Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/180

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


To ſo vſi ſretniki dobro sapopadli, sato ſo ſi sa dobre dela tolikanj persadevali, in ſo vſe teshave in vſe terpljenje s’ velikim veſeljem preſtali. — S. Franziſhk Seraſinſki je imel navado rezhi: Tako veliko je veſelje, ki me na unim ſvetu zhaka, de mi je vſe terpljenje na tem ſvetu prijetno. — Sareſ je vſe terpljenje tega ſveta kakor nizh proti prihodnjimu svelizhanju, ki naſ v’ nebeſih zhaka.[1]

»Persadevati ſi mora zhlovek, de ni v’ sunanjim poſebin, ampak v’ snotranjim; to ſe pravi, de mora zhlovek navadnje vſakdanje opravila opravljuti, tode prav in popolnama, v’ tiſlim kraji, na tiſto visho in ob tiſtim zhaſu, kakor ſo sapovedane. In navodnjih opravil ne ſmé na navadnjo visho opravljati, (kakor sanikerni poſvètni ljudje,) ampak bolj zhiſto in popolnama. Kadar zbluvek takó ravná, ſe po sunanjim nizh od drusih ljudi ne raslozhi, ampak le po snotranjini; in to je velika zhednoſt, in je neisrezheno veliko vredno.« — Tako piſhe ſveti uzhenik Bernard.

Ravno od tega ſvetiga uzhenika ſe bere leta kratka, pa vender velika hvala, de v’ navadnjih rezhéh ni bil navadinj.

»Ne bodi tak, kakor ſo tiſti, kteri miſlijo, de ſe mora prav veliko rezhí ſtoriti, zhe ſe hozhe popolnama biti; ampak bodi, kakor tiſti, kteri ſposnajo, de popolnamoſt je to, kadar ſe dobro in prav opravi to, kar ſe opravi, zhe je tudi malo. Sakaj bolji je, malo opraviti, pa dobro in prav, kakor pa veliko rezhí sazheti,

  1. ^ Rim. 8, 18.