Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/43

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana



Al sod že poln je greha, za serp al zrela stern,
O tem ne vidim jasno, pa siv je čas in čern,
Vezila so postarne, deržijo malo več,
Premenjati v Evropi se htje mnogtera reč.


Pogreznen grad.

Okrožen s terdmi zidi stojí gošave zad
Na skali v dol viseči gospodov hudih grad,
Kot orel iz oblaka tak planejo na rop,
Ko se na bližni cesti prikaže kupcov trop.

Je bratov trojca zunaj, ko jaha, jeklo vsa,
Škerlato pa v dvorani in granostaj domá,
Kervavi v borbi, v grehu razujzdana živí,
In krog m krog trepečo deželo prestraši.

Hotivka njih prešerna, kaj glad je ne pozná,
Ošabna svil in zlata, pregrehe zloba vsa,
Tepta z nogama božje darove v grez in prah,
Vsih čertov hudobije nikakor je ni strah.

In čuj! stražar zavpije: Na noge knezi koj!
Popotnikov se bliža bogat oprašen roj,
To kupci so iz tujstva, to bo preblažen lov,
Ti nimajo orožja, pa v žepu zlat gotov.

Ne zabte svoje ljube, kričí za njim deklé,
Želi zlatá si mnogo, in ceni bisere,
Poječih tičkov tudi za hladni rožni gaj,
De tako se mikavnih napolni sluh ji slaj.

In kmalo v grad se verne vriskaje cela množ,
Med njo zajeti kupci, pripel za moža mož,
Prinesli smo ti tičke, za gaj priličen kras,
Žverglaje radovalo te bo prihodni čas.

Ta rožni gaj je ječa, temotno zije kar,
Temnejši iz globine smerdí gnilob sopar,
Ob kraju brezdno strašno, čerlena tmina not,
Iz ječe te ne pelje na svitlo druga pot.

Tu glad končá zaperte. Obup ki je donil
Iz grozovitne jame, je tičji žverglej bil,
In kdor je v noro puhnul, je bil na skali zmet,
Obupna žertva smerti, to bil je tičji let.