Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/90

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


nikar nizh drusiga od mene ne perzhakuj, kakor kej hudiga.

»Nikar ſe veliko ne sanaſhajte na prijasnoſt in pomozh ljudi, sakaj ne samorejo nam prav pomagati; in kadar Goſpod Bog vidi, de ſe prevezh na-nje sanaſhamo, naſ on sapuſti.« — S. Vinzenz.

To naſ Bog ſam uzhí ſkosi uſta preroka Jeremija, rokozh: Gorje zhloveku, kteri v’ zhloveka saupa ... in ki njegovo ſerze Goſpoda sapuſtí.[1]

S. Vinzenz je bil od te reſnize tako preprizhan, de ni le nobeniga saúpanja imel v’ prijasnoſt in pomozh poſvetnih ljudi, ampak de ſe je te pomozhi tudi ogihal, kolikor je le mogel, kadar ſe mu je ponujala. Enkrat ga je vikſhi poglavar meſta proſil, de naj sa-nj govori pred kraljizo savolj rezhi, ki jo je prejeti shelel; in mu je obljubil, de bo tudi on, kolikor bo mogel, njegovimu ordnu dobriga ſtoril. Na to mu je ſ. Vinzenz tako odgovoril: Kolikor bom po pravizi sa vaſ ſtoriti samogel, bom ſtoril. Kar pa moj orden sadene, prepuſtimo vſe boshji previdnoſti.

Ravno tako je tudi ſ. Franziſhka Fremiot miſlila in ravnala, kadar je bila vikſha zeliga ſvojiga ordna. Franzoſka kraljiza ſe ji je bila v’ molitev perporozhila, in ji je na snanje dala, de jo mozhno obrajta. Na to ſo snanzi ln prijatli ſvete Franziſhke grosno sheleli, de naj kraljizi piſhe in naj ſe njeni prijasrroſti perporozhí. Ali Franziſhka ni nikakor hotla tega ſtoriti,

  1. ^ Jerem. 17, 5