Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/25

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Pregnanci.

I. Vojnorovski.

Zavit je kraj v kolór ledú in snega,
Otožno kjer široka Lena drè,
Tik Severa primorskiga do brega.

Na zmerzneni odeji hoden je
Neskončni grez planote puste samo,
Kjer bel pokrov rastline krije vse.

Obločno zad borovje krivi tamo
Temotni pram, ki zdi na vid se skor
Žalobni znak viseč na mertvo ramo.

Iz hlodov pustih, djanih bor na bor,
Premalo al clo nič ne otesanih,
Je nekaj koč, viharju le upor. —

To je Jakuck, izvoljen kraj pregnanih,
Namesto ječ, al strahov grobovih,
Za kar si bodi v pušbo sem peljanih.

Kdo tisti je nesrečnih možev tih,
Ki samši tam se v ivji jutra plazi,
Močvirja vmes ob urah megle zlih?

Kaftan, opas, obliko vsi prikazi,
Oznanijo kozaka donskiga,
Biriča znak ne vidim na obrazi.

Ak ravno siv, terditi se ne da,
De starost bi pokvarila ga bila,
Ker krepka je postava vidno vsa.

Ob gojzdu tam ga vstavi muke sila,
Na enkrat on oberne se v zapad,
In šine mu iz ust beseda mila:

„Moj dom, moj raj!" — Se zaverti nazad,
Je bil mu krič izraz pekoče rane,
In zginul je ko v gojzdu jelen mlad.

Kdo bil je ta, poprej ko so neznane
Ga trešnule naklombe v strašni kraj,
Imé mu je? — — Vse skrito to ostane.

Kateriga zagernjen vozotaj
Pripelje sem na kolah Černo kritih,
Pozabljen je, zagernjen vekomaj.

V tim času, poln nauka želj nesitih,
Je Müller bil naravoslovec tam
Prezimi de v pušavah teh zabitih.

Kočuri v borni stanoval je sam,
Prijatel vede, ljudstva in narave,
Za kar častí mu mnogo prispoznam.