Zmeraj krasna je narava

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Zmiraj krasna je narava)

ZMIRAJ KRASNA JE NARAVA



Zarja rujna se razliva,

velichastni se snezhniki

chez plavoto chisto neba

kopljejo v tresochem zlatu.

In meglice nezhne, lahke

plavajo po zrachnem morju

kakor ladjice leteche.

V nebu, dirno veslajoche,

zlato solnce se pripelje,

iz svetov nam she neznanih

se vzdiguje na obnebju,

svit in zhar krog razlivaje.

Po gozdichih in po gajih

zadonijo chudni zbori,

nezhni, bistri mili glasi,

pevajochi slavo Boga.

Rahli veter v polju ziblje

rozhic kronice leskeche,

iz pereshchkov njih gorechih

se zasveti svetla solza,

nemo znamenje radosti,

Stvarniku solzica hvale.

Penice srebrne spushcha

po kamenchkih skoz livado

potok chisti in prepeva

zhuborecho svojo pesem

skupno z zbori vsega stvarstva.

In z radostjo napolnjeno

mora srce izdihniti:

O prekrasna je narava!





Leto je, hudo pripeka

zharko solnce na zemljico,

ki utrujena zdihuje

po dezhja hladilnih kapljah.

Omaguje nje zhivljenje,

ko ji kri ozhivljajocha

voda hladna posahnuje.

Kar naenkrat se uzdigne

izza gor visokih vrhov

siv oblachek, kakor da bi

klicalo ga solnce. Hitro

plava k njemu in chim blizhe,

bolj strahotna je podoba.

Kot poshasti strahovite

se ga primejo oblaki

in v strashnem, urnem tiru

se dvigujo po obnebju,

in postaja chrno temno.

In zashvigne zharna strela

chez temnino, in kot da bi

bilo znamenje naravi,

zdaj razpochi ta vse veze:

grom bobnechi zemljo stresa

in po strmih gor votlinah

se stoglasno mu oglasha

jek grozechi, da s podnebja

se usiplje gosta tocha,

slap vrshi, bobni grmeche,

hudournik se narashcha

in poplavi, kar narava

ustvarila je v radost nasho.

V strashnem boju glasno pricha

celo stvarstvo — nebo — zemlja,

da se tudi v divjem sporu

kar lepo je — lepo kazhe.

In srce trepeche, mora

iz globine izdihniti:

O prekrasna je narava!




Solnce plava zhe za gore.

Zadnje svoje svetle zharke

razposhilja chez nebesa

in obliva zemljo z zlatom.

Zadnji zbogom nam prinese

hladni pihljaj, dih jesenski,

ki igra se milosladko

s pozlachenimi vrshichi

dreves zhe orumenelih.

Zhe je solnce blizu grobu,

tone, pada v zlato morje,

kar naenkrat zablishchijo

gore v charovitem svitu.

Iz gorechega srca jim

poshlje solnce plam slovesni.

Skale blede, osnezheni

in v nebo kipechi vrhi

se blishche v njegovem zharu

kakor demanti plamechi.

Zor rumeni opasuje

snezhne vrhe in zavija

zemljo vso v krasoto rajsko,

zmiraj bolj plamti in zhari.

Radostno kipe meglice

po prechistem zlatem nebu,

v lahke vjemajo peruti

boje krasno se blishcheche.

Zmiraj bolj v njih dan pojema,

bolj bledi in omaguje,

dok zablishchi v zahodu

mila zvezda zlatosvetla.

In prevzeto mora srce

iz globine izdihniti:

O prekrasna je narava!



Noch je tiha zemljo trudno

spet zavila v chrno krilo,

vsa narava v sladkem miru

odpochiva in nabira

si mochi za dan prihodnji.

Vse je mrtvo. Zima ledna

je poslala na zemljico

mirijado svojih hcheric,

snezhnih zvezdic. Z njih je stkala

za premrzlo zemljo krilce,

krilce krasno, vse srebrno,

in chez njega se razpenja

temno nebo neizmerno

in svetovi migljajochi

mu poshiljajo luch svetlo.

Blesketa se na obzorju

in po sredi zlatih luchic

tam vesla premila luna,

luch prechudno razlivaje

chez osnezheno zemljico.

Nje odeja lesketa se

v zlatem svitu tak prechudno,

kot da biseri blestechi

bi po njej se lesketali.

Chudno dvigajo se kope

gor visokih proti nebu,

segajo v obnebje temno

ko duhovi sveti, chisti,

kteri hrepenijo k Bogu.

Chara takega objeto

mora srce izdihniti:

Zmiraj krasna je narava.