Materna skala.
V Ameriki pod pasam neba vročim
Zedinenje kjer Amazonskih rek
Z vodami zlim Orínoka razločim,
Deževja ko nastopi pusti vek,
Povoden slap zavrè čez rečne kraje,
Le tu al tam otok se vidi nek;
Tu jaguar previhra gojzda graje,
Iz vod priplava strašni krokodil,
Strupenih muh napolni množtvo gaje.
Tu človek je ob vihri šibki bil,
Pozabljen gost nature te bogate,
Igrača le nebeških gromnih sil.
Po križu tam poslanstva dom spoznate,
Ki misjonar ob reki ga vsadí,
In divji koj mu kažejo podplate.
Tik Atabape skala v zrak molí,
Ki, materna vse sploh imenovana,
Ozbilno s tem o zgodbi govorí.
Tud Humboltu z imenam tim je znana,
Vsi rečejo ji enoglasno tak,
Po reki mem ko barka je prígnana.
On prašal je: Kaj reče zvuk enak?
Kaj skaže mi brez pisma in besede?
Ne vedši pak je tih v okrogu vsak.
Poznejši, do San Karla ko pribrede,
Pomogne mu nek zveden misjonar,
Pravlice de razjasni mračne zmede:
Nekdaj je bil, primerlej je že star,
Napad speljan, de vhvatili dušice
Za vero bi, in zase – – tehtni dar.
Duhovni red imel je tam pravice,
Posiliti divjake v sveti raj,
Previžan de nevkretne so betice.
Ko barka dim zapazi toka kraj,
Se vstavi in mornarji krog zdivjajo,
In pater not za srečo moli zdaj.
Samotni dom divjaki najti znajo,
Zasačijo ženico samo clo,
Odrašenci drugot opravk imajo.
Jo zvežejo, tepejo vbogo zlo,
Z otrokama ter dvema naglo v barko
Obupno in kričečo vlečejo.
Zadela smert bi v brambi bila starko,
Povsot stoji matroza tik matroz,
Kaj branenje bi plodilo ji žarko?
