Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/158

Don Manvel.
Postoj! Odgovor daj!
Beatrica.
Le proč, le proč!
Prej ko možjé se vernejo.
Don Manvel.
Pomudi se! Tih možev ni se bati.
Beatrica.
Da, da! Jih ne poznaš. Beživa, daj!
Don Manvel.
Kaj bati se? Ta desna vsim te vbrani.
Beatrica.
Tu so, verjemi, so ljudjé mogočni.
Don Manvel.
Od mene ni mogočniši nobeden.
Beatrica.
Ti čisto sam — tej množici nasprot.
Don Manvel.
Ja čisto sam! Možjé ki so ti groza —
Beatrica.
Jih ne poznaš, ne veš kdo vodi jih.
Don Manvel.
Ja vodim jih, in ja jim ukazujem.
Beatrica.
Gorjé! Ti si — prešine strah mi serce.
Don Manvel.
Blaženka, čuj! Spoznaj naposled me!
Ja nisim kar se zdim, ne tist neznani,
Ubožni ne, nepomenljivi vitez,
Zaljubljen ki ljubezen tvojo snubi.
Kaj djansko sim, in koliko zamorem,
Govoril ti o temu nisim še.
Beatrica.
Ti nisi Manvel, ne? Kdo si tedaj?
Don Manvel.
Don Manvel sim, — da, da! pa sim nar višji