maternega postavimo, ino maternemi pa drugo mesto damo, kajti odletéčo čelestvo se oberne nató, svojemi staremi seli privadjeno, k' mlademi roji; materni roj se skos to oslabi ino pozabi na rojuvanje. Tota pomoč je blizo vseli naj bolša. Zvun tega se poznešo rojuvanje nekaj zabrani tudi skoz razorenje ali porušenje trotnega ploda. Najmreč, či ves trotni plod, na dén, kde je roj izišel, tak daleč, kak le zmoremo, izrežemo, ali naj menje le z' nožom rasparamo, tè imá čelestvo zo snasenjom satovnic delati ino popustí rojuvanje.
199. Kak znamo čele skoz iskust pomnožavati?
Skos tó, či si iz njih odroje delamo t.j. či is čelnatih košov silimo čele, se razdeliti ino svojo lastno čelinstvo spočéti.
200. Od koga se tota iskust piše?
Ona je jako stara, ino se vidi že vu petnajstemi stoletji znana biti. Veliki naravnik Svamerdam pa od nje še le vu leti 1678 opervič piše. Po njemi so Šubert, Širah, Airih, ino Rim toto iskust jako v' navado spravili.
201. Vu čemi pa lastno obstojí iskust odrojuvanja?
Ona obstojí lastno vu tém, da iz ednega ali več starih dobrih rojov eno ali
