Preteklih dob, ne zdajnih poskočin,
Novice te so malo mi ušečne!
Bison pred Stampalinam.
K nesreči nam vihar je prizanesel,
In dregnul nas pred pusti Stampalin,
Kjer roparjev je Bog prevago stresel.
Jetnika dva, nar hujši teh mercin,
Ki sta sinoč uhitila iz barke,
Ta dva! — Razumeš me, o Trementin!
Sta v gnezdo šla — do hujši kokle starke,
Bojim se tu prepira strašniga,
Obupnih borb — da! vojne smertno žarke.
Otetba scer se upati ne da,
Pa prosto je svobodno nam umreti,
Storiva kar junaku obveljá.
Ki znal od naj k izidu bi živeti, —
Pozor! — k smodnišnici! ti si možak —
Tam lunta je — sim pustil jo goreti. —
Mu reče un enacih misli tak:
Je prav, je prav! bo gromno šla na kose,
Gusarju nej ostane pust oblak! —
Zdaj — rokostisk! Valovje peni zlo se,
Pripravljena za bor je vsaka stvar,
Tak bati jim prenaglenja ne bo se.
Petnajst jih je! Zaupati nikar!
Sovražnika devetkrat više pride,
Gotov poraz! gotov je zgube kvar!
Protivni čoln že tik se z barko snide,
Je boj, je krič, je grom od tu in tam,
Na krovu so, — branivce strah obide.
Teh pade pol, in Bison ranjen sam
Opomni tak prijatle njemu vdane:
Čez rob! čez kraj! in Bog pomozi nam!
Kar zdravih je, iz krova v morje plane,
V trebuhu pa korablja zgine on,
Na krovu le gusarja množ ostane.
Pobitve tem pomanjkaje nagon
Ošabno zdaj že ceni cule blaga,
Brez dela vsak podpira sten naslon.
In čuj! raztresk! vse plam in dim! predraga
Naložba v zrak! pri tleh vertin, razdor!
Sovražnik prah! kervava morska vlaga,
In Bison nam poguma svitli zor!
