Kazen.
Bil viteza sužni usmertil je rob,
Pohot premoženja nabrusi mu zob.
Zgodilo je v gojzdu se, z mertvim je sam,
Valovja v globino pogrezne ga tam.
Pripne si oklep in opaše si meč,
De on gospodar bo, ni dvomiti več.
Zahaja, zadirja, in sili čez most,
Pa konj se prestraši in spenja se prost.
Ostroge ta krepkoma vanj zasadí,
In konj ga čez glavo v potok zaderví.
Plavajo, zna biti, bi bil se otel,
Okretnost oklep mu popolno je vzel.
Nakloni mu tako pregreha pogín,
Opombe je vreden enaki spomin.
Zlatarjeva hči.
V delavnici je bil zlatar
Med blagotinamí:
„Vsih dragotin sosebna stvar
Si vonder ti Alenka,
Priserčna moja hči".
Primaha noter mladi knez:
Bog s tabo, dive lesk!
In s tabo, mojster, tudi vmes!
Mi skuj izversten venec
Nevesti mili v blesk!
Ko venec bil je zlat gotov,
Blešeč ko sonca žar,
Pripnè Alenka krasni kov,
Ko sama je v štacuni,
Ob lastni rami kar.
O, srečna res nevesta si,
Ki ga nosila boš,
