zadnjič sva srečali deklico brez plašča, pa sva se začeli pogovarjati,« je pojasnila babica.

»Alenka je vsak dan večja in vedno več vidi in razume. Ne boš je mogla obvarovati pred resnico. Morala bo spoznati svet,« je dodal oče.

»Tako malokdaj se smeje; če bo premišljevala take resne reči, bo še bolj žalostna. Otrok mora imeti veselo otroštvo,« se je branila mama.

»Če vpraša, ji moramo odgovoriti,« je rekla babica.

Alenka pa ni nikoli več nič vprašala o revnih otrocih, bila je pridna kot vedno, zamišljena in mirna, igrala pa se je vse dni s punčko in odrasli so večkrat slišali, kako ji ponuja piškote.


Nekega dne sta Alenka in babica spet šli v cerkev. Alenka je tiho sedela poleg babice, ki je goreče molila za otroka; prosila je, da Alenka ne bi bila vedno tako žalostna. Kar naenkrat se je babici zazdelo, da se je dekletce vznemirilo. Na stranskem oltarju je stal star Marijin kip – Alenka je s široko razprtimi očmi strmela vanj in babica e slišala, da polglasno moli. Ko sta prišli iz cerkve, je punčka rekla:

»Babica, babica, si videla, kako bleda in žalostna je Marija na oltarju? Kaj misliš, da ji je?«

»Nisem videla, da bi bila bolj bleda kot kdaj prej. Taka je, kakršno si je zamislil kipar,« je vznemirjeni deklici razložila babica.

»O, ne, taka ni bila še nikoli! Vedno jo gledam, kadar molim, in vem, kakšna je bila prej. Žalostna se mi je zdela vedno, čeprav se tako lepo smehlja, bleda kot zdaj pa ni bila še nikoli. Zdi se mi… tako bleda je, kot bi bila lačna. Tako je , lačna je, saj nikoli nič ne jé!« je vznemirjeno hitela Alenka.

»Marija ni živa, kip je. Kipi pa ne jejo in niso lačni,« jo je tolažila babica. Bila je kar malo nejevoljna in si je mislila: Česa vsega si otroci ne izmislijo!

Alenka pa se ni pomirila, le umolknila je in je do doma molčala.


Ko so zvečer posedli k mizi, je mama opazila, kako Alenka brez volje pomaka žlico v juho.

»Ti večerja ni všeč?« jo je prijazno vprašala, pripravljena, da svoji deklici takoj pripravi kaj drugega, če ji pripravljena hrana ne bi prijala.

»Mi jemo toliko dobrih stvari, Marija pa je tako lačna, da je že čisto bleda,« je privrelo iz Alenke.

Mami je skoraj žlica padla iz rok, oče in dedek sta se osuplo zagledala v otroka, babica pa je samo nemočno gledala in zmignila z rameni.

»V cerkvi se je kar naenkrat zagledala v Marijin kip in ko sva prišli ven, mi je začela prizadeto pripovedovati, da je Marija lačna,« je rekla babica.

»Zakaj ji nisi povedala, da so to neumnosti,« je skoraj povzdignil glas dedek.

»Saj sem ji povedala…« se je opravičevala babica.

»Res je bleda… in žalostna tudi,« je hitela Alenka, oče pa se je razhudil:

»Ne govori neumnosti! V cerkvi stoji samo Marijin kip, kip pa ne more biti lačen. Žalosten je toliko, kolikor si je to zamislil umetnik, ki ga je naredil.«

»Jej, mrzlo bo!« je nepotrpežljivo rekla mama, Alenka pa je planila v jok.

»To je pa že neznosno,« se je razburil še dedek. »Razvajate otroka in mu polnite glavo z neumnostmi. Prevečkrat je s tabo…« je dedek napadel babico, Alenka pa je prestrašeno pogledala, saj ni še nikoli slišala, da bi dedek neprijazno govoril z babico.

»Babi ni nič kriva,« je zaklicala, potem pa planila v še hujši jok. Nihče več ni mogel jesti, vsak je imel svoj predlog, kaj naj naredijo z otrokom, deklice pa niso znali utolažiti.

»Grozno je jesti, če je kdo lačen; ne vem, zakaj mi ne verjamete, kar vam povem,« je hlipala.

»Povej, kaj bi rada, pa ti bomo pomagali,« je rekla babica, dedek jo je sicer grdo pogledal, oče se je babičinim besedam hotel upreti, vendar je Alenka vse prehitela, v hipu pozabila na solze in živo začela:

»Nesla bom Mariji iz shrambe in kleti vse, kar imamo najboljšega, nesla bom toliko, da se bo lahko najedla in ne bo več tako bleda.«

Odrasli so osupnili, rekel pa ni nihče nič.


