Kerkolj nasprot belunam zagromí,
Gotov tovarš rudečih bratov zvesto
Do zmage sim jih spremljal svojih dni.
Nas verli je Tekunteh vodil često,
Pa zadnič je sloveče slave pal,
Z njim zginul up za kraja vsako mesto.
Ter materi sim rekel: Je končal
Ves najni rod, midva sedaj sva sama,
Sim drugi gojzd za naj v samoti zbral.
Spomin celó upotil ni se z nama,
In tukej dom napravil sim si prost,
Prejela tu je rajne skrita jama.
Enkrat možak, visok, že stara kost,
Obiše naj, osoba barve bleda,
Blešela sta iz lic ji serd in zlost.
In materi iz ust prispè beseda:
"Ta vmoril ti očeta je, moj sin,
Zdaj verni mu, razvij se tak zapreda!"
Povedal bom, kar sledi teh starin,
Drugej, moj gost; na drugo mesto greva,
Po potu kjer je hodil moj zločin.
Se dvigneva; — stran desna je ko leva
Pervotni gojzd, navkreber pelje pot,
Nakrat stojím; pred nama brezdno zeva.
Gledaje tu v prepada tmino not,
Globoko dol — veršenje rek se čuje,
Valov prekuc iz dna gromi mi sprot.
Viharju, ki ko bilko hrast izruje,
Se vprè moj drug ko skale sivi zid,
In reče mi besede te čez druje:
"Kjer ti stojíš, tam stal je straha zvit."
Izrekši to ponosno tak se vede,
Ko de bi bil nevihte vodja skrit.
Treptaje stal snovar je moje zmede,
Je smerti se ko mlado dete bal,
Ja zagromim: Plačilo to ti grede!
Očeta mi, neskerbno ki je spal,
Umoril si, osvete čas te lopi,
Plačilo bom ti v tem trenutku dal.
Ti greš z menoj, tje kjer so smerti ropi,
Je moj zarot, namembo s tem zveršim,
Zločinstva so ti stekli dnevi topi.
Tu zgrabim ga, se krepko zavertím,
In hipoma v prepada brezdno planem,
V objemu kjer trepečiga deržim.
Spustivši ga nakrat ko prej nakanem,
Začujem kak je v brezdnu bil razbit,
Viseč pa ja v germovju živ ostanem.
