Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/145

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Don Cezar.

Skrivavšine mi niso šega, mati;
Ko čelo to slobodno svetu kažem,
Tak misli so očitne moje vse;
Po temu pa, kar zvediti si željna,
Po temu sam — pravedno razodenem —
Se prašal nisim še. Kdo praša nek
Od kod in kak nebeški žar se snide?
On jasni svet, se vé, de jasen je,
Mu spriča blesk, de sam iz bleska pride.
Očesa svit neveste gledal sim,
Kje duše kras precenil z vidam tim;
Spoznam rubín po blesku žarno čistim
Pa kdo po-vé, od koda žar je v istim?

Izabela.

Moj dragi sin, razjasni mi to reč!
Prenaglo si, znabiti prvim čutu
Mogočnimu se vdal kot božjim glasu.
Mladinskih se nadjam po tebi djanj,
Ne abotnih. — Govori, kaj nagib je
Volitve tvoje bil?

Don Cezar.

Volitve, mati?
Se voli, ker človeka zvezde sila
Dospè nakrat v osodonosni uri?
Iskat nevest ja nisem šel gotovo,
Nečimerne te misli niso glave
Motile mi v meglenim domu smerti;
In tam sim jo, neiskano sim našel.
Nepomenljiv, brez cene vse je meni
Bil ženski spol, kvasivno berbljajoči;
Ker tebi, ki ko rajski kip častim te,
Enake v njem zapazil nisim nikdar.
Očetova pogrebšina je bila,
V tesnobi ljudstva pričijoča midva
Skrivaj, po tuje preoblečena,
Tak bilo je povelje tvoje modro,
De najniga sovražtva divja sila,
Se vžgavši, ne oskruni obhajila.
Zagernjena je v černo cerkva vsa,
Dvakrat deset mladenčev z baklami
Je stalo krog oltarja plamenečim,
Pred njim visoki katafalk je z belo
Prekrižanim mertvaškim pertam bil.
Na pertu so posvetne sile znaki,