Naslednje popoldne sta mama in babica poiskali veliko košaro in vanjo nalagali hrano, vse, kar so imeli dobrega, tudi sadje in sladkarije, ki jih je oče prinesel iz tujine. Alenka je navdušeno poskakovala okoli veno bolj polne košare, mama in babica pa sta molčali, saj še sami nista vedeli, če nima najbolj prav dedek, ki je rekel, da ne bi smeli otroku vedno v vsem popustiti. Ko so košaro napolnile, je mama na Alenkinem obrazu opazila širok nasmeh, ki je bil pri njej tako zelo redek gost, in svetleče oči, da se je prestrašila.

»Da nimaš vročine,« je zaskrbljeno položila deklici roko na čelo, ta pa je veselo zamahnila z roko in zaklicala: »Seveda ne. Pojdimo, pojdimo!«

Kar sama je hotela dvigniti težko košaro, pa je morala ročaj prepustiti babici, sama pa je v žep plašča spravila še veliko čokolado.

V cerkvi ni bilo nikogar, kar je bilo babici zelo všeč. Kaj bi pa rekli ljudje, če bi videli, kaj počneta! Babica je morala košaro postaviti na najnižjo stopnico pred oltarjem z Marijinim kipom, Alenka je na polno košaro položila še čokolado in rekla:

»Dober tek, Marija. Čokolado pojej nazadnje!«

Prijela je babico za roko in jo odvlekla ven.


Od tistega dne sta babica in deklica vsak dan nesli polno košaro hrane v cerkev pred Marijin oltar. Alenka je voščila Mariji dober tek, postavila košaro na oltarno stopnico, potem pa z babico odšla ven.

Vsak dan je hrana izginila in niso si znali razlagati, kako to. Vendar niso imeli ne želje ne moči, da bi raziskali, kaj se dogaja, kajti deklica je postajala iz dneva v dan bolj vesela, smejala se je, se veselila, lica so se ji obarvala, oči so ji sijale, ob večerih pa je z zadovoljnim nasmeškom utonila v spanec in mirno spala vse noči.

Vsa hiša se je veselila teh sprememb pri otroku, dnevi so vsem minevali v sreči in miru, kajti Alenka je cvetela kot najsrečnejše in najzadovoljnejše bitje na svetu.

Vsako popoldne pa je morala biti pripravljena košara s hrano in eden od odraslih, da je deklici pomagal nesti težko košaro v cerkev.


Na drugem koncu mesta, v majhni hiški, je živela deklica, ki je imela popolnoma drugačno življenje. Metka je bila že malo starejša od Alenke, imela pa je mlajšega bratca in sestrico. Samo babica je skrbela zanje. Babica je prala in likala perilo za gospe v mestu in Metka ji je že pridno pomagala. Toda babica je bila že zelo stara in dajale so jo različne bolezni.

Kadar je babica ležala v postelji, ker jo je zagrabilo v hrbtu, se je Metka sicer trudila na vse pretege, dvigovala težke čebre z vodo, prala, splakovala, sušila in likala, vsega pa le ni mogla narediti pravočasno. Vendar gospe niso o tem nič vedele in tudi zanimalo jih ni. Hotele so svoje perilo snežnobelo, natančno zlikano in lepo zloženo – in to ob pravem času. Ker je bila babica vedno pogosteje bolna, je Metka delala vse dni in noči, da so jo včasih bolele roke, noge in hrbet, pa kljub temu ni zmogla vsega dela.

Tako so gospe začele perilo nositi drugam, družina v majhni hiški pa je ostala brez denarja. Sosedov ded je videl, da se Metka na vso moč a zaman trudi, zato je želel ubogi družini pomagati.

Nekega dne je prišel pred njihovo hiško, ogledoval si je streho, ki je že nujno potrebovala popravila, in rekel Metki:

»Če bi ti pletla košare namesto mene, bi vam jaz popravil streho.«

»Saj ne znam plesti košar,« je žalostno zaklicala Metka.

»O, to pa ni težko,« je rekel sosedov ded. »Lahko te naučim, če boš le poslušala in poskušala.«

Tako je Metka spoznala skrivnost lepih košar, kakršne še danes lahko kupimo na tržnici. Ded jo je učil, kakšne šibe so primerne, v katerem letnem času jih mora narezati, kako jih mora olupiti, kako doseže primerno prožnost in kako jih splete v močno, lično košaro.


