Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/2

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana



On sonce je, on Cirus — Kyros — Koreš!
Očesa je obok ta mala kost,
Pogleda dom, ki želj je silnih tvorež.

Človeško je okó le mickinost,
Nezmerniga pohota pak obseže
Ves lesk in blesk, ničesar mu ni dost.

Višave vse, globine vse prestreže,
Za kupam kup, za zlatam zlat požrè,
Zahteva zmir in glad mu ne odleže.

Enako strast le groba hlad zatrè,
Ker ta pokrov mogoče ni predreti,
Omagajo pod njim namere vse.

Koristno bo v pretehtanje to vzeti,
Premisli sam, ki tiče te ta uk,
De mamam ni požrešnosti verjeti.

Vladar o tem obrača kakor čuk
Poglede sive, skoči ter na noge,
In zakričí de strese jeke zvuk:

"Zbudite, daj! ležiša splošne kroge,
Naprej, naprej! begoč je žitja čas,
Porabi v prid, — kom um, — opombe
stroge".

Vse dvigne se na ta gromeči glas,
In pesk in prah poviša se v oblake,
Oskrunši kónj, oblek, orožja kras. —

Do Indije prenese zmage znake,
Se rije huj, ter vedno hujši v kri,
Dokler mu smert ne vstavi čimbe take.

Je v Babelu poginul se mi zdi,
Prej je nalil se hujši od živine,
Življenje mu nenadom zatemní.

Mu sarkofag je čiste bil zlatnine,
Prepeljal ga v Egipt je Ptolomej,
Pa smerti vir pokriva plahta tmine.

Ta zlata je v Britanji roka zdej,
Bo mislil kdo: Zavolj zasluge Škandra!
Pa vam povem: — Tam gleda zlat se prej,

Ostalo se z nogami rado mandra. — —
Vertil se je po truplu červov ples,
Je kmalo prah škerlata zadna candra.

Terdil je vsak zločín ozbilno vmes,
Med tem ko deri je kraje mu podložne,
Pravica de mu dana je z nebes.

Je šlo ko zdaj. — Pa dobe te otožne
Popiši druj, ja nisim zgodovin,
Odiranja ne slikam kraje vbožne.

Natoči, daj! Čemú Filipa sin? —
Slovenšine zapojmo pesmi tečne,