Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/299

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Urnih na ladjah možjé; krepost bo to dalo i zmago.
Ni ga junaka ki tèš, brez jedbe i pitja, bi mogel
Sekati vražnike clo ves dan do večerniga mraka.
Ak je še tako gotov, obnašati srečno se v bitvi,
Žeja ga stare i glad, po malim oterpnejo udje,
Peša krepost, mu tresejo se kolena hodečim.
Ki pa je vina i hran potrebi primerno nasiten,
Ako bojuje celó cel dan se z vojaki sovražnim,
Serce veselo igrá, ne peša mu hrabro koleno,
Dokler i zadni junak iz mesta boritve ne zgine.
Trume razpošli tedaj, omisli si vsakdo kosila,
Atreja sin Agamemnon o tem darove prinesi
V skupštino les, de lastnih očí jih zrejo Ahajci,
Ti pa raduješ o njih se verlo v junaškimu sercu.
Zravno prisezi ti on, pred ljudstvam Ahajskim stoječi,
De se dotikal je ni, de nikada ní se ji bližal,
Kakor približa se mož suprugi po rodu človeškim,
Ti zadovolji se s tem, umiri si v nedriju serce,
On za posledno ti daj dragocéni obed i slovesni,
Tako doverši ti čast, ki takimu vitezu grede.
Atreja sin! ti pak zanaprej v obziru na druge
Bodi pravedniši scer; nevredno ni nikda vladarja,
Z možem umiriti se, ki prej ga je britko užalil.

Tem se oglasi nasprot kardela vladar Agamemnon:
Voljno, Laertovi sin, sim tvoje besede poslušal,
Ti po pravici si vse razločil i krasno govoril:
Tudi prisežem ti rad, že sam hrepenim po prisegi,
Bog-me, krivična ne bo slovesna mi tota beseda!
Ti pa počakaj Ahil, če ravno te mika do boja,
Mudite drugi se tud, pokloni de dojdejo slavni
Simo iz mojih mi bark, in s tem de zaveza se sklene.
Tebi sedaj, Laertovi sin, velivši ukažem:
Hitro izvoli si nar žlahnejši mladenče Ahajske,
Ter mi donesi iz bark darove, katere mu dati
Včera namenvala sva, in deklice sabo pripelji.
V taboru pak Ahajskimu nej merjasca omisli
Taltibios, de zakólemo v dar ga Kronidu i Fojbu.

Temu overne na to tekon siloviti Ahilej:
Atreič, vojvoda čet, preslavni vladar Agamemnon,
Biti bi znala ta skerb spodobniši drugimu času,
Kadar ubitja vihar počitka dovoli nam uro,
In mi divjala ne bo sedajna togota v oserčju.
Zdaj pa ležijo še tam telesa, katere je Hektor,
Priama sin, mi pobil, ko zmago Kronid mu dajal je.
Jesti vi nudite jih, ja rajši bi treznim ukazal,
Razun odloga v prepir podati se verlim Ahajcam,