Prvo košarico, ki jo je spletla, je Metka napolnila s spomladanskim cvetjem ter rekla sestrici in bratcu:

»Pridita, gremo pozdravit mamico in očka.«

Pot je bila dolga in mali bratec, ki ni še ničesar razumel, je vso pot veselo vzklikal, ko je zagledal kakšnega pisanega metulja ali lep cvet ob poti; vse rože je hotel potrgati in Metka mu ni branila. Ko so prišli do pokopališkega zidu, je imel malček polne roke rož.

»Jih boš dal mamici?« je vprašala Metka.

»Mamici,« je ponovil bratec in Metka se je morala močno premagati, da se je bratcu pogumno nasmehnila in ga pobožala po glavi.

»Zakaj sta očka in mamica tukaj? Zakaj ju ne morem videti, če sta tukaj?« je spraševala sestrica, ki je na žalostni poti metulji in rože niso mogli premamiti, da bi pozabila, kam gredo.

»Saj ti je babica povedala že tisočkrat,« je odgovorila Metka. »Mamica in očka sta umrla, ni ju tukaj, v nebesih sta in nas gledata in pazita na nas!« Metka je sicer verjela, da je res, kar je rekla, pa je kljub temu očka in mamico tako zelo pogrešala…

Dokler sta bila živa, je bilo pri njih vse drugače. Nič jim ni manjkalo, Metka se je lahko vse dni igrala kot drugi otroci, zvečer pa ji je mamica povedala pravljico. Potem so skupaj molili k angelčku in Metka je, ko jo je mamica pobožala in poljubila, brezskrbno zaspala.

Babica je res zelo dobra, muči se in gara zanje, pa je kljub temu vse drugače, ko je bilo prej. Kadar je Metka premišljevala vse te žalostne stvari, se je vedno spomnila, kaj jo je učila mamica: »Kadar boš v stiski, moli! Priporoči se Mariji, ki je tvoja nebeška mati in ki ti bo vedno pomagala…«

Pogledala je sestrico in bratca, hitro pozabila na svojo žalost in pomislila: »Babica pravi, da moram zdaj jaz paziti nanju, ko mamice ni več tu. Ne smeta me videti žalostne in objokane.«

Sklonila se je k sestrici, jo prijela za roko in ji tolažeče rekla: »Če veš, da nas mamica gleda, je vse manj žalostno. Nikoli ne bo pozabila na nas, čaka nas tam v nebesih in gleda, kaj delamo. Če si pridna, se mamica smehlja in vse nebo žari od lepote, tako kot zdaj, vidiš?«

Na grob so dali Metkino košarico in rože, zmolili nekaj otroških molitvic in odšli domov.

Babica jih je že čakala, na mizi je bila skromna večerja, sosedov ded pa je privlekel cel kup vej, iz katerih bodo delali košare.

»Zdaj že znaš narediti lepo košaro. Če boš pridna, jih bova imela kmalu veliko in jih bova lahko prodajala v mestu, da bova zaslužila kup denarja,« se je široko zasmejal Metki.

Kupa denarja si ni želela, saj ni vedela, kaj bi počela z njim, želela pa je toliko, da bi lahko kupili hrano, najnujnejšo obleko in čevlje za vse. Nujno so potrebovali kaj denarja, saj se že dolgo niso pošteno najedli, babico pa v hrbtu kar ni hotelo popustiti in nobena od gospa, ki so včasih nosile v pranje, se ni več oglasila. Še malo, pa bodo popolnoma brez vsega. Po večerji je Metka sedla in začela plesti novo košaro.


Pri Alenki doma je bilo zelo veselo. Odrasli so bili srečni, da se je otrok tako razcvetal, žarel od veselja in smeha, včasih so jo celo zalotili, da poplesuje po vrtu, marsikdaj pa so slišali njeno veselo petje. Če jo je kdo vprašal, zakaj je tako vesela, se je srečno nasmehnila:

»Pojdi pogledat, kako vesela je Marija!«

Vse je bilo prav in lepo, le očetu hladen razum ni dal miru, na vsak način je hotel videti, kaj se zgodi s hrano, ki vsako noč skrivnostno izgine. Nekega večera je skrivaj pospremil babico in hčerko v cerkev; ko sta postavili košaro na oltarno stopnico in odšli, se je skril za steber in čakal.

