Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/301

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Ožaljenja — kraljevi mir vas varje.
Vi, Dünoa, z mano greste — Ni na čast vam,
Se tukaj delj muditi. — Kak izíd!

(Düšatel odíde. Dünoa se zdrami iz globokiga stermenja, pogleda še

enkrat Jovano in odíde. Jovana nekaj časa clo sama ostane; potem

dojde Remon, postojí v delji in jo tihe žalosti gleda. Poslednje se ji

približa in jo za rôko prime.)
Remon.

Ne mudite se dalej. Vse je tiho.

Podajte roko mi. Jez vas popeljem.

(Jovana, zagledavši ga, da pervo znamenje občutka, vprè ojstro v njega

očí, ter na kviško pogleda; potem ga nagloma za roko zgrabi in odíde

z njim. Igrališe se zagerne.


Peto djanje.

Divji gojzd, v delji voglarske bajte. Zlo tamno je, med silnim gromenjem

in bliskanjem se sliši streljanje.


Pervi nastop.
Voglar. Voglarica.

Voglar.
To grozna je nevihta, strašno vreme;
Ognjenih rek izliti se na nas
Grozí obnebje, in o belim dnevu
Je tma, de skor bi vidile se zvezde.
Vihar norí ko pekel razujzdan,
Se trese zemlja, krepko svojo glavo
Priklanja s pokam strašnim jêsen star;
In grozovitni ta potres na nebu,
Ki divje clo zverine tako plaši,
De krotke se v berloge skrivajo,
Ne more mira med ljudmí storiti —
Čuj! Iz tulenja vetrov in viharja
Se sliši ljuto treskanje strelaštva;
Protivne vojske so si tako blizo,
De gojzd le loči jih, in zdaj in zdaj
Razbasati se zna kervavo strašno.