Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/225

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

sakaj vezhkrat ſo njegovi tovarſhi ſkosi ſhpranje njegovih vrat vidili, de po nozhi, ki je ſpal, ſe je njegovo oblizhje lepó ſvetilo.

Bere ſe od ſvete ſlushabnize boshje, ki je bila polna ljubesni do Boga, in ki je shelela, de bi tudi vſi drugi ljudje Boga ljubili, ne is ſtrahu pekla, in tudi ne savolj nebeſ, ampak savolj njega ſamiga. Letá ſlushabniza boshja je enkrat vsela poſodo vode v’ deſno roko, in gorezho haklo v’ levo, in je tako po meſtu hodila in na glaſ k’ Bogu klizala: O Bog, o Bog! ko bi bilo mogozhe! — In kadar je bila vpraſhana, kaj hozhe ſtorill, je odgovorila: Shelim, ko bi bila boshja volja, s’ to vodo oginj pekla pogaſiti, in s’ to haklo nebeſa poshgati, de bi ljudje Boga le savolj njega ſamiga ljubili.

»Premiſlimo, de tiſte ſladkoſti, tiſte ſolsé in tiſti obzhutki poboshnoſti, ki jih vezhidel shelimò, to vſe ſhe ni prava ljubesin do Boga; ampak zhe terdno ſklenemo in perſerzhno shelimò, le Bogu v’ vſih rezheh dopaſti, in zhe ſi tudi v’ djanji persadevamo, kolikor nam je mogozhe, ga nikdar rasshaliti, in vedno njegovo zhaſt mnoshiti, to je ljubesin do njega,« — Tako pravi ſ. Teresija.

˛S. Franziſhka Fremiot je dobro ſposnala pravo in zhiſto ljubesin do Boga; toraj kadar je ſliſhala praviti od nune, de je polna ljubesni do Boga, ker nesnano velike ſladkoſti in troſhte vshiva, je tako piſala: Leti duſhi ſe mora njena smota odvseti. Miſlijo, de je grosno viſoka v’ ljubesni do Boga, in vender ſhe v’ zhednoſtih ni viſoko priſhla. Jeſt miſlim, de tiſti oginj, ki ga v’ ſerzu obzhuti, pride le is njene nature