Ne vem, al je gorjé zavpila,
Izida pak ni več branila.
Na pravim kraju bil je konj,
Ko dojde knez iz cerkve ponj;
Bi šel; — pogreši rokovice,
Gre ponje koj pošasti v lice,
Jih uzme proč, zapusti kraj, —
Jaz hodil bi ne bil nazaj.
II.
Je v Šent-Ovanu tistikrat
Bil žagradar pobožni brat,
Ga mniha svetiga so zvali,
Naj bolji spričbe mu spoznali.
Kér duša clo se snagi vda,
Je zlodja grozno mikala.
Nekdaj po cerkvi mnišec bodi,
Kar službo tiče marno sodi,
Gospó zagleda lepo tam,
Mu šine iskra v serčni hram;
Hiti ji želje razodeti,
Ak reče, ne! — grozí umreti.
Ko tak presladko govorí,
Se serčice ji omečí,
Pogleda nježno ter prikima,
In mu pové kam priti ima.
Zvečér ko dojde nočni mrak,
Počitku izroči se vsak,
Se mladi naš na cesto spravi,
Po družbi ga pohot ne davi.
K poslopju te gospoje pa
Je sredi pota bervica.
Čez to on misli iti spešno,
Pa se zgodí — bi djal, skor smešno —
Ne vem, je bil spotik, spoderk,
Al kaki druj prismojen cverk —
Dovolj! — on pade, v reki zgine,
Se potopí, — in tak premine.
Pripravljen hipno satan je,
Popade dušo gorko še,
Vlastnika se grozivno javi,
Mu angel koj se krepko vstavi,
In pričkata z dokazi zlo,
Čigava ta dušica bo.
Začnè hudič: „Ta vsa je moja,
Brez temelja terditba tvoja;
Na djanju ravno sim jo vjel,
