Si bitja mi prihodniga navod,
Svoboda mi volitve je zgubljena.
De sama ceniš, al sim djanja svôga
Tud gospodar, al sim dovolj krepak
Na svetu temu, de z mogočno desno
Zamogel bi, kar ljubim, dvignuti,
Ni treba ko imé izreči moje. —
— Don Cezar sim, i v mestu temu
Mesinskimu ni višjiga čez mene.
(Beatrico groza strese, kar on zapazi; po kratkim molčanju on prodaljša.)
Stermenje in molčanje tvoje hvalim,
Ponižnost rahla je lepote cvet.
Ker sama sebe ona ne pozná,
Se vstraši clo nenadne zmage svoje.
Odidem zdaj, pustim te samo sebi,
Oprosti de se straha serce tvoje,
Ker novo vse, tud sreče plod straší.
(koru).
Neveste mi, vam kneginje, ji slavo
Razkažite, ker to je zanaprej,
Od visokosti njene govorite.
Koj vernem se, de jo domu popeljem
Spodobno njej, in stanu môm dostojno.
(odide.)
- Beatrica in kor.
- Kor. (Bohemund.)
Blagor, divica ti,
Mila vladarka,
Tvoja je krona,
Tvoj je premag!
Ko preporodnico
Te rodovine
Pridših junakov
Mater cvetečo pozdravim te.
- (Roger.)
Trojno ti blagor!
Srečniga znamenja
Stopiš ti srečno
V hišo preblaženo, nebu oskerb,
Slave so tukej obešeni venci,
Žeslo blešeče nenehoma v redu
Gre od prededa do vnuka naprej
