Škofija ni carstvo, presodi to vsak,
Po stisku, po trudu poslednim enak,
Mejnikov, pregrad mi je polno okrog,
Prosivcov, beračev in drugih nadlog.
Ostane mi listje, za druge je sad,
Postreči ne da se od spred in od zad,
Ne vsakimu dati kar tuhta gredoč,
Morde kardinalam to v Rimu je moč.
Da, stric, kardinala ak bili bi me
Naredli, in slično če bilo bi vse
Tim žlahnimu sercu in volenju tim,
Pomagal bi bil, vam obljubil kot sim.
Iglano mu reče pokojno na to:
Razumim do pike kaj vaše je zlo,
Višejši stopalo, klobuček rudéč!
Kaj ne, to bi bilo biškupiču všeč?
Anzelmo, kim rudo obraz zableší,
Izusti: Je istina, kdo to tají,
In ako pričarate tega mi še,
Nedvomno, gotovo, prisežem — — de — — — de —
Iglano besedo preseka mu tu:
Rotenja ni treba, prisega čemú?
Vam dojdi po željah rudeči klobuk,
Za vas bo dobiček, za mene le uk.
Razprostre tri perste, žugaje mu skor,
Jih suče v okrogu in doli in gor:
„Sic hocus in pocus pa Šibolét,
Ko tmina se zjasni, svitloba bo spet."
Anzelmo ga gleda ko panan, ko top,
Do misli posledne omame je rop,
Sam sebi se zdi clo premenjena stvar,
Iglano potihne, doveršen je čar.
III.
Od papeža pismo! V osupnjenje vsim
Pokliče prelata mogočniga v Rim,
Med stebre cerkovne, pervotine skal,
Naslomba je vere, sloveč kardinal.
