Izpuha preklimbe, se strašno rotí,
Na enkrat zedini vse svoje močí,
Se v slape prekucne, ki koj se odpró,
Sikaje verte se, ga gladno požró.
Pač lajal in tulil prestrašen ves,
čolnarje zedinil je hipoma pes,
Je vlekel ob suknah, je skakal cvileč,
So našli ga kmalo, pa živel ni več.
Na tihim k pogrebu odnesli so ga,
Namesto pogrebcov le vidili psa,
Ta javkal je tužno v okrogu dva dni,
In tretjiga mertev na grobu leží.
Povračba.
Cvelju Maja, roži slična,
Krasno lepa, nježno tanjka,
Bistro gledna, rajsko mična,
Možkim sercu hlopna zanjka;
Z ustnam svitlim ko korale,
Polnim uma, slada, šale,
Mila, čista, rajska vsa;
Škoda, šteta dote zale,
Ti si hči biričeva!
Oče pozdno iz grašine
Puste volje k domu pride,
Serd budí mu zle spomine,
S kipam kip se v glavi snide: —
Ak se ravno po postavi
Kolje, vklepa, drè in davi,
Vračbo vonder terja kri;
Nam postava se napravi,
Kakor jo trinog želí.
Da! mogočni! vi boljaki!
Vi bogovi zemlje borne!
Nas podložnih smet je vsaki,
Vaše sile le izvorne!
Vam krivice snažne roke,
Zakon terja kri in stoke,
Brati jasno v člancih je;
Ja tedaj terdim te joke, —
Ak mi grud razkolje se.
Za pravico vpil je neki,
Ga zagluši bobna vrenje,
