Stran:Krajnskazb2.djvu/34

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

—33—

Bla perneſena uzhenoſt v’ deshélo,
In s’ njo beſede ptuje; rasodeni,
Al’ ſ—aj ſe bode tih poſlushit’ ſmélo?
Piſar.
Bog tega varji! po nobeni zeni,
Jesika naſh’ga s’ njimi ne ognuſi! —
Uzhenz.
˛Sej tudi drugi to ſture ˛Sloveni;
Turzhuje vemo ˛Serbiz, ino Ruſi
Tatárijó hudó, Polz ſranzosuje,
Beſede Pemzu Nemz poſodvat’ muſi.
Piſar.
Lej! v’ knigah njih je tolkajn lulke ptuje
Med lepo zhiſto ˛Slavſhino saſjane,
De je noben puríſt vezh ne isruje,
Al’ bukev naſhe Krajnſh’ne ſpakedrane
Peſhízhizo denímo na ognjiſhe,
Prerojen Fenikſ zhiſt de s’ ognja vſtane
Uzhenz.
Zhmu bo nam, praſham, prasno pogoriſhe?
Al’ mutaſti pozhakamo sijali,
De ‘s njega sraſe novo beſediſhe?