Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/279

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Čistiga zlata okraj podpirajo prečke železne,
Tega v obrambo derží, ter suče dve subci v desni.
Urno privihra naprej, divjaku pušave podoben,
Kteri po lakoti gnan med plašne ovčicice plane,
Klati nemilo začnè, od ene do druge poskoči;
Ako zgodí se de tam v ovčarje pazlive zadene,
S kopjem ki branijo jih, vanj huskajo tropa čuvaje,
Neče umikati se, poskusiti mora kreposti,
Al de uhvati komad, al sam bo pri ropanju ranjen,
Pasji pokvari ga zob, al varženo kopje predrè ga:
Tako naganja pogum Sarpedona hrabriga ravno,
Planiti burno na zid, in persobran zdajci podreti,
Sinu Hipoloha on besede te krilate reče:

Glavkos! o druzih zakaj častijo naj s kraji sedenja,
S kupcami vinskim in scer s povzemkami hrane v obedih,
Bogama slično oba v deželi domači Likejski?
Najno posestvo zakaj razširjeno tak o Ksantu,
Polno vinogradov, niv, pšenico-rodivnih okrajev?
Samo za to, de bi zmir med Likije trumami pervim
Trope ko burja vihar dervila protivne v pogubo,
Tako de reklo se bo v Likejskim ošinenim polku:
Naša vladarja zares obračata verlo se, bogme!
Z vinam krepivnim zastonj i ovcmi ne kermita trupla,
Delata kakor veljá, poguma je polno oserčje,
Slavno se bijeta sploh, sta perva med pervimi v boju.
Brate mil ak bi sicer, brez vojske te, vedno živela,
Vednoma krasna ko cvet, v obstojni mladosti nesmertna,
V bitvo ne hodil bi jaz, med perve borivce ne silil,
Tebi veleval še manj, se vtikati v borbe morivne.
Ker pa brez tega grozé poredama Parce i Kere,
Teh pa je krogoma broj, de ní jim uteči mogoče,
Dvigniva krepko tedaj se nama al drugimu v slavo.

Reče junak; ne brani se un, ne mudi se Glavkos,
Dalej se spustita koj, kardela Likejske peljaje.

Peteja sin ju zazrè, prestraši se zlo Menestéos,
Stolpu, na kimu stojí, se bližata kruto grozeča.
On se obrača okrog, de vidil bi koga Danajcov,
Ki bi overnul napad, i njemu, i stolpu, i trumi,
Ajasa vgleda sedaj, boritve ne sita junaka,
Tevkra pogumniga tud, ki ravno iz šotora stopa,
Tode predaleko so, zaklic ne doseže jih ondi;
Je ropotanja preveč, razlega do neba se burka,
Žvižgi i zvenki pušic na skite, čelade i vrata;
Vse je v naskoku okrog, zunajni se vpirajo čversto,