Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/113

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


sadene, ker pravi: Leto ljudſtvo me le s’ shnabli zhaſti, njih ſerze je pa deljezh od mene.[1] — Taka molitev gotovo ni dopadljiva Bogu, kteri hozhe v’ duhu in v’ reſnizi moljen biti.

»Kadar je naſhe ſerze per molitvi s’ kako dobro miſlijo ginjeno in vneto, nam ni treba kakiga drusiga premiſhljevanja iſkati, ampak pomudimo ſe nekaj zhaſa v’ miſli, ki naſhe ſerze gine, in sravin rezimo Goſpodu kako beſedo, ki pride is sgrevaniga, ljubesni polniga, v’ boshjo voljo vdaniga ſerza, i. t. d., po obhutkih, ki jih v’ ſerzu imamo. Taka molitev je grosno dobra.« — Tako pravi ſ. Franziſhka Fremiot.

S. Ziril is Aleksandrije je to v’ priliki lepo pokasal, rekozh: Premiſhljevanje v’ molitvi je enako kreſanju. Kadar hozhemo oginj vkreſati, udarimo s’ kreſalam na kreſivni kamen, in kakor hitro iſkra na gobo pade in jo ushgè, denemo kreſalo na ſtran. Ravno tako moramo s’ premiſhljevanjem kake ſvete reſnize ſvoje terdo, kamnito ſerze udariti, de iſkre da in ſe vname s’ boshjo ljubesriijo in s’ posheljenjem lepih zhednoſt, ponishnoſti, poterpeshljivoſti i. t. d.; in v’ teh ohzhutkih in sheljah ſe pomudimo in ſe v’ dobrih ſklepih poterdimo. Taka molitev je gotovo boljſhi kakor veliko beſedi, ali pa le sgolj viſoko premiſhljevanje.

Od nekiga ſlushabnika boshjiga ſe bere, de je nar raji Kriſtuſovo terpljenje v’ molitvi premiſhljeval, in s’ tem ſi je nar loshej ſerze vnel. Premiſlil je leto nesapopadljivo ſkrivnoſt,

  1. ^ Mat. 15, 8.