Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/230

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Ker pretehtuje to reč v občutkih oserčja in duha,
Jeklo iz nožnice že poteza, prispè Ateneja;
Hera jo vpotila je iz Olimpa mu limbaroramna,
Ker jo skerbí za obá v ljubečimu sercu ob enim.
K temu stopivši od zad za lase rumene ga prime,
Drugim nevidna je clo, popolnoma javi se njemu.
Strese se verli junak spoznavši prikazen iz neba,
Ki ga upertih očes in ojstriga lica prevdarja.
Naglo ji on govori izrekši te krilate slova:

Kaj si mi, Kronida hči, drobivnika skitja, prinesla?
Mar Agamenmovo zlost in krivde ti gledati prideš?
Tode ti eno povem, in ta bo gotovo zadela:
Trešil naposled ponos bo njega v čeljusti pogina!

Reče Kronidova hči na take mu višnjevogledna:
Prišla tolažiti sim ti jezo, če bogaš, ak čuješ;
Hera me pošle iz viš ti boginja limbaroramna,
Koja za vaju obá v ljubečimu sercu se brini.
Hajdi! pozabi prepir, počivaj ti jeklo na bedri!
Slovno ga žaliti znaš, in toliko kar ti je drago,
Vtisni pa to si v spomin, ker to bo gotovo zadelo:
Trojno se višje daril ti nekada bo ponujalo
Dnešne sramote v pobot. Me vbogaj in sam se zavedi!

Odgovorí ji na to tekon siloviti Ahilej:
Vaše besede, to vem, je treba si vtisnuti dobro,
Jeza nej v sercu divjá, vas bogati zame bo bolji,
Boge posluša ki rad, bogovi ga vslišijo tudi.

Reče in desno ovrè na ročniku zdajci srebernim,
Dregne jeklenko nazaj, ne mudi tolažiti jeze,
Pično dopolni ukaz. Koj boginja dvigne v Olimp se,
Groma doneči na dvor Kronida i druzih nebeških.

Toda na novo začnè maktati Pelides Atrida,
Ker mu pokoja ne dá v oserčju togota zbujena:
Vinomeh, pasjih očes, plašunca jelena s pogumam!
Strah ti mkdar ne pustí se v bitvi pridružiti drugim,
Manj še zaseda je všeč oserčju trepečimu tvojim,
Smerti so groze ti to, predznamenja muki pogina!
Laglej ti steče, se ve, govorniku tebi nasprotno
Vzeti zasluženi dar, ga pahnuti množtvu v porugo.
Gladni naroda žeruh! nečimernim le ukazuješ,
Al si poslednoma dnes nad mano se tuki pregrešil.
Čuj me! naznanim ti zdaj, priterdim s prisego ti sveto,
Žezlu pri temu, ki vej in listov, i berstja, i sadja
Nikada več ne rodí, na deblu odsekano v gojzdu,