Jovana.
Dofên! Alj si se naveličal Božje
Prikazni že, de nje posodo streti,
Divico čisto, ki ti Bog jo pošlje,
V nesnažni prah potegnuti želiš?
O, slepe serca! Malovérniki!
Obsíva vas nebeško veličanstvo,
Razkriva svoje čudeže pred vami,
In vi — le žensko v meni vidite.
Se ženska smé obdati z bojnim jeklam,
Se mešati v junaške bitve smé?
Gorjé mi, ko bi Božji meč osvete
Nosila v rôci, v sercu pak nevrednim
Podobo moža smertniga! Za mene
Bi bolji bilo, ne rojena biti!
Ne več o tem, opomnim vas, če duha
Serdito v meni nečete zbuditi!
Pogled možá želečiga že samo
Je meni gnus, oskrunjenje in groza.
Karol.
Nehajte! Je zastonj, ne gane se.
Jovana.
Ukaži, de nas tromba v boj pokliče!
Premírje to orožja strah mi dela,
Iz leniga pokoja me podí,
De dokončam, kar zvesto sim začela,
Zapovedljivo v dlan osodnosti.
- Peti nastop.
- Prejšnji. Vitez prihiti.
Karol.
Kaj je?
Vitez.
Čez Marno prišel je sovražnik.
In trume svoje v boj ravná.
Jovana
(nadušena.)
Boj in bitva!
Razdjani zdaj oklepi duše so.
K orožju! Jez pa trume v red postavim.
(Urno odíde.)
