Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/9

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Potažba.

Naj žuga svet, gorijo naj puščave.
Vihar valove morja naj dervi,
Na zemljo tresk, po zraku grom verši,
Divjajo naj snežnikov goličave;

Na puštinjah porušene planjave
Naj ljutih vojsk sirovi krik doní,
Pred njim, za njim nemili glad morí
Vekšaje strah raztrešnice kervave:

Ta tužni dol, te britke časne sanje,
Nevihti cilj, zaupnem sercu lom,
Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje!

Čez groba noč beseda vedno sveta
Mi kaže tje – mi kaže krasni dom,
Moj stalni dom: veseli dom Očeta!

Slovenija caru Ferdinandu

(ob veselim dohodu v Ljubljano leta 1844).

Trojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa,
Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš,
Kron sedmero bliši v škerlatu sedeža tvojga,
Silnih narodov devet varje ti slavo in dom,
Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja?

Sme rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne,
Ktera do tebe rodu vnema slovenskiga kri,
Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti,
Ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi,
Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?

Čula žvižgati meč sem tvoj iz pozonskiga hriba,
Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta,
Čula v radosti sem rujoveti českiga leva,
Čula odgovor gromeč brata jadranskiga sem,
Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada.