Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/59

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

moramo priti v’ boshje kraljeſtvo,[1] ſo Apoſteljni pervim in vſim kriſtjanam rekli.

»Ker nam je Sin boshji le po velikim terpljenji svelizhanje sadobil, naſ po tem uzhi, de nobena rezh na ſvetu ni tako Bogu v’ zhaſt, in naſhim duſham v’ svelizhanje, kakor voljno terpljenje. Sareſ je terpljenje is ljubesni do Boga pot reſnize, pot svelizhanja. Torej kdor samore vezh terpeti, naj vezh terpi, in bo nar ſrezhniſhi. Kdor ſe pa prevezh terpljenja ogiblje, ſi ne bo nikoli veliko perdobil sa vezhno shivljenje.« — Tako piſhe ſ. Teresija.

Leta ſvetniza je tudi v’ djanji ſkasala, kako viſoko je terpljenje zhaſtila, in kako ga je shelela. Kakor je poſvetnim kriſtjanam shivljenje polno terpljenja soperno, ravno tako je bilo ſveti Teresii shivljenje bres terpljenja soperno. Toraj je smiram Boga proſila, de naj ji terpljenje, ali pa ſmert poſhlje; ni ji bilo shiveti bres terpljenja. — Bog nam daj, njene beſede prav premiſliti, in njeno djanje poſnemati.

»Ne shelim ſhe kmalo umreti in v’ nebeſa iti, sakaj v’ nebeſih ni nizh terpljenja. Shelim ſhe dolgo shiveti in terpeti sa ſvojiga preljubiga Shenina. Ne shelim le kratkiga terpljerija, kakor ſo ga marterniki preſtali; ampak shelim velik kup vſiga hudiga in soperniga: preganjanje, obrekovanje, neſrezhe, in vſe sopernoſti in grenkoſti, kolikor jih le samorem prejeti.« — Tako je rekla vezhkrat ſ. M. Magdalena de Pazzi.

In kakor je govorila, tako je tudi miſlila in ravnala. Bog je njene shelje dopolnil, in ji

  1. Djanje Ap. 14, 21,