Dolgo se ni zgodilo nič. Potem so težka cerkvena vrata zaškripala, proti Marijinemu oltarju je počasi šlo dekletce, drobno in bledo, v uborni oblekci in starih čevljih. Stopilo je h košari in mož za stebrom je slišal:

»Draga Marija, hvala, da si mi spet pripravila hrano. Bratec in sestrica sta že boljša, odkar ti tako lepo skrbiš za nas. Nismo več lačni, hvala, Marija. Ker pa si tako uslišala mojo prošnjo, ko sem te prosila za hrano, ti moram danes povedati še nekaj. Hotela sem te pravzaprav prositi za obleko in čevlje za bratca, ker ima on najslabše, pa za topel plašč za babico, ker jo tako zelo zebe, a zgodilo se je še nekaj hujšega. Še sestrica je zbolela, in zdravnik noče priti, ker nimamo denarja. Marija, imate v nebesih kaj denarja? Nekaj bi ga mi zdajle nujno potrebovali, ga lahko prineseš? Ne postani žalostna zaradi mene, saj pridno delam, pletem košare in že zaslužim kakšen krajcar. Vendar je to premalo. Potrebujem toliko, da bo zdravnik hotel priti k babici in sestrici. Marija! Ko bom velika, ti bom vse vrnila, otrok pa tako težko kaj zasluži. Pomagaj mi in prinesi jutri kaj denarja, da bosta babica in moja sestrica ozdraveli.«

Dekletce je pokleknilo, vzelo košaro in počasi odšlo. Možu za stebrom so tekle solze po licih. Želel je še ostati v cerkvi in premisliti, kar je videl in slišal, vendar je stekel za njo, ji odprl težka cerkvena vrata, in ko sta bila zunaj, je rekel:

»Zakaj jemlješ hrano, ki ni tvoja?«

»Moja je!« je odločno odvrnila Metka.

»Kdo sploh si in kako si upaš trditi, da je košara tvoja?« je vprašal.

»Ime mi je Metka, na robu mesta živim z babico, sestrico in bratcem. Nekega večera, ko sem se vračala s sosedovim dedom iz mesta, kamor sva nesla prodat košare, ki jih tisti dan ni nihče kupil, sem stopila v to cerkev. Bila sem zelo lačna, še bolj pa žalostna, ker sem vedela, da so lačni tudi babica, sestrica in bratec. Pokleknila sem pred Marijo in se spomnila, kar mi je naročila mama: da Marijo lahko prosim za karkoli, pa mi bo pomagala. Za kaj naj bi jo prosila, če ne za hrano? Povedala sem ji vse o naši družini. Ko sem se naslednji večer vrnila, me je pri Mariji čakala košara s hrano. Zraven je bila tudi čokolada – bratec je ni prej še nikoli videl in od takrat je prepričan, da je to hrana iz nebes. Vsak večer, ko sem se utrujena vračala strga, sem pri Mariji našla hrano. Od takrat nismo več lačni, ker je Marija poskrbela za nas.«

Pogledala je tujega moža in vprašala:

»Zakaj me sprašujete? Kdo pa ste, da vas zanima, kako je z nami?«

Alenkin oče se je zamislil, potem pa rekel:

»Samo vprašal sem te. Le pridi spet jutri, gotovo bo Marija spet poskrbela za vas. Dobra deklica si, Bog ti bo dal srečo, če boš tudi ostala taka. Le nikoli ne pozabi, kaj sta te učila oče in mama in kaj te uči babica.«

Kar na hitro se je poslovil, da otrok ne bi videl solz v njegovih očeh.


Pri večerji je Alenko in vse druge presenetilo, ko je očka rekel:

»Poslušaj, kaj, če bi nesla Mariji mamin plašč, ki ga ne nosi več? Zdelo se mi je, da jo zebe. Pa tudi noge ima tako majhne, da bi ji bili tvoji športni čevlji prav, če bi jih kaj potrebovala. Jaz pa bom dal denar, ki sem ga hranil za počitnice. Morda ga potrebuje, mi pa se znamo zdaj veseliti tudi doma.«

Mama in babica sta osuplo gledali, deklica pa je planila očetu okoli vratu in ga posula s poljubi, vesela, da tudi on razume Marijo in ji želi pomagati.


Dobrote v veliki košari so vsak večer zamenjale lastnika,

ne da bi deklici, ki sta prihajali k Mariji, vedeli druga za drugo.

Za skrivnost je vedel le oče, ki pa je modro molčal…

Veselje in sreča sta se naselili v obeh družinah,

Marija s stranskega oltarja pa je nežno,

z veliko ljubeznijo zrla na te svoje otroke.



Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
»Marija je tako bleda...«