Stran:Krajnski Cbelarcnik Jonke 1836.djvu/26

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Kader ſo potém vſi panjovi v’ pravi verſti, to je, vſak ſpét na ſvojim ſtarim méſtu, ſe jim luknje vſe odpró, in ispuſté ſe zhbéle is njih simſkih jézh. Sa tem ſe mora na letanje vſaziga poſebej pasiti, de ſe vidi, al ima maternizo ſhe, al je zhes simo ob njo perſhel.

Ako pridejo ene kmalo ſ’ zvetno moko obloshene nasaj, je to pravo snamnje, de imajo ti panjovi maternizo, in reſ she mlado salégo. Naſproti, ako ſe ugleda per kterim panji, de zhbéle vſe shaloſtne in otoshne is luknje gledajo, ali pa obupne po bradi panja lasijo, in zlo nizh, ali pa le na pol nogah in majhne képize zvetne moke noſijo, je tak panj bres maternize ali jalov, kar ſe mora bersh ko bersh pogledatí. Ako ſe reſ jalov najde, ni bolji pomozlii, kakor ga ſhe tiſti vezhér s’ njegovim nar blishnim ſoſédam, od kteriga ſe ve, de maternizo ima, sdrushiti, in oba tako dolgo vkùp puſtiti, de je v’ obéh panjéh nova saléga in polka sadoſti, potlej pa ſe ſpet lozhita, in tako poſtavita, de vſak pol prodora prejſhniga ſtanu pobêre, kjer ſe potlej ſhe le sna na polku bogatiji, in slaſti uni, ki je maternizo obdershal, malo dalje prezh pomakniti, de obá glih rnozhna oſtaneta. Jeſt pa imam navado, take panjove tako dolgo ſklénjene puſtili, de rojijo in